Valéry, Paul Ambroise (1871-1945) francoski pesnik, esejist in kritik, tudi mož pisem, kot so ga radi imenovali, zaradi njegove navade, da svoje eseje piše kot pisma. Zgodnja leta je načeloma posvetil poeziji, medtem ko se je v poznih letih več časa ustvarjalno posvečal teoriji, v kateri je ob vedno prisotni literarni kritiki, posebej rad gojil kritiko znanosti in politike. Njegove pesmi pogosto izražajo razpetost med opazovanjem (meditacijo) in aktivnostjo, ki jo razrešuje skozi umetniško ustvarjanje. Za Valerya je veljala poezija kot ena najboljših poti človekove kreativnosti. Še danes velja za enega najboljših filozofskih pisateljev tako v prozi kot poeziji. V svojih teoretičnih delih se je prekomerno ukvarjal z temelji evropske ideologije, ki temelji v moderni politiki. V teoriji ga pogosto fascinira razmerje med emocijo in intelektom, človekom in vesoljem, ter večni razpon med biti in ne-biti. Njegov prozni prispevki o umetnosti, kulturi in potencialih človekovega uma so zasloveli po izpiljenem analitično aforističnem stilu. V zasledovanju cilja, ki je v njegovi misli prioriteta, je zaradi bogatega simbolizma in metafor neredko težko razumljiv. Dela: poezija: La Jeune Parque (1917); Album de vers anciens, 1890-1900 (1920); Charmes ou poemes (1923); lit. eseji: Variété I-V (1924-1944); ostala proza: L’Ame et la danse, (1924); L’Idée fixe (1932), Regards sur le monde actuel (1933), Degas, danse, dessin (1938), Les Cahiers (1957-61),…
Članek je bil napisan na željo Johna Middletona Murrya. “La Crise de l’esprit” se je originalno v angleščini pod naslovom “The Crisis of the Mind” pojavil v dveh delih (prvo in drugo pismo) v časopisu “The Athenaeum” (London), 11 aprila, in drugo pismo, 2 maja leta 1919. Francoska verzija je bila objavljena poleti istega leta v reviji “a Nouvelle Revue Française”. Prvi in do sedaj edini prevod prvega pisma je v slovenščino izvedel Anton Debeljak leta 1926 za Ljubljanski zvon.
Paul Valery
Kriza duha
(Paul Valéry Crisis of the Mind (1919))
Drugo pismo
Prejšnji dan sem govoril, da je mir takšna oblika vojne, ki dovoljuje dejanja ljubezni in kreacije, potem takem je bolj kompleksen in mračen proces kot prava vojna, kot je življenje na nek način bolj mračno in globoko kot smrt.
Ampak izvir in začetna stanja miru so bolj obskurna kot mir sam na sebi, kot je oploditev in začetek življenja bolj skrivnostna kot delovanje telesa, ko je enkrat ustvarjeno in prilagojeno.
Vsi danes občutijo prisotnost te skrivnosti kot njene temeljne senzacije. Nekaj ljudi mora nedvomno čutiti, da je njihova lastna notranja bit del te skrivnosti in morda je kje kdo, ki poseduje tako jasno senzibilnost, subtilno in bogato, da v sebi čuti določene aspekte naše usode, bolj napredne kot je naša dejanska usoda.
Nimam te ambicije. Stanje stvar v svetu me zanima le v toliko, kolikor je povezano z intelektom. Zame se vse povezuje z intelektom. Bacon bi dejal, da je tak pojem intelekta nek idol. Se strinjam, ampak nisem našel boljšega idola.
Torej razmišljam o osnovanju miru tako daleč, dokler vključuje intelekt in njegove metode. Ta pogled je napačen, ker ločuje um od vseh ostalih aktivnosti, ampak takšna abstraktna operacija in falsifikacija je neizogibna: vsaka perspektiva je napačna.
Zasvita se prva misel. Ideja kulture, inteligence, velikih del, ima za nas zelo starodavne povezave z idejo Evrope, tako starodavne, da redko gremo tako daleč nazaj.
Preostali deli sveta so imeli občudovanja vredne civilizacije, poete prve klase, graditelje in celo znanstvenike.
Ampak noben del sveta ni posedoval te edinstvene fizične lastnosti: najbolj intenzivne moči izžarevanja, združeno z prav tako intenzivno močjo prilagoditve.
Vse je prišlo v Evropo in vse je prišlo iz Evrope. Ali skoraj vse.
Današnji dan prinaša z sabo to pomembno vprašanje: lahko Evropa obdrži svojo premoč na vseh področjih?
Bo Evropa postala to kar je v resnici – to je, majhna štrlina Azijskega kontinenta?
Ali bo ostala to, kar se zdi – to je, izbrani predel zemeljske oble, biser sfere, um prostranega telesa?
Da bi pojasnili strogo nujnost te alternative, naj na tem mestu razvijem neke vrste osnovni teorem.
Poglejmo zemljevid sveta. Na tej polobli so vse za naselitev primerne dežele. Celota je razdeljena na regije in v vsaki od teh regij je določena specifična populacija človeške kvalitete. V vsaki teh regij je prav tako primerno veliko naravnih virov – več in manj plodna zemlja, več ali manj bogata podlaga, več ali manj vodnih površin, ki se lahko bolj ali manj preprosto uporabijo za transport itd.
Vse te karakteristike delajo mogoče, v vsaki dobi, da klasificirajo te regije o katerih smo govorili, da v vsakem danem trenutku situacije v svetu, lahko z formulo pokažejo neenakost med nastanjenimi regijami.
V vsakem trenutku bo zgodovina naslednjega trenutka odvisna od te dane neenakosti.
Preučimo sedaj, ne naše teoretične klasifikacije, ampak tisto, ki je dejansko vse do nedavnega prevladovala v svetu.
Opazili smo očitno dejstvo, ki smo ga jemali veliko preveč za samoumevno:
Nič novega ne povemo, če rečemo, da je Evropa stoletja na čelu seznama; navkljub omejenemu obsegu – in kljub ne posebnemu bogastvu njene rodovitne zemlje – prevladuje sliki sveta. Po kakšnem čudežu?
Vsekakor mora čudež ležati v kvaliteti ljudi, ki tukaj živijo. Kvaliteta mora kompenzirati manjše število ljudi, manj kvadratnih milj, tone rudnin, ki jih lahko najdemo v Evropi. Na eni strani primerjajmo imperij Indije in na drugi Velike Britanije, tista stran z manjšo težo se povesi.
To je nenavadna prevaga v ravnovesju. A njene posledice so še bolj nenavadne: na kratko nam bodo omogočile, da sprevidimo postopno spremembo v nasprotni smeri.
Ravno smo menili, da je kvaliteta tukaj živečih ljudi prevladujoči faktor v superiornosti Evrope. Te kvalitete ne morem analizirati detajlno, ampak v povzetek bi dejal, da so poganjajoča žeja, navdušenje in nezainteresirana radovednost, vesela zmes domišljije in rigorozne logike, določen nepesimističen skepticizem, neoviran misticizem…najbolj značilne karakteristike Evropske psihe.
Primer tega duha, primer najvišjega reda in primarne pomembnosti je nedvomno Grčija – ker pač vso mediteransko obrežje prištevamo k Evropi. Smyrna in Alexandria so vsaj toliko del Evrope kot Atene in Marseilles. Grčija je iznašla geometrijo. Bil je to nor podvig: še vedno se prepiramo o možnostih te norosti.
Kaj je bilo potrebno, da nas je pripeljalo do te fantastične stvaritve? Glede na to, da niti Egipčanom, niti Kitajcem, niti Perzijcem, niti Hindujcem to ni uspelo. Kako fantastična pustolovščina je to bila, osvojitev tisoč krat bogatejša in bolj poetična od zlate rune. Nobena ovčja koža ni toliko vredna kot zlata stegna Pitagore.
To je bila iniciativa, ki zahteva znanja, ki so, če jih najdemo skupaj, kar se da nezdružljiva. Zahteva iskalce uma, žilave pilote, ki zavračajo, da bi se lahko izgubili v svojih mislih, ali da bi se dali premotiti občutkom. Niti krhkost premis, ki jih podpirajo, niti neskončno število in finost sklepov, ki jih preiskujejo jim ne morejo vzeti poguma. Uspelo jim je doseči izjemno občutljivo in neverjeten delo adaptacije vsakodnevnega govora na natančno umovanje; analizirali so najbolj kompleksno kombinacijo motorja in vizualnih funkcij in ugotovili, da se te ujemajo z nekaterimi lingvističnimi in slovničnimi lastnostmi; zaupajo v besede, ki jih vodijo skozi univerzum, kot kakšen jasnoviden slepec. In sam univerzum je od stoletja do stoletja postajal vse bogatejši in vedno bolj presenetljiva stvaritev, medtem ko je misel pridobila oblast nad sabo in ima več zaupanja v čudoviti sistem razuma in v izvirno intuicijo, ki jo je pridobila z tako nezdružljivimi instrumenti kot so definicije, aksiomi, premise, teoremi, problemi, purizmi itd.
Potreboval bi celo knjigo, da bi lahko vso temo obravnaval kot se spodobi, želel sem samo izpostaviti, v teh nekaj besedah, enega od najbolj značilnih izumov Evropskega genija. Primer me privede naravnost nazaj do moje teze.
Trdil sem, da neravnovesje v korist Evrope ostaja tako dolgo zaradi, po njej lastni reakciji, omejitve na spremembo po stopnjah v neravnovesje v nasprotni smeri. To je to, kar sem ambiciozno poimenoval osnovni teorem.
Kako naj dokažemo to propozicijo? Vzel bom isto primero, geometrijo starih Grkov; vprašam bralca naj premisli posledice te discipline skozi stoletja. Postopno vidimo, zelo počasi ampak tudi zelo zanesljivo, predvidevamo takšno avtoriteto, da se vse raziskave, vse poti iskanja znanja neizogibno nagibajo k izposojanju svojih rigoroznih procedur, svoje pretirano tankovestne ekonomije materije, svojega avtomatičnega posploševanja, svoje subtilne metode in to z neskončno preudarnostjo, ki avtorizira najbolj divjo smelost. Moderna znanost je bila rojena iz te izobrazbe v velikem stilu.
Ampak ko je enkrat rojena, preizkušena in dokazana po njenih praktičnih aplikacijah, je naša znanost postala sredstvo moči, sredstvo fizične dominacije, ustvarjalka materialnega blagostanja in aparat izkoriščanja virov po vsem planetu – prenehanje bi pomenilo konec na sebi. Znanje, ki je bilo potrošniška vrednost, je postalo tržna vrednost. Orodje znanja je naredilo iz znanja koristnost, ki ni želja samo nekaterih določenih amaterjev ampak vseh.
Ta udobnost je bila potem izključena na več različnih prilagodljivih ali lažje sprejemljivih načinov, razdeli se jo večjemu številu klientov; postala bi naj reklamni produkt, predmet, na kratko, ki ga je mogoče imitirati in proizvesti skoraj kjerkoli.
Rezultat: integriteta, ki je nekoč obstajala med regijami sveta, kar se tiče mehanskih umetnosti, uporabnih znanosti, znanstvenih instrumentov miru in vojne – neenakost na kateri je temeljila dominanca Evrope – postopno vse bolj izginja.
Klasifikacija naseljenih regij sveta postaja edina, v kateri celotna fizična velikost, čista statistika in podatki (prebivalstvo, površina, surovine) končno in izključno določajo vrednost posameznih predelov globusa.
Tako nas kazalci, ki so včasih kazali v našo korist, četudi se pojavljamo kot osvetljevalci, pričenjajo dvigovati nežno kot misel, ki smo jo po neumnosti prestavili na drugo stran skrivnostnega ekscesa, ki je bil samo naš. Neumno smo naredili proporcionalno masi.
Ta prihajajoči fenomen, bi lahko bil povezan z nekim drugim, ki ga lahko najdemo pri vsakem narodu: mislim na difuznost kulture in njene težnje po še večjih kategorijah individuma.
Poskus predvidevanja posledic takšne difuznosti, ali poskus izvedeti ali bo neizogibno prinesel dekadenco, bi lahko bil radostno zapleten problem v intelektualni fiziki.
Šarm problema za spekulativni um prinaša: prvič, njeno podobnosti fizičnemu dejstvu difuzije; in drugič, nenadno transformacije v temeljno razliko, ko se mislec spominja, da je njegov primarni objekt človek in ne molekula.
Kapljica vina, ki pade v vodo jo komaj kaj obarva in kmalu izgine, potem, ko se pred tem pokaže kot rožnat oblak. To je fizično dejstvo. A predpostavimo, da po tem, ko izgine nazaj v bistrost, lahko vidimo tu in tam v našem kozarcu – ki je na začetku vseboval samo čisto vodo – kako se formira kapljica vina, temna in čista – kakšno presenečenje!
Ta fenomen ni nemogoč v intelektualni in socialni fiziki. Potem moramo govoriti o geniju, ki ga primerjamo z difuzijo.
Pravkar premišljamo zanimivo ravnotežje, ki deluje v obratnem razmerju do teže. Vidimo lahko prehod tekočega sistema, kot misel, spontano iz homogenega v heterogeno, od intimnega zlitja do čiste separacije… Te paradoksne slike dajejo najbolj preprosto opombo o vlogi, ki jo v svetu igra, za pet ali deset tisoč let, um.
A je lahko Evropski um – ali vsaj njegova najbolj dragocena vsebina – popolnoma difuzen? Morajo takšni fenomeni kot so demokracija, izkoriščanje planeta in vsesplošna širitev tehnologije, vsak od katerega je znamenje po malem izvirajoče iz Evrope…mora biti to razumljeno kot popolna določitev usode? Ali imamo nekaj svobode napram grozeči zaroti stvari?
Mogoče usodo, medtem ko iščemo svobodo, ponovno ustvarimo. Ampak, da bi jo lahko iskali moramo za trenutek opustiti skupine in študirati mišljenje posamezno, v njegovem boju za življenje vsakega posameznika napram njegovemu življenju v družbi.