Pred tedni so nekateri mediji opozorili na dejstvo, da so ponudniki pretočnih glasbenih platform zavrnili predvajanje singla zasedbe Borghesia z naslovom »Gaza Youth Manifesto«. Skladba je pred leti nastala kot poskus opozarjanja na dogajanje v Palestini. Tekst pesmi se sklicuje na manifest, ki opozarja na vpletenost vseh udeleženih v konfliktu in je bil leta 2011 objavljen v britanskem časniku The Guardian. Ker gre najbrž za sodobno obliko cenzure, smo se odločili, da za obrazlago povprašamo ustanovna člana omenjene skupine – Daria Seravala in Alda Ivančića.
Kaj menita o konfliktih, ki so jasno prišli na dan v zadnjih letih in sedaj vladajo po svetu (npr. Rusija-Ukrajina; Izrael-Palestina). V kakšnem svetu smo se znašli?
Očitno je, da moramo opustiti idejo linearnega razvoja in napredka idej človekovih pravic, svobode in bratstva, saj kaže, da živimo v obdobju kjer so te ideje radikalno ogrožene. Od tod tudi tveganje, da nam gre na slabše. Ali boste lahko zagledali luč na koncu tunela, boste šele videli. Mi v času najinega življenja kaj takega ne pričakujeva, četudi si tega seveda zelo želiva.
Kaj je torej šlo narobe?
Problemi so se pojavili po propadu vzhodnoevropskega socializma, ki je bil sam po sebi slab, represiven, nepravičen, je pa vzdrževal idejo delavske solidarnosti med narodi, in je slonel na ideologiji razrednega boja. Po tem razpadu je na izpraznjeno mesto stopila najhujša oblika nacionalnega šovinizma tako na vzhodu kot tudi na zahodu. Na zahodu so se zadeve poslabšale ker kapital ni več imel socialistične grožnje, ki ga je silila v izvajanje socialne države.
Neoliberalizem je dandanes na pohodu vsepovsod, njegova temeljna ideologija prostega trga (sprejemljiva za relativno ozek krog državljanov) je prekrita z nacionalizmom, ki prežema širše prebivalstvo. Za neoliberalce je nacionalizem mehanizem za vladanje. Na površje stopajo take osebe, ki jim rasizem, šovinizem, mizoginija, mačizem, in neonacizem niso tuji. Vse izrabljajo v »dobrobit« nacije in tradicije. Neoliberalci zaenkrat še niso na oblasti, vendar se ji vedno bolj približujejo.
Žal, po padcu socializma levica ni uspela oblikovati neke nove produktivne kolektivne zavesti, temveč smo se vrnili v čas pred drugo svetovno vojno.
Ukrajina – Rusija: na kateri strani ste vi? Ali ni morda rizično, da pri ocenjevanju takih in podobnih mednarodnih konfliktov preidemo spet v neko logiko »velikih« oz. »absolutnih« resnic?
Pri Ukrajini in Palestini ne gre za »veliko resnico« temveč za odločitev, za izbiro strani. Ni nekega nevtralnega stališča iz katerega bi se zadeve dalo opazovati »takšne, kakršne so«. Najine simpatije so v tem primeru na strani tistih, ki so bili napadeni, torej na strani Ukrajincev, saj se proti njim uporablja politika moči, brezobzirno pravo močnejšega. Ukrajinci niso popolnoma nedolžni, vendar so v Rusiji veliko močnejše neonacistične sile, kot v sami Ukrajini; kar Putin uporablja kot argument za osvajanja. Dovolj je prebrati kak tekst glavnega Putinovega ideologa Aleksandra Dugina, ki je že leta 2008 zagovarjal napad na Ukrajino; ali pa razmisliti o njegovi nori ideji o super državi Evroaziji, ki naj bi segala od Lizbone do Vladivostoka z Moskvo kot glavnim mestom.
Sam Putin pa v svojem eseju iz leta 2021 negira obstoj Ukrajine kot nacije. Ista logika ruskega sveta je vladala v času razpada SFRJ. Enako je s Palestinci, čeprav so nam dejanja Hamasa odurna, in nama je njihov verski fundamentalizem povsem tuj. Toda na podlagi tega, kar počne Netanjahu s palestinskimi civilisti, lahko mirnodušno zatrdimo, da je na oblasti židovski fundamentalizem.
V otroštvu sva, gledajoč vesterne, vedno simpatizirala z Indijanci in partizani.
V nekaterih slovenskih medijih je bilo govora, da so glasbene platforme skupini Borghesia zavrnile predvajanje skladbe »Gaza Youth Manifesto«. O čem govori pesem, kako in kdaj je nastala?
Manifest je nastal leta 2011 in je bil objavljen v časopisu The Guardian. Avtorji so študentje z imenom Gaza Youth Breaks Out. Na tem tekstu sva ustvarila skladbo 194 za album »In človek je ustvaril boga«. Palestina naj bi namreč bila 194. članica Združenih narodov.
Pesem je izbruh protesta zaradi nemoči in obupa v situaciji, v kateri se Palestinci nahajajo, predvsem tisti, ki si želijo le normalnega življenja. Opisuje stanje ljudi, ki so pozabljeni od «boga«. Refren pa je nasplošno usmerjen proti Hamasu, Izraelu, Fatah, Združenim narodom (ZN), in nenazadnje proti Združenim državam Amerike (ZDA).
Lahko torej citirava besedilo omenjene skladbe: »ENOUGH! Enough pain, enough tears, enough suffering, enough control, limitations, unjust justifications, terror, torture, excuses, bombings, sleepless nights, dead civilians, black memories, bleak future, heart-aching present, disturbed politics, fanatic politicians, religious bullshit, enough incarceration! WE SAY STOP! This is not the future we want! We want to be free. We want to be able to live a normal life. We want peace. Is that too much to ask?«.
Zakaj je po prišlo do cenzure prej navedene pesmi? Kaj lahko ta primer predstavlja z vidika svobode izražanja umetnikov?
Youtube, Spotify, Apple in ostale digitalne platforme so na založbo Dallas records naslovili zahtevo za umik pesmi. In to, kar multinacionalna korporacija zapove, se dandanes izvrši in v trenutku te ni več.
Zapovedana cenzura danes ni več nekaj kar se prikriva. Presenečeni smo glede obnašanja dela levičarskih medijev (od drugih kaj takega sploh ni za pričakovati), ki ne reagirajo na očitno represijo in kršitev svobode govora. Danes mi, jutri vi. Če se bo tako nadaljevalo, boste vsi prišli na vrsto.
Za konec bi se navezal na Kosovela ob 120. obletnici njegovega rojstva, ki jo proslavljamo v tem letu. Tudi na podlagi njegovih besedil in poezij sta izdelala album »Proti Kapitulaciji« (2018), ki pa sta ga ob izidu bolj malo promovirala… Je morda sedaj prava priložnost, da se album spet predstavi na odrih in tako osvetli moč Kosovelovo sporočila?
Borghesia ne bo več imela koncertov, posvetila se bo le studijskem delu. Tako kaže, da Kosovela žal ne bomo dodatno promovirali, četudi bi si želeli. Zdi se nama, da smo z ostalimi člani skupine ustvarili odličen album, naš poklon pesniku, in ga umestila v kontekst 21. stoletja. Vedno aktualen.
Dario Seraval in Aldo Ivančić, hvala za pogovor.