Sicer izvrsten, a žal nedokončan prispevek Boštjana M. Zupančiča bo, upam, doživel objavo še svoje druge polovice in morebitnih nadaljevanj.
Kljub temu pa je mogoče že na osnovi tega okrnjenega prispevka dodati še kak čebulni list ali dva, ki bi ju kazalo olupiti.
Uvodoma bi pojasnil, da I. M. Wallerstein ni napovedal »krize kapitalizma«, ampak kar konec kapitalističnega sistema v obliki, kakršni ga poznamo zadnjih nekaj (dve? tri?) stoletij. In katerega negativni vrhunec pravkar doživljamo. Hkrati pa si velja zapomniti, da je isti pisec ob tej svoji napovedi poudarjeno opozoril, da konec takšnega kapitalizma še nikakor ne pomeni, da bo na njegovih razvalinah nastal boljši, bolj human sistem! Da moramo, torej, skrbno paziti, da ne pridemo z dežja pod kap, kakor nam to nazorno kažejo po eni strani Kitajci s svojim na avtoritarnosti namesto na demokraciji temelječem in hkrati vsaj trenutno in vsaj ekonomsko nadvse uspešnim sistemom. In kamor nas želijo pripeljati tudi naše, to je Zahodne (evrocentrične?) gospodarske in zlasti politične elite.
Tudi sicer je z napovedovanji praviloma križ: točno to in takšno krizo, s kakršno se pravkar soočamo, je namreč prvi napovedal že Adam Smith – če ga le dovolj natančno preberemo. Da o Karlu Marxu ne govorimo! (Pri slednjem, če smo že pri napovedih, je morda zanimivo omeniti, da je že konec 19. stoletja Mihail Aleksandrović Bakunin v svoji kritiki Marxa in njegovih teorij napovedal, kako bo – in je bil! – marksistični ideal udejanjen).
Sicer pa ni mogoče nič drugega, kot strinjati se z Zupančičevo tezo o vračanju pomena »skupni lastnini« (ki jo je naša še ne povsem pozabljena praksa imenovala »družbena«).
Vendar bi ob tem morebiti kazalo opozoriti še na nekaj težav:
Ves zahodni pravni (in s tem kajpak tudi lastninski) sistem temelji na precenjenem rimskem pravu, omenjenem tudi v obravnavanem prispevku.
Rimsko pravo pa je, žal, sužnjeposestniško pravo. Torej pravo sistema, ki v družbenem razvoju predstavlja anomalijo in slepo ulico. (In, četudi je Marx to opredelil drugače, nikakor ni »nujna« stopnja v razvoju produkcijskih in družbenih odnosov (Samir Amin)). In seveda pravo sistema, ki ne temelji na ničemer drugem, kot na absolutizaciji pravic lastnikov in sočasnem popolnem brezpravju ne-lastnikov. Zlasti, če slednji niso lastniki niti samega sebe.
Ob vsem napredku, ki ga je pravni sistem Zahoda v vseh svojih različicah uresničil v zadnjih skoraj dveh tisočletjih, pa je ta absolutizacija svobode, omejene na svobodo razpolaganja s svojo lastnino do ravni uničenja slednje, ostala neprizadeta.
Morda ob tem ne bi bilo odveč razmisliti tudi o tem, da je bila ena od usodnih napak socialističnih sistemov in, zlasti, jugoslovanskega samoupravnega socializma prav v tem, da se ni zmogel dovolj otresti teh spon, temelječih na sužnjelastniškem rimskem pravu. In, da je posledično težil k enakim ciljem kot kapitalizem – namreč k neskončni, nenehni in neomejeni gospodarski rasti -, kar je pred časom kot eno glavnih napak »komunizma« navedel tudi nekdanji komunist Roger Garaudy.
Ampak te in druge težave so zgolj težavice. Uvajanje pojma »skupna lastnina« je bilo problematično tudi v času jugoslovanske revolucije 1941-1945. Večji del prebivalstva, zlasti drobni in srednji zemljiški posestniki (kmetje) ter manjši in srednji obrtniki zadeve preprosto niso razumeli in jih je obvladoval strah pred izgubo še tistega skromnega premoženja, s katerim so pač razpolagali (Burgwyn). Da je bilo takšno razumevanje grozečega komunizma pri vsakovrstnih bogataših prav takšno je kajpak razumljivo. In z njihovega zornega kota tudi upravičeno.
Kako pa mislite, da bo zahodno in z njim slovensko prebivalstvo sprejelo obnovo te zamisli? V ostalih okoljih, kot je rečeno tudi v prispevku, s skupno ali družbeno lastnino tako ali tako niso imeli nikakršnih izkušenj, pri nas pa smo bili prav tako podvrženi dvajsetletni neoliberalni indoktrinaciji. In to ob političnih elitah, katerih voditelji so, kot v isti SP upravičeno pravi B. Štrukelj, predsedniki napačnih strank?
Je pa res tudi to, da tudi v Sloveniji obstaja kar nekaj skupin, ki iz različnih zornih kotov aktivno preučujejo zlasti slabosti nekdanjega sistema, temelječega na skupni lastnini. Z namenom, da bi pri ponovnem prehodu na podobnega, v čim večjem obsegu te slabosti popravili. In ne le uveljavili, ampak tudi izboljšali vse tisto, kar je takrat, ne glede na sedaj prevladujočo ideologijo, vendarle nudilo zdrave temelje zdravemu družbenemu razvoju.
Ne le kapitalizem, kakršnega imamo, ampak vsak kapitalizem oziroma vsak sistem, ki temelji na absolutizaciji lastniške svobode in izključuje vse druge svobode je namreč preprosto nevzdržen. Tudi če zanemarimo nečlovečnost takšnih sistemov nas v korenite spremembe sili narava sama. Ona namreč lahko zelo lepo živi tudi brez ljudi (Mulej).
In vsak tak sistem je v svojem bistvu uničevalski in seveda nedemokratičen. Drugače preprosto ne more, kar ste v svojem prispevku pokazali tudi z razlago obvezno pretirane gospodarske rasti, nujne zaradi poplačila dolgov. Oziroma ustvarjanja stvarnega kritja virtualno pridobljenim a realno porabljenim sredstvom.