Pred kratkim organizirana okrogla miza na nacionalki (zadeva se je imenovala Kako se Cerkev vidi v javnosti), ki je imela za namen medijem s pomočjo njih samih pokazati, kako kristjanom ni vseeno, kaj se govori o njih samih, je spet navrgla že staro in znano simptomatično sliko v stališčih slovenske RKC (in menda militantnega krščanstva nasploh) do drugačnosti in javnih mnenj, zadevajočih položaj Cerkve v družbi ali včasih zgolj njene politizacije. Ponovno brez kakršnihkoli sublimnosti – žolčnost, napadalnost in užaljenost (o psihološki ekonomiji slednje smo na tem mestu že pisali) so hipoma razkrile, da cerkvene velmože in znane slovenske kristjane vodijo natanko isti afekti, če ne hujši, kot njihove nasprotnike. In da pri njih tudi ostaja.
Eno je torej, če takšnemu diskurzu že vnaprej manjka psihološke kredibilnosti in nas že na ravni reakcij njegovih akterjev ne more prepričati o kakšni prednosti pred nasprotnim taborom. Povsem drugo pa je, ko se v diskreditacijo nasprotnega, bodisi agnostičnega, ateističnega ali pa preprosto politično proticerkvenega stališča vplete argumentacija, ki se naplaja v krščanski arhetipski simboliki in privleče na plano – medtem ko razpravlja o odnosu javnosti do Cerkve – samega prečastitega hudiča! Paranoična konstrukcija, na omizju sprejeta ob tihem soglasju vseh prisotnih, v svoji sporočilnosti spet ni prinesla kakšne pretirane inovativnosti. Ta se je v nekem trenutku nepričakovano ostro glasila: ti ljudje so plačani, da spodkopavajo našo vero, piše in pošilja jih verjetno sam hudič, pa četudi tega še sami ne vedo! Takšen pristop, ki že vnaprej dezavuira in izniči vsako nasprotno stališče in ga v svoji krščanski fantazmagoriji ožigosa kot hudičevo delo, zanesljivo ne prinaša kake unikatne metode, kako si razložiti stanje stvari, prej nasprotno: je že zgodovinsko dobro in dovolj krvavo dokumentiran ter skrajno zlajnan motiv, kako samemu sebi razložiti drugačnost in nestrinjanje okoli sebe, podoba Luciferja pa je menda spet najbolj pri roki. Žal je moderator nepričakovano popestritev pogovora dovolj hitro zaključil z mislijo, da bi hudič zahteval kakšno posebno oddajo.
In kaj sme v takšni situaciji, ko je očitno na preizkušnji strpnost, paktiranja s hudičem obtoženi človek sploh narediti? Ko kakšnemu ravnanju ne moremo pripisati dovolj taktnosti, kaj šele razumnosti, ga ni moč okvalificirati niti za žaljivega. Če je krščanski diskurz o satanizmu, zlu in njegovih personifikacijah v tem svetu vselej dober lakmusov papir, da sogovorcu zmanjkuje pozitivnih vsebin lastnih stališč in predvsem ravnovesja v percepciji sveta, bi se smeli vprašati, kam vodi do te mere prignana odsotnost racionalnosti (cinični jeziki bi morebiti porekli, da je racionalen kristjan zgolj ilustrativni primerek contradictio in adiecto). Kam vodi obsesija s padlim angelom? Tisti z nekaj spomina še pomnijo obisk Janeza Pavla II. v Mariboru dobri dve leti nazaj in njegovih svaril pred razraščanjem okultizma in praznoverja. Tedaj so se v televizijskih komentarjih širom sveta ob teh besedah znašli tudi posnetki v satanistične simbole odetih mariborskih fasad, tako da se je zdela asociacija popolna – papež je obiskal hudičevo deželo, tako kot vsako, pa tudi to po svoji navadi poskuša opozoriti pred njej lastnimi nevarnostmi. In te mu kakopak zaupajo lokalni cerkveni strokovnjaki, ki se na domače razmere spoznajo.
Pa od kracanja mularije po zidovih spet nazaj k resnim problemom. Kot je pokazalo že veliko evropskih teologov (H. Küng, H. U. von Balthasar itd.), krščanstvo samemu sebi koplje jamo, ko hipostazira manihejski dualizem med dobrim in zlim ter reificira hudiča (proti temu je pisal že sveti Avguštin). V novejšem času so nekateri psihologi religije, kot denimo Carl Gustav Jung, eksplicitno pozivali krščanstvo k nujnosti integracije Satana v podobo Boga. Da slikati si hudiča pomeni slejkoprej, da boš tudi sam naslikan kot hudič, je v neki decembrski številki na svoji naslovnici demonstriral tednik Mladina. In ko smo že pri njem, ki ga je zadela ta »dialektika«: omizje in medijski nastopi v zadnjem času so vendarle navrgli spoznanje o premiku v introspektivnih naporih našega metropolita, ki vpričo tovrstnega dolgotrajnega »razsvetljevanja« v javnosti vendarle začenja ubirati nežnejše tone (ironični višek tega je menda bil, ko je eden od udeležencev nadškofa pokaral, da je po naravi preveč blag). Ali pa gre ob tem le za več modrosti in novopečene politične preudarnosti?
Da ima hudič v Sloveniji toliko mladih, če sprejmemo to razlago, osebno sicer jemljem kot indic dobre kondicije slovenske inteligence. Cerkev pa bi morala biti tista, ki bo vzela na znanje, da bo hudiča tem manj, kolikor manj si ga bo namalala pred oči. Ali interpretirano v drugih besedah: ko bo v nasprotnih stališčih prepoznala sebi lastno vsebino, ko se bo spravila sama s sabo, bodo tudi ikone, proti katerim se tako srdito bojuje, delovale kot nekaj, kar ji je najbolj lastno, to samospoznanje pa bo prineslo tudi izničitev njihove negativitete. Premislek o tem, kar je nekoč, dovolj subverzivno in heretično, izrekel Ernst Bloch, da je namreč samo ateist lahko dober kristjan, bi bil lahko v tem pogledu dobra dialektično-psihološka vaja. Slovenskim kristjanom in njihovim ideologom (verjetno to ni kakšna lokalna posebnost) torej manjka sublimnosti, tako miselne kot politične, manjka jim predvsem izkušnja drugobiti, vživljanja v svojega bližnjika. In prav zato verjamem, da je veliko razumnikov pri nas globoko razočaranih, ker si želi dostojne polemike s Cerkvijo, pa jih banalnost diskusije zdaj že leta sili, da bodisi ostajajo tiho in se ob njej ironično nasmihajo, ali pa da na silo sprejmejo ponujeno raven v trenutku, ko se zavedo, da je ostati tiho v tej igri še veliko nevarnejša izbira.