AVIZO
Pozdravljeni!
Pred vami je zadnja letošnja oddaja Zofijinih ljubimcev. Ura, ki je vsaj načeloma posvečena stimuliranju kritične fantazije, je pa med tem postala še vse kaj drugega.
Smo v tistem času v letu, ki je prepoln popisovanja in sentimentalnega analiziranja preteklosti ter obljub za prihodnost, nekaj o čemer bi se tudi v naši oddaji lahko na široko razgovorili. A se nam dozdeva bolj plodno, če je vse kar rečemo za nazaj, da bi lahko bilo bolje, pogled naprej pa začinimo z optimističnim upanjem, da bo morda naslednje leto bolje. Nato pa dejavno krenimo k snovanju tega boljšega.
V današnji uri izveninstitucionalne izobrazbe vam bomo ponudili izbrani premislek Eliasa Canettia, kot ga podaja v svoji veličastni knjigi Množica in moč. V nadaljevanju pa se bomo v celoti posvetili vprašanju glasbe kot izrekanja neizrekljivega, pri tem pa bomo združili tovrstna razmišljanja treh malce ekscentričnih klasikov filozofije: Schopenhauerja, Plotina in Wittgensteina.
Pred vami je ura, ki bi vam jo v svojih najbolj eteričnih trenutkih zavidal celo ata Smrk!
GLASBA:
Elias Canetti
Množica in moč
Ves prazen prostor, ki ga oblastnik ustvari okrog sebe, je v službi težnje po distanci. Vsakdo, tudi najnižji, skuša preprečiti, da bi se mu kdo preveč približal. Vsaka oblika skupnega življenja, ki se je razvila med ljudmi, se izraža v distancah, ki blažijo nenehen strah pred tem, da jih kdo prijel in zgrabil. Tudi simetričnost, ki je tako zelo opazna pri nekaterih starih civilizacijah, izhaja iz na vse strani enake distance, ki jo človek ustvarja okrog sebe. V teh civilizacijah je varnost, varnost distance, ki se izraža tudi likovno. Oblastnik, od katerega eksistence je odvisna eksistenca vseh drugih, je deležen največje, najbolj nazorne distance; v tem, ne le v svojem sijaju, je oblastnik sonce ali še obsežneje, kot pri Kitajcih, nebo. Dostop do njega je otežen, okrog njega so zgrajene palače s čedalje več prostori. Vsak vhod, vsaka vrata so najstrože zastraženi; nemogoče je vstopiti proti njegovi volji. Iz svoje varne oddaljenosti lahko vladar ukaže, naj zgrabijo kogarkoli, kjerkoli je.
Na dlani je, kateri štirje tropi so zaznamovali našo dobo. Moč Velikih »objokovalnih« religij se bliža koncu. Prerasla jih je množitev in jih polagoma zadušila. Stara vsebina množitvenega tropa je z moderno proizvodnjo tako gromozansko narasla, da ob njej poniknejo vse druge vsebine našega življenja. Proizvodnja se odigrava tukaj, v tem posvetnem življenju. Njena bliskovitost in njena nepregledna raznolikost ne dovoljujeta niti trenutka mirovanja in preudarka. Najstrahovitejše vojne je niso spravile na kolena. V vseh sovražnih taborih, ne glede na njihovo naravo, deluje proizvodnja enako. Če obstaja kakšna Vera, ki se ji drug za drugim zapisujejo vsi vitalni narodi, je to Vera v proizvodnjo, v to moderno blaznost množitve.
Večanje proizvodnje rojeva željo po Več ljudeh. Več ko je proizvedenega, Več odjemalcev je potrebnih. Prodaja po sebi, če bi delovala čisto po svojih zakonitostih, bi bila najprej usmerjena v to, da bi vse dosegljive ljudi dosegla kot kupce, torej v bistvu vse ljudi. V tej točki je, čeprav le površinsko, podobna univerzalnim religijam, ki jim je do sleherne duše. Vsi ljudje bi morali doseči nekakšno idealno enakost, namreč kot plačilno sposobni in voljni kupci. Vendar to ne bi bilo dovolj, ker ko bi prodaja dosegla vse in bi kupovali vsi, bi se proizvodnja še vedno hotela večati. Njena druga in globlja težnja je torej težnja po povečanju števila ljudi.
GLASBA:
Danes imamo nekaj večjih množitvenih centrov, ki so zelo učinkoviti in se naglo širijo. Razporejeni so v različnih jezikih in kulturah; nobeden od njih ni dovolj močan, da bi zavladal na drugimi. Nihče si ne drzne biti sam proti vsem. Nagnjenost do oblikovanja ogromnih dvojnih množic je očitna. Imenujeta se po delih sveta, Vzhod in Zahod. Zajemata toliko, da ostaja zunaj čedalje manj, in kar ostaja zunaj, se zdi nemočno. Togost teh dvojnih množic, njuna medsebojna fasciniranost, njuna oboroženost do zob in kmalu do Lune so v svetu zbudile apokaliptični strah: vojna med njima bi lahko povzročila uničenje človeštva. Videti pa je, da je težnja po množitvi postala tako močna, da je premagala težnjo po vojnah; te se ji zdijo samo še nadležna motnja. Vojna kot sredstvo naglega množenja se je izčrpala; v nacionalsocialistični Nemčiji je doživela izbruh v arhaični obliki in z njo je, kot moramo upati, za vedno opravljeno.
Kar pa se je v današnjih časih korenito spremenilo, je situacija preživelega. Kot junak je bil poveličevan, kot oblastnika so ga ubogali: v bistvu je bil vedno isti. V našem času, med ljudmi, ki jim pojem človeškosti pomeni zelo veliko, je doživel soje najsrhljivejše triumfe. Ni izumrl, ne bo izumrl, dokler ga zmoremo jasno videti, v vseh preoblekah, ne glede na to, s kakšno glorijo je obsijan. Preživeli je dedno zlo človeštva, njegovo prekletstvo in nemara njegov propad. Mu bo mogoče v zadnjem trenutku uiti?
Zaostritev njegovega početja v našem modernem svetu je tako nezaslišana, da se komaj upamo soočiti z njo. En sam človek lahko brez truda uniči dobršen del človeštva. Za ta namen mu je na voljo tehnika, ki jih sam sploh ne razume. Lahko deluje popolnoma skrit, niti tega mu ni treba, da bi se za svoje dejanje podajal v nevarnost. Nasprotja med tem, da je on edini, in velikim številom tistih, ki jih uniči, ni mogoče izraziti z nobeno smiselno podobo.
Recepti oblastnikov so jasni in na dlani, ni težko seči po njih. Koristijo jim vsa odkritja, kot bi bila ustvarjena samo zanje. Vložek je danes pomnožen, ljudi je več in bolj strnjeno živijo. Sredstva so potisočerjena. Brezobrambnost žrtev, čeprav ne tudi njihova vdanost, je v bistvu ostala enaka.
Najvratolomnejše sanje nekdanjih oblastnikov, za katere je bilo preživetje strast in postalo greh, se danes zdijo borne. Zgodovina je nenadoma, z našega gledišča, dobila neškodljivo prijeten obraz.
Vprašanje, ali obstaja tudi možnost, da se pride do živega preživelemu, ki je zrasel do teh pošastnih dimenzij, je največje, lahko bi rekli: edino vprašanje. Specializiranost in mobilnost modernega življenja zakrivata preprostost tega temeljnega vprašanja, njegovo zgoščenost. Kajti edini odgovor, ki se ponuja slastni potrebi po preživetju, ustvarjalna samota, ki si zasluži nesmrtnost, je po svoji naravi lahko odgovor le za redke.
Pri tej naraščajoči nevarnosti, ki jo vsakdo čuti v kosteh, je treba upoštevati drugo, novo dejstvo. Preživelega samega je strah. Vedno ga je bilo strah. Skupaj z njegovimi možnostmi je tudi njegov strah neizmerno in neznosno zrasel. Njegov triumf je lahko stvar ur, mogoče minut. Svet ni nikjer varen, celo za njega ne. Nova orožja pridejo kamorkoli, tudi njega bodo povsod dosegla. Njegova veličina in njegova neranljivost nista združljivi. Postal je prevelik. Oblastniki trepetajo danes zase drugače, ne kot oblastniki, temveč kot navadni ljudje. Preživeli bomo vsi ali nihče.
GLASBA:
GLASBA KOT IZREKANJE NEIZREKLJIVEGA?
Ali je danes o glasbi sploh mogoče razmišljati tako radikalno metafizično, kot je to še znal Arthur Schopenhauer na prelomu 19. stoletja, ko je zapisal drzno misel, da bi »glasba lahko obstajala, četudi sveta sploh ne bi bilo«? Ognjeviti zaljubljenec v modrost v svoji filozofiji namreč ni izpričal le vere v popolno neodvisnost glasbe od pojavljajočega se sveta, kolikor sega onkraj časa in prostora, temveč tudi daljnosežni uvid, da glasba presega same ideje, kolikor neposredno zrcali Resnico. Po njem glasba v »najsplošnejšem jeziku izreka notranje bistvo, nasebstvo sveta«, ki ga sam pojmuje kot vseobvladujočo voljo. Zato mu je kot kakšnemu daljnemu Platonovemu učencu kljub svojskemu pojmovanju platonskih idej kot neposrednih objektivacij skrivnostne absolutne volje, po katerih se venomer znova udejanja vidni svet, učinkovanje glasbe toliko močnejše in prodornejše kakor učinkovanje drugih umetnosti, kajti medtem ko one govorijo samo o senci, glasba govori o bistvu.
Čeprav današnjemu glasboslovcu sredi kopice bolj ali manj domiselnih esejev in nadrobnih razčlemb take misli verjetno že na prvi pogled zvenijo tuje in nenavadno, se je zaradi njihove radikalne ontološke zavzetosti vendarle vredno vprašati naslednje: Kako je z glasbo in njenim razmerjem do sveta? Od kod glasba kot taka sploh prejema svoj obstoj? Kako lahko glasba »izreka notranje bistvo sveta«? Ali more glasba sploh kaj izrekati? Mar se pri takem vpraševanju ne znajdemo tudi sami na meji izrekljivega? In kaj navsezadnje osmišlja skrivnostno izrekanje glasbe, o čemer govori nenavadni filozof iz Danziga? Zgolj slepa, vase se zapletajoča volja sama? Vseobvladujoče hotenje kot poslednji temelj sveta? Se za vsem tem povsem nepričakovano skriva še nekaj drugega, usodnejšega in nedoumljivo drugačnega? Nekaj, česar se nadejamo, čeprav je neizrekljivo in neuglasbljivo? Nekaj, v kar lahko upamo in verujemo prav zato, ker je za sleherno mišljenje nedosegljivo in nerazpoložljivo? Nekaj, kar zmore zliti tisočere glasove v en sam odmev v zamaknjeni tišini ugrabljenega mistikovega srca?
Da bi se po Schopenhauerjevem zgledu mogli tudi sami zatopiti v takšna in podobna vprašanja in v prostosti duha prisluhniti glasbi kot skrivnostnemu izrekanju neizrekljivega, to je, da bi se mogli resnično svobodno odpreti njeni presežni, mistično dejanski razsežnosti, velja še poglobiti naš metafizični spomin in se pridružiti zavezujočemu motrenju glasbe drugega, med številnimi Platonovimi dediči morda najbolj verodostojnega misleca. Mislimo na Plotina, ki ni bil le velik grški mistik in filozof, temveč tudi nadvse vznemirljiv motrilec glasbe. Kajti ohranil ni le zvestobe muzično navdihnjenemu Sokratu, ki je sredi priprave na smrt vedro izpričal, da je prav »filozofija najodličnejša glasba«. Ohranil in čudovito zjedril je tudi Platonovo uzrtje najglobljih metafizičnih vzgibov glasbe, kot se ob motrenju človekovega filozofskega in erotičnega lika najbliže zrcalijo v muzično ubrani duši glasbenika kot njenem nadvse verodostojnem liku.
GLASBA:
Zdi se, da sodobna Philosophy of Music ontologijo glasbe vselej vnaprej zvaja na vprašanje obstoja in razumevanja glasbenih del. V tem spominja na srednjeveško stališče skrajnega nominalizma, le da se v nasprotju z abstraktnostjo sholastičnih disputov raje zateka k navajanju številnih literarno-glasbenih primerov. Ali tedaj v njej znova ne spregovarja staro sholastično filozofskih platonističnih študij. Plotina nismo izbrali le zato, ker v njem o skrivnosti glasbe skozi stoletja znova spregovarja izvorna platonska modrost, v kateri lahko še danes prepoznamo resnični duhovni izziv slehernemu motrenju glasbe. Izbrali smo ga tem bolj zato, ker se na izhodišče, da univerzalije kot je aristotelska nesestavljena bitnost, ki je pred slehernim resničnim ali neresničnim spoznanjem ali platonska presežna uzrtost, ki tvori svet resnične biti, ni le sumljiva izmišljija, ki jo velja zvesti na kategorialno raven pojma, ampak povsem mimobežen »dih glasu«, ki zaveje samo takrat, kadar izrekamo njihova imena. Toda četudi predpostavimo, da gre v ontologiji glasbe res samo zato, da glasba navsezadnje obstaja le v izvedbah posameznih glasbenih del in njihovi literarni recepciji, se je vendarle dobro vprašati: »Za čigav dih gre potemtakem in za čigav glas?«
Morda najgloblji odgovor na to vprašanje razodeva videnje slovite srednjeveške mistikinje Hildegarde iz Bingna: (citiramo) »Poslušaj: Kralj je sedel na svojem prestolu in obdajali so ga mogočni in čudoviti stebri, okrašeni s slonovino, ki so nadvse dostojanstveno nosili kraljeve prapore. Tedaj je kralj blagovolil pobrati s tal drobno pero in mu ukazal, naj poleti. Pero je poletelo, vendar ne zavoljo česar koli v sebi, temveč zavoljo sape, ki ga je ponesla. Tako…imam jaz svoj obstoj v Božji pomoči.« (konec citata)
Nedvomno je metafizika glasbe po duhovno zgodovinski izkušnji pitagorejskega religiozno zastrtega uvida v nedoumljivo Eno, iz katerega se poraja vseobsegajoča harmonija kot bitnostni red vesolja, obrodila svoj najodličnejši sad v sklopu teološko poglobljene Platonove kozmologije. Pristopimo in prisluhnimo. Morda nas naposled nagovori neugasljiva Lepota sama, kolikor se le še zmoremo zatopiti v umu dostopno glasbo, ki »govori o bistvu« v nadbitnostni Tišini, onstran njenih čutno zaznatnih ritmov in glasov.
GLASBA:
Sledi prevod odlomka iz Plotinove Eneade, ki v Porfirijevi izdaji nosi naslov »O dialektiki« (Peri dialektikus), mogoče pa bi jo bilo nasloviti tudi O vodenju navzgor. Porfirijev naslov smo nekoliko razširili, da bi tako bolje navezali na širši kontekst pričujočega eseja in obenem opozoril na temeljni poudarek izbranega odlomka, ki predstavlja zaokroženo enoto v sklopu celote. »Vodenje navzgor« pri novoplatonikih pravzaprav pomeni »vzdigovanje« oz. »vzpenjanje«, namreč »duše k Bogu«.
Plotin: »O dialektiki« ali o poti glasbenika, zaljubljenca in filozofa k Lepoti sami
Katera umetnost, katera pot raziskovanja, katero prizadevanje nas vodi tja, kamor se velja napotiti? Lahko sprejmemo kot dogovorjeno, da moramo iti k Dobremu in k prvemu Začetku in da smo to dokazali z mnogimi razpravljanji. In ta razpravljanja so bila že neko vodenje navzgor. Toda kakšen mora biti ta, ki naj bo voden tja? Mar to ni tisti, ki je, kot pravi Platon, ‘uzrl’ vse ali ‘največ’ in ‘v prvem rojstvu dospel v seme človeka, ki bo postal filozof, glasbenik ali zaljubljenec? Filozof je tak že po naravi, glasbenik in zaljubljenec pa potrebujeta vodenje. Kateri je torej način tega vodenja? Je eden in isti za vse ali za vsakega poseben? Za vse obstaja dvoja pot: bodisi da se vzpenjajo bodisi da so dospeli. Prva namreč vodi od spodaj, druga pa pripada tistim, ki so že v območju, ki je dostopno z umom in so tam nekako pustili sled, vendar morajo potovati, dokler ne pridejo do konca tega območja. ‘Cilj potovanja’ namreč dosežemo, ko pridemo na vrh območja, ki je dostopno z umom. Vendar naj to počaka, kajti prej moramo poskusiti spregovoriti o samem vodenju.
Najprej moramo razlikovati te človeške like. Začnimo z glasbenikom in opisom njegove narave. Opredelimo ga lahko kot tistega, ki se z lahkoto giblje in vnema za lepoto, vendar ni dovolj sposoben za to, da ga vzgiba lepota sama. Dojemljiv pa je za nekakšne obrise lepote, na katere naleti. Kakor se plašljivci takoj odzovejo na hrup, tako se tudi on voljno odzove na glasove in lepoto, ki je v njih. Vedno beži pred neubranostjo in tistim, kar ni eno v napevih in ritmih, išče pa umerjenost in skladno oblikovanost. Zato ga je potrebno voditi onkraj teh glasov, ritmov in oblik, ki jih zaznava s čuti. Z odvzemanjem snovi ga moramo voditi do tistih, od katerih so odvisna sorazmerja in smisli in do lepote, ki je v njih. Moramo ga poučevati, da je bilo to, kar ga je razvnelo, ubranost, ki je dostopna z umom in lepota, ki je v njej, in Lepota sploh, ne pa samo nekaj lepega. In prejeti mora filozofske uvide, da bo po njih zadobil vero v tisto, kar nevede nosi v sebi.
GLASBA:
Zaljubljenec, v katerega bi se mogel spremeniti tudi glasbenik in bi ostal tako spremenjen ali pa bi se podal naprej, se spominja Lepote na poseben način. Toda ker je ločen od nje, je ne more doumeti, ampak ga razvnemajo vidne lepote, po katerih hrepeni. Zato ga moramo poučiti, da ne podlega hrepenenju po enem telesu, ampak ga moramo voditi v dovzetnosti za smisel do vseh teles, da mu pokažemo tisto, kar je isto v vseh. In govoriti mu moramo, da je to drugačno od teles in da izvira od drugod, in da je bolj navzoče v drugih stvareh, kot na primer v lepih načinih življenja in lepih zakonih – kajti tako se že navaja k temu, da vzljubi netelesne bitnosti – in tudi v umetnostih, vednostih itd.
»Cilj potovanja«, ki pomeni uzrtje poslednje Resničnosti oz. Dobrega ni bil le tenkočutni ljubitelj glasbe, temveč tudi dosledni motrilec logično strukturiranega jezika, ki se ob uzrtju njegovih meja ni obotavljal zapisati: »Vsekakor obstaja neizrekljivo. To se kaže, to je mistično«
Wittgenstein se po dolgih letih, ki jih je preživel zavezan mističnemu molku, s katerim je srčno ohranjal zvestobo drznemu pričevanju svoje mladosti, se naposled ni vrnil samo v območje izrekanja neizrekljivega, temveč tudi v območje vsakdanjega, celo neartikuliranega jezika. In prav tu, v svojih poznih filozofskih raziskavah »jezikovnih iger«, je v obliki drobne pripombe nakazal prvinsko bližino žive govorice in glasbe, ko je celo v nerazločnih »zvočnih kretnjah« neartikuliranega jezika zaslutil temeljno vprašanje o pomenu glasov tako v jeziku kot v glasbi.
Vendar lahko z Wittgensteinom pripoznanje prvinske bližine jezika in glasbe še poglobimo na primeru razumevanja artikuliranih glasov. To je namreč vprašanje, h kateremu se je avstrijski »filozof neizrekljivega« venomer znova vračal, saj že na prvih klinih miselne lestve njegove Logično filozofske razprave naletimo na poudarjanje sorodne strukturno glasovne izoblikovanosti v glasbi in jeziku: »Stavek ni mešanica besed. – Kot glasbena tema ni mešanica tonov. Stavek je artikuliran.« Če vemo, da je le za avtorja tega slovitega Traktata stavek obenem »slika resničnosti«, lahko zaslutimo, da glasba in jezik ne moreta biti povezana le po analogiji niti ne zgolj na metaforični ravni, ki jo je Deryck Cooke v svojih prizadevnih raziskavah vprašanja, kaj glasba more izraziti, imenoval preprosto »language of music«. Po Wittgensteinu v tistem notranjem, vzajemno zrcalnem razmerju, ki obstaja med jezikom in svetom, namreč nista med seboj le »glasbena misel in notni zapis«, ampak sta z njima v enakem medsebojnem razmerju tudi glasba in jezik.
GLASBA:
Mar se v tem ne kaže že na pojavni glasbeni ravni še nekaj več kot »skupna logična zgradba«, nekaj, česar ne moremo izčrpati z vprašanjem artikulacije glasbe ali jezika in somerjem njunih oblik? Glasbo lahko namreč tudi na njeni višji strukturni ravni po analogiji z Wittgensteinu sorodnimi jezikoslovnimi dognanji Ferdinanda de Saussura razumemo kot »jezik«, to je kot svojevrstno sintakso in semantično strukturo, ki obstaja sama po sebi pred sleherno rabo v »govoru« glasbenih del. In čeprav je ta veliki lingvist prodorno uvidel, da je »jezik tisti, ki naklanja enotnost govorici« to je celoti govornih oz. po naši analogiji glasbenih pojavov in dejavnosti, se nam kot filozofom v luči Platonovega Timaja še vedno zastavlja izvorno metafizično vprašanje: Od kod glasba kot taka prejema svoj obstoj? Kako je lahko glasba vendarle ena, ne le v vseh svojih pojavnih oblikah, temveč tudi v svoji le umu dostopni harmoniji? Kajti »kateri glasbenik, ki motri z umom dostopno harmonijo, ni ganjen, ko jo sliši v čutno zaznatnih zvokih?« Ali je glasba potemtakem »zvočna metafizika«?
Ali pa lahko z Wittgensteinom v glasbi prepoznamo le eno izmed »jezikovnih iger«. Morda tisto najodličnejšo, ki na najdostojnejši način želi izreči neizrekljivo, o čemer sicer »ne moremo govoriti, ampak moramo molčati«. Ali je potemtakem glasba v poslednji težnji resnično izrekanje neizrekljivega ali pa njo samo vedno že izreka Neizrekljivi, ki se razkriva v njej? Vprašanje ostaja odprto. In čeprav si bo moral odgovor nanj vsakdo poiskati sam, naj v spodbudo navedemo zgovoren vzklik, ki ga je Hansu Küngu izvabila Mozartova glasba:
(citiramo) »Če se odprem, se me lahko prav v tem brez besed spregovarjajočem dogajanju glasbe dotakne neizrekljivo -neubesedljiva Skrivnost, lahko v tem veličastnem, osvobajajočem in osrečujočem doživetju glasbe sam začutim, občutim in izkusim navzočnost najgloblje globine ali najvišje višine. Čista navzočnost, tiho veselje, blaženost.« (konec citata)
Religiozna govorica za opis take izkušnje in razkritja presežnosti še vedno uporablja besedo Bog, čigar bitnost po Nikolaju Kuzanskem naklanja prav tisto – recimo za Mozartovo glasbo tako značilno – »Coincidentia oppositorum«: pomiritev vseh nasprotij.
Tajnopisi torej, sledovi presežnosti! Nismo jih primorani zaznati, temveč jih moremo zaznati, tu ni prisile »Vse vemo o tem, iz česa je glasba, o zvokih, proporcih, tehnikah, oblikah. Toda, da to poznano in raziskano potem doživimo na drugi, čudežno skrivnostni ravni, je ‘zvočna metafizika’.«
GLASBA:
Čas je za slovo. Slovo od aktualne oddaje in kmalu tudi od starega leta. Glede na to, da je minevajoča oddaja zadnja v tem letu, smo vam kar nekako dolžni zahvalo za pozornost, ki ste nam jo namenili v preteklem letu, hkrati z dobrimi željami za novo leto pa vam izrekamo tudi upanje, da nam boste ostali zvesti tudi v prihodnje; in če smemo v željah tudi malo pretiravati, da bi vas bilo po številu še malo več.
Pa naj bo za letos dovolj. Za srečen skok v novo leto vam podarjamo še en glasbeni bonbonček, potem pa lahko počasi začnemo kovati načrte kako preživeti leto 2006.
V imenu ekipe Zofijinih vam želimo Srečno novo leto 2006!
GLASBA:
AVIZO