Govor ob Dnevu upora proti okupatorju v Mozirju, 27. 4. 2026
Tovarišice in tovariši, dragi gostje, spoštovani vsi prisotni!
Danes praznujemo državni praznik v počastitev Dneva upora proti okupatorju. Do osamosvojitve leta 1991 smo ga obeleževali kot praznik Osvobodilne fronte slovenskega naroda.
Osvobodilna fronta je v zelo kratkem času po ustanovitvi aprila 1941 prerasla v množično gibanje, v katerem je med vojno sodelovalo več kot sto tisoč aktivistov in sodelavcev. Šlo je za obče narodno in nadstrankarsko gibanje, ki je vključevalo vse, ki so podpirali njen temeljni program odpora proti okupaciji. V to gibanje so se, zlasti na Primorskem, množično vključevali tudi duhovniki. Med njimi velja posebej izpostaviti duhovnika Jožeta Lampreta, Šoštanjčana, partizana in verskega referenta XIV. divizije, ki je skupaj s pesnikom Karlom Destovnikom – Kajuhom aktivno sodeloval v narodnoosvobodilnem boju.
Tudi zato 27. april za Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ostaja predvsem dan spomina na ustanovitev OF slovenskega naroda ter na njeno ključno vlogo pri tem, da je odpor proti okupaciji postal množično narodno gibanje.
Ta zgodovinski trenutek pa ne odmeva le v slovenskem prostoru, ampak presega njegove meje in se umešča v širši evropski in svetovni kontekst časa, ko se je odločalo o prihodnosti svobode, dostojanstva in obstoja narodov.
Oboroženi partizanski odpor pod vodstvom OF slovenskega naroda je bil v okviru jugoslovanskega partizanskega gibanja pomemben del protifašističnega zavezništva zavezniških sil, predvsem Združenega kraljestva, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze. Slovenski narod se je z ustanovitvijo OF in z oboroženim odporom uvrstil med narode, ki so v odločilnem zgodovinskem trenutku aktivno prispevali k porazu fašizma in nacizma ter k oblikovanju nove evropske zgodovinske stvarnosti.
Osvobodilna fronta je kot osrednja politična sila odpora vzpostavila temelje za oblikovanje Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, ki so se od samega začetka razvijali kot del enotne jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske pod vodstvom maršala Josipa Broza Tita. To poveljstvo je omogočilo preoblikovanje razpršenih odporniških pobud v organizirano, vojaško strukturirano in politično povezano gibanje. V tem okviru je partizanski odpor dobil jasno strateško usmeritev, enotno poveljniško strukturo ter mednarodno prepoznavnost kot eno najpomembnejših odporniških gibanj v okupirani Evropi.
Hannah Arendt je v svoji politični filozofiji jasno razlikovala med močjo in nasiljem. Moč nastane tam, kjer ljudje delujejo skupaj in tvorijo politično skupnost; nasilje pa se pojavi tam, kjer ta skupnost razpade ali je uničena. Če to misel prenesemo v čas okupacije, lahko narodnoosvobodilni odpor razumemo ne le kot vojaški fenomen, ampak kot ponovno vzpostavitev politične moči skupnosti v razmerah, kjer je bila ta skupnost nasilno prekinjena.
S tem se je slovenski del odpora vključil v širši jugoslovanski narodnoosvobodilni boj, ki je pomembno prispeval k oblikovanju povojne evropske ureditve in mednarodnih institucij, vključno z Organizacijo združenih narodov.
To obdobje ostaja del zahtevne in kompleksne zgodovinske slike, ki jo zgodovinska stroka še danes različno interpretira. Preteklost ostaja prostor različnih interpretacij, pogosto tudi izrazitih razhajanj. V delu javnega prostora se pojavljajo različni poskusi razumevanja narodnoosvobodilnega boja – od njegove interpretacije skozi različne idejne okvire do poskusov njegovega umeščanja v širše zgodovinske razprave o 20. stoletju.
Ob tem se odpirajo vprašanja kolaboracije, povojnega obdobja ter simbolov, ki izhajajo iz tega zgodovinskega časa. V tem okviru prihaja do razprav o posegih v spominsko dediščino, vključno z odstranjevanjem, uničevanjem ali poškodovanjem spomenikov narodnoosvobodilnega boja, med drugim tudi v nedavnem primeru v Velenju, povezanim s poškodovanjem spomenika Josipa Broza Tita.
Izpostaviti je treba, da ti simboli niso zgolj politične oznake. Nosijo večplastne zgodovinske, družbene in kulturne pomene, ki jih ni mogoče poenostavljati in reducirati.
Nemški filozof Jürgen Habermas, neumoren borec proti relativizaciji nacizma, je poudarjal, da se zgodovinski spomin v demokratični družbi ne oblikuje kot enotna pripoved, ampak kot prostor javne razprave, v katerem različne interpretacije iščejo veljavnost skozi argumente, ne skozi moč. Zato je raznolikost pogledov na zgodovino pričakovana, vendar pa mora ostati zavezana dejstvom in odgovornemu odnosu do preteklosti.
Ne gre torej le za vprašanja preteklosti. Gre tudi za vprašanja sedanjosti – za to, kako kot družba razumemo lastno zgodovinsko izkušnjo in kako jo umeščamo v svojo prihodnost.
Ob 85. obletnici ustanovitve OF se zato ne sprašujemo le, kaj se je zgodilo, ampak predvsem, kakšna je bila cena svobode. Slovenski narod je v 20. stoletju dvakrat jasno pokazal, da svoboda ni abstraktna ideja. Svoboda je temeljna vrednota, za katero so ljudje pripravljeni nositi najvišje žrtve.
Ni mogoče zanikati, da je bil narodnoosvobodilni boj izraz globoke želje po ohranitvi naroda, jezika, kulture in domačega okolja. Hkrati pa ostaja tudi dejstvo, da je vojna, kakor vsaka vojna, povzročila tragične delitve, bratomorne spopade in izgube, ki so globoko zaznamovale slovenski narod in njegov zgodovinski spomin. Zato je vsak poskus poenostavljenih interpretacij tega obdobja zgodovinsko nezadosten.
Treba je poudariti, da zgodovina ni namenjena delitvam. Njen namen je razumevanje. Številne žrtve druge svetovne vojne nas še danes opominjajo, da mir ni samoumeven. Je rezultat zgodovinske izkušnje in zavestne odločitve, da se nasilje ne ponovi. Zato ostaja temeljna naloga vseh generacij, da razlike rešujemo po poti dialoga, spoštovanja in miru.
Mir ni zgolj odsotnost vojne. Mir je stanje družbe, ki omogoča dostojanstvo in razvoj, s tem pa hkrati prihodnost.
V sodobnem svetu, zaznamovanem z novimi napetostmi in globalnimi krizami, ostaja še toliko pomembnejše, da manjši narodi ohranjamo svoj glas, svojo identiteto in svojo zgodovinsko zavest. Zato naj bo naša skupna zaveza jasna:
da vrednote miru, svobode, solidarnosti in sožitja ne le ohranjamo, temveč jih utrjujemo kot temelj prihodnosti.
Prav današnje razmere v svetu nas opominjajo, da zgodovina še zdaleč ni končana. Zato tudi vrednote, ki so izšle iz narodnoosvobodilnega boja, niso preteklost, ampak so opozorilo in hkrati zaveza.
Te vrednote – mir, odpor proti nasilju in spoštovanje človekovega dostojanstva – ostajajo temeljni medgeneracijski branik pred vsemi oblikami nehumanosti, rasizma, ksenofobije in zgodovinskega izključevanja.
Skupni imenovalec teh vrednot je, kot je poudarjal Janez Stanovnik, resnica. Resnica kot temelj morale, zgodovine in odgovornosti do prihodnosti. Prav tako kot resnica ostaja temelj naše moralne drže, mora tudi upor kot izraz zavesti in dostojanstva najti svoj prostor v razumevanju mladih generacij.
Ozrimo se na zgodovinske in sodobne primere družbenega prebujanja mladih – od študentskega gibanja leta 1968, ki ga je pogosto poudarjala tudi moja profesorica in mentorica Cvetka Tóth, do današnjih študentskih gibanj v Beogradu, ki ponovno opozarjajo na pomen kritične zavesti, dialoga in aktivnega državljanstva.
Tudi danes mlade generacije na različne načine opozarjajo, da vprašanja dostojanstva, svobode in družbene odgovornosti ostajajo živa vprašanja vsake družbe. V različnih zgodovinskih trenutkih se ta zavest izraža različno, njen temelj pa ostaja enak – prizadevanje za pravičnost, svobodo in človekovo dostojanstvo.
Ob tem pa je treba jasno poudariti: uporništva ne smemo zamenjevati s poveličevanjem nasilja ali strahovlade. Uporništvo pomeni zavestno zavračanje nečlovečnosti in sposobnost, da se človek in narod v ključnih trenutkih postavita za svoje dostojanstvo.
Drage tovarišice, dragi tovariši,
zato slavimo Dan upora proti okupatorju kot dan spomina, kot dan resnice in kot dan zaveze – zaveze tistim, ki so dali svoja življenja za svobodo, zaveze, da njihovega boja ne bomo pozabili, in zaveze, da bomo tudi v prihodnje ostali na poti miru, spoštovanja in človečnosti.
Iskrene čestitke ob dnevu OF!