1. 9. 2006 Zofijina modrost

Filozofija družbene vede. Uvod

Avtor:

Martin Hollis

Založba Aristej
Prevod: Leo Petrovič Brecelj

Hollisovo delo, ki smo ga dobili v prevodu, raziskuje vprašanje metode v družbenih vedah. Njegova zgradba je smotrno urejena in bralca popelje od začetnih razsvetljenskih pojmovanj vednosti do sodobnega razmaha teorije racionalne izbire ter njene nadgradnje, teorije iger. Filozofijo družbene vede je mogoče jemati tudi kot neke vrste priročnik, saj so posamezni pojmi in pristopi dobro definirani ter povečini dodatno ponazorjeni z domiselnimi primeri iz vsakdanjega življenja. Hkrati s tem pa so ob koncu poglavij podane tudi šibke točke posameznih usmeritev, ki bralstvo obvarujejo pred prehitrim sprejemanjem predstavljenih stališč in s tem poskušajo pomagati pri njihovem oblikovanju.

V prvem poglavju Hollis eksplicitno spregovori o cilju knjige: ‘Najsplošnejši cilj te knjige je razmišljati o ciljih razuma in se vprašati, ali jih je treba na načine, značilne za družbene vede, na novo določiti.’. Da bi ta vse prej kot preprost cilj tudi dosegel, hkrati pa z zahtevnim miselnim popotovanjem ne zmedel bralstva, avtor uporabi relativno preprost model, ki ga lahko opišemo z dvodimenzionalnim koordinatnim sistemom, katerega osi si je treba predstavljati črtkano, saj so med posameznimi kvadranti možni prehodi. Zgornjo polovico sistema tako zavzemajo holistični pristopi k družboslovnim znanostim, spodnjo pa individualistični. Njegova leva stran je namenjena hermenevtičnim razlagam, desna pa “naturalističnemu” razumevanju. Zgornji levi kvadrant za predmet raziskav družbenih ved pojmuje sisteme, zgornji desni “igre”, spodnji levi kvadrant ponuja za predmet raziskav subjekte delovanja in spodnji desni akterje družbenih vlog.

Kako torej raziskovanje družbenih znanosti sploh začeti in kaj imeti za njegov predmet, da se dokopljemo do vednosti? In še več: kakšna naj ta vednost bo in katerim standardom naj ustreza? Je treba “družbeno vedo” pojmovati “od zgoraj navzdol” in imeti družbene strukture za poglavitne dejavnike delovanja ali “od spodaj navzgor”, kjer za glavne dejavnike družbenih sprememb določimo posameznike? Prvi vidik imenujemo holizem in pomeni usmeritev, po kateri neka celota (družba, sistem) določa delovanje svojih delov (posameznikov, organov). Drugi vidik, imenovan tudi individualizem, jemlje družbo zgolj za seštevek aktivnih posameznikov, ki sami povsem avtonomno sprejemajo odločitve in posledična dejanja.

Vendar, kot je nakazano v pisčevem modelu, to ni edina razsežnost motrenja družbene vede. Vertikalna os razmejuje razdelka (hermenevtičnega) razlaganja in (naturalističnega) razumevanja. Bomo torej družbo razlagali “od znotraj”, se pravi od implicitno predpostavljenega človekovega bistva, ki lahko ima takšne ali drugačne značilnosti, ali pa jo bomo razumeli “od zunaj”, tj. zgolj od zunanje preverljivih značilnosti, ki se dajo strpati v kartoteke o psihofizičnih parametrih posameznikov in nato povzeti z metodami statistične analize? Prvi pristop človeka pojmuje kot bitje vrednot, čustev in prepričanj, ki je zaradi tega zmožno ravnati na več (ne)predvidljivih načinov. Drugi pristop zajema posameznika kot statistično enoto, za katero je mogoče na podlagi zunanje preverljivih dejavnikov (spol, družbeni položaj, interes) predvideti vzorec obnašanja in v skladu z njim napovedati njegove odločitve in ravnanja. Prvi aspekt, ki nam sicer dovoljuje vse bogastvo različnih interpretacij, ravno zaradi njih zapade v relativizem in s tem izniči možnost objektivnega védenja. Drugi aspekt nam, nasprotno, zagotavlja (neke vrste) objektivno védenje, ampak le tako, da človeka zreducira na živ računalnik.

“Sistemi” v zgornjem levem razdelku predstavljajo zelo privlačen način razumevanja družbene realnosti. Hollis tukaj navaja primerjavo s termitnjakom, kjer so vse funkcije slehernega posameznika natančno določene. Zato imajo tudi vsa dejanja, ki se pripetijo znotraj takega sistema, natančno ugotovljive vzroke in posledice. Funkcionalistični tip razlage je vabljiv zlasti zaradi tega, ker predpostavlja racionalnost in vsakršnemu ravnanju podeljuje nek (višji) smisel.

Spodnji levi razdelek tako vsebuje racionalne subjekte kot nosilce družbenega delovanja, kar pomeni, da racionalnost človeka kot posameznika lahko zagotavlja določeno stopnjo predvidljivosti njegovih dejanj, s tem pa tudi neko mero družbenega védenja. Toda podobno kot pri postavki o sistemih tudi tukaj zadenemo na apriornost racionalnega, vprašljiv pa je tudi sam subjekt (spomnimo se le sodobnih teoretikov Lacana in Derridaja). Racionalisti utegnejo ob tem zares izgledati kot “pajki, ki predejo pajčevino iz svoje lastne snovi”, brez sleherne zunanje preverljivosti.

Pa tudi če poskušamo njihovo ravnanje utemeljiti skozi teorijo “iger” (družbenih konvencij), ki se v avtorjevem modelu nahajajo v zgornjem desnem prostoru, in poskušamo ravnanja razumeti iz skupnih preferenc in spoštovanja določenih tudi neracionalnih pravil, kdo nam jamči, da imajo vse družbe in vsi posamezniki, ki jih sestavljajo, v svojih glavah enake modele sebe in sveta, po katerih krojijo pravila svojih iger? Skratka, kdo nam zagotavlja, da se gremo isto igro in da so matrice v naših glavah enake? Obstaja namreč več jezikov, in če obstaja več jezikov, ali ne obstaja tudi temu primerno poljubno veliko iger, načinov mišljenja in oblik življenja? Se pravi, tudi če veljajo konvencije (igre z določenimi pravili ravnanja) za zunanje dokazljive, jih gre le stežka sprejeti kot temelje objektivne vednosti.

Ostane nam še zadnji kvadrant, kvadrant akterjev. Ti so po Hollisu mišljeni kot igralci družbenih vlog, tj. ‘nizov normativnih pričakovanj, dodanih družbenemu položaju (mestu, funkciji, službi)’. Na vednost o družbenih dejstvih kot posledicah ravnanja posameznikov bi potemtakem sklepali iz njihovih družbenih vlog: določena vloga narekuje določeno ravnanje. Avtor na koncu knjige poskuša še z različnimi kombinacijami štirih načinov pojmovanja družbene stvarnosti, vendar se vsi izkažejo za bolj ali manj dvomljive ali celo nemogoče.

Izvirnost Hollisove knjige je treba torej bržkone iskati predvsem v jasni klasifikaciji pristopov in v ugotavljanju njihovega medsebojnega dopolnjevanja. V tem smislu funkcionira kot dober in jedrnat priročnik za vse, ki bi se želeli poučiti o različnih vidikih družboslovnega raziskovanja.