Tesno sodelovanje med šolo, domom (vključno z družino), otroci in družbo je ključno za celovit razvoj posameznika in uspešno delovanje šolskega sistema, kakor tudi okolja, kjer se izvaja pedagoški proces (lokalna skupnost). Skupaj morajo oblikovati otrokovo osebnost in se truditi, da bo obogaten vstopal v obdobje odraščanja in samostojnosti.
Sodelovanje med šolo in domom omogoča, da se izobraževalni proces prilagodi posameznim potrebam otroka. Starši lahko delijo informacije o otrokovih posebnih potrebah, sposobnostih in interesih, kar omogoča bolj individualizirano učenje. Logično in prav je, da starši razumejo delo strokovnih delavcev v šoli, jih spoštujejo in skupaj z njimi gradijo osebnostne lastnosti njihovega otroka.
Sklop vzgoje in izobraževanja, ki vključuje dom, šolo, otroka in družbo, je ključen za celovit razvoj posameznika in za oblikovanje družbe. Vsak element tega sklopa ima pomembno vlogo pri oblikovanju osebnosti, spretnosti in vrednot posameznika, pa tudi pri oblikovanju družbenih norm in vrednot.
Družina je prva in primarna skupnost vzgoje, kjer otrok pridobiva temeljne vrednote, prepričanja in veščine. V njej se oblikujejo odnosi, vrednote in vzorci vedenja, ki močno vplivajo na otrokov razvoj in njegovo kasnejše vedenje v družbi. Starši v procesu socializacije (primarne in sekundarne) igrajo pomembno vlogo pri spodbujanju otrokovega razvoja in učenja, kakor tudi pri oblikovanju otrokovega samospoštovanja, samozavesti in odnosov z drugimi.
Starši (v kolikor le-teh otroci iz takšnih ali drugačni h tragičnih življenjskih zgodb nimajo, ki jih nadomestijo skrbniki) imajo najpomembnejšo vlogo pri spodbujanju samostojnega učenja doma. Sodelovanje med starši in učitelji omogoča tudi boljšo koordinacijo učnih ciljev in strategij, ne sme pa preiti prag poseganja staršev v vzgojno-izobraževalni procesa. Učitelj/-ica morata ostati edina kompetentna oseba, ki lahko verodostojno zagovarja stroko in predmetno področje, ki ga pokriva. Ustvarjanje nesporazumov v strani staršev ruši koncept dela učiteljev in posega na področja, za katera starši nikakor niso pristojni. Pustimo torej, da učitelji opravljajo svoje poslanstvo (izobražujejo in vzgajajo), starši pa naj vzgajajo in učijo svoje otroke vseh življenjsko pomembnih vrednot, kot so: ljubezen, sreča, zadovoljstvo, toplina, medosebni odnosi, pomoč drugim, pravičnost, poštenje, prijateljstvo idr. V tem vrstnem redu ali kakor koli drugače. Le vzgajajo naj jih za dobrega človeka, ki bo nekoč to dobro znal deliti tudi z vsemi drugimi okoli sebe. Pri vsem pa ne pozabimo, da je otroka potrebno vzgojiti v nenasilno osebo, kajti nasilje v sodobnem času povzroča veliko težav sodobni družbi.
Sodelovanje šole in staršev vsekakor omogoča odkrivanje morebitnih težav ali izzivov, s katerimi se otrok sooča doma ali v šoli (nasilje, medvrstniško nasilje). To omogoča hitrejšo intervencijo in podporo, kar lahko prepreči večje težave kasneje. Na tem področju imajo starši možnost, da opozarjajo na razvoj otroka in iskanje odgovorov na morebitne težave.
Starši in šola lahko skupaj kreirajo vzgojo otrok in spodbujajo pozitivne vrednote ter vse oblike etičnega vedenja. Tesno sodelovanje omogoča dosledno sporočanje vrednot in pričakovanj ter vzpostavitev skupnega razumevanja med vsemi vključenimi. Pogosto se dogaja, da imajo starši in posledično njihovi otroci drugačne poglede glede šolanja, doseganja učnih rezultatov, kakor tudi pričakovanja. Sposobnosti otrok so različne, tako kot smo si različna živa bitja. Tega se moramo zavedati in to tudi sprejemati. Včasih je to težko, predvsem takrat, ko imajo starši velika pričakovanja, sposobnosti njihovih otrok pa so izven tega konteksta.
Slika 1: Pedagoški trikotnik
Na Sliki 1 je prikazano sodelovanje med šolo, domom (otrokom) in družbo, ki krepi povezanost znotraj lokalne skupnosti. To lahko vključuje prostovoljno delo staršev v šoli, vključevanje zunanjih strokovnjakov v izobraževalni proces ter sodelovanje s lokalnimi organizacijami in podjetji. Občina kot ustanoviteljica pa skrbi, da ima šola zagotovljena vsa potrebna finančna sredstva za delovanje. Pristna komunikacija zaposlenimi na šoli in vodstvo občine je nujno za kakovostno delovanje šole. Delovanje v sožitju in dopolnjevanje pripomore k opolnomočenju šole/učencev in zaposlenih k dobrobiti celotne lokalne skupnosti.
Pomembno je, da se vsi vključeni zavedajo svoje vloge in odgovornosti ter aktivno prispevajo k skupnemu cilju – ustvarjanju spodbudnega in podpornega okolja za otrokov razvoj.
Šola je institucija formalnega izobraževanja, kjer otroci pridobivajo znanje, spretnosti in veščine, potrebne za uspešno delovanje v družbi. Poleg strokovnih znanj šola spodbuja tudi razvoj socialnih veščin, kritičnega mišljenja, upoštevanja vrednot, raznolikosti in multikulturnosti, ustvarjalnosti ter samostojnosti. Učitelji in ostalo strokovno, kakor tudi tehnično šolsko osebje (vsakodnevno se srečujejo z njimi in so posredno vključeni pri oblikovanju pozitivnega učnega okolja, razvoja, spoštovanja in oblikovanja otrokovih vrednot.
Otrok (učenec) je osrednji subjekt v procesu vzgoje in izobraževanja, ki združuje vplive doma, šole, kakor tudi družbe. V teh okoljih se uči različnih veščin, pridobiva znanje in gradi svojo osebnost. Pri tem spodbuja k samostojnosti, samorefleksiji, empatiji in razvoju kritičnega mišljenja. Otrok – učenec je središče šole, šolskega procesa, izobraževanja in vzgoje. Šolsko okolje se osredotoča na individualne potrebe, interese in sposobnosti (nadarjeni in otroci s posebnimi potrebami) posameznega učenca. Vsak otrok je edinstven in ima različne učene sposobnosti, zmožnosti ter različne potrebe za uspešno učenje in razvoj. Vsak otrok/učenec je za nekaj nadarjen, učitelj/-ica mora le najti njegov potencial in ga nenehno nadgrajevati. Dejstvo je, da na šoli nimamo samo najboljših (beri odličnjakov) učencev, imamo tudi dobre, ki bodo nekoč velika dodana vrednost v družbi. »Slabih (negativnih učencev)« dejansko sploh nimamo. Pedagoški delavci morajo delati na tem, da pri vsakem otroku najdemo njegov skriti talent in ga nato spodbujamo in nenehno motiviramo.
Učitelji imajo torej zelo pomembno vlogo v življenju vsakega otroka/učenca in od njih se pričakuje, glede na njihovo poslanstvo, da ta poklic sploh lahko opravljajo, vanj vlagajo vse svoje znanje, vrednost, empatijo, čustveno inteligenco in socialni čut. Ne pozabite pa, da ste vezni člen, ki združuje pomembnost otrokovega življenja v celoto – kulturnega, poštenega, zdravega človeka.
Pomen učitelja na prav vsaki šoli je torej izjemno velik, saj imajo učitelji močan vpliv na učence, v mnogih primerih so tudi njihov vzorniki in nekakšen zgled poštenega, sočutnega strokovnjaka, ki soustvarja in gradi šolsko skupnost in tudi širšo družbo. Njihova predanost, strokovnost in sposobnost ustvarjanja spodbudnega učnega okolja so ključni dejavniki za uspeh učencev in celotne šole. Učitelji, bodite torej zgled otrokom/učencem. Trudite se skupaj z njimi in zanje ter tako ustvarjajte in soustvarjajte najboljšo popotnico v njihovem procesu odraščanja.
Če zaključim, naj dodam, da je zelo pomembno, da družba nenehno spodbuja enake možnosti za izobraževanje vseh svojih članov, spoštuje različne kulture in identitete ter se zavzema za pravičnost in enakopravnost. Živimo v času širjenja multikulturnosti, zato se je potrebno zavedati, da postajamo družba, kjer smo vsi različni in hkrati vsi enaki. Spoštujmo vsakega posameznika in vse kot celoto. Pomagajmo drug drugemu in ustvarjajmo napredno, izobražena in empatično družbo. Mogoče na ravno slednjega pogosto primanjkuje, a nikoli ni prepozno, da naredimo korak naprej.
Doc. dr. Bojan Macuh