Zofijina modrost

Knjiga “Obzorja grštva” predstavlja ilustrativen primer nekega tipično slovenskega sindroma “majhnosti”, ko se diskurz, vpričo popolnoma odprtega prostora, pisanja ab ovo in zapolnjevanja praznine, legitimira že samo s tem, da obstaja. Povedano drugače, če dobimo – pazite – v zgodovini slovenske filozofije šele drugo avtorsko knjigo oziroma originalno študijo,...

(“Can solipsism be defended?”) Solipsizem je nazor, da je moja eksistenca edina eksistenca, oziroma, da obstajam le jaz oziroma moja duševna stanja in je celotno moje čutno izkustvo – čutni podatki o predmetih, dogodkih in nenazadnje ljudeh – le moj konstrukt. Torej vse kar obstaja in kar zaznavam sem...

Analecta, 1997 Najnovejše delo filozofa Slavoja Žižka, v tem trenutku najbolj izdajanega in prevajanega slovenskega strokovnega avtorja v tujini sploh (in – pozor, to sploh ni napihnjena trditev – morebiti celo v zgodovini slovenskega naroda doslej), menda velja omeniti tudi v naši oddaji. Ta prispevek se ne bo ukvarjal...

(Georg Wilhelm Friedrich Hegel: Um v zgodovini, Analecta, Ljubljana 1999, prevedel Božidar Debenjak) Heglov tekst z naslovom “Um v zgodovini” pomeni pravzaprav uvod v širše zastavljeno Filozofijo svetovne zgodovine, zasnovano v več sklopih predavanj. Predstavlja poskus podati neke vrste splošno kategorialno ogrodje zgodovine, kakor se le-to kaže skozi filozofsko...

V današnji oddaji želimo predstaviti spis, ki bo v kratkem, ako mu bodo bogovi naklonjeni, zagledal luč sveta v obliki objave. Gre za psevdoaristotelsko delo z naslovom O vrlini (Peri aretes), vse do 16. stoletja napačno pripisovan Aristotelu. Ker ta minikatalog vrlin, kot bi ga lahko tudi imenovali, deluje...

Pred kratkim organizirana okrogla miza na nacionalki (zadeva se je imenovala Kako se Cerkev vidi v javnosti), ki je imela za namen medijem s pomočjo njih samih pokazati, kako kristjanom ni vseeno, kaj se govori o njih samih, je spet navrgla že staro in znano simptomatično sliko v stališčih...

(1. del) Morebiti najbolj originaren prispevek Junga je v vpeljavi pojma smisla (der Sinn), ki se nam daje skozi koncept arhetipa kot simbola. Z vpotegnitvijo tega pojma se njegov celoten, v osnovi globinskopsihološki prispevek postavlja na filozofsko izhodišče, s tem pa prihajamo na najtežji del Jungove psihoanalitske misli nasploh,...

Aristotel (384 p.n.št. – 322 p.n.št.) verjetno je bolj kot kateri koli drugi mislec determiniral smer in vsebino zahodne intelektualne zgodovine. Je avtor filozofskih in znanstvenih sistemov, ki so skozi stoletja postala osnova tako krščanske kot islamske srednjeveške sholastične misli, do konca 17 stoletja je bila zahodna kultura Aristotelska,...

Porfirij (c. 232 n.št – c. 305 n.št.) se je rodil v Tiru (Fenicija, del Sirije). Razvil se je v enega najbolj znanih neoplatonističnih filozof. Vzdevek Porfirij je dobil kasneje, tako da se je dolgo časa po očetu imenoval Malchus. Odšel je na študij v Atene, kjer je postal...