Po tistem, ko si je nova oblast z manipulacijo in ošabno retoriko diskreditacije utrla pot do zmage na zadnjih državnozborskih volitvah, kot molitvenik ponavlja isto zmagovito retoriko na vsakem področju posebej. Če je bila uspešna prvič, zakaj ne bila še drugič, tretjič? Okoli stanja v slovenskih medijih je napletla toliko izmišljenih stališč in strategij diskvalificiranja, da si je težko zamisliti še kakšen napredek v njih. Branko Grims in Vasko Simoniti sta kot frontmena novih ideoloških spopadov z mediji zagotovo doživela svoj argumentacijski vrhunec v kampanji za nov zakon o RTV. A čudnih, z zdravo pametjo skreganih razlogov za podrejanje medijev kar ne zmanjka. Poglejmo si tri, ki jih ne naplavila diskusija zadnjih tednov in se kot »novi« generirajo ob plejadi že stokrat prežvečenih neresnic z ambicijo postati resnica.
1. Če mediji kritizirajo vlado, niso pod njeno kontrolo
V Sloveniji obstaja poseben inštitut, za katerega se zdi, da brani vlado pred različnimi očitki. Nazadnje jo je pred tistimi o kontroli in prisvajanju medijev. Ker se obtožbe o prisvajanju in podrejanju v njih vrstijo v neskončnost in ker so upori javnosti in predvsem novinarjev vedno hujši, je veljavnost takih ocen izmeril Inštitut za razvojne in strateške analize. Njegova vloga bo, verjamemo, postajala vedno večja in pomembnejša.
Znašli smo se v fazi, ki bi ji lahko rekli paradoks umiranja: če trdite, da hirate in ne živite več kvalitetnega življenja, vam aparatura krasnega novega sveta izmeri, da še migate. In tako zavrne vaše sume, da ste že prestopili v onstranstvo. Inštitut ravna nekaj podobnega. Zadal si je za nalogo ugotoviti, ali so slovenski mediji res pod nadzorom oblasti. In prišel je do ganljivega rezultata: truplo je še živo, mrtvec še diha. Triumfalna implikacija raziskave se namreč glasi: če mediji kritizirajo vlado, niso pod njeno kontrolo. Povejmo naravnost: novinarji evidentno še zajemajo sapo. Je takšna trditev o »neodvisnosti« medijev pravilna? Vladni predstavnik za stike z javnostmi Valentin Hajdinjak misli, da je. In načeloma mu prikimavamo. Toda težava je drugje. Z njo je namreč poskušal ovreči mnenje Evropske zveze novinarjev (EFJ), sprejete ob koncu redne letne skupščine zveze na Bledu, s katerim so izrazili »globoko zaskrbljenost zaradi vdorov politike v slovenske medije in zaradi slabšanja socialnih standardov v novinarstvu«.
Trditev EFJ, da se je drastično povečal pritisk na medije in novinarje ter tudi možnost vpliva na uredniške odločitve, Hajdinjak v imenu vlade ovrže z analizo omenjenega inštituta – vodita ga dr. Frane Adam in dr. Matej Makarovič – po naročilu premierjevega kabineta. Analiziral je »podobo vlade« za obdobje od 1. do 7. aprila letos, ugotovil pa večinsko nasprotovanje vladi v večini kategorij analiziranih akterjev. »Izrazito prevladuje negativna predstavitev vlade in predsednika vlade, indeks podpore vladi pa je znašal 0,08, kar je najnižji izmerjeni indeks podpore vladi doslej. Opazno nižji je kot v vseh preučevanih obdobjih v decembru in januarju, ko je povprečno znašal 0,22; negativnih mnenj o vladi je tako kar 11,5-krat toliko kot pozitivnih.« (Delo, 13. 4. 2006) Sklep Hajdinjaka in Makaroviča: mediji niso prevladujoče provladni, prav tako ni niti najmanjših indicev, da bi v zadnjem času postali takšni, prej nasprotno.
Ugotovitev ne drži, pa tudi metodološko je verjetno sporna, če so si raziskovalci zadali za cilj (ali pa ga je zlorabila vlada) pokazati, da ne drži trditev o političnem prevzemu medijev. Ker potem je empirično preverjal nekaj drugega: poročila o vladi, pa še to na podlagi vzorca enega tedna! Raziskava je pokazala, da drži dejstvo, da mediji menda pretežno kritizirajo vlado. Kdor pretežno kritizira vlado, ta pač ne more biti pod njenim vplivom. Je s tem sklepom kaj narobe? Veliko. EFJ in ostalim akterjem smo namreč podtaknili neko tujo trditev, ki jo zdaj uspešno sesuvamo. Novinarski ceh Evrope ugotavlja le, da so mediji podvrženi vplivanju politike in da želi oblast medije kontrolirati. Toda Hajdinjak, ali celo raziskovalci v inštitutu, se morajo pretvarjati, da je trditev EFJ-ja, da so mediji provladni. Razlika med pričakovanim in aktualnim stanjem je očitna. V resnici morebiti še niso in lahko ugibamo, če smo šele v fazi, ko vlada s svojimi nastavitvami v lastniški strukturi in posledično v uredništvih hiti, da bi taki zares postali. Še huje je, ko ugotovimo, da je takšno postopanje kar verjetno: če mediji ne bi kritično poročali o vladajoči politiki, potem kontrola in poskus vplivanja ne bi bila potrebna. Česar nihče ni izmeril. Da bi lažje razumeli ponujeni demanti, se vprašajmo, če si lahko zamislimo situacijo, po kateri mediji nikoli ne bodo poročali provladno. Bo to dokazovalo, da jih oblast ni želela prikrojiti po svoji meri? Ne bo dokazovalo. Dokazovalo bo kvečjemu nekaj o vsebini poročil, nikoli pa tega, da jih vlada ni poskušala zavzeti. Ugotovitve Adama in Makaroviča zato prav nič ne demantirajo stališča EFJ.
2. Če ti pada naklada, nisi pluralen
Pritiski na medije in menjave v njihovih hišah so zadnje leto pokrite z modnim razlogom sanacije slabih poslovnih rezultatov. Iz zgodbe v RTV hiši, Delu in Večeru smo se naučili, da je poglavitni greh menda slaba naklada. Ta legitimira kadrovske in lastniške spremembe. Idejo je hote ali nehote lansiral premier, ko je najprej ožigosal Mladino kot »nizkonakladno revijo«. In ni ga večjega greha od tega. Tej izvirni misli je poslanec SDS Branko Grims, »medijski ekspert«, kot so dejali, dodal še eno: »Dejstvo je namreč, da je Delo v zadnjih letih kazalo pomanjkanje pluralnosti, zato ne preseneča, da jim je silovito padala prodaja. Šlo je za hude napake v poslovni in uredniški politiki in verjetno so Slivnika izbrali zato, ker so menili, da je sposoben to hišo spet potegniti iz nazadovanja. Menim, da so izbrali dobro.« (Večer, 15. 4. 2006)
Grimsovo sklepanje je jasno: če ti pada naklada, je vsaj eden, če ne poglavitni razlog za to, da nisi pluralen. Pluralnost pa je zahteva nove oblasti, zaščitni znak legitimiranja in navidez nedolžnega podjarmljanja medijev. Vprašati bi se smeli: zakaj bi slaba naklada nakazovala mnenjsko enostranost medija? In zakaj bi politična »uravnoteženost«, kot ji po Jančičevi invenciji pravijo, k njenemu višanju pripomogla? Prav nobenega argumenta, še najmanj pa empiričnih dokazov, ni za takšen sklep. Časopisu Dnevnik gre recimo zelo dobro. Je potemtakem varen pred političnim prevzemom?
Dve ugotovitvi izhajata iz takega Grimsovega premisleka. Če je res, da je potrebno »pluralizirati« časopise s slabo naklado, mar ni potem prvi na vrsti za sredstva iz sklada za pluralizacijo medijev, o katerem v nadaljevanju spregovori, ravno časopis Delo? Iz trditve bi jasno izhajalo, da je ti. vertikalna pluralizacija lahko kriterij, po katerem saniramo slabi poslovni izkupiček kateregakoli medija! Absurdnost trditve jasno nakazuje nekaj drugega: težnjo oblastnega establišmenta, da financira medije, ki so pogodu njemu pod krinko in pretvezo pluralizacije. Grims se tu ujame v zanko: čez nekaj časa verjetno za kakšen njemu všečen časopis ne bo mogel trditi, ni mnenjsko pluralen, ker mu pada naklada. Še posebej, ker Demokracija in Mag nikoli nista niti želela biti mnenjsko pluralna! Povedano drugače: ne morete hkrati dajati finančne podpore medijem, ki imajo premajhno naklado (po vašem mnenju!) in hkrati ideološko blatiti medije, češ da jim pada.
3. Mediji ne ponujajo pluralizma mnenj
Logika tega premisleka je obdelana v argumentacijskem kotičku, a jo ponovimo. »Mediji v Sloveniji so svobodni, niso pa predstavljali celotnega spektra političnih mnenj.« (Večer, 15. 4. 2006) Tako se glasi stavek iz poročila State departmenta o stanju človekovih pravic v Sloveniji za leto 2005, ki se ga je Branko Grims razveselil do te mere, da že mesec dni ob različnih priložnostih ponavlja domnevne »izsledke« ameriškega zunanjega ministrstva. Po njegovem navedbah dokazuje njegovo staro prepričanje, da mediji pri nas niso pluralni, kar zdaj izkorišča in ponavljanja do onemoglosti. Od tod vsa zakonodajna in druga ihta pri političnih spremembah v medijskih hišah: te bodo prinesle tako želeno uravnoteženost, kot ji pravijo. Pokažimo, ne prvič, da je Grims zlorabil mnenje in s pomočjo fragmentiranega navajanja spreobrnil osnovno intenco poročevalca. Škoda, da slovenski novinarji poročila niso prevedli in s tem demantirali poslančevega panegirika. Njegov priljubljeni stavek, položen v celoten kontekst, jasno pove nekaj drugega:
»Zakon zahteva svobodo govora in tiska in vlada je v splošnem spoštovala te pravice v praksi, toda zasledili smo tudi poročila o posrednem vplivu oblasti na medije. Mediji so bil aktivni in svobodni, toda niso izražali širokega spektra političnih mnenj. Glavni tiskani mediji se vzdržujejo s pomočjo zasebnih investitorjev in oglaševanja, vendarle pa ima država v lasti občuten delež v mnogih podjetjih, delničarjih največjih medijskih hiš. Trije od šestih nacionalnih televizijskih programov so bili del mreže RTV Slovenija, ki jo subvencionira oblast. 31. avgusta je okrajno sodišče v Murski soboti oprostilo pet oseb, obtoženih udeležbe v poskusu umora raziskovalnega novinarja Mira Petka v letu 2001. Zasledili smo poročila, da delno lastništvo države v medijskih hišah vodi do samocenzure v nekaterih medijih. Oktobra je državni zbor potrdil zakon o RTV, ki prinaša povečano oblastno in parlamenterno zastopanje v programskem svetu, ki neposredno nadzira javno RTV hišo.«
Odlomek priča o tem, da si je Grims privoščil pravi medijski bralni pluralizem: nekaj, kar vsi berejo drugače, on transformira po svojih željah, zapovrh pa še obtoži novinarje pristranskega povzemanja. Dve muhi na en mah: širiti laž in diskreditirati novinarsko profesionalnost! Iz citata jasno izhaja čisto nasprotje tega, v kar nas želi prepričati: ameriško zunanje ministrstvo v letu 2005 ugotavlja posredni vpliv oblasti na medije, ugotavlja samocenzuro in ugotavlja povečan vpliv na RTV hišo. Smisel je evidentno drugačen: pri nas v medijih ni širokega spektra političnih mnenj, ker so do tega pripeljali kvečjemu vladini poskusi vplivanja na medije. Ne glede na to, ali opis drži, je osnovno sporočilo stavka takšno. Apeliranje na tiste, ki ne vedo, ne razumejo ali jih resnica ne zanima, je že mogoče uspešno, a na Grimsovo žalost le tako dolgo, dokler si državljani ameriškega stališča ne pogledajo pobliže. Groteskno je videti, kako bahavo si je Grims omislil in nalepil svojo notorno laž kar čez tri metre stene za sabo v svojem nastopu na novinarski konferenci. Iz konteksta iztrgani stavek je ponavljal kot mantro: bolj kot prisotne predstavnike medijev je verjetno želel sebe prepričati, da zapisana in izrečena laž velja, če jo le dovolj dolgo ponavljaš. Prozornost nec plus ultra.