Redko se zgodi, da nekdo pri polni pameti poziva k odsotnosti kritike. Pri EPK dobite tudi to. Seveda je kritika zoprna. Z njo mora kritizirani opraviti na tak ali drugačen način. Ko gre za javni zavod in davkoplačevalski denar, je kritična kondicija nuja. Naravnost se zahteva, predvsem od varuhov javnega interesa, torej npr. od medijev.
In potem se zgodi, da nekdo pričakuje nasprotno. S tem je vse narobe. Svaril sem že pred dejstvom, da predstavlja imenovanje direktorja TV Slovenija na mesto predsednika programskega sveta potencialen medijski konflikt interesov. Zdaj je izpadlo, da ta konflikt celo priznavajo in ga osmišljajo. Poglejmo zgodbo.
Sprva je novinarka Melita Forstnerič Hajnšek v 7D zelo previdno kritizirala novo celostno grafično podobo EPK. Najbolj zoprn stavek, ki ga je uspela zapisati, je tale: »Če smo pred časom govorili o čiščenju imidža EPK, zagotovo ni imel nihče v mislih, kako bodo postavljeni krogci in kakšna bo tipografija zaščitne znamke. Vse kaj drugega je pomembneje in ključneje za razplet in uspeh.«
Prikritosti kritike novinarke Večera je sledila reakcija iz EPK. Spodaj. Sledilo je povabilo k nekritičnosti novinarjev in medijev. Znova prikrito, kajti prikritost kritike sproža diskurzivno enakovredno latentnost takih diskretnih povabil. Zato si je ne bi smeli želeti. Spodaj je odziv Odnosov z javnostmi pri EPK na njem zapis, objavljen v 7D. Poglejmo torej vrhunec sprenevedanja:
Kot je nedavno dejal Janez Lombergar, predsednik programskega sveta zavoda in direktor Televizije Slovenija, pa “bi nekoliko drugačen odnos medijev do tega projekta (s televizijo vred, ki jo sam vodim) v javnosti o vsem skupaj dal drugačno barvo, sliko, svetlobo. Pri težki nalogi, da celo mesto in vsa Slovenija s projektom zaživi in se ljudje poistovetijo z njim, imajo mediji pomembno vlogo.”
Omenjeni pasus o »drugačnem odnosu« je lepa ilustracija take diskurzivne prikritosti povabila k nekritičnosti. Je zgolj diplomatsko zavit apel, da se EPK pusti pri miru in da imajo vlogo pri tem tudi novinarji. Pomembno vlogo, nam pravijo.
Tako retorično ozaljšano stališče zrcali natančno nasprotje vsega, česar si moramo želeti. Popolnoma pritrjuje vsem mojim trditvam in vztrajanju pri smiselnosti kritičnosti, razloži pa tudi neodzivnost, medijsko cenzuro in ignoranco kritičnih, npr. Zofijinih (najbolj na Večeru in Delu). Zapoved je namreč jasna in gre korak naprej: prosimo vas, dragi mediji, da nam pomagate in ne opravite svoje naloge psov čuvajev. Jaz, direktor TV Slovenija, javnega zavoda, ki ga plačujete, se bom tega držal. Kot vpet v projekt EPK v vlogi predsednika programskega sveta EPK.
Kot sem že zapisal večkrat: Maribor je mesto zavezanih jezikov. EPK je projekt zavezovanja jezikov. Zdaj nas v njegovem vodstvu tudi neposredno pozivajo k temu. EPK je projekt, ki neposredno škodi stanju kritičnega duha mesta.
7DNI, sreda, 14.9.2011, stran 1, 7DNI, avtor: Odnosi z javnostmi MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture
Odzivi
Rešeni, imamo skrbnika znamke EPK, 2
(7dni, 24. 8. 2011)
Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek se v tedniku 7 dni (št. 34/2011) v komentarju, naslovljenem “Rešeni! Imamo skrbnika znamke EKP”, loteva področja celostne grafične podobe (CGP) zavoda MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture.
Avtorica na naše zadovoljstvo ugotavlja, da je navodilo za uporabo CGP zapisano natančno in podrobno. Zavedamo se in pri svojem delu upoštevamo dejstvo, da celovita organizacija projekta terja pripravo tovrstnih gradiv. Kot pojasnjuje višji predavatelj marketinga mag. Vladimir Gabrijan, je “nesmiselno podcenjevati vpliv CGP na zaznavanje EPK v okolju, saj je nedvomno pomemben vizualni del identitete nosilca imidža”. Ob tem pa je čas do izoblikovanja dokončnega programa in njegove časovnice potrebno izkoristiti za postavitev organizacijskih temeljev izvedbe projekta. Blagovna znamka se namreč lahko oziroma se mora graditi že vnaprej. “Nikakor nisem mnenja, da bosta priročnik CGP in njegovo izvajanje rešila projekt EPK, vendar menim, da avtoričino umeščanje skrbništva znamke med drobnjakarstvo in notorično ukvarjanje z nepomembnostmi ne ‘zadene v polno’. Nikakor ni odveč, da ima projekt tudi skrbnika znamke EPK, ki naj bi, poleg drugih področij, skrbel za CGP projekta. Poleg tega pa se mi ne zdi smotrno določene sestavine projekta podcenjevati ali zanemarjati,” še dodaja Gabrijan.
Zaposleni v zavodu MARIBOR 2012 in drugi soustvarjalci izjemnega projekta EPK si vsakodnevno prizadevamo za izpolnitev zastavljenih ciljev, vizije in poslanstva. Stremimo k temu, da bi Maribor, njegova partnerska mesta, severovzhodna kohezijska regija kot tudi celotna država Slovenija z uspešnim projektom Evropska prestolnica kulture postala razvojno uspešnejša, gospodarstvo inovativnejša, samozavest posameznikov višja, celotna družba pa vse bolj ustvarjalna, odprta in prodorna. Kot je nedavno dejal Janez Lombergar, predsednik programskega sveta zavoda in direktor Televizije Slovenija, pa “bi nekoliko drugačen odnos medijev do tega projekta (s televizijo vred, ki jo sam vodim) v javnosti o vsem skupaj dal drugačno barvo, sliko, svetlobo. Pri težki nalogi, da celo mesto in vsa Slovenija s projektom zaživi in se ljudje poistovetijo z njim, imajo mediji pomembno vlogo.” V zavodu MARIBOR 2012 verjamemo, da ima omenjena novinarka kot tudi drugi novinarji pri svojem delu enak cilj kot odgovorni za uspešno izvedbo projekta EPK – namreč dobrobit Maribora, zato smo pri prizadevanjih za dvig kakovosti življenja v mestu na skupni poti.