Pojem resnice pri Platonu

Sabina Žulič je študentka filozofije na Filozofski fakulteti v Mariboru.

Sabina Žulič

Pojem resnice pri Platonu

Uvod

V tej nalogi bom zasledovala pojem resnice pri Platonu, predvsem v njegovi prispodobi o votlini, ki jo najdemo v Državi. Ta prispodoba naj bi razlagala bistvo resnice. Zanimivo pa je, da se na tej poti iz votline bistvo resnice spremeni iz alétheie v orthótes. Resnico in njen razvijajoč se pomen bomo tako sledili čez tri Platonove prispodobe: prispodobo o votlini, prispodobo sonca in prispodobo o daljici. Pri tem pa me bo zanimalo kako na spremembo bistva resnice gledajo tudi ostali avtorji, kot so Heidegger, Hirsch in Komel. Moja temeljna domneva pa je, da je začeten pojem resnice kot alétheie precej drugačen od kasnejšega, se pravi orthótes. Domnevam pa tudi, da je orthótes blizu našemu sodobnemu pojmovanju resnice in da se je izvorno bistvo le-te že davno izgubilo.

Resnica kot alétheia

Naj najprej na hitro obnovim prispodobo o votlini, iz sedme knjige Platonove Države. Sokrat začne dialog z najavo, da bo primerjal človeško naravo s sledečo prispodobo, z namenom, da vidimo ali smo izobraženi ali ne. Pravi, naj si zamislimo, da neki ljudje že od otroštva dalje živijo v podzemni votlini, ki ima po celotni dolžini izhod gor na svetlo. Ti ljudje so vklenjeni v okove tako, da se ne morejo premikati in lahko gledajo samo predse. Daleč za njimi pa gori ogenj, ki daje svetlobo in meče sence na steno, proti kateri so obrnjeni ti ujetniki. Med ognjem in votlino pa vodi pot, ki je ograjena z zidom, po tej poti ljudje prenašajo večje reči, tako, da te gledajo iznad zidu ter tako mečejo sence na zid votline. Ujetniki se ne vidijo med sabo in tudi ljudi, ki nosijo reči mimo votline, ne vidijo, slišijo samo njihove pogovore. Sledi vprašanje kaj je za te ujetnike realno, resnično. Seveda so za njih najbolj in edino resnične samo sence na steni votline, kamor so zazrti.¹

Kaj pa bi se zgodilo, če bi nekoga izmed ujetnikov osvobodili, da bi lahko obrnil vrat, pogledal za sabo in odšel iz votline? Sokrat pravi, da najprej zaradi oči, ki niso navajene svetlobe, ne bi kaj dosti videl, celo senc, kot jih je videl prej ne. In če bi mu nekdo dejal, da je vse samo prevara, kar je videl poprej, in da je to, kar sedaj gleda tisto pravo, resnično, bi verjel? Ne bi. Nekdo bi ga moral na silo izvleči iz votline, rabil bi še nekaj časa, da se mu oči privadijo dnevne svetlobe, potem pa bi bil očaran. Za nobeno ceno se ne bi pustil zvleči nazaj k sojetnikom, sedaj, ko lahko gleda realne stvari in ne samo sence. Če pa bi ponovno sestopil v votlino, bi bile njegove oči nenavajene teme in na začetku ne bi videl ničesar. Ko bi začel sojetnikom pripovedovati o gornjem svetu, bi bil tarča posmeha, če bi jih hotel osvoboditi, bi ga celo ubili.² Tu se seveda pojavi asociacija na samega pripovedovalca.

Heidegger pravi, da po sami Platonovi izjavi prispodoba o votlini ponazarja bistvo izobrazbe (paideía), medtem ko pa njegova, Heideggrova, razlaga te prispodobe temelji na bistvu resnice (alétheie). Seveda pa sta oba pojma močno povezana. Paideía je težko prevedljiv pojem iz grščine, pomeni pa » /…/ preobrazbo celega človeka v smislu privajajoče premestitve iz okoliša tistega, kar najprej srečujemo, na drugo področje, kjer se pojavlja bivajoče samo. Ta premestitev je možna le, če se spremeni vse, kar je bilo človeku doslej očitno, ter način kako mu je bilo očitno.«³

Izobrazba in resnica, dva temeljna pojma iz prispodobe o votlini, sta med sabo močno povezana, sta v odnosu, in sicer kakor je v stari Grčiji zasidrano prepričanje – resnica šele omogoča izobrazbo, resnica je pogoj za izobrazbo. Alétheia iz grščine prevajajo kot neskritost in resnica. Neskrito je tisto, kar ni skrito, kar se ne skriva očem, Heidegger bi rekel, da je neskrito » /…/ to, kar prisostvuje v okolišu človekovega zadrževanja.«⁴ Resnico pa v naši tradiciji že kar dolgo pojmujemo kot skladanje mišljenega in govorjenega z realnostjo.

Kot pravi Komel pri komentiranju Heideggera, je pristna resnica odstiranje bivajočega v celoti, torej resnica kot razkritost (alétheia), na drugi strani pa je ne-resnica kot skritost (léthé).⁵ Tako se pojavita dva pojma neskritost (Heidegger) in razkritost (Komel), oba pa naj bi označevala oz. prevajala alétheio. Pri tem pa Komel poudarja, da razkritost ne izključuje skritosti, temveč je njen ključni del, s čimer pa se Heidegger gotovo ne bi strinjal.

Prispodoba o votlini naj bi tako govorila predvsem o štirih prehodih iz enega zadrževanja v drugo in na vsaki stopnji naj bi bilo mišljeno in imenovano neskrito, aléthes.

Na prvi stopnji žive ljudje v votlini, verjamejo v to, kar vidijo, v sence. Na drugi stopnji ljudje snamejo okove, vendar so še vedno omejeni na votlino. Zdaj lahko obračajo glave, lahko vidijo stvari, katerih sence so gledali prej. Pa bodo imeli te stvari za resnične? Heidegger in Platon pravita, da imajo ljudje za neskritejše sence. Oči jim niso privajene svetlobe ognja, mežikajo in ne vidijo dobro. Če pa se obrnejo v znano smer, pa so sence jasno vidne, z jasnimi mejami. Jasno, da so potem za njih neskrito sence in ne stvari same. Sence so jim resnica. Pri ocenjevanju resničnosti jih zavede lastna omejenost, zaenkrat lahko govorimo samo o omejenosti prostora, gibanja in o omejenosti oči, ki niso privajene svetlobi.⁶

Tretja stopnja ravno tu preseže drugo, ljudje so ‘spuščeni’, osvobojeni votline. Stvari se ne vidi več v svetlobi ognja, ampak na svetlobi sami. Na tej stopnji doseženo neskrito je že kar najneskritejše, tà aléthéstata. Najneskritejše je to, kar bivajoče vedno je, vsem se pojavlja prvo in naredi pojavljajoče šele dostopno.

Če je bilo na drugi stopnji težko gledati v ogenj, je tu še veliko težje gledati na svetlobi, gledanje na svetlobi zahteva določen trud, napor ter vztrajnost. Osvoboditev ni mišljena samo v smislu snetja okov in prostega gibanja izven votline, ampak se nanaša tudi in predvsem na osvoboditev oči in misli, ljudje niso več omejeni z napačnimi vtisi, ki bi jih imeli kot edine resnične, samo zato, ker so tudi edini dostopni. Ljudje se obračajo k stvarem kot so v svoji pojavnosti, in tako se dogaja bistvo paideíe, spreobrnitve, na pot k bistvu resnice.⁷

Pa vendar se tu zgodba ne konča, kot bi mogoče pričakovali. Sledi še četrta stopnja, ki pa govori o sestopu z najvišje stopnje, se pravi s svobode nazaj k ujetnikom v votlino, z namenom, da bi jih osvobodili. Sokrat bi tu rekel, da je ta sestop celo obveza za tiste, ki so spregledali, saj bi bilo do ujetnikov nepravično, da jih pustimo živeti v zmoti in zablodi.⁸

Vendar pa se osvobojeni v votlini ne znajde več najbolje, ima težave s privajanjem nazaj na temačnost, na ujetnike, grozi mu celo izobčenje in smrt. Tu lahko vidimo célo prispodobo o votlini kot ‘zgodbico’ o pasteh in nevarnostih učiteljevanja, še posebej pa žalostni konec Platonovega učitelja Sokrata. Kako pa je z neskritostjo in resnico na tej stopnji? Neskritost mora premagovati skritost, neskritost je potrebno iztrgati skritosti. »Resnica prvotno pomeni: skritosti izvito. Resnica je torej vsakokrat izvitje na način razkrivanja. » /…/ Ker je po Platonovi prispodobi najvišje neskrito treba izviti nizkotnemu in trdovratnemu skrivanju, je premestitev iz votline na prosto svetlega dne boj za življenje in smrt.«⁹

Alétheia Starim pomeni neskritost bivajočega, ki jo prispodoba o votlini lepo pojasni. Ni pa to eden in edini pomen alétheie, ker bistvo resnice ni vedno neskritost. V prispodobi je neskritost mišljena kako » /…/ napravlja pojavljajoče v svojem izgledu (eidos) dostopno in to samokazalno (idéa) vidljivo«¹⁰ Bivajoče je torej dostopno v soju ideje. In samo v soju ideje, je bivajoče resnično vidno táko kot vedno je. Neskrito je tako v soju ideje dostopno.

V prispodobi o votlini je izvir vse svetlobe sonce, ki je hkrati tudi ideja dobrega, preko katere je sploh možno spoznavanje. Sonce oz. ideja dobrega je vid podarjajoča in zaradi tega jo je tudi možno videti in spoznati. Je pa ideja dobrega najvišja med vsemi idejami. Grško tò agathón je to, kar usposablja za nekaj in kar je samo usposobljeno, prevajajo pa ga kot dobro.¹¹

Se pravi, da so Stari Grki mislili, da ideje » /…/ usposabljajo nekaj za to, da se pojavlja v tem, kar je, ter tako lahko prisostvuje v svoji obstojnosti. Ideje so tisto bivajočno vsakega bivajočega.«¹² Ideja dobrega je najvišja po rangu in pogled k njej je najtežji, najbolj strm. Ideja dobrega je vseprisotna, celo v votlini, so sence možne samo z njo in tudi pri ljudeh je vzrok vsega dobrega in lepega. Najvišja ideja je pravzrok za vse. Bistveno za ljudi je idejogledje in tako je tudi bistvo paideíe preobrazba ljudi, osvobojenje za idejogledje, bistvogledje. Končni cilj paideíe je namreč ugledati najvišjo idejo.¹³

Najbolj resnične od vsega so ideje. Nič se jim po statusu resničnosti ne približa. Tudi realne stvari, stvari, ki jih gledamo in tipamo, nimajo toliko resnice v sebi kot jo imajo ideje.

Resnica kot orthótes

Kaj pa se sedaj zgodi z našo alétheio, ko se uvede idéa? Zgodi se, da idéa zavlada nad alétheio, idéa je namreč pogoj tudi za neskritost, brez idée ni nič. » /…/ bistvo resnice se namreč odslej ne izvija več iz polnine lastnega bistva kot bistva neskritosti, temveč se prelaga na bistvo idéa. Bistvo resnice žrtvuje temeljno potezo neskritosti.«¹⁴ Torej se bistvo resnice z uvedbo idej, še posebej vrhovne ideje dobrega, spremeni. Že pri prehodu med štirimi položaji po Heidegger-u, ki sem jih prej omenjala, se zgodi, da je najpomembnejše spremeniti gledanje, bistvo je v pravilnosti gledanja, orthótes. Tako pridemo do drugega pojmovanja resnice in sicer ujemanje spoznavanja s stvarjo samo, pravilnost gledanja, kot grško besedo orthótes prevaja Heidegger. Sedaj naša resnica ni več alétheia, neskritost bivajočega, pač pa orthótes, pravilnost doumevanja in izjavljanja.¹⁵

Sicer pa se orthótes v Platonovi Državi ne nastopa dokaj pogosto. Več, Heidegger sam nam pove, da je ta izraz moč najti v Državi, v sedmi knjigi, ko je človek osvobojen okovov in usmeri pogled na tisto kar je »bivajočnejše« od senc. V izvirniku Platon pravi: »prós mãllon ónta tetraménes orthóteron blépoi.«¹⁶ Kar naj bi pomenilo: »torej, obrnjen k bivajočnejšemu, bi mogel pač pravilneje gledati.«¹⁷

Sprememba bistva resnice je, kot razumem, tudi sprememba gledišča. Najprej se je resnica kot alétheia definirala sama, potem, z nastankom oz. uvedbo idej, se jo definira od zunaj, kot orthótes. Njeno bistvo je tako preneseno iz lastne notranjosti na ljudi in njihovo sposobnost upravljanja z njo. Resnica tako izgubi samostojnost in postane odvisna, na nek način bi lahko rekli tudi relativna. Njeno bistvo namreč ni več njej sami lastno, ampak je izročeno prek posredovanja ideje dobrega nam, ljudem in našemu umu. Postane način našega gledanja na svet.

Ali kot to lepše pove Heidegger: »Kot neskritost je še vedno temeljna poteza bivajočega samega. Kot pravilnost ‘gledanja’ pa postane značilnost človeškega zadržanja do bivajočega.«¹⁸ Heidegger tudi pravi, da ima Platon težavo, ker mora vseeno ohraniti resnico kot neskrito, ker ima bivajoče prisotno bit v pojavljanju, ki je povezano z neskritostjo. Torej, ena od temeljnih potez bivajočega je neskritost, pojavljanje, tako da se resnice kot neskritosti ne da kar tako odpraviti in z besedami, da se je zgodil premik v pojmovanju resnice od neskritosti k pravilnosti. Dvoumnost Platonovega nauka o resnici je namreč v tem, da se govori o alétheii, kot merodajno pa se jemlje orthótes. Tako Heidegger.

Ali kot pravi Walter Hirsch: » /…/ pri Platonu resnica ni več samo neskritost in še ne zgolj pravilnost: do določene mere je oboje in vendar nobeno v celoti.«¹⁹ In nato še: »Dvoumnost resnice je nujna, tj. neodpravljiva, ker pomeni dvoumnost resnice, tj. odstrtja bivajočega v celoti.«²⁰

Naj omenim še dva teoretika, ki se posvečata odnosu alétheia- orthótes oz. spremembi bistva resnice pri Heideggru. V tem momentu nas še posebej zanima zakaj točno se zgodi preobrat resnice iz alétheie v orthótes, zakaj Platon opusti začetni izvorni koncept resnice in vpelje novega. Michael Inwoord v članku A Hiedegger Dictionary omenja tri implikacije, ki jih ima resnica kot neskritost:

resnica ni omejena s teoretičnimi domnevami, mentalnim odnosom, verjetjem in reprezentacijo;
resnica je značilnost realnega, bitij in sveta ne pa misli in govora;
resnica eksplicitno predpostavlja prikrivaje in skrivanje.

Do sem vse v redu. Problem pa nastane, ko v naši prispodobi o votlini ujetnik pride iz votline na odprto, na svetlo, ko pride do korekcije vida. Največja Platonova napaka, tako avtor, je, da izenači resnico in svetlobo. In reče tako kot svetloba sije na predmete, da jih lahko vidimo, tako tudi resnica osvetljuje vse. S tem alétheia izgubi svojo tretjo dimenzijo, to je prikrivanje ter tako postane »correctness«, pravilnost, natančnost. Inwoord sicer nikjer v članku ne omenja izraza orthótes, govori pa o spremembi bistva resnice iz neskritosti v pravilnost. Resnica pride pod jarem ideje in tako ni več karakteristika bitja oz. narave, kot je bila še kot alétheia, pač pa je povezana z dušo. ²¹

Podobno interpretira Heideggrov Nauk tudi Dieter Lohmar v članku Truth, samo da on imenuje premik v bistvu resnice, premik iz alétheie v »correspondence«, se pravi ustreznost skladnost, ki pa je zanj samo izpeljana oblika resnice. Napetost, ki jo avtor razrešuje, pa je nekako ne razreši najbolje, je razvidna iz spodnjih dveh stavkov, ki sta v očitnem protislovju.

Resnična propozicija prikazuje bitje (bit) v stanju neskritosti.

Glavna značilnost bitja (biti) pa je skrivanje samega sebe. ²²

Iz tega lahko sklepamo dvoje. Prvič, originalno stanje resnice je alétheia, ki je neskritost; orthótes oz. pravilnost (Inwoord), oz. skladnost (Lohmar), je drugotno stanje resnice, izpeljan koncept. Drugič, neskladje je očitno med bitjem kot takim in propozicijo o bitju. Resnica bitja je očitno drugačna od resnice propozicije o bitju.

Naj navedem zgolj za ilustracijo še razlago orthótes iz Wikipedije, ki sicer ni najbolj zanesljiv vir informacij, torej le kot zanimivost. Marilena Chaui pravi, da je orthótes grški filozofski koncept, ki naj bi pomenil » an eyes correction«, se pravi nekaj takega kot pravilnost gledanja. V Platonovi filozofiji, tako Chaui, pa naj bi orthótes bila prehod med fizičnimi očmi in očmi intelekta.²³ To nas spomni, da res mnogi avtorji omenjajo orthótes le ob točno določenem delu prispodobe o votlini, namreč ob izstopu ujetnika iz votline na prosto. To naj bi bil torej trenutek, ko bi človek prvič zares pogledal in videl, tako z dejanskimi očmi s katerimi bi zaznal stvari okoli sebe, kot tudi z očmi razuma, ki bi spregledale in videle kot resnično vse kaj drugega kot poprej. In po Chaui je orthótes ravno nekje vmes.

Pojem resnice pri Platonu ne srečamo samo v prispodobi o votlini, pač pa še najmanj v dveh drugih znanih prispodobah. Najprej poglejmo prispodobo o soncu.

V šesti knjigi Države Platon zelo nazorno primerja sonce z idejo Dobrega, očem potem ustreza duša, vid umu (noûs), videno doumetemu oz. spoznanemu, svetlobi, ki prihaja od sonca pa ustreza resnica in bivajočno (alétheia te kaì tò ón).²⁴ Resnica potem po analogiji s svetlobo od sonca, osvetljuje tisto kar biva in se pojavlja, sama pa tako kot svetloba ni vidna. Spozna in doume pa se le tisto, kar je obsijano s sojem resnice, kar je v luči resnice, tisto pa kar ni, ga ni. Ideja Dobrega kot najvišja pa vsemu spoznanemu zagotavlja resničnost. Platon pa gre še dlje in pravi, da védenje in resnica nista dobro, temveč obstajata samo kot rod in podoba Dobrega, to pa še poudari s tam ko govori o lepoti resnice in védenja ter o najvišji lepoti Dobrega.²⁵ Tako dobimo hierarhični red

Dobro
lepota
resnica.

Potem pa Hirsch razvija misli naprej in se dokoplje do zanimivega ‘odkritja’: resnica je v svoji izvornosti misljiva prav toliko kot je svetloba vidna. Svetloba pa seveda ni vidna in tako tudi resnica ni misljiva. Resnica daje mišljenju pregled resničnega kot se pred doumevanjem, ne pojavlja. ²⁶

Prispodoba o daljici²⁷ pa je naslednja izmed Platonovih prikazov, ki služijo tudi za boljše razumevanje tega, kar je resnično. In po Platonu so najbolj resnične samo ideje.

Štiri utrpevanja duše, to so domnevanje, verjetje, razumevanje in umevanje, Hirsch imenuje »možnosti biti duše« in naj bi tudi v prispodobi o votlini tvorila štiri stopnje spoznanja. Vsako izmed teh štirih dušnih stanj pa naj bi bilo toliko deležno jasnosti, kolikor je udeleženo na resnici (alethesías metéchei).²⁸

Odnos med resnico in dušo

Hirsch nadalje pravi, da prispodobi sonca in daljice govorita o sopripadanju resnice in duše. ²⁹ Kaj zdaj to pomeni? Ali je mišljeno, da resnica pripada duši ravno tako kot duša pripada resnici? Gre za soodvisnost oz. za enakovreden odnos med eno in drugo? Avtor nam dilemo malo pojasni, ko pravi, da človeška duša deleži na resnici in še, da je resnica prisotna v duši.³⁰ Če vzamemo samo prvi del trditve, da duša deleži na resnici, je odnos duša-resnica nesimetričen. Spomnimo se lahko na Platona in njegovo teorijo idej, kjer stvari deležijo na idejah. Ideje so nekje visoko zgoraj in stvari deležijo na njih, tako je v našem primeru potem resnica tam nekje zunaj in duša ima omejen dostop do nje, če gledamo na deleženje enega in drugega avtorja po analogiji. Po drugi strani pa Hirsch pravi, da je resnica prisotna v duši. To je pa čisto druga situacija. Tako imamo sedaj dvojnost: eno deleži na drugem, drugo pa je itak prisotno v prvem. Temu odnosu torej Hirsch pravi sopripadanje.

‘Resnica po Platonu’

Heidegger se na koncu Platonovega nauka o resnici loti kratkega zgodovinskega preleta o bistvu resnice, ki ga imenuje metafizični lok. Začne z Aristotlom, ki v Metafiziki izjavi: »Napačno in resnično ni v stvareh (samih)…ampak v razumu.«³¹ Tu ni več nikakršnega sklicevanja na neskritost, gre samo za sklicevanje na pravilnost izjavljanja.

Podobno Akvinski: »Resnico najdemo v človeškem ali božanskem razumu.«³² Bistvo resnice je v razumu, ni več temeljna poteza bivajočega samega.

In še Descartes: »Resnica ali napačnost v pristnem smislu ne moreta obstajati nikjer drugje kot samo v razumu.«³³

Kanec svežine vnese Nietzsche: »Resnica je vrsta zmote brez katere bi določena vrsta živih bitij ne mogla živeti. Naposled odloča vrednota za življenje.«³⁴ Bistvo resnice naj bi tu spet obstajalo v mišljenju, ki vedno potvarja dejansko in namišljeno jemlje kot dejansko. Heidegger pravi, da je Nietzsche eklatanten primer, ko je bistvo resnice iz alétheie, neskritosti prignano v drugo skrajnost orthótes, pravilnost gledanja. Resnica ni nikoli več temeljna lastnost biti same, ampak odlika spoznavanja bivajočega. V tej smeri gre potem razvoj metafizike, ki je hkrati tudi mišljenje o spremembi bistva resnice.³⁵

Po Heideggru pa odločitev o bistvu resnice nikoli ne izvira iz človeka samega, je že poprej usojena. »Po tej odločitvi je vselej že razmejeno, kaj se v svetlobi opredeljenega bistva resnice išče in obdrži kot resnično, pa tudi zavrže in prezre kot neresnično.«³⁶

Njegova napoved zgodovine zahodnega človeka se opira na prispodobo o votlini in pravi, da ljudje vse mislimo v idejah in ocenjujemo po vrednotah. Bistveno pa ni kaj te in one so, temveč to, da se vse sploh razlaga z idejami in vrednotami. Spomnil nas je na izvorno bistvo resnice, neskritost, ki je ne smemo žrtvovati za platonsko podjarmljenost idejam. Bistva neskritosti ne bomo nikoli rešili s poskusi utemeljevanja v umu, razumu, duhu, itd. Alethéia kot temeljna poteza biti in ne le bivajočega je njegov napotek za začetek novega premišljevanja in dela.³⁷

Zaključek

V pričujoči nalogi sem, upam, dovolj osvetlila pojem resnice pri Platonu, skozi pregled njegovih treh prispodob, s pomočjo več teoretičnih pogledov na problematiko, tu imam v mislih predvsem Heideggra, Hirscha in Komela. Najbolj bistven je seveda prehod oz. sprememba bistva resnice pri Platonu, ki se najprej pojavlja kot alétheia, neskritost, potem pa se spremeni tudi zaradi teorije idej v pravilnost gledanja orthótes. V tem drugem pomenu resnico najbrž dojemamo še danes, namreč kot skladnost misli in izrečenega z realnim, kar je v bistvu enako kot pravilnost gledanja na svet. Je pa nadvse zanimivo iskati izvorni pomen besed in pojmov ter pri tem ugotavljati kako se le-ti spreminjajo skozi čas.

Treba pa je omeniti Komela ki opozori, da kritiki Heideggerja ne »požrejo« celotnega Platonovega nauka o resnici. Še slabše, nekateri so mnenja, da je že alétheia kot neskritost miselni konstrukt, ki v Platonovem opusu dejansko nima večjega oz. pomembnega mesta, kaj šele orthótes kot pravilnost gledanja. Le-ta naj bi bila po mnenju nekaterih čisti Heideggerjev »pridelek«.³⁸ Vendar, kot pravi Komel: » /…/ Heideggrova misel ni absolutni odgovor, ampak radikalna miselna skušnja, ter da predstava neke absolutne veljavne konstrukcije pri tej misli ne pride v poštev.«³⁹ Dilema pa ostane odprta.