Vprašaj filozofa! – vi sprašujete, filozofi odgovarjajo
Vprašanje:
Če domnevamo, da ima oseba res svobodo do lastnih mnenj, stališč, pogledov itd., bi morali to pravico spoštovati tudi, če so mnenja te osebe očitno napačna, zavajajoča ali potencialno škodljiva (do nje same in drugih)?
- oktober 2010
Odgovarja Charles Taliaferro:
Odlično vprašanje! Odgovor na vprašanje bo odvisen od tega, katero vrsto »pravice« imate v mislih. Pomislite na tri področja: politiko, izobraževanje in na splošno vprašanje integritete.
V pluralistični demokraciji, ki spoštuje temeljne svoboščine, boste morda morali tolerirati (čeprav tolerirati ne pomeni nujno spoštovati) očitno napačna prepričanja, razen če obstaja resen razlog, da bodo privedla do dejanske (ne le potencialne) škode. Torej, zdi se, da za večino današnjih svetovnih demokracij ni ovir pri preprečevanju spodbujanja odkritega rasizma v javnih ustanovah niti pri oteževanju (če ne kar onemogočanju) spodbujanja rasizma v zasebnih ustanovah, še posebej, če to škoduje nedolžnim. Toda s pomočjo političnih orodij ne bo lahko neposredno nadzorovati kaj ljudje mislijo ali verjamejo (kako lahko vlada zagotovila, da noben državljan ne bi nikoli verjel svojemu horoskopu?). Vlada lahko in večina vlad tudi nadzoruje certifikacijske postopke na področju medicine in zdravstva, torej obstajajo načini, kako bi vlada lahko nadzorovala nevarna prepričanja, toda bolj učinkovita sredstva bodo morala vključevati izobraževanje.
V izobraževalnih ustanovah (in v vseh z njimi povezanimi certifikacijskimi postopki) obstajajo sredstva za razkrivanje očitno napačnih mnenj, stališč in prepričanj ter za razkrivanje s tem povezane škode. Zdi se, da ni nič slabega (pravzaprav je celo nekaj zelo dobrega), ko se univerze vpletejo v to, katera ravnanja si zaslužijo naše spoštovanje in katera ne. Izobraževalne ustanove imajo morda ogromno pomanjkljivosti, toda zdi se, da je to okolje, v katerem lahko nekdo upravičeno razkrije očitno napačna, nevarna stališča.
Razen v politiki in izobraževanju, se filozofi ne strinjajo o tem, kdaj ima oseba pravico do kakršnegakoli prepričanja. Glede na strogo obliko evidentalizma je narobe (ali slabo), če prevzamemo kakršnokoli prepričanje brez zadostnih dokazov. V tem oziru ne bi imeli pravice do prepričanja, tudi če se izkaže (ker tega takrat ne vemo), da je resnično, in tudi če bi delovanje po tem prepričanju prineslo veliko in dokazljivo dobrega, če pred tem ne bi imeli dovolj dokazov, da bi lahko verjeli, da je resnično. Drugi filozofi menijo, da je to preveč strogo in brezupno stališče, saj trenutno nimamo jasnih meril za ugotavljanje zadostnih dokazov.
- oktober 2010
Charles Taliaferro uči filozofijo na St. Olaf College.
Kategoriji: etika, svoboda
Prevod Tadeja Tement