Citati

9. 10. 2017

V obrambo oktobra

Avtor:

»Tehnična znanost je osvobodila človeka tiranije starih elementov – zemlje, vode, ognja in zraka – da bi ga podvrgla svoji tiraniji. Človek je prenehal biti suženj naravi, da bi postal suženj stroju, in še huje, suženj ponudbe in povpraševanja. Sedanja svetovna kriza na posebej tragičen način priča o tem, kako človek, ki se potaplja na dno oceanov, ki se dviga v stratosfero, ki se po nevidnih valovih pogovarja z drugim na drugem koncu sveta, kako ta ponosni in drzni vladar narave ostaja suženj slepih sil svoje lastne ekonomije. Zgodovinska naloga naše dobe je nadomestiti nenadzorovano igro trga z razumnim načrtovanjem, discipliniranjem proizvodnih sil in jih prisiliti, da delujejo skupaj v harmoniji in poslušno služijo potrebam človeštva. Samo na tej novi družbeni podlagi bo človek lahko pretegnil svoje utrujene ude in – vsak moški in ženska, ne samo nekateri – postal državljan s polno močjo mišljenja. Ko bo opravil z anarhičnimi silami svoje družbe, se bo človek lotil dela na sebi, s tolkačem in v posodi kemikov. Prvič bo človeštvo sebe smatralo za surovino ali v najboljšem primeru, fizičen in psihičen polizdelek. Socializem bo pomenil skok iz področja nujnosti v področje svobode tudi v smislu, da bo današnji človek, z vsemi svojimi protislovji in neskladji, odprl pot k novi in srečnejši vrsti.«

18. 9. 2017

Bogastvo znanstvenega izkustva: osebni pogled na iskanje boga

Avtor:

»Če kdaj dosežemo točko, ko bomo mislili, da popolnoma razumemo, kdo smo in od kod prihajamo, nam bo spodletelo. Mislim, da to prizadevanje ne vodi v samozadovoljno zadoščenje ob poznavanju odgovora, niti k domišljavemu občutku, da je odgovor pred nami in da moramo opraviti samo še en poskus, da ga najdemo. Iskanje je ovenčano s pogumnim namenom, da pozdravi vesolje, kakršno je v resnici; ne vsiljuje mu naših čustvenih nagnjenj, temveč pogumno sprejme, kar nam razkrije.«

13. 7. 2017

Zgodbe gospoda Kenerja

Nekdo je gospoda K. vprašal, ali obstaja bog. Gospod K. je dejal: “Svetujem ti, da razmisliš, ali bi se tvoje ravnanje spremenilo glede na to, kakšen bi bil odgovor na to vprašanje. Če se ne bi spremenilo, lahko vprašanje kar opustiva. Če pa bi se spremenilo, ti lahko pomagam samo še toliko, da ti povem, da si se že odločil: Ti potrebuješ boga.”

5. 6. 2017

Komunizem po letu 1989 – Razprave o razredni teoriji, realsocializmu in Vzhodni Evropi

»Če državljanstvo ne teži več k temu, da bi postalo univerzalni pogoj — v smislu širitve, kakršni smo bili priče od leta 1789 —, bo izgubilo smisel. Če bo dostopno zgolj uradno registriranemu, sedentarnemu belemu prebivalstvu zahodnih nacionalnih držav, bo to vodilo do avtoritarnih režimov, ki temeljijo na rasnem in moralnem strahu. Če bo enakost veljala le za razmeroma privilegirane »državljanske narode« v vedno manj številnih stabilnih meščan­skih državah, bo državljanstvo namesto univerzalnega pogoja, ki ga je obljubljala francoska revolucija, postalo mehanizem ločitve. Če prevladajo protiimigrantska retorika, protiislamsko sovraštvo, protiromska histerija in podobno, bo njihov simbolni in policijski red mogoče ohranjati le s tiranijo, ki bo imela navi­dezno podporo »ljudstva«, to pomeni premožnih belcev in tistih, ki si to prizadevajo postati.«

9. 5. 2017

The Swedish Theory of Love

»Zdaj smo razdeljeni na dva različna svetova. Na svet spleta in svet resničnosti. Povezanosti ali nepovezanosti. Življenje na spletu je v glavnem brez življenjskih tveganj. Na spletu je zelo lahko najti prijatelje. Nikoli se ne počutite osamljene. Če vam ni všeč odnos drugih uporabnikov, z njimi enostavno nehate komunicirati. Ko ste v resničnosti, se morate neizbežno soočiti z različnostmi ljudi. Ljudje pa so različni. Morate si upati začeti pogovor. Morate se soočiti z dejstvom, da so ljudje različni, da obstaja veliko načinov kako biti človek in ko začnete dialog, nikoli ne veste kako se bo to končalo. Namesto, da se izkaže, da ste vi pametni in drugi neumni, se bo morda izkazalo, da so drugi pametni in vi neumni. Neodvisnost vam odvzema to sposobnost. Bolj ko ste neodvisni, bolj se niste sposobni osvoboditi svoje neodvisnosti in je zamenjati z zelo prijetno medsebojno odvisnostjo. Na koncu poti proti neodvisnosti se ne nahaja sreča, na koncu poti proti neodvisnosti se nahaja življenjska praznina. Nesmiselnost življenja in skrajni, nezamisljiv dolgčas.«

10. 4. 2017

O nacionalizmu (1973)

Avtor:

»Nacionalizem je torej predvsem negativiteta, nacionalizem je negativna kategorija duha, kajti nacionalizem živi na negaciji in od negacije. Mi nismo to, kar so oni. Mi smo pozitiven pol, oni negativen. Naša vrednost, nacionalna, nacionalistična, ima funkcijo šele v odnosu do nacionalizma tistih drugih: mi smo nacionalisti, ampak oni so to še bolj, mi koljemo, ko je treba, ampak oni koljejo še huje; mi smo alkoholiki, oni pijanci; naša zgodovina je pravilna samo v odnosu do njihove, naš jezik je čist samo v odnosu do njihovega. Nacionalizem se napaja iz relativizma. Obče vrednote, estetske, etične itd., ne obstajajo. Obstajajo samo relativne vrednote. In v tem smislu je nacionalizem v prvi vrsti nazadnjaštvo. Treba je biti boljši samo od svojega brata ali polbrata, drugo se me ne tiče. Skočiti malo više od njega, ostali se me ne tičejo. To je tisto, čemur smo rekli strah. Drugi imajo celo pravico, da nas dohitijo, da nas prehitijo, to se nas ne tiče. Cilji nacionalizma so vedno dosegljivi cilji, dosegljivi, ker so skromni, skromni, ker so podli. Ne skačeš zato, da bi dosegel svoj lastni maksimum, temveč zato, da bi premagal tiste, edine podobne, a tako drugačne, tiste, zaradi katerih se je igra sploh začela.«

6. 3. 2017

Najprej kot tragedija, potem kot farsa, potem kot Trump

Avtor:

»Večkrat se od filozofov pričakuje, da bodo povedali, kaj je treba storiti, ker da so pametni in kvalificirani za take recepte. To je že strukturno nemogoča pozicija. Seveda je res, da obstaja tudi aroganca filozofije, ki je resen problem, namreč ko filozofi rečejo, imeli smo tako dobre ideje, toda ljudje so preneumni, da bi jih razumeli. To je lepodušniški problem, ko si filozofija umije roke nad neukim ljudstvom. Toda nazadnje se mi zdi pomembno zaupanje v teorijo. Imam zaupanje, da koncepti, če so dobri, na dolgi rok imajo učinke. V samotni izbi ob topli pečici je Descartes pisal Meditacije, daleč od družbenih potreb. Da je imel dober koncept, je prevladalo, in poglejte učinke, ti so enormni. Zdi se mi, da je tako z vsemi filozofskimi koncepti. Ne morem drugače, kakor da zaupam v moč idej.«

3. 2. 2017

Izvori totalitarizma (1951)

»Ideologije so neškodljiv, nekritičen in samovoljen skupek nazorov, vse dokler se vanje ne začne resnično verjeti. Ko enkrat razumemo njihovo zahtevo po totalni veljavi dobesedno, ta postane jedro logičnih sistemov, v katerih so, kakor denimo v sistemu paranoikov, vse izpeljave razum­ljive in celo zavezujoče, ko sprejmemo njihovo začetno premiso. Blaz­nost takih sistemov ni le v prvi premisi, pač pa v sami logičnosti, v skladu s katero so ustvarjeni. Nenavadna logičnost vseh izumov, nji­hovo zaupanje v odrešilno vrednost trmaste zvestobe ne glede na specifične, menjavajoče se dejavnike, že naznanja prve zametke totalitar­nega prezira do realnosti in dejanskosti.«

23. 1. 2017

»Družba tveganja«, 1986

Avtor:

»Medtem ko utopija enakosti vsebuje celo vrsto vsebinsko pozitivnih ciljev družbenih sprememb, ostaja utopija varnosti zna­čilno negativna in defenzivna: tu v osnovi ne gre več za to, da bi do­segli nekaj »dobrega«, temveč samo še za to, da bi preprečili najhujše. Sanje razredne družbe so: vsi hočejo in bi morali imeti svoj delež kolača. Cilj družbe tveganja je: vsem naj ostane prihranjen strup.«

29. 12. 2016

Živimo v dobi anksioznosti

»Delo, ki je po svoji naravi kreativno, skupnostno, nekaj, zaradi česar je človek človek, postaja nekaj, kar je človeku tuje in nasprotno. Človek se počuti doma samo še doma, v tako imenovanem prostem času. Delo ne ustvarja več človekove potrebe, ustvarja samo še plačo. Človekove potrebe potem zapolnjujemo s konzumerizmom, neskončnim kupovanjem igračk. S kemičnimi sredstvi in konzumerizmom to odtujitev samo še poglabljamo«.

5. 12. 2016

The Heart of Things (2006)

»Najboljši vir za reševanje problema nepojasnljive praznine v srcu bogatega, zdravega, varnega, dobro hranjenega, dobro zabavanega za­hodnega življenja leži zelo blizu, bodisi neopažen bodisi, kadar je opažen, zanemarjen. V resnici so sodobni Zahodnjaki podobni žejnim ljudem, ki pijejo iz blatne mlake na obali velike reke čiste vode, kot da ne bi opazili reke ali pa ne bi vedeli, da lahko pijejo iz nje. Reka, za katero gre, je filozofija.«

18. 11. 2016

Lo and Behold (2016)

»Zelo obžalujem dejstvo, da izgubljamo globoko kritično, domiselno, ustvarjalno mišljenje. Menim, da sta računalnik in v nekem smislu internet najhujša sovražnika globokega kritičnega mišljenja. Mladi danes s stroji v bistvu nadomeščajo raziskovanje stvari, ki jih opazujejo. Ne razumejo kaj gledajo, slišijo ali kar se učijo. Odvisni so od interneta, da jim to pove in da to razreši za njih. Gledajo številke namesto idej. Ne razumejo konceptov, in to je problem.«

6. 11. 2016

Les Chiens de garde (The Watchdogs) (1932)

Avtor:

»Razkorak med njihovimi idejami in mračnim svetom se vsak teden, vsak dan širi, vendar jih nič ne predrami in oni ne predramijo nikogar. Razlika med njihovimi obljubami in resničnim življenjem je bolj nezaslišana kot kdajkoli prej. Vendar se ne premaknejo. Ostajajo za barikadami. Imajo enake sestanke in objavljajo enake knjige. Vsi tisti, ki so nespametno čakali na njihove besede se pričenjajo upirati, ali smejati.«

18. 10. 2016

Zdravko Kobe, filozof

Avtor:

»Če se ureditev, v kateri živimo, res imenuje demokracija, potem bi se morali prej začuditi nad tem, da je stopnja odobravanja pravzaprav visoka. Mi, pripadniki evroatlantskih demokracij, smo danes tisti, ki izvažamo vojne in terorizem – vsekakor več, kot ga prihaja k nam. Mi smo tisti, ki izvajamo zunajsodne usmrtitve, na primer z brezpilotnimi letali. Mi smo tisti, ki brez sodnega procesa zapiramo ljudi za nedoločen čas, recimo v taborišče Guantanamo. Mi dopuščamo skrivno prisluškovanje industrijskih razsežnosti, kot ga je na primer razkril Snowden. Mi postavljamo žičnate ograje na meji, ki je bila tudi v najhujšem času hladne vojne odprta. Dovolj je, da zgolj trezno, brez običajne etične navlake zberemo ta dejstva, pa dobimo opis sveta, ki povsem ustreza najmračnejšim epizodam 20. stoletja. In vendar mi, evroatlantski demokrati, z vsem tem soglašamo brez pretiranega nasprotovanja, brez posebne javne razprave.«

3. 10. 2016

Timequake, 1997

»Humanisti se poskušajo obnašati dostojno in častno brez pričakovanja nagrade ali kazni v posmrtnem življenju. In ker je stvarnik vesolja zanje tako nespoznaten, po svojih najboljših močeh služijo najvišji abstrakciji, o kateri imajo nekaj razumevanja, to je svoji skupnosti.«

14. 9. 2016

Odlomek iz pamfleta Jeana Le Ronda d’Alemberta, 1752

»Vse oblike svobode so povezane in vse so enako nevarne: svoboda glasbe/umetnosti sproži svobodo občutkov, ki sprožijo svobodo misli, ki vodi do svobode delovanja in svoboda delovanja je državni sovražnik številka ena. Torej, če želimo ohraniti monarhijo, ohranimo formo opere takšno kot je.«

18. 8. 2016

Apologija

Avtor: ,

»Zato pa – dokler se mi ne utrga poslednji dih iz prsi in bom še pri moči, ne bom nehal filozofirati pa vas opominjati in osvetljevati resnico vsakomur, kogar bom srečal, govoreč, kakor sem vajen: ‘Prijatelj moj ljubi, Atenec si, meščan največjega, po znanosti in moči najslavnejšega mesta na svetu, pa te ni sram, da se pehaš samo za tem, kako bi si pridobil čim več denarja pa slave in časti, na sprevidevnost in resnico in spopolnitev duše pa niti v sanjah ne misliš?’ In če bo kateri tajil in zatrjeval, da teh reči ne pozablja znemar, ga ne bom kar tako odslovil ne sam odšel, ne: na rešeto ga bom dal pa dodobra presejal pa do dna preizkusil. In če bom našel, da navzlic zatrjevanju ni dobrosti v njem, ga bom pokaral, ker zanemarja najvažnejše dobrine in se žene za ničevostmi. Tako bom ravnal z vsakomer, kogar bom srečal, z mladim in starim, s tujcem in domačinom, zlasti pa z vami, meščani, ker ste mi bližji po rodu.«

20. 7. 2016

Kaj je ideologija?

Avtor:

»Ideologija nas zares zajame šele takrat, ko nekaj dojemamo kot objektivno realnost, ki je neodvisna od izjav in od ideoloških izkrivljanj, ko ji torej uspe uokviriti sam način, kako vidimo nekaj kot realnost in danost. Najbolj ideološka je takrat, ko realnost predstavi kot nekaj povsem neideološkega. Najbolj očitno in masivno se to pač dogaja z vsem diskurzom o tržni ekonomiji kot najširši referenčni točki našega sveta, ki nam jo vsiljujejo kot splošno sprejeti horizont.«

14. 6. 2016

Ljudje verjamejo, da je mogoče drugače

»Slika, da živimo v pluralnih družbah neskončnih možnosti, je zelo površinska. V resnici se nas sili v standardiziran način življenja: služba, dom, hiša, avto, kuža, trgovski centri in enkrat na leto počitnice na morju. Vsi smo predvsem potrošniki: hodimo na delo, da služimo denar, ki ga zapravimo za potrošniške dobrine. Čeprav se zdi, da lahko počnemo karkoli, je vprašanje, koliko smo v resnici svobodni.«

3. 5. 2016

Razprava o kolonializmu, 1955

»Da, splačalo bi se klinično, natančno raziskati metode Hitlerja in hitlerjanstva in pokazati zelo imenitnemu, zelo humanističnemu, zelo krščanskemu meščanu 20. stoletja, da nevede skriva v sebi Hitlerja, da je Hitler naseljen v njem, da je Hitler njegov demon in da ni logično, če ga graja, in da navsezadnje tisto, kar Hitlerju zameri, ni zločin sam na sebi, zločin proti človeku, ni poniževanje človeka samo na sebi, pač pa zločin proti belemu človeku, poniževanje belega človeka, da mu zameri, da je v Evropi uporabil kolonialistične postopke, ki so bili doslej v rabi le za Arabce v Alžiriji, kulije v Indiji in črnce v Afriki.«

4. 4. 2016

»Bleda modra pika«

Avtor:

»Poglejte še enkrat to piko. To je tukaj. To je dom. To smo mi. Na njej so vsi katere ljubite, vsi katere poznate, vsi za katere ste kdajkoli slišali, vsi ljudje, ki so kdaj bili in živeli svoja življenja. Skupek našega veselja in trpljenja, tisoče verskih prepričanj, ideologij in ekonomskih doktrin, vsak lovec in iskalec hrane, vsak junak in strahopetec, vsak ustvarjalec in uničevalec civilizacij, vsak kralj in kmet, vsak zaljubljen parček, vsaka mati in oče, upajoč otrok, vsak izumitelj in raziskovalec, vsak učitelj morale, vsak podkupljiv politik, vsaka filmska zvezda, vsak vrhovni voditelj, vsak svetnik in grešnik v zgodovini naše vrste je živel tam na pikici v sončnem žarku. Zemlja je zelo majhna pika v veliki kozmični areni. Pomislite na reke krvi prelite zaradi generalov in cesarjev, zaradi slave in zmage, da bi postali trenutni lastniki delčka majhne pikice. Pomislite na neskončne krutosti, katere so pretrpeli prebivalci enega dela pikice, ker so se razlikovali od prebivalcev na drugem koncu, kako pogosti so njihovi nesporazumi, kako se zavzemajo, da bi ubili drug drugega, kako goreče je njihovo sovraštvo. Naša samopodoba, naš egoizem, blodnje, da smo v privilegiranem položaju v vesolju, so izzvana z velikostjo te majhne pikice. Naš planet je osamljen drobec v veliki kozmični temi. In v tej naši mračnosti in v vsej prostranosti vesolja ni namiga, da bi prišla pomoč in nas rešila pred nami samimi. Zemlja je edini planet, za katerega do sedaj vemo, da omogoča življenje. Trenutno nikjer drugje ni kraja, kamor bi se naša vrsta lahko preselila. Obiskala, da. Naselila, ne še. Če nam je všeč ali ne, v tem trenutku je Zemlja edino kar nam preostane. Bilo je rečeno, da astronomija uči ponižnosti in vpliva na značaj človeka. Verjetno ni boljše predstavitve norosti človeške domišljavosti, kot podoba našega malega sveta iz daljave. Zame…

14. 3. 2016

Zakaj sem pred obupom izbral optimizem

Avtor:

»Ker obstajata tako zatiranje kot represija, moramo reči, da obe odsevata človeško naravo. Toda enako velja za sočutje, solidarnost, prijaznost in skrb za druge – in za nekatere pomembne osebe, kot je bil Adam Smith, so bile prav to bistvene lastnosti ljudi. Naloga družbene politike je oblikovati načine naših življenj skupaj z institucionalnimi in kulturnimi strukturami tako, da bodo dajale prednost neškodljivim vidikom naše temeljne narave, medtem ko bodo zatirale tiste uničevalne. Izbiramo lahko med dvema možnostma. Lahko smo pesimistični in odnehamo, s tem pa pripomoremo k zagotavljanju, da se bo zgodilo najslabše. Lahko pa smo optimistični in poskušamo dojeti, kakšne so možnosti, ki nedvomno obstajajo in morda nekaj pripomoremo k temu, da bomo svet naredili boljši. Pravzaprav ni kaj dosti izbirati.«

3. 3. 2016

O védenju in vedênju

Avtor:

»Poučevanje uspešno, ko ne prenaša le informacij, temveč sooblikuje ljudi, ki se zavedajo nevednosti, meja naših zmožnosti ali celo neraziskanosti teh meja. Rezultat takšnega poučevanja naj bi bili ljudje, ki niso dogmatični, avtoritarni, nestrpni, ksenofobni, homofobni, temveč nasprotno: odprti, strpni, rado-vedni, blagi in stanovitni – v pomenu vztrajnega zavračanja tistih nestalnosti, ki v imenu tega ali onega avtoritarnega svetovnega nazora nasprotujejo izkušnjam in ponižujejo zmožnost mišljenja z lastno glavo in tehtanja pogosto tudi nasprotujočih si poročil o dejstvih.«

8. 2. 2016

Solze v Evropi

» namesto demokratičnih izboljšav dobivamo karizmatične voditelje s programi čvrste roke, namesto kritike razredne strukture dobivamo kritiko skupinskih običajev, namesto svetovnega etosa nam populisti ponujajo nacionalistično retoriko, namesto socialne države nam vsiljujejo varnostno državo, namesto govorice solidarnosti in prožnih mostov pa slišimo jezik domorodne izključevalnosti in žičnatih zidov. Pravijo, da ne gre drugače: ni alternative. Težava je »zgolj« v tem, da tam, kjer ni alternative, kmalu postane sprejemljiva sleherna alternativa, tudi slabša od slabe.«

6. 1. 2016

Bistvo krščanstva (1841)

»Seveda pa je za ta čas, ki daje prednost podobi pred rečjo, kopiji pred originalom, predstavi pred stvarnostjo, videzu pred bistvom, sprememba prevara, absolutno zanikanje ali že kar brezbožna profanacija; zakaj sveta je samo iluzija, profana je zgolj resnica. Samo v očeh tega časa svetost narašča v isti meri, kot se manjša resnica in narašča iluzija, zato je najvišja stopnja iluzije tudi najvišja stopnja svetosti.«

21. 12. 2015

Soočenje

»Šele ko se nehamo sklicevati na zarukanost sodržavljanov, se lahko zares začnemo ukvarjati z realnimi problemi. Res je, veliko Slovencev živi v iracionalnem strahu pred LGBT, islamsko, komunistično ali kako drugo zaroto, a nehajmo se že enkrat čuditi. Vprašati se moramo, kako smo prišli do takšnega stanja. Ljudje ne sovražijo manjšin kar tako. Sovražijo jih, ker jih vrsta institucij in medijev iz dneva v dan, iz leta v leto prikazuje kot nekakšno nevarnost za družbo, saj je strah postal največji politični kapital desnice. Sedanja množična paranoja je rezultat trdega dela desnih aktivistov, ki se vse dni v letu strastno borijo za vsak košček javnega prostora, da ga lahko polnijo s svojimi sovražnimi vsebinami. Je rezultat tega, da smo se ostali temu prostoru odpovedali in zgolj še popravljamo slovnične napake.«

14. 12. 2015

Protest zoper državo, ki nas pelje v vojno

»Prevladuje konsenz o beguncih kot varnostni grožnji in o vojni kot o nujnem načinu reševanja situacije. Ta konsenz je zelo težko zrušiti, zakoreninjen je v parlamentu, v medijih in v družbi. Protest je torej kričanje tistih ljudi, ki se s tem ne strinjamo. Nikjer drugje ne pridemo do glasu, razen na ulici! Ljudje so se naenkrat soočili z veliko tesnobo, ko je vojska na mejah začela postavljati žico z britvicami. Te tesnobe pa niso imeli kje izraziti, razen na socialnih omrežjih. Zavedajo se, da ograja ni postavljena samo za begunce, ampak za vse nas. Ko se začnejo nižati standardi človekovih pravic, se standardi nižajo za vse. Vse postaja sprejemljivo. Še včeraj smo bili obupani, ker v sprejemnem centru beguncem čez noč nismo razdeljevali odej. Naslednjo noč pa se že tolažimo, da bodo že nekako preživeli, saj so tudi prejšnjo noč preživeli brez odej. Neznansko jih je zeblo, ampak nihče ni umrl. Kar je bilo še včeraj popolnoma nehumano, je danes sprejemljivo. Enako se dogaja z domačim prebivalstvom: revščina, socialna izključenost in politična nemoč ljudi postajajo vsakdanji pojavi. Občutek, da se tvoja država razvija v pošast, iz katere začenja poganjati zobovje, je neznosen. Ulica je žal postala edini kraj, kjer lahko to daš iz sebe. Ljudje v Evropi nimamo druge izbire, kot da začnemo graditi drugačne vizije.«

9. 12. 2015

Neprilagojeni, 1967

»Moderna psihologija ima besedo, ki je najbrž uporabljena pogosteje, kot katerakoli druga v psihologiji. To je beseda »neprilagojen«. Uporabljajo jo tudi v moderni otroški psihologiji. Seveda si vsi želimo živeti dobro prilagojena življenja, z namenom, da bi se izognili nevrotičnim in shizofrenim osebnostim. Toda ko se bližam svojemu zaključku, bi vam danes rad na zelo iskren način povedal, da obstajajo nekatere stvari v naši družbi in našem svetu, zaradi katerih sem ponosen, da sem neprilagojen. Pozivam vse ljudi dobre volje, da so neprilagojeni na nekatere stvari, dokler dobra družba ne bo uresničena. Iskreno vam moram povedati, da se nikoli ne nameravam prilagoditi rasni segregaciji, diskriminaciji, nikoli se ne nameravam prilagoditi verskemu fanatizmu. Nikoli se ne nameravam prilagoditi ekonomskim pogojem, ki odvzemajo osnovne dobrine mnogim, da bi dajali razkošje redkim in tako puščajo milijone božjih otrok v zadušljivi in nepredušni kletki revščine, sredi bogate družbe.«

20. 11. 2015

Nevedni učitelj, sokratski učitelj

»S filozofiranjem se ustvarjajo pogoji možnosti novih, pravičnejših odnosov med ljudmi, nove možnosti življenja, odpirajo se prostori svobode. Kar ob ukvarjanju s filozofijo postane jasno, je to, da tisto razmišljanje, ki ničesar in nikogar ne spremeni, pomeni poraz mišljenja.«

16. 11. 2015

Ko spregovori orožje, pamet in vest umolkneta

»Ko spregovori orožje, človeška pamet in vest po pravilu umolkneta. Oziroma ju preglasi vreščanje krvoželjnih jastrebov in mrhovinarjev. Več bo nezaupanja do priseljencev, več islamofobije, več paranoje, več fizičnega in digitalnega nadzora nad državljani, več pooblastil obvešče­valnim službam, več ograj in višje pri prehajanju državnih meja, več odvrže­nih bomb na Sirijo in druga vojna žarišča, več volilnih uspehov za skrajno desničarske stranke, ki krepijo svojo bazo z razpihovanjem strahu in so­vraštva do prišlekov; na drugi strani pa več odpustkov za lastne, tudi najbolj v oči bijoče in kratkovidne politične neumnosti, manj avtorefleksije, manj pripravljenosti, da prevzamemo svoj delež odgovornosti za bedo, nasilje in brezpravje, s katerimi se hranijo verski ekstremizmi, manj trezne, spra­vljive in kompromisne zunanje politike, manj medkulturnega razumevanja in čezmejne solidarnosti. Najbrž se bo v imenu boja proti Asadovemu »despotizmu« nemoteno nadaljevalo kratkovidno ameriško, britansko in savdsko financiranje in oboroževanje taistih islamskih ekstremistov, ki na Bližnjem vzhodu in v Afriki bojujejo njihove umazane vojne, na ulicah evropskih mest pa uprizarjajo masakre nad nedolžnimi, nič hudega slutečimi sprehajalci in obiskovalci. Še bolj se bodo politiki ukvarjali s simptomi družbenih nadlog in zanemarjali njihove vzroke. Če se ne bomo kmalu osvobo­dili kolektivne psihoze in ideološke slepote, zaradi katere vidimo trsko v očesu drugega, bruna v lastnem pa ne, nas vse skupaj čaka bridek konec.«

2. 11. 2015

Begunci kot bumerang Evropi za izkoriščanje tretjega sveta

»Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.«

29. 10. 2015

Kljuva nas strah

»Državljani nimamo politične besede. Lahko smo pa humanitarni. Depolitizirani niso samo begunci, ki smo jim uničili države. Humanitarizem depolitizira tudi nas. Vendar nam ni zgolj vsiljen, vanj se zatekamo tudi sami. Če je namreč princip humanitarizma nevprašljivost našega sveta, se velja vprašati, ali se ni morda ta princip zdaj omajal. Kaj če se humanitarizma tako oklepamo, ker bi radi zadržali naš svet – naše življenje, naš »Lebenswelt«, »način življenja« – kakršen je bil. Ker nejasno vemo, da je resno ogrožen, da jemlje konec. Ker nas kljuva strah, da vsi postajamo begunci iz sveta, ki se ne more več upirati ustvarjalnemu uničevanju. Begunci nas soočajo z neznosno mislijo, da gre navsezadnje za nas same.«

30. 9. 2015

Politična propaganda

»Osnovno sredstvo demokratičnega političnega komuniciranja je propaganda, ki mora – saj si vsaka stranka prizadeva dobiti kar največje število glasov – biti enotna, udarna in prepričljiva, zaradi česar v njej ni prostora za refleksijo, kar pomeni, da je nujno, že po definiciji, lažna. Resnična propaganda ne obstaja – in v okvirih meščanske demokracije politična komunikacija ne more biti nič drugega kot propaganda.«

30. 9. 2015

Ne da bi dobro vedeli kdaj…

Avtor:

»Ne da bi dobro vedeli kdaj, smo v bistvu nepripravljeni stopili v da­našnjo globalno, tako imenovano civilizacijo ‘neomejenih možnosti’, in temu primerno je naše global­no razočaranje. Vse, ekonomija, politika, zamajana možnost dela, vse, kar naj bi nas osmišljalo, celo čustva, način mišljenja, naše gledanje na svet in življenje, vse potrebuje za realizacijo in osmislitev svojih ‘vizij’ in ‘projektov’ kar naj­bolj uniformiranega, vodljivega človeka, ki pa pospešeno izgublja – ali je že izgubil? – svojo samopodobo, še zadnji preostanek spošto­vanja do samega sebe. Biti človek je vse teže. Prav kot pesnik pa sem še posebno prepričan, da bi vsak, kdor more, moral – prosto po Gregorčiču – povzdigniti svoj glas proti vsemu, kar v imenu napredka – na­tančneje rečeno, kapitala! – poha­blja naše človeško dostojanstvo.«

28. 3. 2015

Antidelo – radikalni premik pogleda na »službe«

Avtor:

“Domnevna vrlina dela je zmeraj temeljina na nečem več od čiste uporabnosti in tržne vrednosti. George Lakoff, kognitivni lingvist, je predložil namig za obstoj kognitivnega okvirja »delo kot ubogljivost«. Ena izmed prvih vrlin, ki se je naučimo v otroštvu je uboganje staršev, sploh pri izvedbi opravil do katerih smo imeli odpor. Kasneje, kot odrasli posamezniki, smo plačani, da ubogamo delodajalce – opravilo se imenuje delo. Delo in vrlina sta nevrološko povezana kot ubogljivost do avtoritete. To ni edini kognitivni okvir,  ki je odgovoren za to, da delo dojemamo kot vrlino, je pa eden, ki je konstantno utrjen s tem čemur Lakoff reče  konzervativni moralni sistem »strogega očeta«.”

8. 3. 2015

Ustvarjalnost, iznajdljivost, podjetnost in prilagodljivost

“Ustvarjalnost, iznajdljivost, podjetnost in prilagodljivost je treba postaviti v družbeni kontekst. Ali želimo, da so ljudje ustvarjalni, kot so na primer umetniki, ki iščejo nove forme izražanja, izumljajo nove procese videnja, nove perspektivne poglede? Ali na način, da si izmišljujejo množico banalnih reklamnih sporočil? Ne gre za isto stvar. Ko se v šolski politiki ali v pedagoških razpravah govori o ustvarjalnosti, je izgubljen izvorni pozitivni namen ustvarjalnosti. Mobilizirana je za banalne in neumne dejavnosti, kot so reklama sporočila ali slogani za politične kampanje.”

11. 1. 2015

Odpustiti vsem…

»Vnuku sem ob diplomi podari­la tritedensko skupno potovanje z vlakom med evropskimi prestolnicami. Babica in vnuk. In ko sva se deseti dan peljala iz Varšave v Berlin, mi je zabrusil, da se me sramuje, da mu s svojimi protesti za Palestino obračam želodec. Da sem antisemitistka! Antisemitist­ka, slišiš? Jaz, ki sem preživela ho­lokavst! Star je 25 let, ima diplomo in ve, kaj govori, zato je moja pravica, da mu zame­rim. Dokler se mi ne opraviči, ga ne želim več videti. Ne zato, ker bi mislila, da mi je naredil krivico, ne zato, ker me je brutalno prizadel. Ampak ker mislim, da je nenačitan, nerazgledan in nazadnjaški bedak! Je vzorčni produkt našega časa. Nenačitanega, nerazgleda­nega in nepoglobljenega časa brez idej. Poglej samo današnje časopise! Ena sama preproščina, zgoščena na 30 sekund kot reklame. Dokler se v naš javni govor ne bodo vrnile poglobljene razprave in redna praksa široke, odkritosrčne in iskrene konfrontacije, bodo naš vsakdan obvladovali radikalni nenačitani bedaki, kot je moj vnuk. Bedaki, ki jim dela uslugo globalizacija: vsem enak telefon in enake kavbojke, pa bo mir. Ni prostora za odsto­panja, ni prostora za drugačnost, kajti drugačnost zahteva razmislek. Evropa je nekoč že dobila lekcijo: brez razmisleka vlada strah.«

1. 1. 2015

O nasilju

» Oblast (angl. power, nem. die Macht) je skupna zmožnost spreminjanja razmer, ki nastane iz delovanja z drugimi. V razmerju med institucija­mi oz. vladajočimi in med vladanimi se oblast kaže kot podporno mnenje. Vladani v tem primeru podpirajo vladajoče in jih s tem pooblaščajo za vodenje dolo­čenih politik. Država ima oblast toliko časa, dokler so ji državljani lojalni in so jo pripravljeni ubogati ali se boriti za­nje. Revolucija pa se lahko zgodi potem, ko so vladajoči že izgubili oblast, ki so jim jo dodeljevali vladani. Podpornega mnenja ni mogoče pridobiti s prisilo, temveč le z vključevanjem v so-delova­nje. Celo diktatorji in totalitarni voditelji ne morejo učinkovito uporabljati nasilja nad žrtvami brez soglasja ljudstva. Oblast v smislu soglasja je tako bistvo vsake politične organizacije«.

7. 12. 2014

Zajtrk prvakov

“Ljudje so tako strašno tvegali s kemikalijami in s svojim telesom, ker so želeli, da se poboljša kvaliteta njihovega življenja. Živeli so v grdih krajih, kjer so lahko počeli le grde stvari. Niso imeli drekca pekca, zato si niso mogli izboljšati okolja. Tako so se do skrajnosti potrudili, da namesto tega naredijo svojo notranjost čudovito.”

24. 11. 2014

Humanizem in humanistika pred izzivom globalne hegemonije neoliberalizma

Avtor:

»Izpostavljeni trenutek resnice za humanistične vede predstavlja realno obstoječa hegemonija neoliberalizma, ki ima za posledico marketizacijo in privatizacijo humanistike. Izbira med humanistiko, ki »dela« za profit, in humanistiko, ki usposablja za »kritično mišljenje«, je lažna in še več – barbarska izbira. Humanistika, če naj ostane zvesta sama sebi, ne more biti dekla ideologij(i). Namesto, da bi se sprijaznila z marginaliziranim statusom ali v skrajnem primeru z lastnim »koncem«, kot se bojijo nekateri, lahko v aktualni krizi prepoznamo priložnost za nov zgodovinski prispevek humanistike, tj. njeno izpostavljeno vlogo v nujnih družbenih in globalnih spremembah. Pri tem je humanistika – in ne kazalci borznih tečajev ali doseženi družbeni bruto proizvod – bolj primeren barometer stanja civilizacije in družb. Kar pomeni, da s svojo mehko avtoriteto prispeva k nastajanju novega znanja, vednosti, vrednot in lepega, ki jih porablja in diseminira v funkciji javnega dobrega. Humanistika potemtakem lahko in mora uresničevati svojo nezamenljivo relevantnost tudi v odvijajočem se 21. stoletju.«

19. 10. 2014

Rojstvo podjetnikov iz duha krize, Airbeletrina

Avtor:

“Postati podjetnik je nova doza peska v oči, ki nam preprečuje videti, kako izjemno dinamičen in kruto fleksibilen je svet dela in zaposlovanja; kako je ob vsem, kar smo odpisali kot iracionalno, še najmanj iracionalno vztrajati pri tistem, kar imamo radi, v čemer smo dobri in v čemer se želimo izpopolnjevati do konca svojih dni, saj nam potreb trga dela ne bo uspelo nikoli ujeti ali jim zadostiti, ker bodo vselej zgolj bežale mimo s svojimi vrečami denarja. Namesto ‘suck it up’ zato predlagam ‘fuck it’. Kompromisov ne želim sklepati zgolj zato, ker je kolektivni duh v krizi, zame bo humanistika imela smisel, četudi je ta smisel kisel, vse do trenutka, ko bo vse skupaj skrepenelo v nič in se bom zares primorana pobrigati za tiste preklete, neokusno izsušene goji jagode.”

19. 10. 2014

Volja do smisla

“Čedalje več pacientov se gnete po naših klinikah in posvetovalnicah, kjer se pritožujejo zaradi notranje praznine, občutka popolne in dokončne brezsmiselnosti svojega življenja. Eksistenčni vakuum lahko opredelimo kot frustracijo tega, kar velja za najosnovnejšo gonilno silo v človeku in kar bi lahko poimenovali volja do smisla.”

29. 9. 2014

Ko otroci dobijo krila (2013)

»Da je šola ne le učilnica, ampak socialni bazen, v katerem se otrok seznanja z razlikami, so dokaz prav besede očeta, ki so mu minuli teden odvzeli otroke. Težave s starejšimi otroki, pravi, so se začele po tistem, ko so končno začeli hoditi v šolo: »Otroci so dobili krila, začeli so napihovati svoje pripovedi, se izogibati molitvam ter postajali čedalje bolj neposlušni.« Končno, bi lahko rekli. Kajti prav za to gre: otroci se morajo upirati avtoriteti in zahtevati argumente za vsiljena pravila, morajo biti tudi neposlušni, če naj zrastejo v avtonomne ljudi, ki ne bodo slepo podložni prav vsakemu »bogu«, ki bo prišel mimo, pa naj mu bo ime Bog, potrošništvo ali reality show.«

21. 9. 2014

Narava in cilji vzgoje in izobraževanja (2008)

»Reakcionarne težnje so se ob soočenju z globalizacijo združile z mrzličnim »inovatorstvom« v službi nepredvidljivih zahtev trga. Z nastopom pojmov, kakršna sta uspešnost in učinkovitost, z uvozom nadzora nad kakovostjo iz industrijskih praks in z mantrami o standardih in odličnosti je prišlo do zadušitve resnega razpravljanja o naravi in smislu izobraževanja. Za vakuumom vrednot, ki jih te besede prikrivajo, se kaže neka vrsta nihilizma«

15. 9. 2014

No Greater Love (2002)

Avtor:

»Vi na Zahodu imate veliko več duhovno revnih kot materialno revnih ljudi. Pogosto pripadajo duhovno revni ljudje bogatejšemu sloju. Sama z lahkoto dam skodelico riža lačnemu ali pripravim ležišče brezdomcu. Potolažiti duhovno osiromašenega in ga odrešiti grenkobe, jeze in osamljenosti, pa traja veliko dlje.«

26. 8. 2014

Duša na delu (2009)

»Zlom globalne ekonomije ni le posledica poka finančnega balona: hkrati in predvsem je tudi posledica poka delovnega balona. V zadnjih petsto letih smo delali preveč, to je jasna in preprosta resnica. Pretiravali smo z delom, kar je privedlo do opustitve vitalnih družbenih funkcij in poblagovljenja jezika, občutij, seksualnosti, poučevanja, terapije in skrbi zase. Družba ne potrebuje več dela, več delovnih mest, večje konkurenčnosti. Nasprotno, potrebujemo izrazito skrajšanje delovnega časa, velikansko osvoboditev življenja od družbe kot tovarne, da bi lahko spet spletli tkivo družbenega razmerja. Pretrganje vezi med delom in prihodkom bo sprostilo ogromno energije za družbena opravila, ki jih ne smemo več misliti kot del ekonomije, saj morajo znova postati oblike življenja.«

5. 8. 2014

Razprava o izvoru neenakosti, 1754

Resnični ustanovitelj civilizirane družbe je bil prvi človek, ki mu je potem, ko je ogradil kos zemlje, prišlo na misel, da je rekel: »To je moje«, in pri tem naletel na tako prostodušne ljudi, da so mu nasedli. Koliko zločinov, vojn in umorov, koliko trpljenja in groze bi bilo prihranjeno človeški vrsti, ko bi kdo takrat podrl ograjo ali zasul jarek okoli polja in tovarišem zaklical: »Ne poslušajte tega samozvanca! Izgubljeni boste, če boste pozabili, da sadovi zemlje pripadajo vsem, zemlja pa ne pripada nikomur!«

23. 7. 2014

Ni rešitve, ljudi je preprosto preveč, 2013

»S filozofijo se morajo ukvarjati vsi, ker je naravno stanje človeka. Ko otroci v starosti štirih let začno spraševati »Zakaj?«, denimo »Zakaj se nebo ne zruši na nas?«, je to filozofsko vprašanje. Nekoč pa sem slišal malčka, ki je rekel svoji mami: »Bog ne obstaja, ker nima mame.« To pomeni, da je že dojel princip kavzalnosti. Že Aristotel je rekel, da je filozofija naravno stanje, vsi si zastavljamo vprašanja.«

7. 7. 2014

»Nimamo več časa biti ljudje…«

»Nimamo več časa biti ljudje. Komajda še znamo biti ljudje. Namesto da bi otrokom pustili, da se igrajo pred blokom in sami razvijajo sposobnosti za urejanje medčloveških odnosov, jih silimo v različne dejavnosti, za katere je treba plačevati. Kupujemo jim igračke, čeprav lahko otrok vzame palčko in je to zanj čarobna paličica, meč ali pa pištola, da razvija lastno domišljijo. (…) Mnogo stvari v tej družbi nas razčlovečuje, obravnava nas kot objekt. Zanimiv si kot potrošnik, kot artikel delovne sile, kot volivec, samo za razmišljajočega človeka se nihče ne zanima.«

30. 6. 2014

V pogovoru za Dnevnik, 2012

»V sodobnem času se je individualizacija prepletla z ekonomsko govorico. Poudarek je v celoti na posamezniku, kar izhaja iz neoliberalne kritike države blaginje. Posameznik naj bi bil samostojen, odgovoren in svobodno razmišljajoč. Dejansko pa gre za mehanizme, s katerimi posamezniki ponotranjimo družbeni sistem nadzora. Posamezniku se pripisuje izredno moč, ki temelji na ideji racionalnega subjekta, ki ima vedno možnost racionalne izbire in ni nujno družbeno zaznamovan. Sprenevedamo se, da imamo vsi enaka izhodišča in štartne pozicije, kot da ne bi nikoli slišali za družbeno umeščenost. To služi krepitvi ekonomistične govorice, ki jo podpira menedžerska retorika. Ta je penetrirala v vse ravni družbenosti.«

16. 6. 2014

Ob enajstih dopoldne, 2013

Avtor:

»V svetovnem merilu se zdi, da se odvija boj med kalvinističnim izčrpavanjem in mediteranskim uživanjem, in za zdaj kaže, da kalvinisti resno zmagujejo. Boj je povsem nepotreben, že davno bi zahodna civilizacija lahko preživela brez izčrpavanja delavcev in brez ponorelega ritma. A ravno zato je divjanje s kartonasto skodelico kave v roki in kokainom v nosnicah ter amfetamini v žilah postalo statusni simbol. Dokaz, da ima nekdo službo za 16 ur na dan, četudi bi jo lahko v miru opravil v štirih urah. Skratka, po delovnem času se vračamo v XIX. stoletje. Zakaj pa so izumili vse te stroje, če njihovega vpliva na skrajšanje delovnega časa ni videti?«

9. 6. 2014

Državljanstvo je odgovornost (2013)

» Tako se z ubijalskim tržnim virusom ustvarja družbeno zombijevstvo. V določenem oziru pomeni celo zanikanje človečnosti. Ne zdi se samo, da ta politika skozi prizmo znanja in izobraževanja vodi to družbo v mrak. Ne zdi se samo, da si očitno in močno prizadeva za ustvarjenje družbe nevednosti, neznanja in nekompetentnosti, kar razume kot pogoj za ohranitev položajev vse bolj nevedne in nekompetentne oblasti. Ne zdi se samo, da sama stavi na apatične, nihilistične, odtujene in nekritične državljane. Zdi se celo, da preveč ljudi, ki delajo v sistemu izobraževanja, vključno z univerzami, to sploh ne moti.«

2. 6. 2014

»Kode spola« (2009)

Avtor:

»Vse podobe imajo avtorja in na nas je, ali bomo s pohlevnim sprejemanjem sporočil, ki jih z molkom še krepimo, pasivno sodelovali v svetu, ki je bil za nas ustvarjen, ali pa se bomo odločili aktivno vključiti v takšen svet in prepoznali kaj se dogaja, ga postavili pod vprašaj in izpostavili kako nenavadna je lahko normalnost. Samo kadar spoznamo nekaj za nenavadno in nesprejemljivo imamo možnost, da to spremenimo, da posežemo v ta družbeni proces. Bistvo Goffmanove analize je, da naredi nevidno vidno, da se lahko odločimo kako bomo sodelovali v svetu, v katerem živimo.«

26. 5. 2014

»To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi« (2007)

»Catherine Malabou je v svojem delu Novi ranjenci postavila tezo, da imamo danes novo obliko psihopatologije na globalni ravni – »žive mrtvece«, avtistične travmatizirance. Katastrofa, ki vdre od zunaj, od alzheimerjeve bolezni do lakote, potresov, vojn in posilstev, povzroči, da se osebnost zruši oziroma človek preživi kot živa lupina, nezmožen angažmaja v svetu – zanj se horizont smisla izbriše. To je enigmatična podoba nove subjektivnosti, emblem patologije 21. stoletja. Moja teza pa je, da je s tem pridrla na dan neka poteza, ki od vsega začetka definira subjektivnost: subjekt je po definiciji živi mrtvec.«

18. 5. 2014

»Zavzemimo denar – Pot v ekonomski sistem, v katerem bomo vsi zmagovalci« (2012)

»Novi denarni koncepti niso namenjeni plemenitenju denarja, pač pa plemenitenju njegovih koristi. Za ekološke, kulturne in družbene projekte smo ponavadi obsojeni na prosjačenje za sredstva, saj redko služijo za plemenitenje denarja. Zato potrebujejo bodisi državno podporo, do katere je v teh časih skrčenih proračunov težko priti, bodisi — kar je preprosteje in učinkoviteje — nove vrste denarja. Te je mogoče zasnovati s točno določenim namenom.«

12. 5. 2014

Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (1936)

»Toda ne glede na sedanje stanje duha imajo ideje ekonomistov in političnih filozofov, kadar imajo prav pa tudi kadar se motijo, večjo moč, kot jim jo na splošno pripisujejo. In res svetu ne vlada skoraj nič drugega. Praktični ljudje, ki o sebi menijo, da nanje ne vpliva prav nobeno intelektualno razmišljanje, so običajno sužnji kakega že pokojnega ekonomista. Blazneži s prisluhi na oblasti črpajo svojo blaznost iz tekstov kakega akademskega pisuna, nastalih nekaj let poprej. Prepričan sem, da je moč pridobljenih koristi v primerjavi s postopnim prodiranjem novih idej strašno precenjena. Slednje resda ne prodrejo takoj, temveč šele čez nekaj časa, saj na področju ekonomske in politične filozofije ni veliko ljudi, ki bi bili po doseženem petindvajsetem ali tridesetem letu starosti dojemljivi za nove teorije, tako da ideje, ki jim sledijo uradniki, politiki in celo agitatorji, po vsej verjetnosti niso novejšega datuma. Toda prej ali slej so ideje, ne pa pridobljene koristi, tisto nevarno gibalo, ki je krivo za vse dobro ali zlo.«

28. 4. 2014

Listening to Grasshoppers: Field Notes on Democracy (2009)

»Danes besedi napredek in razvoj ne povezujemo več z nekimi mentalnimi stvarmi, ampak le z ekonomijo; celo svoboda ima le še potrošniški predznak in pomeni svobodo izbire ter ima več opraviti z različnimi vrstami deodorantov kot s človečnostjo. Še jezik so nam ukradli.«

21. 4. 2014

»Ni težava v tem, da je vsega premalo, ampak da je vsega preveč!«

»Ne maram, ko mi nekdo reče, da sem aktivist. Ne počutim se kot aktivist. Ne borim se s predstavniki korporacij, ne rešujem pragozdov ali ščitim nedolžnih žrtev z lastnimi rokami. Jaz sem čisto normalen državljan. Ne strinjam se z idejo, da si aktivist, če javno izražaš mnenje in poskušaš prispevati k javni debati. Ne. To bi morali že tako in tako početi vsi državljani. Temu se reče demokracija. Civilizacija. To ni aktivizem. Da ti razmišljaš o politiki, državi in kam stvari gredo, ni aktivizem, to je nekaj, kar bi morali vsi imeti ponotranjeno. Kje se je zgubila ta ponotranjenost? S potrošniško družbo. S tem, ko se ljudje ne obravnavajo več kot ljudi, ampak kot potrošniki in proizvodi. Ni več medčloveških odnosov, ampak smo samo skupina znamk, ki se tržimo, prodajamo in kupujemo. Enostavno mislimo, da če bomo to svojo vlogo tržne znamke dobro opravili, bo v redu tudi vse drugo na svetu. Ne bo! Ne bo v redu. S tem samo delamo tekmece drug iz drugega, vlečemo drug drugega v prepad. Povečujemo individualizem – nesposobnost skupnega razmišljanja za skupno dobro. Tu se mora zgoditi preobrat; da ni v središču našega interesa dobiček. «

14. 4. 2014

Najslabši so pasivci

»Kakšno življenje naj torej živi puntar oziroma jezikavec? Nikoli ne sme biti le opazovalec nepoštenosti oziroma neumnosti. Vedno mora iskati argumente, da se bo lahko boril proti krivicam. »Tiho boš, ko boš v grobu.« Vedno bodi sumničav do svojih motivov in samoopravičevanj. Najslabši so pasivni ljudje.«

6. 4. 2014

V steni živim samo za naslednji meter

» vplivi ljudi na okolje so globalni. Povsod na Zemlji se topijo ledeniki, okolje je onesnaženo tudi v najbolj oddaljenih kotičkih. In tudi tam je mogoče prepoznati razlike med ‘manj razvitim’ tretjim svetom, t. i. nerazvitim Vzhodom, in ‘naprednim’ Zahodom, ki pomenijo izkoriščanje revnih za potrošništvo v razvitem delu sveta. Ljudje se med seboj na veliko izkoriščamo. Če res želimo narediti nekaj za okolje in naravo, potem je za začetek treba upoštevati preprosto načelo: Manj je več. Če bomo trošili manj, manj uničevali naravo, jo bomo že začeli reševati«.