Knjiga “Obzorja grštva” predstavlja ilustrativen primer nekega tipično slovenskega sindroma “majhnosti”, ko se diskurz, vpričo popolnoma odprtega prostora, pisanja ab ovo in zapolnjevanja praznine, legitimira že samo s tem, da obstaja. Povedano drugače, če dobimo – pazite – v zgodovini slovenske filozofije šele drugo avtorsko knjigo oziroma originalno študijo, posvečeno antični filozofiji, pa še to po natanko sedemnajstih letih, kolikor je minilo od “Dialektike in metafizike pri Aristotelu” profesorja Valentina Kalana, bodo to dejstvo vsi slavili, nihče pa se ne bo vprašal, kaj je s takšnim stanjem narobe. In da je nekaj hudo narobe, če nekdo ob tem prešteje še prevode klasikov grške filozofije, ne more ostati skrito tudi naključnemu laičnemu obiskovalcu knjižnice. Še zlasti, če prihaja iz kakšne knjižnice druge države. Poudarka vredno dejstvo je, da ob tem sploh ne rabi poznati razmer, zgodovinskih in realnih okoliščin študija antike pri nas, ki so tukaj ob pisanju recenzije odločno preširok okvir in jih tudi mi puščamo ob strani, četudi bi veliko povedale o stanju tovrstne produkcije.
Knjiga doktorja Francija Zoreta s simpatično humanistično začrtanim naslovom “Obzorja grštva” napoveduje v podnaslovu strogo filozofsko debato o logosu in biti v grški filozofiji. Na koncu v študiji, ki z vsemi dodatki obsega dobrih 200 strani, dobimo nekakšen uvod v grško filozofijo en général, razlago pojma filozofija, razlago pojma grštva, razlago pojma grška filozofija, poglavje o problemu prevajanja in terminologije, za nameček pa nam je še razkrito, da avtorjeva intenca sploh ni razpravljati o logosu in biti, temveč o resnici obojega. Torej resnici logosa in biti, karkoli naj že to pomeni. Naj spomnimo, da sta omenjena koncepta morebiti najbolj obdelana in preštudirana koncepta klasične antične filozofije do Aristotela, “resnica” in prizadevanje zanjo pa je menda osnovno gonilo filozofove dejavnosti.
Toda največje presenečenje šele sledi: niti o logosu niti o biti in niti o resnici ne zvemo kaj dosti več od etimoloških in slovarskih razlag besed, čeravno se Franci Zore dotakne štirih velikih period: predsokratikov, sofistov, Platona in Aristotela. Takšen definitorični, slovarski in informativni pristop ostaja obeležje celotne knjige: pojmom logosa, biti, bivajočega, resnice in njihovih definicijam, ki se precej opirajo na knjigi Ante Kneževi}a, se pridružijo še heideggerjanski neologistični prevodi istih pojmov, ki se prav tako opirajo na študije Slobodana @unji}a. Na začetku obljubljeni hermenevtični pristop, obetajoč neko interpretativno izhodišče, ki bi se ga lahko kritično lotili in bi odprlo morebiti polemično debato, pisca knjige pa naredilo za interpreta s svojimi tezami, se je kar nekam izgubil. Kot da bi avtor menil, da je hermenevtičen že samo zato, ker včasih citira Heideggra.
V besedilu “Obzorij grštva” mrgoli kontekstov, ki naj bi uvedli v problematiko, jo pa že takoj na začetku dezavuirajo. To velja še posebej za uvode v posamezna poglavja. Problemi so težki in veliki, nam je dopovedovano, stvar je ogromna, kompleksna. Takšen neproduktivni pristop, ki kaže na bojazen soočanja s tematiko, v nas pušča občutek nezadovoljnosti. Razen tega generalizacija tega kova po svoji stari navadi v sebi skriva protislovja. Navedimo v ilustracijo naslednji stavek:
“Študij grške filozofije kot celote, prav tako pa posameznih problemov znotraj celotne grške filozofije, predstavlja posebej velik hermenevtični problem, saj prihaja v obdobju nekaj stoletij med posameznimi misleci do izredno velikih razlik, kar nas napotuje na študij posameznih filozofov, ne pa grške filozofije v celoti.” (str. 27)
Ob tem ni jasno, kaj avtor želi povedati. Morebiti to, da se vsi ukvarjajo s posamičnimi avtorji, nihče pa z grško filozofijo v celoti? Če ja, zakaj potem trdi, da smo napoteni na študij teh posameznih avtorjev? Je problem v motivaciji? In če ne, bi pisec moral pokazati, ali se s fenomenom grške filozofije nasploh res nihče ni ukvarjal. Ker Franci Zore zelo dobro ve, da to ne drži, razen tega pa se je tudi sam namenil govoriti o “grštvu”, bi prej pričakovali, da se bo enostavno lotil opravila. Tako pa se na koncu sam izgubi v ekskurzih v posamezne avtorje, in kot da ne bi bil zadovoljen z širino izbrane epohe, nam v kakšni vrstici pove še kakšno o pojmu logosa pri stoikih ali pri Janezu Damaščanu.
Knjiga, pravzaprav obranjena doktorska disertacija, tako po vsebini kot formalni zastavitvi na žalost ne prinaša nič več kot kakšen boljši učbenik antične filozofije za srednje šole. Še zlasti, ker je napisana izrazito neproblemsko, leksikografsko, toda tudi na tej ravni ne pove veliko novega. Kot neproblemska je tudi “neproblematična” – v njej ne bomo našli tez, o katerih bi lahko razpravljali, pravzaprav ne dopušča niti vsebinske kritike v recenziji, kot je tale.
Posebno žalostno je dejstvo, da se avtor ne loti že tako za dvanajst vatlov preširoko zastavljene naloge – na koncu ne poskuša filozofsko govoriti niti o tem, kar obeta podnaslov. Tako se zdi, da je sam zapadel v past, ki se je sicer zaveda skupaj s Platonom iz dialoga Teajtet, da je “bolje izpeljati malo in dobro kot pa mnogo in ne zadovoljivo” (str. 11). Hkrati morebiti postane jasno tudi, zakaj je svojemu delu izbral nefilozofski naslov.
Na koncu omenimo zgolj zadnje poglavje z naslovom “Povratek h Grkom in nov začetek”, v njem pa poskusimo najti neko interpretativno jedro in s tem vendarle možnost problemskega soočanja. Franci Zore ob asistenci Heideggra in Nietzscheja govori o novem začetku, saj se po njegovih besedah nahajamo v totalni krizi, po tistem ko je hybris zajela Evropo (str. 200). Nov začetek, pri katerem nam je v pomoč prvi začetek, nas bo popeljal iz sodobnega časa nihilizma resnice v boljše čase – pri tem naj nam pomagajo Grki.
Kriza naj bi izvirala ravno iz “krize in umanjkanja resnice” (str. 95). Avtor citira sklepne pitijsko-protagorovske misli knjige Tineta Hribarja iz leta 1981:
“Resnica o resnici je ta, da ni resnice o resnici in zato z resnico ne razpolaga nihče”.
Toda na veliko presenečenje je rešitev že nakazana – citiram: “drugi začetek lahko izhaja le iz biti in njene resnice” (str. 201). Obetamo si torej novo izhajanje iz resnice, katere resnica je, da je ni in da z njo ne razpolagamo. In nekdo si torej obeta, da bo z njo razpolagal. Bralcu na žalost ne moremo pomagati iz zmede, po kateri se bo za bodočo resnico treba bodisi odločiti ali ne. Če smemo biti cinični, bi rekli takole: včasih so nekateri avtorske honorarje za knjige pobirali na račun takšnih globokoumnih zaključkov knjig, danes pa honorarje pobirajo drugi, ki te zaključke potem citirajo. Sicer pa je bilo pobiranje denarja stara sofistična praksa, ki je šla nekaterim v nos že takrat, v petem stoletju pred našim štetjem, denimo Sokratu. Izvirni pač nismo – ob vsej zviti ponovljivosti zgodovinskofilozofskih praks je to težko biti. Ali kot pravi avtor nekaj vrstic dalje:
“V vsaki kritiki vselej zagonetne metafizike pa moramo ohraniti pred očmi razlikovanje med filozofijo in sofistiko, da ne bi bilo preseganje metafizike pod ravnijo njenega doseganja, torej zapadanje v sofistiko, kateri v zgodovini zapada tudi filozofija sama.” (str. 202) Se v celoti strinjamo in podpiramo raziskave na to temo.