»Zdi se, da si je ljudem zelo težko zamisliti, da bi se znova igrali z “glino človeške družbe” na način, kot je načeloma zelo tipično za našo vrsto. Ne samo, da spremenimo malo tukaj, malo tam, … , ali spremenimo davčne režime, ampak da se resno vprašamo, ali nam je sploh všeč družbena ureditev, kot jo imamo danes, je to res prava pot, kamor gremo na tem planetu? In kako bi lahko prišli do resnične radikalne spremembe? Tudi tako, da bi samo to znali povedati. Nekaj ljudi to zna. Četudi tvegajo, da bi jih drugi označili za nore. Takšno izmišljanje na novo in premišljanje sta zelo osovražena. In to je bilo tudi močno zasidrano v načine, kako se ljudje izobražujejo. […] Če smo kaj izgubili od tistih prazgodovinskih dni, ni to enakost, ker ne verjameva, da so ljudje kadar koli živeli v popolnih družbah enakosti, ampak mogoče smo začasno izgubili nekaj te svobode, da bi se na novo izumili. Ampak seveda, to je provokacija. Sama ne verjameva, da smo jo res izgubili, ampak si samo to ves čas ponavljamo, da smo jo izgubili.«