Analecta, 1997
Najnovejše delo filozofa Slavoja Žižka, v tem trenutku najbolj izdajanega in prevajanega slovenskega strokovnega avtorja v tujini sploh (in – pozor, to sploh ni napihnjena trditev – morebiti celo v zgodovini slovenskega naroda doslej), menda velja omeniti tudi v naši oddaji. Ta prispevek se ne bo ukvarjal z omenjenim dejstvom, ki bi si zagotovo tudi zaslužil razčlembo zavoljo dimenzij svoje fenomenalnosti. Verjetno že marsikdo ve, da je Slavoj Žižek avtor in spiritus agens ljubljanske lacanovske šole, ob tem pa menda še vidni LDSovski ideolog ter privatno zaskrbljeni intelektualec in opazovalec političnega razvoja naše mlade države, ki kot samozvani opinion-maker pušča svoja sporočila v različnih slovenskih medijih. Kot smo pred kratkim lahko prebrali v intervjuju z njim (in v teh se, kot je bilo spet mogoče videti, zelo rad pusti slikati skupaj s svojimi številnimi knjigami v ozadju), se njegova osma ali deveta knjiga imenuje The plague of fantasies – izšla naj bi na več mestih na svetu hkrati, presenetljivo tudi v slovenskem prevodu, čeravno v skrajšani različici. Luč sveta je zagledala pri domači in po produkciji že lep čas vodilni filozofsko-teoretski ediciji “Analecta”. Pa se torej ustavimo pri njej.
O kugi fantazem govori Petrarca v Moji skrivnosti. Naslov je torej izposojen, izbran pa zato, da bi ponazoril problem podob, podanih skozi avdiovizualne medije, ki da nam zameglijo našo trezno presojo, in ki bodo zdaj vodilna tema Žižkovih misli. Fantazma tukaj, kar preseneča, ni dojeta kot globinskopsihološka instanca, kot smo je navajeni iz freudovske tradicije (pri Freudu enostavno imenovana Phantasie, izraz za imaginarni scenarij, v katerem subjekt uresniči svojo željo). Tudi ni povsem tista iz lacanovske: zdi se, da se je avtor Kuge fantazem lotil zlasti zunanjega, ideološkega in še posebej medijskega momenta v zaznavanju človekove psihe. Z eno besedo bi lahko fantazmatski postulat, ki ga doživljamo ob percipiranju realnosti (in še zlasti tiste, posredovane z mediji, torej televizijo, časopisi ipd.) opisali takole: nikoli ne zaznamo in vidimo tistega, kar bi morali. Oziroma tistega, kar je pred nami in najbolj očitno. V tem smislu avtor analizira ravno ideologije in njene učinke, dokazuje pa, da se morajo le-ti opirati na fantazmatsko ozadje.
Takšna je vsebina prvega poglavja, če lahko pri Žižkovem natrpanem in nepovezanem stilu sploh govorimo o vsebini. V drugem se avtor nameni razložiti odnos med fantazmo in užitkom, torej z načinom, kako fantazma oživlja in strukturira užitek, hkrati pa omejuje njegov “presežek”. Tretje poglavje je posvečeno zagatam pojma fetišizma, ki je bil v svoji zgodovini, od religioznih izvorov do postmodernih preobrazb, paradigmatični primer fantazmatskega učinkovanja.
Četudi si Žižek prizadeva, da bi konceptu, ki se ga je namenil razviti, pridodal niz specifičnih potez in s tem pojem fantazme naredil za prepoznavnejši in analitično opredeljivejši, mu to nikakor ne uspeva najbolje. Najpoprej: fantazma naj ne bi bila enostavno halucinatorna realizacija želje (str. 13), temveč slednjo na nek univerzalen način šele konstituira. V tem naj bi bila podobna Kantovemu “transcendentalnemu shematizmu” – skozi njo se šele naučimo, kako želeti. Izvor fantazme, njen metafizični okvir, je tukaj oprt na spolno razliko, na tipično freudovsko-lacanovski seksualni okvir. Kar fantazmo spravlja v gibanje, je načelo “ni spolnega razmerja” – ta slovita Lacanova fraza nam mora povedati, tako Žižek, da ni matrice, ki bi jamčila harmoničen odnos med obema spoloma, izkušnja te nemožnosti pa je potem gonilo za iznajdbo vsakogaršnje “privatne” fantazme, torej psihičnih scenarijev, ki naj to bolečino nemožnosti premostijo.
Naše povzemanje bi lahko nadaljevali: fantazme se drži neka destabilirajoča razsežnost – v Drugem me vselej nekaj iritira, moti me njegov užitek, preganja me in spletkari proti meni. Dalje: fantazma razprši subjektno pozicijo – ne moremo enostavno reči, s kom se subjekt tukaj identificira. Tretjič: želja, ki nastopa v fantazmi, je izhodiščno decentrirana, je želja Drugega in sploh ne moja želja, s tem pa postane intersubjektivna. Četrtič: fantazma se skriva v obliki naracije, zgodbe, ki nam služi za to, da bi zakrila prvobitno zagato, toda sama struktura te pripovedi ima specifičen antagonistični značaj. In še: fantazme se drži poteza “nemogočega pogleda”, naše navzočnosti v tem scenariju v obliki prizora, ki ga gledamo in smo pri njem udeleženi.
Takšno naštevanje karakteristik je že po sebi tvegano, saj jih pri Žižku težko najdemo v dovolj strnjeni in razčlenjeni obliki, diskurz se prej odvija na ravni ilustracij, deskripcij človeških situacij, dejanj in dogodkov. Zato si po glasbenem vložku poglejmo to neujemljivost in hkrati tipiko diskurza, o katerem že ves čas govorimo.
Začnimo takoj z nekaj opazkami glede Žižkovega postopka naracije. Najprej nas glede na poprejšnje izkustvo preseneti, da knjiga vendarle govori ali se nameni govoriti o eni sami temi, namreč fantazmi, saj smo bili v vsaki njegovi knjigi ali prispevku deležni nekakšnega bricolage-a raznovrstnih tem, zabeljenega z neštetimi domislicami in ekskurzi, ki so sicer vedno zameglili idejo, besedilo pa naredili skrajno težavno za prebiranje. Žižek se je konsolidiral v svojem stilu, vodilna nit knjige je tudi prisotna: zdaj mu ne gre niti več za to, da bi tisto, kar se je namenil, zaokrožil v neko misel, stavki delujejo še manj definitorično, učinek tega pa je potem sicer ublažen s tem, da vemo, kako venomer poskuša govoriti prav o enem – fantazmi ali ideologiji. Na nek način je manj berljiv, toda po drugi strani še bolj zahaja v poljudne žargone, estetske opazke, šale in kar še je drugih modusov sklicevanja na vsakodnevno izkušnjo. Ta tvori značilno žižkovsko prvino, še zlasti, kadar je obscena ali perverzna ( v zgornjem primeru sta to traktata o dreku in sramnih dlakah). Prav tako ne gre brez filmskih referenc, v povprečju vsaj ene na stran: tako razumeti Žižka pomeni prvenstveno najprej iti v kino in si ogledati poglavitne pop klasike zadnjih let. Mimogrede, se je že kdo vprašal, koliko tega Žižku dolgujejo ne samo Filmski muzej, Kinoteka in ostale slovenske filmske inštitucije, temveč čisto enostavno kinopodjetja, saj je intelektualna publika v kinih v veliki meri, vsaj tista v Ljubljani, vsaj 20 let rastla ob teoretskih lacanovskih in žižkovskih inspiracijah in zaradi njih v kino ravno hodila? To je nedvomno dober stranski produkt ljubljanske teoretske psihoanalize in njenih prizadevanj v tem času: v gledalcih je vzbudila neko senzibilnost za gledanje filma. Hkrati na veliko veselje pobiralcev vstopnic, kakopak.
In še vsebinska interpretacija? Iz zgornjega citata smo prej dobili vtis, da Žižek venomer išče natanko to, kar sam poimenuje za matiere-a-penser: nekaj, kar nam bo dalo misliti in se bomo ob tem lahko še zabavali. Takšna divja, da ne rečemo podivjana misel se nato vtika v razne reči – naj na bo dovoljeno biti ironičen in subjektiven – denimo v ritno votlino (bralca napotevamo na diskurz o fist-fucking, ko denimo na strani 27 v podrobnosti zvemo, da analna penetracija s pestjo predstavlja čisti spolni, tako imenovani rajski užitek. Referenca je tukaj Miltonov Izgubljeni raj in teorija Padca, avtor teh vrstic pa priznava, da je izgubil ali ni docela razumel smisel konteksta.
Vprašanje je kakopak, če lahko naši vzbujeni intelektualnemi aktivnosti ob prebiranju tovrstnih eksegez res pripišemu digniteto mišljenja. Zagovornik Žižka bo sicer lahko oporekal, da nismo izbrali najbolj reprezentativne ilustracije, pa vendar: vprašajmo se, česa nas pouči citirana analiza straniščnih školjk Nemcev, Angležev in Francozov? Kakšna je njegova teoretska poanta, interpretativni cilj? Na ravni zapisanega nismo našli ničesar – avtor ni svojim izvajanjem namenil nobene analize, razen da jih je mimogrede in zunaj konteksta označil za “materialni obstoj ideologije”. Če so oblike straniščnih školjk enostavno otipljivi učinki v realnosti, materializacija ideologije, kako naj potem fantazmo sploh še zvedemo na ideologijo? Lahko rečemo, da je fantazmatski okvir Angležev drugačen od tistih pri Nemcih ali Francozih, da se zrcali v materialnosti in je povnanjem, toda s tem še nismo ničesar povedali o tem, kakšna je forma te fantazme in kje izvira, še manj pa, v čem naj bi fantazma krojila ideologijo.
Lahko bi postavili stvari še bolj kruto: gre mar res pri konstrukciji stranišč za fantazmatske scenarije, ki nezavedno narekujejo patentne domislice in zidarjevo roko, ali pa posledično okus in zadovoljstvo nad artiklom širših ljudskih množic, ki domnevno podležejo temu scenariju? Mar ne bi kakšen klasični psiholog vsega skupaj enostavno imenoval značajska poteza, iz tega pa na kolektivni ravni iskal mentalitetno naravnanost, ki se kakopak vselej zrcali v materialni zunanjosti povsod tam, kjer to zunanjost ustvarja taista človeška roka? Ter predvsem ne vlekel tako daljnosežnih in sofističnih zaključkov, ki so v svoji napihnjenosti očitno produkt človeške domišljije, v katere naravi je, da se rada zabava in pretirava?
Na vsa ta ugibanja ne vemo odgovora, ker jih knjiga Kuga fantazem neposredno ne ponuja. Toda vse to je povezano z nekonceptualno maniro samega žižkovskega stila. S tem pa nekaj, česar so se lahko njegovi poznavalci nadejali že poprej. Naj omenim še en slab občutek, ki se mi je porodil ob knjigi in zadeva koncept fantazme: zdi se mi, da avtor zgolj ponavlja svoje orise teorij ideologije, ki jih je že zdavnaj opremil s psihoanalitičnim kategorialnim aparatom. Da stoji za ideologijo fantazmatski scenarij, smo se od njega poučili že zdavnaj. Zakaj torej odpirati domnevno novi diskurz o fantazmi, nato pa ponovno govoriti o ideologiji? Samo zato, da se navzven zazdi, kako ponujamo neki nov topos?
In kaj reči za konec, ko smo se že namenili govoriti o maniri knjige? Analiza popkulture ne naredi slednje bolj dostopne, temveč pušča sledi na sami analizi, ki postaja, v skladu s svojo željo biti čim boljša, vedno bolj popkulturniška in kvazi antropološka. S tem pa nič prav posebej filozofska. Žižkova misel se dosledno razvija. V tisto smer, ki jo je anticipiral že Lacan, ko je rekel, da se “dviga proti filozofiji”. Jo torej zavrača. Deklarirana pripadnost filozofiji, ideologičnosti ali celo marksizmu, ki jo Žižek goji, tako z vsako njegovo novo knjigo postajajo postavljeni na laž ali pa razkrivajo avtorjevo samozmoto. Kajti od filozofije tukaj ne ostaja prav nič več. [e od psihoanalize ne. Imenujmo to novo pojmovno neujemljivo zvrst, popkulturniški diskurz, popkulturna antropologija. Proti čemur se je tukaj treba “dvigniti proti”, kot že Lacan, je torej ravno možnost imenovati takšen diskurz za filozofski. Koliko je ob svoji nesporni zabavnosti vredna takšna popkulturniška analiza, pa bo tudi s pomočjo Kuge fantazem nekoč pokazal čas.