Moralne dileme so stalnica naših življenj in nočna mora sleherne celovite moralne teorije. Naj se kot praktiki še tako trudimo njihovo število zmanjšati na minimum in naj jih kot teoretiki še tako potiskamo ob stran, zdi se, da leži vzrok za njihovo trdovratnost prej v kompleksnosti neidealnega sveta kot pa v nepopolnosti teorij.
Pa vendar obstaja svet, v katerem so moralne dileme redkejše od življenja po jedrski kataklizmi. Svet hollywoodskih visokoproračunskih filmov je skoraj praviloma tak. In film Čas za ubijanje je le zadnji iz vrste izdelkov tovarne sanj, ki nam to, kar so za moralno občutljivo osebo malone nerešljive dileme, prodaja kot samoumevnosti. Ta po žanru sodna drama je zgodba o temnopoltem očetu (igra ga Samuel “Pulp fiction” L. Jackson), ki se iz nezaupanja v delovanje kaznovalnega sistema odloči vzeti pravico v svoje roke ter lastnoročno pokonča rasistična, zapita, odurna, brezdelna, belopolta izmečka, posiljevalca svoje desetletne hčere. Ter o mladem, ambicioznem, prej ko ne revnem, vendar idealov polnem belopoltem odvetniku (upodablja ga obetajoči Matthew McConaughey), ki prevzame njegovo sprva brezupno obrambo in jo preko čeri nenaklonjene porote, umazanih metod brezskrupuloznega tožilca in groženj lokalnega Ku-klux-klana pripelje v varen pristan oprostilne sodbe in zametkov medrasne sprave.
So far, so good. Kar na filmu moti, ni toliko dejstvo, da v njem kar mrgoli tipično hollywoodskih klišejev, od karakterjev na eni do celih prizorov na drugi strani (le kaj za vraga, denimo, v njem, če gre res za poglobljeno psihološko in politično case study, počne Sandra Bullock v odvečni vlogi inteligentne študentke prava?). Bolj intriganten, za marsikoga (vključno z avtorjem teh vrstic) pa tudi degutanten je razkorak med tem, kar film eksplicitno pove (ali, če hočete, pokaže), in tistim, kar ob tem, kar pove, implicitno predpostavi ali implicira. Drugače rečeno, razkorak med realnostjo, za katero želi, da bi jo videli, in tisto, za katero bi rad videl, da bi (si) jo želeli.
Na kaj merim? Na ravni tega, kar eksplicitno pove, skuša biti film
– politično korektna obsodba bolečega rasnega razkola in trdovratnosti rasnih predsodkov;
– kritika rasne pristranskosti kaznovalnega sistema na ameriškem jugu, v katerem lahko vsakomur očitna pravica, kadar je temne polti, triumfira le, če ji stoji ob strani genialen odvetnik;
– socialna drama z elementi melodrame;
– zgodba o medrasnem in medgeneracijskem buddy-buddy partnerstvu;
– krščanska parabola o tem, da h pokori ne kliče šele grešno dejanje, pač pa že sama grešna misel ali namera (odvetnik poskuša ob obtožencu krivde oprati še sam sebe, ker je na tihem podprl njegovo dejanje);
– in, končno, zagovor čistega, nedolžnega srca nasproti pristranskemu, s predsodki obremenjenemu razumu (do odločilnega preobrata v procesu pride po odvetnikovem sklepnem zagovoru, v katerem ta člane porote pozove, naj se odrečejo rabi razuma in namesto tega raje prisluhnejo nagovoru svojega neskvarjenega srca).
Na drugi ravni, ravni neizrečenega, na pol izrečenega in zamolčanega, to je vsega tistega, kar filmska zgodba predpostavlja in implicira, pa je film:
– nekritična hvalnica zakonski zvestobi in tradicionalnim družinskim vrednotam (Sandro Bullock, ki odvetnikovo družinsko idilo ves čas krha z nesramno očitnim zapeljevanjem, doleti zaslužena kazen, odvetnik pa je za neomajno zvestobo in spolno vzdržnost nagrajen z za silo pokrpano družinsko srečo);
– proti-razsvetljenski poziv k odpovedi razumu, češ da je ta leglo predsodkov in pravi vzrok rasne pristranskosti; predvsem pa
– prozoren zagovor smrtne kazni in kritika pretirano liberalne kaznovalne politike.
Tudi če si ob tej priložnosti privoščimo več strpnosti, kot se spodobi, in namenoma prezremo konzervativnost in jasno proti-razsvetljensko ost filma – ki sta za svobodomiselnega duha vsaka zase vredni najglobjega zaničevanja in ideološkega prekletstva – nam vest ne da, da se ne bi obregnili ob njegov implicitni anti-abolicionizem. Temeljna in, kar je še bolj moteče, docela neproblematizirana podmena filma je namreč, da sta si posiljevalca za svoj ostudni zločin zaslužila smrt. Da je bilo torej z njuno nasilno smrtjo zgolj zadoščeno pravici ter da porotnikom (in redkim gledalcem) edinole rasna slepota do konca preprečuje uvideti, kar je sicer vsem drugim jasno že od samega začetka – namreč da je bil uboj posiljevalcev dejanje elementarne retributivne pravičnosti. Da je teza o sorazmernosti med smrtno kaznijo in zločinom posilstva (pa najsi je to izvršeno na še tako brutalen način) vse prej kot samoumevna, pa je moralo vsaj občasno prešiniti tudi ustvarjalce filma. Samo tako si je mogoče razložiti, zakaj zgodbo namesto pričakovane premočrtnosti krasijo dodatki in stranpoti, ki nam prej kot o scenaristovi veri v svoj prav pričajo o vrednostnem kaosu: denimo neprestana vsiljiva idealizacija obtoženca in obrambe ter hkratna demonizacija posiljevalcev in tožilstva, zlasti pa temeljna nejasnost glede tega, ali je obtoženca v ubijanju vodil bes, maščevalnost, strah, ali pa je ubijal preprosto (kot bi lahko in tudi moramo sklepati iz njegovega pričanja na sodišču) zato, ker je bil prizadet njegov čut za pravičnost oz. v trdnem prepričanju, da storilca tako drastično kazen zaslužita; in iz strahu, da se ji bosta v obstoječem, vse preblagem kazenskem sistemu strukturno nujno izognila.
Kljub dvomom, ki so po vsemu sodeč grenili življenje ustvarjalcem, pa je nauk filma kristalno jasen. To ni kaka globoka resnica o vzrokih za rasizem ali pa napotek, kako ga preseči – pač zato, ker Čas za ubijanje preprosto ni film o rasizmu (kot je to, denimo, Parkerjev Mississipi burning). Film obdari gledalca z naslednjo popotnico: prvič, obstajajo zločini, za katere ni nobena kazen prestroga; drugič, to je samorazvidna (v kontekstu filma: nadrasna) resnica, ki jo najlažje dojamemo ob priprtih očeh in v odsotnosti razuma; tretjič, kljub temu obstajajo kazenski sistemi in ljudje, ki so za to resnico preprosto slepi; in končno četrtič, ker je vse to res, obstajajo situacije, v katerih nam ne preostane drugega, kot da vzamemo “pravico” v svoje roke in, če je treba, v njenem imenu tudi morimo.
Čas za ubijanje je, skratka, do skrajnosti nereflektiran in sporočilno paradoksen film, ki več kot dve uri niza podobe na platnu z namenom, da bi nas prepričal o nečem, za kar sam trdno verjame, da bomo najlaže dojeli, če preprosto zapremo oči in izklopimo razum, pardon, ekran.