Matevž Tomšič v svoji Večerovi kolumni dokazuje dve za slovensko politiko in medije nadvse pomembni tezi. Prva je, da je Janez Janša deležen splošne demonizacije, ki jo avtor razume kot metodo zastraševanja javnosti pred njim, če se bo znova zavihtel na oblast, kar za nekatere pomeni npr. vzpon generičnega fašizma in totalitarizma. Druga je, da je takšen postopek demoniziranja neupravičen, saj je npr. stanje svobode medijev v času Janševega mandata po kazalcih neodvisnih inštitucij bilo boljše kot danes. Zaradi tega je prvak opozicije enako demokratičen in vreden volilne izbire kot kdo drug, naši strahovi pred njegovo oblastjo pa so odveč. Obe tezi sta, dokazujem, enostranski in prehitri, ker očitno zamolčita zanju bistvene kontekste. Poglejmo.
Demonizacija ni kakšen poseben tehnični pojem v politični psihologiji, vendar po njeni natančni definiciji niti nimamo posebne potrebe. Tomšič jo je dobro opisal kot »maniro zastraševanja«, v kateri se lahko ponavljajo »tudi izrazi, sintagme in konstrukti, s katerimi se demonizira določenega politika, politično stranko ali kar celoten segment političnega prostora.« Verjetno bi se vsi strinjali, da ne nujno le politike, temveč tudi posameznike in civilno družbo. Kar manjka v razumevanju definicije, je odločilen dodatek: demonizacija je oblika zastraševanja, kolikor se izvaja neupravičeno in brez dobrih razlogov. Če torej želimo dokazati prvo Tomšičevo trditev, moramo jasno evidentirati, da se nekomu dogaja po krivici in neutemeljeno. Le kot takšna je tudi neželena in vredna kritike, v nasprotnem ni več demonizacija. Zavoljo minimalnih standardov objektivnosti je za potrditev teze torej treba navesti še razloge o neupravičenosti.
Tomšič sicer navaja enega med njimi (indeksa svobode medijev in demokratičnosti), vendar ta gotovo ne more biti zadosten. Vzemimo zgolj primer medijev: da so ti pod vlado Janše cveteli, mora zveneti kot slaba šala predvsem za novinarje. Številni politični posegi, ducati pozivov mednarodnih novinarskih organizacij, naj Janša preneha s podjarmljanjem medijev, med drugimi izjava tajnika Mednarodne zveze novinarjev, da je Slovenija zaradi manipulacij padla na testu pri vodenju EU, nenazadnje peticija 571 novinarjev, ki nekdanjega premira obtožujejo političnih pritiskov in cenzure, pričajo o nečem prav nasprotnem. Kaj natančno se je z njimi dogajalo v času mandata 2004-2008, je dovolj dobro dokumentirano. Prišlo je do političnega prevzema medijev vseh vrst, npr. Dela, Večera, Primorskih novic, RTV Slovenija in STA. Včasih z velikimi rošadami in posledičnim barantanjem z velikimi gospodarskimi subjekti, npr. z Mercatorjem, z vsemi nevarnimi posledicami vred. Danes se nam dogaja, da nam želijo vsiliti drugačno resnico, po kateri se nič od naštetega ni zgodilo, čeprav obstajajo otipljivi nasprotni dokazi in priče, ki jih bo težko utišati. Žal so novinarji nagnjeni k molku in za nemoč in slabo slišanost prave resnice so krivi vsi po vrsti, najbolj pa novinarji sami. Kot da jim pretekla izkušnja ni bila dovolj. Novica o večji avtonomiji medijev po indeksih zunanjih neodvisnih institucij v preteklem mandatu je zato povsem dekontekstualizirana in zmanipulirana. So medijsko svobodo v času Janševe ere dvigovali politično dirigirani prevzemi? Skratka, tudi če bi dopustili tezo, da je ta svoboda danes res slabša kot v prejšnjem mandatu, je ob tem ostala spregledana temeljna dimenzija taiste svobode, ki bi morala biti povsem nedopustna in pred katero nas je lahko upravičeno strah. Če se strinjamo s politično orkestracijo medijev, potem je namreč bolje, da jih kar ukinemo. Povsem smiselno je pričakovati, tudi glede na dnevno frekvenco Janševih obsodb, šikan in pritiskov na medije, da se bo novinarjem ponovila zgodba iz preteklih let. Toda če imamo dobre razloge za takšno prepričanje, potem teza o demonizaciji Janše klavrno pade. Naši grozljiva pričakovanja so upravičena.
Tu je še drugi vidik obeh tez. Teza o demoniziranju je hkrati bizarno nenavadna, če upoštevamo, da je tak postopek izjemno pogosta psihopolitična taktika Janše samega in konglomerata njemu naklonjenih medijev. Le bežen pregled spletne strani njegove stranke razkrije poseben »demoničen slovar«, v katerem je sintagma »tranzicijska levica«, ki jo v isti kolumni z lahkoto uporabi tudi Tomšič, med najbolj nedolžnimi. Kar zadeva personalizirano demonizacijo, so zgodbe o pasji kraljici Katarini Kresal, ultralažnivcu Gregorju Golobiču, manekenski barbiki Borutu Pahorju in drugih že skorajda ponarodele. V zadnjih tednih so nas isti viri osrečili še s teorijo zarote o velikih načrtih »bande štirih«, Danila Türka, Milana Kučana, Gregorja Golobiča in Zorana Jankoviča, torej štirih gangsterjev. Temu ustrezno so jih s pištolami v rokah in mafijskimi klobuki tudi upodobili. Dostojnost do predsednika republike so že zdavnaj nehali gojiti – v imenu demonizacije. Zgolj v zadnjem tednu na isti spletni strani prebiramo zapise o tem, kaj da počne »zlatorumeni Zlatko« (v njem diskreditirajo profesorja Zlatka Dežmana), kako je nova knjiga o trgovini z orožjem »akcija Foruma 21 in Foruma 571«, s čimer se demonizira nič manj kot okoli četrtino vseh slovenskih novinarjev, da o palčku iz Murgel in njegovi druščini niti ne govorimo. Na spletni strani boste našli izčrpne poimenske sezname pravih in nepravih kulturnikov, novinarjev, intelektualcev, znanstvenikov, profesorjev, s kratkimi pripisi njihove demonične narave. Skrbno jih beležijo in temu pravijo »števci«. Posebej velja poudariti, da je Janša verjetno edini politik v Evropi, ki nič manj kot že štiri leta tedensko demonizira na stotine novinarjev – v mislih imam seveda podpisnike pod peticijo. Gonja, vredna demokrata svetovnega formata!
Ko upoštevamo ta kontekst, hitro postane jasno, da Tomšič govori o demonizaciji demonizirajočega. Bi smeli to v nebo vpijoče dejstvo, tj. da se demonizira tistega, ki sam demonizira, zamolčati? Saj je vendar odločilno za osnovno postavljeno tezo. Vprašajmo se dalje, kaj se je zadnja leta dogajalo marginalnih skupinam? Kdo točno je demoniziral izbrisane, kdo Rome in kaj se trenutno dogaja istospolno usmerjenim, navidez zakamuflirano v obliki zavzemanja za družinske vrednote, včasih manj zakamuflirano v obliki batin? Manire zastraševanja ljudi pred temi skupinami kažejo otipljive posledice v obliki povečane diskriminacije, rasizma, ksenofobije, odvzemanja človekovih pravic in svoboščin. Začetna teza se je izkazala za zelo pomanjkljivo. Kajti zlahka lahko konkretiziramo utemeljenost bojazni – ne v vseh primerih, vendar v dovolj velikem obsegu, da je naše nezaupanje smiselno. Obenem se zdi nedopustno, če »kršitelja« branimo pred prekrški, ki jih je nekdo storil proti njemu, ne da bi povedali, da je tudi sam vsaj enako velik kršitelj.