Odziv na zapis Petra Raka v Delu, v soboto, 30.7.2011
Kulturna stran Dela se je pridružila tistim, ki raje poceni smešijo kritike EPK kot jim dajejo prostor za besedo. Simptom v Mariboru poznamo zelo dobro, lakajsko novinarstvo tudi. Skeptiki glede EPK so bili doslej s strani novinarjev in mestnih veljakov žaljivo označeni za »drekače«, »avtodestruktivneže« in »sovražne sesujevalce«, po zaslugi Petra Raka pa so – vsaj kar zadeva humanistično društvo Zofijini ljubimci – deležni še epitetov o »sofističnosti«, »brbljanju« in »kritikastrstvu«. S takšnimi liliputanci bodo seveda medijski šerifi in na uspeh usojeni heroji v EPK opravili za malo malico, saj je medijska krajina vendar njihova. Drži, že ime društva se znova priročno ponuja za banalno smešenje pri tistih, ki nimajo ne domišljije, ne stila in predvsem ne kaj povedati. Novinar Rak med njih nedvomno sodi.
Njegovega konfuznega besedila ni mogoče vsebinsko analizirati, ne vsebuje niti trohice argumentacije; še trditev se spretno izogiba, kot kakšen resničen sofist, da ga ne bi mogli za kaj prijeti. Nikjer nismo napadali plakatov EPK, milnih mehurčkov ali slabe grafične podobe se sploh nismo dotaknili, ker si ne jemljemo kompetence. Te hibe plakata čez palec omenja Rak, brez podanih argumentov: seveda, on sme brbljati, drugi ne. Problematizirali smo le ideologem »mesta prihodnosti«, ki se je ob njem pojavil in se Raku evidentno zdi nepotrebno kritikastrstvo. Tako kot vse, kar počnemo. Ker se rokohitrskemu pisanju prilega slab spomin, je pri tem pozabil na svojo lastno kritiko do tega koncepta, ki jo je objavil v Delu pod naslovom »Papirnato mesto prihodnosti« (17. 9. 2010). Ampak kaj bi s tem, pri nekom, ki goreče prezira argumentacijo, bi bilo pričakovati konsistenco utrujajoči mazohizem. Zato nimamo namena svetiti tja, kjer zeva večna tèma ignorance.
Zofijini smo v zadnjih desetih letih v Mariboru in okolici organizirali več kot 260 dogodkov, predavanj in drugih prireditev. Na njih Petra Raka nikoli nismo srečali. Tudi se mu doslej ni ljubilo poročati o drugih naših aktivnostih, niti o EPK. Za njim ravno ne nameravamo razpisati tiralice, smo se pa pripravljeni pridružiti drugim kulturnim ustvarjalcem v mestu pri njej. Seveda pri iskanju bolj kvalitetnega dopisnika.
Zofijini ljubimci,
zanje Aleksandra Žorž
O milnih mehurčkih mesta prihodnosti
Postavitev jumbo plakatov zavoda Maribor 2012 s sloganom Na poti v evropsko prestolnico kulture
V madžarskem Pecsu, ki je lani nosil naziv evropska prestolnica kulture (EPK), je bilo po anketah še mesec pred začetkom kar osemdeset odstotkov meščanov do projekta negativno nastrojenih ali brezbrižnih, le petini se je zdela to edinstvena priložnost za spremembo podobe in atmosfere mesta. Danes so razmerja povsem drugačna – le še petina meni, da je bil EPK zgrešen oziroma jalov, presenetljivo podobni so bili odzivi v večini drugih mest organizatorjev, od Liverpoola do Talina. Pravzaprav je težko racionalno diagnosticirati vzroke za tako negativen, celo sovražen odnos, precej je bilo seveda povsem transparentnih napak, kot so megalomanski infrastrukturni načrti, slabo fokusirani cilji, različne zlorabe, partikularni interesi in slaba komunikacija na vseh ravneh, vendar tudi to ne more biti razlog za tako slab imidž projekta.
Maribor se zdi kopija takšnih trendov. Ne vem, ali je bila opravljena kakšna relevantna anketa med meščani, vendar bi težko rekli, da v mestu vlada vsaj zmerni optimizem, če že ni čutiti posebnega entuziazma. Ponovno naštevati napake in predvsem zamude v preteklosti se zdi odveč, dejstvo je, da je zdaj program, ki je povsem soliden, bolj ali manj pripravljen, vendar to še zdaleč ni utišalo kritik. Skoraj vsaka poteza organizatorjev je deležna bodic, med najbolj kritične forume nedvomno sodijo tako imenovani Zofijini ljubimci, ki na medmrežju poskušajo na podlagi vsakega, tudi najmanjšega spodrsljaja nemudoma sesuti celoten projekt.
Zadnja zamera so jumbo plakati, ki so se pojavili po Sloveniji in ki s sloganom Na poti v Evropsko prestolnico kulture vabijo v »mesto prihodnosti«. Priznam, uporabljene besede so res preveč pompozne in nimajo realne podlage, amorfni plakat z raznobarvnimi mehurčki (zlobneži bi lahko iz tega izpeljali premiso, da so EPK zgolj milni mehurčki) pa je dober primer povsem zgrešenega grafičnega oblikovanja, ki ne dosega osnovnih standardov marketinškega sporočanja – pa vendarle se zdijo kritike predvsem drobno nagajanje.
Opraviti imamo tipično slovenskim fenomenom kritikastrstva, ki sega od pavšalnih debat za točilnim pultom do bolj sofisticiranih izpeljav v različnih forumih, skupna karakteristika pa je letargično modrovanje, ki nima nikakršnega dometa. Pravzaprav bi človek ob vseh nenavadnih potezah mestnih veljakov (vrhunec je bila verjetno fantazma o centru MAKS, saj bi bil v primeru realizacije prvotnega načrta verjetno Maribor edino mesto na svetu s sto tisoč prebivalci in kar štirimi velikimi gledališkimi dvoranami) pričakoval veliko bolj ostre polemike, vendar v smislu jasno artikuliranih zahtev in pričakovanj, ne pa da se izgubljajo v povsem benignem sofističnem brbljanju. Imamo res opraviti z Zofijinimi ljubimci ali morda z ljubimci sofizmov? V Mariboru res, žalibog, ne manjka provincialnega duha, vendar ta še zdaleč ni omejen zgolj na politično sfero, tudi in predvsem tako imenovana intelektualna sfera, kolikor o njej sploh lahko govorimo, se zdi podobna milnim mehurčkom. Tudi zaradi tega se zdi slogan Maribor – mesto prihodnosti na jumbo plakatih brez prave osnove.
Objavljeno v Delu, 30.7.2011
Peter Rak