Citati

14. 4. 2014

Najslabši so pasivci

»Kakšno življenje naj torej živi puntar oziroma jezikavec? Nikoli ne sme biti le opazovalec nepoštenosti oziroma neumnosti. Vedno mora iskati argumente, da se bo lahko boril proti krivicam. »Tiho boš, ko boš v grobu.« Vedno bodi sumničav do svojih motivov in samoopravičevanj. Najslabši so pasivni ljudje.«

6. 4. 2014

V steni živim samo za naslednji meter

» vplivi ljudi na okolje so globalni. Povsod na Zemlji se topijo ledeniki, okolje je onesnaženo tudi v najbolj oddaljenih kotičkih. In tudi tam je mogoče prepoznati razlike med ‘manj razvitim’ tretjim svetom, t. i. nerazvitim Vzhodom, in ‘naprednim’ Zahodom, ki pomenijo izkoriščanje revnih za potrošništvo v razvitem delu sveta. Ljudje se med seboj na veliko izkoriščamo. Če res želimo narediti nekaj za okolje in naravo, potem je za začetek treba upoštevati preprosto načelo: Manj je več. Če bomo trošili manj, manj uničevali naravo, jo bomo že začeli reševati«.

31. 3. 2014

Išče se Noetova barka (2014)

»Odvzete so nam bile številne skupne dobrine, poslabšala se je kvaliteta življenja ljudi in dostop do osnovnih storitev države blaginje. Interesi kapitala in celo tisti, ki so recesijo neposredno povzročili, so iz nje izšli bolj ali manj brez žrtev. Okolje kot osnovna skupna dobrina tu ni izjema. Kriza je priložnost, da opustimo ovčjo naravo in v imenu interesa ljudi spremenimo sistem, ki je to dopustil. Počasi nam postaja jasno, da degradacija okolja ni nekakšen naravni proces, ampak neposredna posledica njegove privatizacije in izkoriščanja v korist maloštevilnih in v škodo mnogih.«

24. 3. 2014

Bog daj, da bi ciniki na oblasti res vedeli, kaj počnejo (2013)

»Problem je danes globalna organizacija družbe – če se tu nečesa ne spremeni, so kooperative in podobno samo blažilci napetosti, ki omogočajo sistemu lažje preživetje. Eden od razlogov za to nevidno bariero je zadnji ideološki triumf kapitalizma, kot je to razvil Maurizio Lazzarato. Vsak delavec namreč postane svoj lastni kapitalist, »podjetnik samega sebe«, ki odloča, koliko bo investiral v svojo prihodnost (izobrazba, zdravje …), ki te investicije plačuje tako, da se zadolžuje. Pravice (do izobrazbe, zdravstvenega sistema, stanovanja itd.) so postale stvar svobodnega odločanja o investicijah, kar je formalno enako temu, ko se bankir in kapitalist odločata, ali bosta denar investirala v to ali ono družbo. Na formalni ravni smo vsi kapitalisti, ki se zadolžujejo zato, da bi lahko investirali.«

17. 3. 2014

Civilna družba in država

»Opozoriti velja, da optimizem pogosto ni nič drugega kot način, s katerim opravičujemo, branimo svojo lenobo, neodgovornost, voljo po brezdelju. Je tudi nekakšna oblika fatalizma in mehanicizma. Človek se zanese na dejavnike, ki so zunaj njegove volje in delavnosti, jih poveličuje in povzdiguje, zdi se kot bi izgoreval v svetem navdušenju. Navdušenje pa je zgolj zunanje čaščenje fetišev. Izhodišče pravega reagiranja mora biti razumevanje. Edino opravičljivo navdušenje je tisto, ki spremlja razumno voljo, razumno dejavnost, inventivno bogastvo konkretnih pobud, ki spreminjajo obstoječo stvarnost.«

10. 3. 2014

Politični sarkazem ali cinična apatija?, 2013

Avtor:

»Ne gre le za absurd, da sistem, ki razglaša svobodo, hkrati reproducira stanje, proti kateremu se upiramo. Z volitvami nam celo vsili odgovornost za to, da smo sumljivim strankarskim ideologijam in njihovim še bolj sumljivim interesom omogočili ustvariti razmere, ko v materialno rekordni odvisnosti, namesto obljubljene državne blaginje, nemočno opazujemo poglabljanje prepada med revnimi in bogatimi, ki je v zgodovini uničil marsikatero skupnost. In dokler bomo menili, da so razredni boj odkrili komunisti, ki so bili ali sovražni ali pa nevoščljivi kapitalistom, ne pa že Aristotel, ki je šele v pomiritvi tega boja prepoznal začetek politike, se tudi nam ne piše dobro.«

3. 3. 2014

V pismu Gerhardu Gershomu Scholemu, z dne 24. julija 1963

»Sedaj mislim, da ni zlo nikoli „radikalno“, da je samo ekstremno in da nima niti globine niti kakršnekoli demonične razsežnosti. Lahko se razraste in opustoši celoten svet, saj se razširja kot plesen na površini. Upira se mišljenju: kajti misel poskuša doseči globino, iti hoče h koreninam, a ko je soočena z zlom, ne more najti ničesar. To je „banalnost“ zla«

24. 2. 2014

V govoru na zasedanju generalne skupščine Organizacije združenih narodov, 1979

Avtor:

»Pogosto govorimo o človekovih pravicah, a pomembno je spregovoriti tudi o pravicah človeštva. Zakaj bi morali nekateri ljudje hoditi bosi, da bi drugi lahko potovali v luksuznih avtomobilih? Zakaj bi morali nekateri živeti samo petintrideset let, da bi lahko drugi živeli do sedemdesetega? Zakaj bi nekateri morali biti mizerno revni, da bi drugi lahko bili izjemno bogati? Govorim v imenu otrok, ki nimajo kosa kruha. Govorim v imenu bolnih, ki nimajo zdravil, v imenu tistih katerim je bila odvzeta pravica do življenja in človeškega dostojanstva.«

17. 2. 2014

V Dnevnikovi kolumni (2012)

»Ne gre pa imeti iluzij. Lačni se ne bomo mogli boriti za pravice. Treba se je obrniti na duhove prednikov in se naučiti veščin, s katerimi so oni v najbolj neumnih okoliščinah izumili državo blagostanja in jo spravili k življenju. Najprej se je treba naučiti kuhati. Naslednji korak je domača izdelava ekološko neoporečnih molotovih koktajlov iz neosvinčenega bencina. Odkar je v vsaki hiši zamrzovalnik, bi tudi nitroglicerin moral znati varno pripraviti vsak odrasel član družine. Za sprostitev se splača ponovno prebrati prelepo knjigo Louisa Adamiča Dinamit.«

10. 2. 2014

Etika (1677)

»Včasih vidimo ljudi tako prevzete z nekim predmetom, da mislijo, da ga imajo pred sabo, čeprav ga v resnici nimajo. Če se to dogaja človeku, ki ne spi, pravimo, da se mu blede ali da je nor. Nič manj nimamo za norih zaljubljence, ki noč in dan ne sanjarijo o ničemer drugem kot o ljubici ali kakšni razuzdanki. Vzbujajo nam posmeh. A pohlepnega človeka, ki ne misli na nič drugega, razen na dobiček ali denar, in častihlepneža, ki misli samo na slavo, nimamo za nora, ju pa preziramo, če nam škodujeta. Toda v resnici so pohlepnost, častilakomnost, pohota ipd. oblika norosti, tudi če jih sicer ne uvrščamo med bolezni.«

3. 2. 2014

V knjigi »Narobe: Šola narobe sveta« (1998)

»Resnica je na poti, ne v pristanu. Ni druge resnice kot iskanje resnice. Smo obsojeni na zločin? Prav dobro vemo, da smo človeški mrčes, trdno odločeni požreti sočloveka in opustošiti planet, toda vemo tudi, da nas ne bi bilo tu, če se naši predniki v paleolitiku ne bi znali prilagoditi naravi, katere del so bili, in če si tega, kar so nabrali in ujeli, ne bi bili zmožni med seboj razdeliti. Naj živi kjerkoli, kakorkoli in kadarkoli, v vsakem človeku je veliko mogočih ljudi, in sistem oblasti, v katerem ni nič večnega, je tisti, ki na prizorišče vsak dan vabi naše najbolj izprijene osebnosti, medtem ko drugim to preprečuje in jim prepoveduje, da bi sploh kdaj pogledale na plan. Resda smo ponesrečeno narejeni, vendar še nismo dokončani; in prav pustolovščina spreminjanja in samospreminjanja je tista, zaradi katere se je za to, kar smo, ta hip v zgodovini vesoljstva, ta bežna otoplitev med dvema poledenitvama, vredno potruditi.«

27. 1. 2014

Dolga pot do svobode (1995)

»Resnica je ta, da še nismo svobodni, temveč smo zgolj dosegli svobodo, da lahko postanemo svobodni, svobodo, da nismo zatirani. Nismo še naredili zadnjega koraka v svojem popotovanju, temveč le prvi korak na daljši in celo težji poti. Kajti biti svoboden ne pomeni zgolj odvreči okove, temveč živeti na način, ki spoštuje in spodbuja svobodo drugih. Resnični preizkus naše predanosti je šele začetek.«

20. 1. 2014

Človek za sebe (1947)

Avtor:

»Opozoril sem že, da je bilo usmerjanje vseh človekovih sil v delo in prizadevanje za uspeh eden od nepogrešljivih pogojev za ogromne dosežke sodobnega kapitalizma. Zdaj pa smo dosegli stopnjo, ko je vprašanje proizvodnje dejansko rešeno, in ko je najpomembnejša naloga človeštva postala organizacija družbenega življenja. Človek je ustvaril toliko virov mehanske energije, da mu ni treba porabljati vse svoje človeške moči za delo, s katerim ustvarja gmotne pogoje za preživetje. Precejšen del svoje energije bi lahko porabil za nalogo — da živi.«

13. 1. 2014

»Zase bi lahko rekel, da sem komunist, ja« (2012)

»Če že kaj čutim v zraku, je to površnost. In neskoncentriranost. Ljudje površno jemljejo vsako stvar, pa naj bo to odnos, muzika, film, politika. Tudi izdelki, ki prihajajo, so narejeni za površnost: da ga pogledaš, poslušaš in potem odrineš, da lahko pride druga stvar. Odnosi so naštimani na površnost in elektronski mediji, televizijske oddaje, vse okrog nas podpira to površnost. Zadovoljni smo z odgovori na televiziji. Dokler se nekaj ne tiče nas samih, ne občutimo nič.«

6. 1. 2014

Terra Nossa: Newsletter of Project Abraço, North Americans in Solidarity with the People of Brazil

»Najhujša nepismenost je politična nepismenost. Tako nepismen človek ne sliši ničesar, ne vidi ničesar in ne sodeluje v političnem življenju. Zdi se, da ne ve, da je cena življenja, cena fižole, moke, najemnine in zdravil odvisna od političnih odločitev. S svojo politično nevednostjo se celo hvali, izprsi se in pravi, da sovraži politiko. Imbecil ne ve, da njegova politična ne-participacija rezultira v prostitutki, zapuščenem otroku, roparju in kar je najhuje, skorumpiranih uradnikih, lakajih izkoriščevalskih multinacionalnih korporacij.«

30. 12. 2013

Tribune (21. julija 1944)

»Socialisti bi morali biti pripravljeni odgovarjati na argumente o domnevni nespremenljivosti »človeške narave«, glede na to, da jih tako krščanski apologeti kot neopesimisti tipa James Burnham kar naprej vlečejo na dan. Socialiste obtožujejo — po mojem mnenju neutemeljeno — predpostavke, da je Človek zmožen izpopolnitve, čemur sledi opozorilo na človeško zgodovino, ki je ena sama dolga zgodba o pohlepu, ropanju in zatiranju. Človek, tako pravijo, bo vedno poskušal prekositi svojega soseda, zase in za svojo družino bo vedno poskušal nagrabiti čim več lastnine … Po mojem mnenju se pravi odgovor glasi, da ta argument sodi v kameno dobo. Temelji na predpostavki, da materialnih dobrin nikoli ne bo niti približno zadosti. Človekova lakota po moči dejansko predstavlja resen problem, vseeno pa ni razloga za prepričanje, da je pohlep po golem bogastvu nespremenljiva človeška značilnost. Na ekonomskem področju smo sebični, ker vsi živimo v strahu pred revščino. Kadar pa blaga ne primanjkuje, se nikomur ne zdi potrebno vzeti več od deleža, ki mu pripada. Tako si na primer nihče ne poskuša ograditi svojega zraka. Tako milijonar kot berač sta zadovoljna z natanko toliko zraka, kot ga potrebujeta za dihanje. Ali, še en primer, voda. V tej deželi nas ne pesti pomanjkanje vode … A kakšno sovraštvo, kakšne zločine lahko povzroči pomanjkanje vode v presušenih deželah, kot je severna Afrika! Enako veja za katerokoli drugo vrsto blaga. Če bi ga bilo v izobilju, in prav lahko bi ga bilo, ni nobenega razloga, zakaj ne bi verjeli, da je mogoče domnevne grabežljive nagone človeškega bitja izkoreniniti v nekaj generacijah. In konec koncev, če je človeška narava tako nespremenljiva, zakaj potem kanibalizma ne prakticiramo več in si tega tudi ne želimo?«

23. 12. 2013

Protagora

Avtor:

»Nedvomno, sem dejal, znanje je hrana za dušo. In paziti moramo, prijatelj moj, da nas sofisti ne ogoljufajo, ko hvalijo, kar prodajajo, enako kot trgovci na veliko ali na malo, ki prodajajo hrano za telo. Ti namreč hvalijo vso svojo robo brez razlike, ne da bi vedeli, kaj res koristi, kaj pa škoduje. Tega prav tako ne vedo njihovi kupci, razen kakšnega vaditelja telovadbe ali zdravnika, ki morda kupujeta pri njih. Enako hvalijo vse tisti, ki raznašajo naokrog robo znanja, obiskujejo mesta in jo prodajajo ali razlagajo slehernemu odjemalcu, ki ga to zanima. Čeprav se ne bi čudil, o prijatelj moj, če mnogi med njimi ne poznajo njenega učinka na dušo — enako kot tudi njihovi prav tako nevedni odjemalci, razen če ni kupec slučajno zdravnik za dušo. Če torej res veš, kaj je dobro in zlo, lahko varno kupuješ znanje od Protagore ali kogar koli. Sicer pa, o prijatelj moj, pomisli in ne tvegaj svojih najdragocenejših koristi v igri naključja. Precej bolj nevarno je namreč kupovati znanje kakor pa kupovati meso ali pijačo…«

16. 12. 2013

Svet demonov (1995)

Avtor:

»Ustvarili smo civilizacijo, v kateri je večina najpomembnejših prvin — prevoz, komunikacije in najrazličnejše panoge; poljedelstvo, medicina, izobraževanje, zabava, varovanje okolja in celo ključna prvina demokracije, volitve — povsem odvisna od znanosti in tehnologije. Poskrbeli pa smo tudi, da znanosti in tehnologije skoraj nihče več ne razume. To je recept za katastrofo. Nekaj časa bomo morda še lahko tako živeli, a prej ali slej nam bo to vnetljivo mešanico nevednosti in moči razneslo v rokah. Znanost namreč ni samo zbirka znanja, temveč je tudi način razmišljanja. Predstavljam si Ameriko v času svojih otrok in vnukov, ko bo gospodarstvo Združenih držav temeljilo na informacijski tehnologiji in storitvah in ko se bo tako rekoč vsa ključna industrija preselila v druge države. Ko bo imela peščica v svojih rokah izjemno tehnološko moč, ki je predstavniki javnosti ne bodo niti razumeli; ko si ljudje ne bodo več znali zastavljati lastnih ciljev in ne bodo več znali oblastem gledati pod prste; ko bodo, s kristali v rokah, iskali pomoč v horoskopih in bodo njihove zmož­nosti za kritično razmišljanje tako nazadovale, da ne bodo več znali ločiti med slepilom in resnico. Takrat bomo, skoraj neopazno, zdrsnili nazaj v praznoverje in mrak. Poneumljanje Amerike je najbolj očitno v počasnem razkroju dejanske vsebine najvplivnejših občil, v čedalje bolj razdrobljenem poročanju, ko posamezna novica ni dolga več niti pol minute, v programu, ki se prilagaja najmanj zahtevni javnosti, lahkovernem poročanju o lažiznanosti in praznoverju, še prav posebej pa v nekakšnem poveličevanju nevednosti. Ko to pišem, je na prvem mestu najbolj priljubljenih filmov v ameriških videotekah film »Butec in butec«. Med mlajšimi gledalci ostaja priljubljena (in vplivna) risanka »Beavis and Butthead«. Javna občila nam jasno sporočajo, da se lahko učenju in študiju, ne samo naravoslovja, temveč česarkoli, izognemo, in da je tako celo bolje.«

9. 12. 2013

V intervjuju za Mladino (2012)

Avtor:

»Eden najtežjih občutkov v življenju je občutek osamljenosti, torej izločenosti iz družbe. Človek doma sedi, gleda televizijo in si misli: Mater, tile naši politiki so totalni Marsovci – saj vendar samo kradejo in poneverjajo, to kompletno bando bi bilo treba strpati v zapor! Ampak dokler je okrog tega človeka vse tiho, dokler nihče drug ne protestira, dobiva čedalje močnejši občutek osamljenosti in odtujenosti. Tako zelo to očitno res moti samo mene, si reče: Očitno sem v tem sistemu Marsovec jaz. Če pa imaš na trgu ob sebi neko enako razjarjeno množico, dobiš hitro dokaz, da ne gre za to, da bi bil čuden ti, temveč je nekaj narobe s sistemom.«

2. 12. 2013

V pogovoru za Delo, 2012

»Na povojnem sojenju nacistom v Nürnbergu smo lahko slišali tudi zagovor, da so nove tehnologije strojne obdelave podatkov in načrtovanja transporta človeškega tovora tako učinkovito razosebile in avtomatizirale delovanje koncentracijskih taborišč, da so njihovi upravitelji izgubili občutek, da številke in preluknjane kartice v resnici odločajo o človeških življenjih. Tehnologija nas sicer ne more razrešiti odgovornosti za takšna dejanja, saj navsezadnje mi uporabljamo naša orodja, vendar je zgodovinsko opozorilo vseeno zgovorno. Algoritmi že danes ne odločajo samo o posojilih in knjigah na Amazonu, ampak upravljajo tudi brezpilotna letala, ki včasih sama odločijo, kdaj izstreliti raketo na domnevno sumljivo vozilo ali osebo. Takšnih odločitev v demokratični družbi ne moremo prepuščati tehnologiji.«

25. 11. 2013

»Moramo« (2012)

Avtor:

»Po eni strani živi Evropa na način induciranih, umetno proizvedenih strahov. Konstantno smo v nekem strahu, tesnobi, negotovosti, v zvezi z družbenim položajem, službo, prihodnostjo, še posebej seveda v dobi prekarnega dela. Obstaja način, kako se določeni strahovi vzdržujejo kot družbeni mehanizem nadzora in vladanja, strah se ohranja kot način življenja, v bistvu definira naš trenutni habitus. To je ena plat stvari. In realni in sproducirani strah sili v to, da kaže s prstom, česa bi nas moralo biti strah: po tej logiki to seveda niso družbene razmere, ki smo jih sproducirali sami, ampak neki tujci, priseljenci, ki seveda kradejo naša delovna mesta, posiljujejo našo kulturo. Nikoli nismo krivi sami, krivi so vselej drugi – poglejte sindrom Geerta Wildersa v Evropi in Tomaža Majerja v Sloveniji. Tisto, česar pa bi nas dejansko moralo biti strah, pa je fatalen način delovanja finančnega kapitala in globalizacije v zadnjih tridesetih letih, ki je očitno povzročil krizo in stanje, v katerem smo se znašli, rop tisočletja, ki ga niso zakrivile tolste države, preplačani upokojenci, zajedavski kulturniki, nefleksibilni delavci, zakrivilo ga je povsem nesankcionirano in katastrofično neodgovorno bohotenje finančnega kapitala, za katero moramo zdaj vsi tisti, ki nimamo nič s tem, plačati dolgove. Tu pa se zdi, kot da tega strahu ni, ravno nasprotno. Povsod po Evropi – z zdaj vsaj eno resno izjemo – ljudje volijo tiste stranke, ki so to krizo povzročile, kot rešiteljice. Točno tisti ljudje, ki bi konec koncev morali sedeti v zaporu, se ponujajo kot edini, ki lahko rešijo krizo, ki so jo zakuhali. To je glavna perverzija tega trenutka: da se vzbujajo umetni strahovi pred raznimi stvarmi, zato da bi ljudje, pred katerimi bi nas res moralo biti strah, nastopili kot zaščitniki.«

18. 11. 2013

You Can’t Be Neutral On A Moving Train (1994)

Avtor:

»Gojiti upanje v slabih časih ni neumno ali romantično. Temelji na dejstvu, da je človekova zgodovina ne le zgodovina krutosti, ampak tudi sočutja, žrtvovanja, poguma, prijaznosti. Čemur bomo v tej kompleksni zgodovini namenili pozornost, bo določalo naša življenja. Če vidimo samo slabo, to uniči našo sposobnost, da smo aktivni. Če se spominjamo časov in krajev – in tako veliko jih je –, ko so se ljudje obnašali veličastno, nam to daje energijo, da smo aktivni in vsaj možnost, da ta neulovljivi svet obrnemo v drugačno smer. In če smo že kakorkoli aktivni, nam gotovo ni treba čakati na neko veliko utopično prihodnost. Prihodnost je neskončno nasledstvo sedanjosti in živeti kot bi ljudje morali živeti – z uporom do vsega slabega okrog nas, je samo po sebi veličastna zmaga.«

10. 11. 2013

V oddaji Globus (2012)

Avtor:

»V ZDA se velik del politične znanosti ukvarja z zelo pomembno temo in to dokaj uspešno. Preučuje zvezo med javnim mnenjem in javno politiko. To je merilo demokracije. Kaj so odkrili? Eno zadnjih pomembnih del odkriva, da 70 odstotkov ljudi nima nobenega vpliva na politiko. Pravzaprav so od nje odrinjeni. Z višanjem dohodkov se vpliv ljudi na politiko počasi viša, najpremožnejši ljudje pa dobijo vse, kar hočejo. Je to demokracija? Imate pravico voliti, nihče vas ne strelja, a večina ljudi je odrinjenih od politike, o vsem odločajo bogati. Tudi volitve potekajo tako. Seveda je veliko propagande. Oglaševalske agencije vedo kaj se dogaja. One vodijo volitve, volitve vodi industrija odnosov z javnostmi. Poglejte televizijske oglase, izdelujejo jih te agencije. Kaj sploh je industrija odnosov z javnostmi? Njena glavna dejavnost je komercialno oglaševanje. Kaj je to? Vsak, ki je videl televizijske oglase, točno ve, kaj je to. To je množična kampanja onemogočanja delovanja trgov. Če ste med študijem poslušali predavanja iz ekonomije, veste, da trge sestavljajo obveščeni potrošniki, ki sprejemajo racionalne odločitve. Pri televizijskih oglasih pa je jasno, da so namenjeni ustvarjanju neobveščenih potrošnikov, ki sprejemajo neracionalne odločitve, torej onemogočajo delovanje trgov. Vsako leto se stotine milijard dolarjev porabi za onemogočanje trgov. Institucije, ki prevzamejo oglaševanje kandidatov, počnejo prav to. Ustvariti želijo neobveščeno volilno telo, ki bo sprejemalo neracionalne odločitve. S tem slabijo demokracijo. Popolnoma logično je, da je to v njihovem interesu.«

4. 11. 2013

»Narobe: Šola narobe sveta« (1998)

»Ne potrebujemo politologa, da bi razbrali splošno pravilo, po katerem večina političnih govorov svoj resnični pomen dejansko dobi šele takrat, ko jih preberemo narobe. To pravilo skoraj nima izjem: politiki obljubljajo spremembe, in ko pridejo na oblast, spremenijo svoje mnenje. Nekateri od obračanja po vetru postanejo povsem brezoblični; človek dobi trd vrat, ko jih gleda, kako bliskovito se sukajo od leve proti desni. »Najprej zdravstvo in šolstvo!« vpijejo kot ladijski kapitani »Najprej ženske in otroci!« In šolstvo in zdravstvo se utopita prva. Njihovi govori častijo delo, medtem ko njihova dejanja ponižujejo delavce. Politiki, ki z roko na srcu prisegajo, da nacionalna suverenost nima cene, so navadno tisti, ki jo pozneje podarjajo; in tisti, ki se zaklinjajo, da bodo pregnali tatove, pozneje praviloma pokradejo še podkve konj v galopu.«

28. 10. 2013

A Proper Sense of Priorities (1968)

»Strahopetnost sprašuje: ali je varno? Preračunljivost sprašuje: ali je politično? Nečimrnost sprašuje: ali je priljubljeno? Vest pa sprašuje: ali je prav? In pride čas, ko moramo zavzeti držo, ki ni niti varna, niti politična, niti priljubljena, toda moramo jo zavzeti, ker vest govori, da je pravilna.«

21. 10. 2013

Globus (2012)

»Obdobje od padca berlinskega zidu 1989. do začetka finančne krize 2008 je bilo čas, ki ga je oblikovala trgovska pamet Margaret Thatcher in Ronalda Reagana. Zgostila se je v prepričanju, da ključ svobode in blagostanja v rokah drži tržišče, ne izvoljene vlade držav. Kasneje sta Bill Clinton in Tony Blair z ljubeznivim tržnim liberalizmom po eni strani ublažila, po drugi pa učvrstila vero, da je tržišče zares osnovno orodje za doseganje in ohranjanje skupnega dobrega. Danes je kapitalistični način delovanja zajel tudi sfero, ki ji norme tržišča tradicionalno niso gospodarile. Zgroženi poglejmo: danes v Ameriki zakonito delujejo številne zasebne bolnišnice in šole, zapori in vojske. Trgujejo lahko s človekovo spermo in z jajčniki za oploditev, pa tudi s pravico do onesnaževanja okolja. Najboljšemu ponudniku lahko prodate tudi kožo z lastnega obraza kot oglasni prostor. /…/ Ko se odločimo za trgovanje s to ali ono stvarjo, je samo še pripomoček za povečanje osebnega dobitka. Postaja roba na tržišču. Na tako brezsramno prostodušen način ne moremo obdelati vsega. Najboljši dokaz je človekovo življenje. Biti človek ni sredstvo, temveč smisel, cilj sam po sebi. Zato je trgovanje z ljudmi prepovedano. In biti državljan ni zasebna odločitev, ampak javna odgovornost, ki pomaga skupnemu dobremu. Zato volilnih glasov ne kupujemo in prodajamo.«

14. 10. 2013

Critical Engagement: Graphic design culpability and responsibility (2002)

»Če želimo še naprej verjeti, da živimo v demokratični družbi, se moramo kot državljani aktivno vključiti v bolj neposreden nadzor nad ustvarjanjem lastnega socialnega okolja, saj ta regulacija ne more biti prepuščena idealiziranemu tržnemu sistemu. Prepričanje v ta ekonomski model je botrovalo številnim grozodejstvom; pospešenemu uničevanju okolja, eksponentnemu večanju razlik med bogatimi in revnimi, neskončnim vojnam. Če razumemo, da je orodje komunikacije pogoj družbenega delovanja, potem oblikovalci aktivno sodelujemo v zaroti nenehnega vzdrževanja teh problemov. To razumevanje pa nas postavi v privilegiran položaj za pospeševanje bolj socialno naravnanih načrtov. Kljub sovražnim učinkom razraščanja komercialne kulture je ta neprestano pod preizkušnjo popularnega upora. Nujna vloga oblikovanja je dati glas temu uporu kot tudi ustvarjati bolj pristno, trajnostno in demokratično komunikacijsko okolje.«

7. 10. 2013

Evropska jesen (2012)

»Na ulicah protestira veliko ljudi, ki živijo zelo dobro in se jih kriza sploh še ni dotaknila. Dejanske spremembe so možne le, ko protestirajo resnične žrtve. Čeprav zdaj celotna moja generacija govori o politiki, ekonomiji in družbenih spremembah, jih v resnici še vedno najbolj zanimajo seks, pivo, nogomet, plaža in elektronske igračke. Smo potrošniška generacija. Odraščali smo v kulturi brezplačnosti, zastonj šola, zdravstvo, filmi, glasba, knjige. Če nam zmanjka denarja, nam ga dajo starši ali stari starši. ‘Varnostna mreža’ se še ni porušila. Zadnjih petnajst let smo tako dobro živeli, da si sploh ne moremo predstavljati, da se bo to enkrat končalo. Nismo pripravljeni na resen boj za svoje pravice, saj teh še nismo izgubili.«

30. 9. 2013

Kapital, 1. knjiga, 8. poglavje Delovni dan (1867)

Avtor:

»Kaj je delovni dan? Kolikšen je čas, v katerem sme kapital trošiti delovno silo, katere dnevno vrednost plača? Do katere meje preko tistega delovnega časa, ki je potreben za reprodukcijo same delovne sile, se sme podaljšati delovni dan? Kakor smo videli, odgovarja na ta vprašanja kapital: delovni dan šteje dnevno celih 24 ur, razen nekaj malo ur za počitek, brez katerih bi bila delovna sila absolutno nesposobna, da bi se ponovno lotila dela. Samo po sebi umljivo je predvsem, da delavec vse svoje žive dni ni nič drugega ko delovna sila in da je zato ves njegov razpoložljivi čas po naravi in zakonih delovni čas, da pripada torej samo povečevanju kapitala. Čas za telesni in duhovni razvoj, za izvrševanje družbenih funkcij, za družabnost, za svobodno dejavnost telesnih in umstvenih sil, celo za nedeljski počitek – bodisi tudi v deželi pobožnih praznovalcev sobote – same norčije! Toda v svoji brezmejni, slepi sli, v svoji volkodlaški lakoti po presežnem delu, drvi kapital ne le preko moralnih, temveč tudi preko čisto fizičnih skrajnih mejá delovnega dneva. Uzurpira čas za rast, za razvoj in zdravje telesa. Nasilno jemlje čas za konsumiranje svežega zraka in sončnih žarkov.«

23. 9. 2013

Steps to an Ecology of Mind (1972)

»Mi, znanstveniki, bi ravnali dobro, če bi zadrževali svojo vnemo po obvladovanju tega sveta s kontrolo, saj ga tako nepopolno razumemo. Dejstvu, da svet nepopolno razumemo, ne bi smeli dovoliti, da hrani naš strah in s tem povečuje potrebo po obvladovanju s kontrolo. Bolje bi bilo, če bi naše raziskave navdihoval starejši, a danes manj spoštovani motiv: radovednost o svetu, katerega del smo. Nagrada za tako delo ni moč, temveč lepota.«

15. 9. 2013

I.Asimov: A Memoir (1994)

Avtor:

»Osnovno izobrazbo sem dobil v šoli, vendar to ni bilo dovolj. Poglobljeno izobrazbo, nadgradnjo in podrobnosti sem dobil v javni knjižnici. Za otroka iz revne družine, ki si ni mogla privoščiti kupovanja knjig, je knjižnica pomenila vrata v svet čudes in velikih dosežkov. Neskončno hvaležen sem, da sem stopil skozi ta vrata.«

9. 9. 2013

Available Light (2000)

»Stari profesorji, tako kot ostareli starši in upokojeni športniki, radi sedanjost vidimo bolj črno od preteklosti. Pred očmi imamo izgubo, brezup in propad. Vseeno se mi zdi, da smo nazadovali in danes v akademskem svetu prevladuje neugodje zaradi nastajanja akademskega proletariata, kar odvrača ljudi od tveganih potez, iskanja novih usmeritev ali izzivanja obstoječega reda. Redno profesorsko službo je težko dobiti in pripravljalni proces je tako dolg, da mnoge izčrpa in jim ubije ambicije. Obseg učnih obveznosti je vse večji in zahtevnejši, ker imajo študentje slabše predznanje. Uprava je obsedena z učinkovitostjo in izkupičkom pod črto. Učenost je razvrednotena in postaja vse bolj plitva. Kot pravim, ne morem vedeti, koliko od tega drži in v kolikšni meri oz. ali je to le prehodnega značaja in bo minilo – ali je eksces, začasni odmik ali znanilec strukturnih sprememb. Vem pa, da sem do nedavnega veselo in mogoče malo neumno študentom in mlajšim kolegom svetoval, naj bodo drzni, iščejo neuhojene poti, naj se izogibajo karierizmu, in če bodo vztrajni, zvesti resnici in optimistični, jih čaka svetla prihodnost in bodo imeli polno in uspešno življenje. Zdaj pa jim tega ne govorim več.«

2. 9. 2013

Subverzivni forum: Gnila Evropa in pogumno srce

»Tako kot gospodarska kriza ni začela razprave, kakšno alternativno organizacijo družbe si lahko zamišljamo za naprej, ampak je spodbudila le željo po zanikanju situacije in nadaljevanju brezobzirnega razslojevanja družbe, tudi kritika potrošništva ni prinesla drugega kot potrošništvo z novim obrazom. Pomoč revežem je le še en način, kako ohraniti kapitalizem pri življenju. Zato se je bati, da bo vloga države v prihodnosti predvsem v plačevanju preživetja brezbrižnega kapitalizma in ne njegovega omejevanja.«

25. 8. 2013

Small is Beautiful (1973)

»Ekonomsko mišljenje, ki se vrti okoli trgov, življenju jemlje svetost, kajti nič ni svetega pri nečem, kar ima ceno. Če je z ekonomskim mišljenjem prežeta vsa družba, potem ni presenetljivo, da celo preproste neekonomske vrednote, kot so lepota, zdravje in čistoča, lahko preživijo le, če dokažejo, da so »ekonomične«.«

19. 8. 2013

The New York Magazine Environmental Teach-In (1970)

»Odpraviti moramo absolutno varljivo mnenje, da je treba za preživetje zaslužiti. Dejstvo je, da je danes eden med deset tisoči sposoben tehnološke inovacije, ki lahko podpira vse ostale. Mladi imajo danes povsem prav v tem, ko prepoznavajo ta nesmisel služenja za preživetje. Nenehno izumljamo nove službe zaradi napačne ideje, da mora biti vsak zaposlen z nekakšnim garanjem, ker glede na malthusijansko-darvinistično teorijo mora tako opravičiti svojo pravico do obstoja. Tako imamo inšpektorje inšpektorjev in ljudi, ki delajo orodja za inšpektorje, da nadzirajo inšpektorje. Pravo poslanstvo ljudi bi moralo biti, da gredo nazaj v šolo in da premišljujejo o tem, o čemer so pač razmišljali preden je prišel nekdo in jim povedal, da morajo za preživetje zaslužiti.«

12. 8. 2013

Birds of Heaven (1995)

Avtor:

»Prav lahko je pozabiti, kako skrivnostne in mogočne so zgodbe. Svojo nalogo opravijo v tišini, nevidno, in izkoristijo naš razum in naš jaz. Postajajo del nas, obenem pa nas spremenijo. Pazite se zgodb, ki jih berete ali pripovedujete; pretanjeno, ponoči, pod plaščem zavesti spreminjajo vaš svet.«

8. 8. 2013

Včerajšnji svet (1942)

Avtor:

»Prav zato, ker sem videl, kako krhko, razrešljivo bitje je človek, ki mu košček smodnika v tisočinki sekunde iztrga življenje z vsemi njegovimi spomini, spoznanji in zamaknjenji, sem razumel, da takšno promenadno dopoldne ob bleščeči reki izvabi tisoče ljudi, da pridejo gledat sonce in da s podvojeno močjo občutijo sami sebe, svojo lastno kri in lastno življenje! Skoraj sem se bil že sprijaznil s tem, kar me je sprva prestrašilo. Tedaj pa mi po nesreči prinese uslužni natakar neki dunajski časnik. Skušal sem ga brati; zdajci me prevzame gnus, ki se je izlil v resnično jezo. V listu sem našel vse fraze o nezlomljivi volji do zmage, o majhnih izgubah naših lastnih čet, a velikanski sovražnikovi škodi: tako je zazijala vame gola, ogromna, nesramna laž vojne! Ne, krivci niso bili malomarni in brezskrbni sprehajalci, marveč predvsem tisti, ki so s svojimi besedami hujskali na vojno. A krivi smo tudi mi, če se jim ne upremo z našimi lastnimi besedami.«

30. 7. 2013

»Manufacturing Consent« (1992)

Avtor:

»Poglejmo na primer šport – to je po mojem mnenju še eden ključen primer sistema indoktrinacije. Če že ne zaradi drugega, zato, ker ponuja ljudem nekaj nepomembnega, kar jim jemlje pozornost. To jim preprečuje, da bi v svojih življenjih skrbeli za kaj res pomembnega in v zvezi s čemer bi morda celo lahko kaj naredili. Zares je osupljivo videti inteligenco, s katero običajni ljudje debatirajo o športu – za razliko od debat o političnih in socialnih temah. Recimo poslušajte kakšno radijsko postajo, ki prejema klice ljudi. Posedujejo lahko najbolj eksotične informacije in razumevanje o najbolj prikritih zadevah. In novinarstvo brez dvoma to s pridom uporabi.«

22. 7. 2013

V intervjuju za Delo

»Oglaševanje in stiki z javnostjo ter s tem tesno povezana politika so polni primerov popolnega sranja, zato so lahko primer ene najbolj neizpodbitnih in klasičnih paradigem tega pojma. Pri tem naletimo na izredno prefinjene mojstre, ki se z naprednimi in zahtevnimi tehnikami tržnih ter javnomnenjskih raziskav, psihološkega testiranja in podobnih trikov neutrudno posvečajo temu, da vsako besedo in podobo proizvedejo na ravno pravi način.«

15. 7. 2013

Krog letnih časov

»Moralno je prav tako slabo, če te ne zanima, ali je stvar resnična ali ne, da se le zaradi nje počutiš dobro, kot je moralno slabo, če ti ni mar, kako si prišel do denarja, da ga le imaš.«

12. 7. 2013

Fenomenologija I

Avtor:

»Človek ni od spočetka »delovna žival«; zato ni tako, da bi imeli najpoprej, čeprav je to pogosto, pogled spuščen in da bi ga šele nato dvignili, marveč svoj dvignjeni pogled spusti, ko ga veže na pridelovanje in izdelovanje. Pogled je zdaj vezan, se pravi, ni več prost. Toda prosti čas je pred delovnim časom in šele, če vzamemo za izhodišče prav delo, se nam prosti čas začne kazati kot delovnemu času naknadni čas.«

8. 7. 2013

Freud in politično

Avtor:

»Lahko še tako vztrajamo, da je človeški intelekt nemočan v primeri s človeškim nagonskim življenjem, in v tem imamo nemara prav. Vendar je v tej šibkosti nekaj nenavadnega. Glas intelekta je tih, vendar ne miruje, dokler si ne izbori, da mu prisluhnejo. Nazadnje, po brezštevilnih ponovitvah neuspehov, mu to vendarle uspe. To je ena redkih točk, spričo katerih smo lahko optimistični glede prihodnosti človeštva, a to je točka nemajhnega pomena.«

1. 7. 2013

V intervjuju za Večer

»Sicer menim, da se nam obeta revolucija, še vedno pa ni jasno, ne kakšna bo, ne kdaj bo do nje prišlo, ne kdo jo bo izvedel, niti kako bo po njej. Moja generacija se zaveda, da je nujna, a smo preleni, da bi dvignili debele riti iz tapeciranih foteljev, zato raje blebetamo v ‘tri krasne’. Mladina, ki bi morala na ulice in barikade, pa zaenkrat še ne dviguje glav izza računalnikov, ‘ajpodov, ajpedov in jutjubov’. Juriš na preživeti sistem je zaenkrat odložen za nedoločen čas. Ampak, revolucija je kot praznjenje greznic – umazano delo, ki ga nekdo mora opraviti. A bolj ko odlašamo, huje bo smrdelo in več dreka se bo nabralo. Toda ker se nihče ni pripravljen odreči drobtinicam, ki nam jih kapitalizem še frca z mize, ne storimo ničesar. Nam se torej ne ljubi, Kitajcev še ni, vesoljci se pa tudi nekam dolgo obirajo…«

24. 6. 2013

»Ur-Fascism« (1995)

Avtor:

»Večni fašizem (Ur-fascism) je še vedno z nami, včasih celo presenetljivo odkrito. Bilo bi veliko lažje za nas, če bi se pojavil nekdo, ki bi rekel: “Želim ponovno odpreti Auschwitz, želim, da črne srajce ponovno paradirajo po italijanskih trgih.” Življenje ni tako preprosto. Večni fašizem se lahko vrne v najbolj nedolžni preobleki. Naša dolžnost je, da ga razkrijemo in pokažemo na katerokoli izmed njegovih novih različic – vsak dan in na vsakem koščku sveta.«

17. 6. 2013

Ob podelitvi »The One World Award« za leto 1948

»Vsi, ki smo zaskrbljeni za mir in zmago razuma ter pravice, se moramo globoko zavedati, kako majhen je vpliv razuma in poštenja na dogajanja na področju politike. Ampak kljub temu in ne glede na prihodnost, ki nam jo piše usoda, smo vendarle lahko gotovi, da bi brez neumornega truda teh, ki skrbijo za dobrobit človeštva kot celote, velika večina človeštva bila še na slabšem, kot je trenutno.«

10. 6. 2013

Volja do moči, 755

»Kako se mi zdijo smešni socialisti z abotnim optimizmom o »dobrem človeku«, ki čaka za grmom, samo da prej izgine dosedanji »red« in se sprostijo vsi »naravni goni«. Pa tudi nasprotna stran je ravno tako smešna, ker ne prizna nasilja v zakonu, trdote in egoizma v vseh vrstah avtoritete. »,Jaz in moja vrsta’ bomo vladali in preživeli: kdor se izrodi, je izobčen ali uničen — je temeljni občutek vsake stare zakonodaje…«.

2. 6. 2013

Novi predgovor h Krasnemu novemu svetu (1946)

»Seveda ni prav nobenega razloga, da bi bili novi totalitarizmi podobni starim. Vladanje s pomočjo zvijač in strelskih vodov, umetno povzročenih pomanjkanj, množičnih zapiranj in deportacij ni le nečloveško (na kar se danes večina itak požvižga); temveč je — in to se da dokazati — neučinkovito: v dobi napredne tehnologije pa je neučinkovitost greh proti Svetemu duhu. Zares “učinkovita” totalitarna država bi bila tista, v kateri bi vsemogočni izvršni komite političnih šefov in njihova vojska direktorjev držala roko nad populacijo sužnjev, ki bi se jim ne ljubilo niti nasprotovati, saj bi imeli radi svojo sužnost. Pripraviti jih do tega, da jo imajo radi — to nalogo v današnjih totalitarnih državah opravljajo ministrstva za propagando, glavni uredniki dnevnikov in predstojniki šol.«

26. 5. 2013

Trades’ Unions and Strikes (1860)

»Kapital se izogiba hrupa in prepira, ker je boječe narave. To je zelo resnično, vendar pa v tem ni vsa resnica. Kapitalu se gnusi pomanjkanje profita, ali pa zelo majhen profit, tako kakor se naravi gnusi prazen prostor. S primernim profitom pa postane kapital drzen. Če je zagotovljenih 10 %, ga je mogoče povsod uporabiti; z 20 % postane živahen; s 50 % svojeglavo predrzen; za 100 % potepta vse človeške postave; za 300 % pa ni zločina, ki ga ne bi tvegal, tudi za ceno vešal. Če prinašata hrup in prepir dobiček, spodbuja oba.«

17. 5. 2013

Brezdelne misli brezdelnega človeka (1886)

»Želimo si postati bogati, ne zato, da bi uživali v brezdelju in udobju — vse, kar kdorkoli potrebuje za to, se lahko kupi za nekje okoli 200 funtov na leto — temveč zato, da bi bile naše hiše večje in bolj kičaste kot pri sosedih, da bi bili naši konji in služabniki bolj številčni, da bi lahko svoje žene in hčerke oblačili v absurdna, a draga oblačila, in da bi lahko prirejali drage večerje, na katerih pa mi sami ne bi pojedli niti za šiling hrane. In da bi to naredili, s čistimi in zaposlenimi možgani podpiramo delo na svetu, širimo trgovino med ljudi, nosimo civilizacijo v najbolj oddaljene kotičke.«

13. 5. 2013

Iz pisma Benjamina Franklina Josephu Priestleyju, 8. februarja 1780

»Zaradi današnjega hitrega napredka prave Znanosti včasih obžalujem, da sem bil rojen prezgodaj. Nemogoče si je zamisliti, do kod se bo v tisoč letih dvignila moč človeka nad naravo. Morda se bomo naučili, kako odvzeti težnost velikim masam, in jih naredili čisto lahke, zavoljo enostavnega transporta. V kmetijstvu se bo količina vloženega dela morda zmanjšala, pridelek pa podvojil; vse bolezni se bo morda dalo zanesljivo preprečiti ali pozdraviti, niti starost ne bo izjema, življenja pa si bomo lahko podaljševali po volji, celo prek svetopisemskih meril. Oh, ko bi bila tudi moralna znanost na tako lepi poti napredka, da človek ne bi bil več človeku volk, in da bi se človeška bitja končno naučila tistega, čemur danes netočno rečejo človečnost!«

6. 5. 2013

Svet demonov (1995)

Avtor:

»Znanost namreč ni samo zbirka znanja, temveč je tudi način razmišljanja. Predstavljam si Ameriko v času svojih otrok in vnukov, ko bo gospodarstvo Združenih držav temeljilo na informacijski tehnologiji in storitvah in ko se bo tako rekoč vsa ključna industrija preselila v druge države. Ko bo imela peščica v svojih rokah izjemno tehnološko moč, ki je predstavniki javnosti ne bodo niti razumeli; ko si ljudje ne bodo več znali zastavljati lastnih ciljev in ne bodo več znali oblastem gledati pod prste; ko bodo, s kristali v rokah, iskali pomoč v horoskopih in bodo njihove zmož­nosti za kritično razmišljanje tako nazadovale, da ne bodo več znali ločiti med slepilom in resnico. Takrat bomo, skoraj neopazno, zdrsnili nazaj v praznoverje in mrak. Poneumljanje Amerike je najbolj očitno v počasnem razkroju dejanske vsebine najvplivnejših občil, v čedalje bolj razdrobljenem poročanju, ko posamezna novica ni dolga več niti pol minute, v programu, ki se prilagaja najmanj zahtevni javnosti, lahkovernem poročanju o lažiznanosti in praznoverju, še prav posebej pa v nekakšnem poveličevanju nevednosti. Ko to pišem, je na prvem mestu najbolj priljubljenih filmov v ameriških videotekah film Butec in butec. Med mlajšimi gledalci ostaja priljubljena (in vplivna) risanka Beavis and Butthead. Javna občila nam jasno sporočajo, da se lahko učenju in študiju, ne samo naravoslovja, temveč česarkoli, izognemo, in da je tako celo bolje.«

29. 4. 2013

Cilji in vizije (2011)

Avtor:

»Bakunin je napovedal, da bo “novi razred” intelektualcev šel po eni od vzporednih poti. Intelektualci bodo poskušali izkoristiti ljudske boje, da bi dobili državno moč v svoje roke in postali “rdeča birokracija”, ki bo vsilila najbolj surov in izprijen režim v zgodovini, ali pa bodo ugotovili, da je moč drugje in se ponudili kot “kupljena duhovščina”, ki se udinja resničnim gospodarjem bodisi kot menedžerji ali apologeti, ki v državni kapitalistični demokraciji “pretepajo ljudi z njihovimi lastnimi palicami”. To je ena redkih napovedi družbenih znanosti, ki se je tako dramatično uresničila. Že samo zato si zasluži častno mesto v znanem kanonu, čeprav bomo še dolgo čakali na to«.

22. 4. 2013

»Svet kot volja in dizajn« (1999)

Avtor:

»Kakor postmoderna feministka hoče vse, biti manekenka in mati in uspešna ženska v tržnem gospodarstvu, kečap in majonezo, luksuz in mikavno askezo, tako tudi postmoderna levica hoče »vse« naenkrat: biti radikalna in kljub temu tržno realistična, superkritična in aerodinamična, antikomercialna in komercialno zaželena, anticiklično trendsetterska in jahajoča na vsakem modnem sedlu, staroleva in novoleva in postleva – »anything goes«.

15. 4. 2013

Včerajšnji svet (1942)

Avtor:

»Niti malo nas niso zanimala socialna in politična vprašanja: le kaj so pomenili ti kričavi prepiri v našem življenju? Mesto se je vznemirjalo ob volitvah, mi pa smo raje hodili v knjižnice … Šele ko so se desetletja pozneje nad nami podirale strehe in stene, smo spoznali, da so bili temelji že davno spodkopani in da se je obenem z novim stoletjem v Evropi začel zaton osebne svobode«.

8. 4. 2013

»Raje Platona kot pomirjevala!« (1999)

Avtor:

»Kako svobodno živimo, je odvisno tako od našega političnega sistema kot od naše pripravljenosti za obrambo njegovih svoboščin. Kako dolgo živimo, je odvisno tako od naših genov kot od skrbi za svoje zdravje. Kako dobro živimo – to je, kako premišljeno, plemenito, krepostno, radostno in ljubeče živimo -, je odvisno tako od naše filozofije kot od načina, kako jo uresničujemo v vsakdanjem življenju. Raziskano življenje je boljše življenje in lahko ga dosežete. Poskusite s Platonom, ne s pomirjevali!«

1. 4. 2013

Devet plus ena teza novega humanizma (2011)

»Naloga humanizma ni streženje gotove vednosti (kar je značilnost dogmatizma), saj si kot filo-zofija nikoli ne sme predstavljati, da modrost že dokončno poseduje. Filozofija tako ne sme postati ponudnica znanja v smislu poljudnega žurnalizma in si domišljati, da ve vse, predvsem pa več kot drugi, ter da zato zmore poenostavljeno posredovati izgotovljeno resnico. Njena naloga je, nasprotno, spodbujanje k razmisleku in prevpraševanje vseh tistih korakov, ki jih nepozorno preskočimo. Vloga filozofije je odkrivanje preprog življenja, pod katere so pometene ostre stvari, ki nas zbadajo, ko jih prečimo. Zato filozofija dviga prah. + Zanjo je potreben pogum.«

25. 3. 2013

»Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu« (2009)

»Današnje polje novinarstva izgublja zrcalne lastnosti. Novinarji nanašajo goste sloje agresivnih barv, sedanje časnikarstvo nas zasipa s toliko pikantnih resnic, da se mu posreči zakriti tiste resnice, zaradi katerih nas spreletava nelagodje. Skrb za bralce ima lastnosti kolaboracije, ki jasno zahteva lojalnost. Tretjič ponavljam, da gre za zaslepljevanje, torej za skrivanje«.

17. 3. 2013

The Meaning of Life (1983)

Avtor:

»In zdaj je tu smisel življenja. Nič posebnega ni. Bodite dobri do drugih, izogibajte se mastnim jedem, občasno preberite kako dobro knjigo, pojdite na kakšen sprehod in poskusite živeti v miru in slogi skupaj z ljudmi vseh ras in prepričanj.«

5. 3. 2013

Ko človek služi tehnologiji (2013)

»Obdobja, v katerem živimo, ne moremo primerjati z nobenim drugim iz zgodovine, vse je novo. Vsa zgodovinska obdobja doslej so bila humanistična, od rimskega imperija, srednjega veka, renesanse, romantike – v središču pozornosti je bil vedno človek. Danes pa je v središču tehnologija in človek ji le služi. Tehnologija ni nekaj, kar bi nas oplazilo kot piš vetra, temveč spreminja naš način razmišljanja.«

16. 1. 2013

Postmoderno stanje (1979)

“Od trenutka, ko znanje nima več svojega cilja v samem sebi kot realizaciji ideje o izobrazbi, odkar je poleg tega prenehalo biti tudi v samem raziskovanju namen samemu sebi, se vse bolj spreminja v nekaj, kar se proizvaja za prodajo in se uporablja z namenom, da se ga valorizira v neki novi proizvodnji. Znanje je tako postalo blago, katerega vrednost je odvisna, enako kot pri drugem blagu, od njegove uporabnosti in dobičkonosnosti.”