Gledanje filma pri pouku filozofije je lahko izjemno plodno, vendar zahteva skrbno nadgradnjo, tj. pripravo z natančno premišljenimi cilji. Smisel uporabe filma vidim v tem, da daje dijakom možnost za samostojno analizo danega problema, s tem pa tudi pot do jasnejšega razumevanja obravnavane snovi.
Ko razmišljamo o epistemoloških problemih, denimo o racionalističnem in empirističnem programu vedenja, se nam postavi vprašanje, kako naj uvedemo dijake v ta problem in kako naj jim razložimo različne zgodovinsko dane odgovore. Pri obravnavanju racionalizma in posebej Descartesovega racionalizma lahko veliko dosežemo z ogledom filma Matrica. Izkaže pa se, da je za mnoge dijake že samo razumevanje vsebine filma in nato analiza te vsebine kar precejšen zalogaj.
Sam ravnam takole: Skupaj z dijaki si film najprej ogledamo, kar traja približno dve šolski uri. Nato dijaki doma razmislijo o vsebini filma in do naslednjič napišejo svojo interpretacijo. Ob naslednjem srečanju opravimo analizo domačega dela. Cilj analize je predvsem jasna formulacija zgodbe, kar nam omogoči prehod k Descartesovemu dvomu.
Vsebina filma
Zgodbo filma Matrica lahko razložimo z dveh strani. (1) V filmu nastopa uporniška skupina. Postavljena je v čas okoli leta 2199 in ve naslednje: Človeštvo je na začetku 21. stoletja izumilo umetno inteligenco. Inteligentni stroji so se osvobodili izpod človekovega nadzora. Prišlo je do vojne. Ljudje so zamračili nebo, s čimer so hoteli preprečiti pot sončni svetlobi, iz katere so stroji črpali svojo energijo. Ker pa sonce ni edini vir energije, so stroji začeli gojiti ljudi in iz njih pridobivati bioelektriko. Zgradili so ogromna polja, kjer so ljudje ležali v posebnih inkubatorjih, priključeni na številne kable, preko katerih so dobivali tekočo hrano in oddajali energijo. Nekateri ljudje so še vedno svobodni in se upirajo vladavini strojev. (2) V filmu nastopa tudi Neo. Če se lotimo filmske zgodbe z njegovega stališča, se moramo preseliti v New York leta 1999. Neo je računalniški programer in vse dni ter noči prebije pred računalnikom. Zakaj? Ker nekaj išče. Kaj? Odgovor je morda nenavaden, toda išče vodjo uporniške skupine. Kako je mogoče, da človek iz New Yorka leta 1999 išče Morfeja iz leta 2199? Odgovor je naslednji. Neo v resnici ne živi v New Yorku, temveč uspeva v enem izmed inkubatorjev. Je zgolj baterija, iz katere stroji pridobivajo električno energijo. New York in vse, kar Neo doživlja, je potemtakem utvara oziroma matrica. Matrica je tako nevrointeraktivna simulacija sveta, sanjski svet, s katerim stroji nadzorujejo zavest spečih ljudi, ki jih gojijo v inkubatorjih. In vendar Neo išče vodjo upornikov. Kako si lahko razložimo to iskanje? Neo očitno intuitivno dojema, da je s svetom nekaj narobe. Krajše povedano, Neo dvomi v svet, v katerem živi, četudi ne ve, kaj se v resnici dogaja. Uporniki seveda vedo. V svojem boju se poskušajo približati kraju, od koder stroji upravljajo matrico, prebiti varovalne kode in se vtihotapiti noter, se pravi v New York 1999. Toda to je nevarno početje. Program varujejo posebni agentje, ki so strah in trepet vseh upornikov. Ko uporniki najdejo dvomečega Nea, s posebnim programom dosežejo, da se prebudi, in združijo njegovo zavest s telesom, ki počiva v inkubatorju. Razložijo mu resnico o svetu itd.
Potem ko jasno formuliramo zgodbo filma, dijakom razdelim delovne liste, na katerih so odlomki iz Descartesove prve meditacije. Vendar jim ne izdam pravega vira, vsaj ne takoj. Namesto tega si izmislim, da so napisane besede vzete z interneta in predstavljajo kos scenarija za prvo verzijo filma Matrica. V tej verziji je bil Neo študent teologije, pisal je dnevnik ipd. Verzija ne bi bila komercialno uspešna, zato ni bila nikoli posneta.1
Delovnega lista na tem mestu ne bom predstavljal; na njem je zajeta pot Descartesovega dvoma, vključno z idejo o obstoju hudobnega duha, zaradi katerega je možno, da vse, kar vidimo in mislimo, ne obstaja.
Ko preberemo delovni list, ugotavljamo razlike in podobnosti med »neposneto« verzijo filma in samim filmom. V pogovoru ugotovimo, da nekih posebnih razlik niti ni. V filmu npr. Neo sicer dvomi, toda šele uporniki mu povedo, da je vse, kar je do sedaj občutil, le utvara, medtem ko se junak v »neposneti« verziji do tega dokoplje sam. Sicer pa se v pogovoru ob delovnem listu in hkratni primerjavi delovnega lista s filmom dokopljemo do naslednjega: (1) čutnemu izkustvu ne moremo zaupati; (2) budnosti ne moremo ločiti od sna (slednje je tudi v filmu večkrat izrečeno); ne moremo zaupati niti v čisto, matematično sklepanje; (4) joj, kaj če obstaja hudobni duh oz. matrica!?
Po tej razpravi dijakom zastavim vprašanje, kaj je gotovo, če sprejmemo vse točke, do katerih smo se dokopali ob branju delovnega lista in primerjavi prebranega s filmom. Običajno jih kar nekaj ugotovi, da je gotov sam dvom oziroma dejstvo, da razmišljamo. Na tej točki dijakom oznanim, da je isti odgovor, tj. Cogito, ergo sum, podal tudi pravi avtor besed na našem delovnem listu. Seveda jim povem, kdo je to bil, istočasno pa razložim, da jih nisem nameraval potegniti, temveč …
Andrej Adam