AVIZO
V današnji oddaji nadaljujemo z branjem predavanja madžarskega filozofa Imreja Lakatosa, znamenitega učenca Karla Popperja, ki ga je leta 1973 izvedel na London School of Economics. V predavanju se ukvarja z vprašanji razmejitve med različnimi konstrukcijami sveta, kozmologijami, ideologijami in teorijami. Predavanje je objavljeno v knjigi »For and against method«, ki je izšla leta 1999 in v kateri najdemo poleg Lakatosevih predavanj še obširno korespondenco med njim in Feyerabendom. V drugi polovici oddaje se bomo najprej ukvarjali s poročilom iz predavanja, ki je potekalo v sklopu ciklusa o totalitarizmu Delavsko-punkerske univerze. O razmerju med totalitarizmom in arhitekturo je predaval Srećko Horvat, iz predavanja pa poroča Ana Jovanović. V zadnji rubriki v današnji oddaji »Filozofija skozi čas«, pa ob kratkem historičnem sprehodu med drugim posebej izpostavljamo Karla Marxa, čigar stodevetdeseto obletnico rojstva smo praznovali 5. maja.
GLASBA:
Sledi nadaljevanje tako imenovanega prvega predavanja iz serije »Predavanj o znanstveni metodi«, madžarskega filozofa Imreja Lakatosa, v katerem obravnava problem »demarkacije«.
Preden preidemo k družbenih znanostim, bi vam rad opisal tri poglavitne šole razmišljanja o demarkacijskem problemu.
Imenujmo prvo šolo militantni pozitivizem; zakaj, boste razumeli kasneje. Problem te šole je bil, kako najti zanesljive demarkacijske kriterije podobne tistim, ki sem jih izpostavil, in ki bi hkrati zadostili nedvomnim mejnim pogojem, kot bi rekli matematiki. Nanašam se na zelo jasno skupino ljudi, h kateri bi pripadala večina znanstvenikov, prav tako pa tudi Popper in Carnap. Ti ljudje mislijo, da med znanstvenimi teorijami obstajajo dobre in slabe, tako da boste lahko, ko enkrat definirate demarkacijski kriterij, razdelili vse vaše teorije med obe skupini. Tako bi, na primer, končali z listo dobrih, ki bi vsebovala Kopernikovo teorijo, Galilejevo, Keplerjevo, Newtonovo in Einsteinovo, skupaj z – toda to je zgolj moja predpostavka – Darwinovo. Naj ob tem samo izrazim predvidevanje, da do danes še nihče ni našel kriterija demarkacije po katerem bi lahko Darwina opisali kot znanstvenega; ampak to je natanko tisto, kar iščemo. Domnevam, da bi moral na listo dobrih postaviti še Walrasa in Marshalla, če seveda nočem biti na slabem glasu pri matematičnih ekonomistih na Londonski šoli za ekonomijo, Marx pa sem vsekakor ne sodi.
Razvrstimo še slabe. Velikovsky bi bil psevdo-znanstvenik in Marx tudi. Popper bi verjetno postavil Marxa med dobre, kar lahko izveste iz njegove »Open Society«, toda sovjetski marksizem, kakor ga prakticirajo v Sovjetski zvezi, bi šel med slabe. Tukaj bi seveda imeli še Freuda, Adlerja, Marcuseja in Levi-Straussa. Vendar pa to ni povsem točno. Zakaj? Preprosto zato, ker kriterij demarkacije presoja teorije in ne ljudi, pa tudi ne njihovih zbranih del. Vemo, na primer, da je Newton napisal določena teleološka dela, ki vsebujejo smešne ideje o padlih angelih; podobno Kepler, ki je imel nekakšne ideje o glasbeni harmoniji nebes. Ko govorimo o človeških bitjih ali o tem, kako so reprezentirani v njihovih zbranih delih, zatorej v resnici govorimo o zelo specifičnih in dobro artikuliranih teorijah in ne o ljudeh na splošno.
Skratka, po militantnemu pozitivizmu je naš program ta, da najdemo definicijo, ki bi sleherno teorijo postavila na primerno mesto. No, preden se bom ukvarjal s tem raziskovalnim programom, bi rad omenil drugi dve šoli mišljenja.
GLASBA:
Ena šola mišljenja je znana pod različnimi imeni: skepticizem, epistemološki anarhizem in kulturni relativizem. Vse to so sinonimi za tok razmišljanja, ki sega nazaj do antičnega skeptika Pirona in ima danes glavnega zagovornika v Paulu Feyerabendu, katerega delo »Proti metodi« se je pojavilo kot četrta knjiga v zbirki Minnesota Studies. Če sledimo skeptikom, je problem demarkacije nerešljiv. Razlog je zelo enostaven: demarkacijska linija ne obstaja. Epistemološko rečeno, vse teorije so enakopravne. Skepticizem smatra, da so znanstvene teorije zgolj še ena družina prepričanj in njihov rang je enak s tisočimi drugimi družinami različnih prepričanj. Nobena od teh družin – ali sistemov – nima nič bolj prav kot druga, vendar imajo nekatere več oblasti. Čeprav se lahko v posameznem sistemu prepričanj pride do sprememb, pa napredek ne obstaja. S stališča pozitivistov obstaja tok napredka, ki vodi vsaj do Einsteina, toda epistemološki anarhisti na takšen napredek ne pristajajo. Kar vidijo, so samo spremenljive mode, tako imenovani učinek priključevanja večini. Ta šola mišljenja, ki je bila s fenomenalnim uspehom newtonovske znanosti začasno utišana, se danes zopet postavlja na noge. Glede na njena stališča, je filozofija znanosti povsem legitimna aktivnost: nekdo lahko ima kriterij demarkacije, vendar sme ali ne sme z njim vplivati na druge ljudi. Upoštevajte, da epistemološki anarhizem nima nič opraviti z Maovim reklom »naj cveti tisoč cvetov«, saj je beseda »cvet«, jasno, normativni termin. Raje naj cvetovi in plevel cvetijo skupaj – kajti med njimi ne obstaja linija demarkacije. To predstavlja zelo pomemben problem. Feyerabend nima absolutno nobenega namena, da bi komurkoli vsiljeval subjektivno razlikovanje med cvetjem in plevelom. Sleherni sistem prepričanj – vključno s Popperjevo filozofijo znanosti – lahko svobodno rase in vpliva na kogarkoli, vendar noben ne more zahtevati epistemološke superiornosti.
Kako pa je z intelektualno poštenostjo? Tudi ta predstavlja zelo zanimiv problem. S stališča militantnega pozitivizma je objava česarkoli psevdoznanstvenega preprosto nepoštena. Seveda, lahko se ne strinjamo glede tega, kaj je znanstveno. Slednje je lahko odvisno ali sledimo Cerkvi ali profesorju Putnamu. Cerkev pravi, da ne smete objaviti nobene nedokazane teorije, če je ta v konfliktu z Biblijo, svobodno pa jo lahko, v kolikor je bila dokazana. Profesor Putnam po drugi strani vztraja, da ne smete objaviti nobene nedokazane znanstvene teorije, razen če to ni v interesu ameriškega proletariata, videno skozi njegove lastne vizionarske oči.
Po Popperju intelektualna nepoštenost pomeni podpiranje teorije, ne da bi specificirali eksperimentalne pogoje, na osnovi katerih bi jo opustili. Spomnim se, da sem marksistom in freudovcem v svojih popperjanskih dneh imel navado postavljati naslednjo vprašanje: »Povej mi, kateri posebni zgodovinski ali socialni dogodek se mora pripetiti, da se boš odrekel svojemu marksizmu?« Spomnim se, da je vprašanje običajno pospremila bodisi zmeda bodisi osupljiva tišina, toda bil sem zelo zadovoljen z učinkom.
Mnogo kasneje sem isto vprašanje zastavil prominentnemu znanstveniku, ki ni mogel podati nobenega odgovora, kajti, kot je dejal, »anomalije, seveda, vedno vznikajo, vendar jih vedno slej ko prej nekako rešimo.« Prav to je razlog, zaradi katerega imajo po Feyerabendu, ki je stopal po Popperjevih stopinjah, vsi ti kriteriji za intelektualno poštenost eno samo funkcijo: predstavljajo prazno retoriko, s katero zastrašujejo šolsko mladino. Feyerabendov edini nasvet je ta, da ohranite zvestobo samim sebi – počnete svoje stvari in si ne dopustite, da vas presojajo. K temu pristavlja, da ima poleg predavanj iz logike tudi predavanja o črni magiji in drugih podobnih alternativah. Feyerabendovem stališču se ne moremo smejati. Na primer, lahko razmislimo o stopnji smrtnosti med krščanskimi znanstveniki, ki ne sprejemajo umetne medicinske pomoči in želijo le, da jih ozdravi Bog. Zanimiva stvar v tem primeru je, da njihova stopnja smrtnosti in ničkaj opazno višja kot med akademiki. Včeraj sem naletel na zanimiv primer v časniku »The Observer« – morda ste ga videli tudi vi – ki govori o dveh ducatih psihiatrov, ki so pod izmišljenimi imeni obiskali druge psihiatre, ti pa so jih vtaknili v umobolnice.
GLASBA:
Skeptiki lahko potemtakem vedno pokažejo na zmotljivost znanstvenih teorij in občasno imajo prav. Tudi ne sledi nujno, da bolj kot je neko prepričanje znanstveno, srečnejši bodo ljudje. Pomislimo, na primer, na Švede, ki imajo najbolj dovršeno socialistično družbo v Zahodni Evropi in za katere se zdi, da so zelo zadovoljni s seboj na moralnem področju, če vzamete v račun intenzivnost njihovih proti Vietnamskih aktivnosti. In vendar imajo višjo stopnjo samomorov kot, denimo, ljudstvo Azande.
Tudi za Freudovo teorijo in marksizem se zdi, da posedujeta nekaj, kar manjka Einsteinovi teoriji o kvantni elektrodinamiki. Če se vam primeri, da srečate nekoga, ki dela v tem drugem polju, običajno odkrijete, da ste se naleteli na človeka, ki je podvržen nenehnim glavobolom, izhajajočim iz številnih problemov, katere mora rešiti, se pravi nekoga, ki ima številne dvome o celotni teoriji in dejansko ne vé, ali šele prihaja ali odhaja in vidi uganke vsepovsod. Preučite sedaj predanega Freudovca ali marksista. Živi v srečnem stanju, lahko razloži prav vse in uživa v tem ugodnem, sproščenem stanju uma, imenovanem »razumevanje«. Če se obrnete k teoretskem fiziku, ta običajno pravi: »Ne razumem, kaj se dogaja v vesolju, imam nekaj teorij in občasno moji eksperimenti delujejo; toda še vedno ne razumem, kaj je Bog mislil s tem kaosom.« Freudovski ali marksistični pristop po drugi strani vse postavi na svoje mesto. To me spominja, kako sem bil impresioniran nad Popperjevo frazo: »teorije, ki vse razložijo imajo neustavljiv učinek na šibek um.« Fraza je, seveda, sarkastična; kljub temu pa nekatera prepričanja naredijo ljudi srečnejše kot druga.
Po epistemološkem anarhizmu je intelektualni vpliv neposredno proporcionalen z vokalno energijo, vero in propagandnimi veščinami tekmujočih skupin. Mislim, da bi bilo bolje, če se k tej šoli vrnem kasneje. Vendar bi rad, da verjamete, da sem se pošteno ukvarjal z njihovo rešitvijo demarkacijskega problema, ki ima določeno privlačnost. Skeptiki, pa ne vsi, ponavadi pravijo: »Resnica? Takšna beseda ne obstaja.« Če nekdo omeni besedo »resnica«, potem pravi: »dobro, kaj je resnica! Resnica je tisto, kar verjame zmagovalec.« Če pride do boja med prepričanji in eno zmaga, je to prepričanje tisto, kar imenujemo »resnica«. O tem sem veliko razmišljal. Na primer, danes vemo, da je Kopernik, pravzaprav Galilej, dejansko dosegel neke vrsto propagandno zmago nad Ptolomejem. Vseeno večina ljudi misli, da je Galilejeva teorija resnična, čeravno ta presoja ne vzdrži v luči Einsteina. Naslednji primer: večina ljudi verjame, da sta leti 1917 ali 1789 trenutka napredka v zgodovini. A če sprejmemo drugačen način gledanja, lahko smatramo, tako kot smatram sam, da se je leta 1917 pričelo novo mračno obdobje. Po moje je leto 1945 leto, ko je bil ustanovljen edini veliki kolonialni imperij dvajsetega stoletja, namreč Sovjetska zveza v vzhodni Evropi; toda to je tudi leto veličastne zmage nad nacisti. Kot lahko vidite, obstajajo številna prepričanja, in številne točke pogleda: kdo lahko reče, katera je boljša? Seveda, če je teorija točna, tedaj ne bomo nikoli prišli do definicije demarkacije.
Lakatosevo predavanje v nadaljevanju preide iz kritike nove levice na kritiko desnice, od koder izpelje sklep, da si v resnici ne želimo ne enih ne drugih. Istočasno se seveda zavzame za nujnost metode, na osnovi katere bi lahko utemeljili razlikovanje med različnimi konstrukcijami sveta. Dejstvo je, da je Lakatos takšno metodo izdelal. Poimenoval jo je metodologija znanstvenih programov, ki jo je predstavil v številnih publikacijah in predavanjih. Pričujoče predavanje je v celoti objavljeno v knjigi »For and against method«.
GLASBA:
Jingle-dpu
Sledi poročilo iz predavanja, ki je potekalo v sklopu ciklusa o Totalitarizma Delavsko-punkerske univerze. O razmerju med totalitarizmom in arhitekturo je predaval Srećko Horvat, mladi teoretik iz Zagreba, ki je predavanje naslovil z retoričnim vprašanjem: »Kaj je totalitarizem brez arhitekture?«.
Horvatova temeljna teza se je glasila, da totalitarizma brez arhitekture preprosto ne bi bilo. Kot volja epohe, prevedena v prostor, je arhitektura konstitutivnega pomena za vsak totalitarni režim. Začetek in razvoj različnih totalitarizmov zato najlažje prepoznamo, če analiziramo njim pripadajoče arhitekturne načrte, kajti prav tu najdejo svojo prvo legitimacijo. Ni naključje, denimo, da je natančno premišljeno scenografijo Hitlerjevih najslavnejših govorov, katere namen je bil simbolizirati vso moč in razkošje nacističnega projekta, dezajniral prav Albert Speer, Hitlerjev osebni arhitekt. Svojo osrednjo misel je predavatelj, s pomočjo bogatega vizualnega materiala, prikazal na primeru Hitlerjevega nacizma, Mussolinijevega fašizma in stalinizma.
Zloglasna trojica totalitarnih vodij, Hitler, Mussolini in Stalin, je že zgodaj opazila izjemno moč, ki jo v sebi skrivajo zgradbe. Prvi pomenljivi primer totalitarističnega urbanizma in arhitekture predstavlja Mussolinijeva izgradnja fašističnega Rima, ki je kmalu zatem služila kot zgled za Hitlerjev Berlin in Stalinovo Moskvo. Leta 1930 je bil že docela uradno sprejet urbanistični plan novega, »petega«, Rima, ki bi iz bogate imperialistične rimske zgodovine in arhitektonske zapuščine, izvlekel tisto najstanovitnejše. Med najvažnejše propagandne projekte fašizma tako spada otvoritev »Vie dell`impero« (ulice Imperija), ki je spojila fašistični Rim z Areno, simbolom nekdanje slave. Gledano iz zraka je »Via dell`impero« predstavljala semiološko unifikacijo Italije, saj je, skupaj z »Via dei Trionfi« (ulico Zmagoslavja) in »Via del Mare« (Ulico Morja) obkrožila in spojila antični Rim v novo mesto Imperija.
No, kakor njegov italijanski kolega, je bil tudi Hitler veliki oboževalec imperialističnega Rima, ki ga je sam smatral za zgodnje arijsko cesarstvo, od katerega je tudi prevzel arhitekturo in jo spojil z elementi neoklasicizma ter art decoja. Najpomembnejša figura za razumevanje totalitaristične arhitekture je kakopak Albert Speer, »prvi arhitekt Tretjega rajha«. Ključna pri tem je njegova teorija o vrednosti ruševin: ruševine bi ovekovečile »Tretji rajh« in še tisočletja kasneje pričale o veličini slednjega, prav kakor so rimske ruševine dokaz superiornosti Rimskega cesarstva. Po Hitlerjevih lastnih besedah bi vse zgradbe Tretjega rajha morale postati »gigantsko pričevanje« njihove skupnosti. V praksi se je ta teorija manifestirala, denimo, skozi gradnjo v kamnu, ki je nadomestila rabo modernih materialov. Najpoučnejši primer nacistične arhitekture pa vsekakor predstavlja njegov najbolj megalomanski arhitekturni zalogaj, tako imenovana »Grosse Halle« ali »Velika dvorana«. Po zadnjih načrtih bi slednja morala meriti 320 metrov v višino in 300 metrov v širino ter tako postati največja zgradba na svetu, v katero bi stalo več kot 180 000 obiskovalcev. Zelo zgovoren je tudi podatek, da je novi urbanistični plan Berlina, to je bodoče Germanie, glavnega mesta na svetu, zahteval rušenje več kot 80 000 – ih zgradb.
Megalomanskih urbanistično-arhitekturnih domislic seveda ni primanjkovalo niti Stalinu. Omenimo le gigantsko »Palačo Sovjetov«, ki bi morala vznikniti sredi Moskve: po načrtih bi že njena osnova merila več kot 300 metrov, za nameček pa bi na njenem čelu bil moral stati še stometrski kip tovariša Lenina.
Ob prikazu in analizi primerov iz totalitaristične arhitekture je predavatelj izčrpal njene tri temeljne značilnosti. Prvič, totalitaristična arhitektura ima teatrološko funkcijo: njena scenografija interpelira kolektivno zavest in inscenira samo družbeno-ideološko dogajanje. Drugič, za totalitaristično arhitekturo je značilna simbolna funkcija: vse zgradbe, celo ljudje, simbolizirajo novo oblast. Nazadnje, totalitaristična arhitektura ima tudi didaktično funkcijo: z ene strani mora ljudi poučiti estetskega okusa, z druge jim pokazati temeljne človeške vrednote.
Zadnji del predavanja je bil posvečen problematizaciji sodobne, postmoderne, arhitekture, ki jo lahko beremo tudi kot izsledek totalitaristične. Nekatere njene lastnosti, kot so vseprisotnost kamer, popolno nadzorovanje, ukinjanje privatne sfere, namreč pričajo o tem, da gre danes za sofisticirano realizacijo vseh tistih totalitarnih tendenc, o katerih so Mussolini, Hitler in Stalin lahko le sanjali.
Poročilo predavanja je pripravila Ana Jovanović.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Filozofija skozi čas
Če bi z anketo izbirali največjega svetovnega filozofa, bi se na prvem mestu gotovo znašel Karl Marx, ki je bil rojen 5. maja leta 1818.
Marx je nesporno vodilni filozof svoje generacije. V zgodovini filozofije je bilo običajno, da se je skozi filozofijo prizadevalo priti do nadzgodovinske božanskosti, pa naj gre v tem primeru za Platona in Hegla, ali pa za neevropske primere filozofov kot so indijski monist Šankara, kitajski neokonfucijanec Hsün Tzu in islamski anti-filozof al Gazali. Ni preveč poenostavljeno, če trdimo, da so materialisti in skeptiki vedno nastopali v konfliktnem nasprotovanju z idealisti. Marx je v tem smislu, vsaj za časa svoje generacije, izvršil ontološki preobrat, ki je fenomene duhovne kulture razlagal s fundamentalnostjo materialne kulture, v ožjem pomenu ekonomske produkcije. Naenkrat so širom sveta idealisti postali tisti, ki so bili primorani referirati na materialiste in ne obratno.
Marxov preobrat je zanimiv tudi z eksistencialnega vidika. Če je bilo stoletja smiselno razpredati o obstoju Boga, o statusu substance, čutnih kvalitetah, o človekovi svobodni volji, itd. so z razvojem kapitalizma postala ta vprašanja nesmiselna. Kako nesmiselna? Predstavljajmo si filozofa, nelastnika proizvajalnih sredstev, ki v svojem ‘fohu’ ne najde službe oziroma vira preživljanja in kako se lahko kot ”svoboden” iskalec zaposlitve ponudi na ”svobodnem” trgu delovne sile. Edino kar lahko ponudi je fizična sila rok. Če ta filozof beži v preživete filozofske probleme, ki nimajo veze z njegovo aktualno eksistenco, postane odtujen od realnosti same. Iskanje transcendentnega fundamenta vsega je preživeto. Ni ga namreč večjega nesmisla kot v proizvajalni rutini tekočega traku iskati preživeto metafiziko, namesto vzroka svoje eksistencialne odtujitve, ki se kaže kot prodajanje svojega časa in tudi biti za mizerno mezdo, ki je še vedno boljša kot nič. Marx je dosledno opravil z vso preteklo navlako v pomenu, da je intelektualno dejavnost potrebno navezati na tisto kar delaš, saj se skozi delo uresničuješ.
Toda pri Marxu je ena velika slabost. Kako naj uspe komunistična brezrazredna vizija družbe, če ne opravi tudi z idejno vladavino Marxa, tega intelektualnega kapitalista? Tukaj pa sta potem dve možnosti: polpotovska različica kamenodobnega komunizma, kjer je vsak intelekt eliminiran, ali pa ”Opičje norčije” bratov Marx .
GLASBA:
Filozofija skozi čas
7. maja
… 1873 je umrl John Stuart Mill.
… 1936 je umrl znan nemški filozof in zgodovinar Oswald Spengler. Njegovo najbolj znano delo je Propad zahoda.
… 1993 je umrl indijski filozof, marksist in materialist Debiprasad Čatopadjaja (Chattopadhyaya). Zaslužen je po tem, da je v indijsko filozofijo vrnil materializem in skepticizem, ki sta bila skozi zgodovino prevlade bramanskega monizma potisnjena na obrobje intelektualnega ustvarjanja. Njegovi kritiki lahko najdemo vzporednico na Zahodu pri Davidu Humu.
9. maja
… 1731 je umrla angleška filozofinja Mary Astell.
… 1805 je umrl Friedrich von Schiller.
… 1960 so ZDA kot prve na svetu uzakonile uporabo kontracepcijskih tabletk.
10. maja
… 1872 je bil rojen francoski sociolog in antropolog Marcel Mauss.
… 1933 so pripadniki nemške nacionalsocialistične stranke v Berlinu na Opernem trgu sežgali več kot 20.000 knjig nenemškega duha.
11. maja
… 1749 je umrla angleška pisateljica in filozofinja Catharine Cockburn.
… 1752 je bil rojen nemški antropolog, fiziolog in zbiralec človeških lobanj raznih rasnih tipov Johann Friedrich Blumenbach.
… 1895 je bil rojen indijski filozof Džidu Krišnamurti.
… 1997 je superračunalnik Deep blue v šahovski partiji premagal Garija Kasparova.
… 2001 se je v restavracijo ob koncu vesolja podal britanski pisatelj Douglas Adams.
12. maja
… 1845 je umrl nemški jezikoslovec, pesnik in kritik August Wilhelm von Schlegel. Bil je brat nam bolj znanega Friedricha von Schlegla. Oba pa sta imela velik intelektualni vpliv na romantiko.
… 1978 se je Mednarodni meteorološki inštitut odločil, da hurikanov ne bodo več poimenovali izključno z ženskimi imeni. Ko bo za poimenovanje hurikanov zmanjkalo tudi moških imen, jih še vedno lahko poimenujejo po filozofih.
13. maja
… 1904 je umrl francoski sociolog in kriminolog Jean-Gabriel de Tarde.
13. maj 1497 pa je tudi dan, ko je papež Aleksander VI., s posvetnim imenom Rodrigo Borgia, izobčil Hieronima Savonarolo.
Kako bi si lahko zamislili renesanso, če ne bi obstajalo politično rivalstvo za prestiž med družinama Borgia in Medici? In kako bi si zamislili renesanso, če bi Savonaroli skupaj s privrženci uspelo vzpostaviti teokratsko diktaturo kreposti?
Eno je gotovo: pokroviteljsko mecenstvo Medičejcev in Borgijcev, iz katerih so se konec 15. in v začetku 16. stoletja po razmerjih politične moči izmenoma rekrutirali papeži, je omogočilo vrhunec renesanse, hkrati pa znotraj duhovščine vedno bolj radikalne zahteve po reformi Cerkve.
Eden najglasnejših v generaciji pred Lutrom je bil florentinski pridigar Hieronim Savonarola. Leta 1492 je smrt Lorenza Medičejskega, mecena mladega Michelangela in filozofov Ficina ter Mirandole, postala priložnost za Savonarolo, da vzdigne svoj glas proti grešnem in razsipnem življenju someščanov Florentincev. Francozi so že dolgo pogledovali proti prebogatim severnoitalijanskim meščanskim republikam, zato sta bila smrt Lorenza Medičejskega in pa blaznost njegovega sina, dober razlog za Francoze, da so leta 1494 okupirali Firence.
Ko so Francozi, založeni s tovori zadnje florentinske mode, odšli, so Florentinci restavrirali republiko, a tokrat brez Medičejcev. Toda v pridigarski družbi Savonarole, ki je znal izkoristiti jezo nižjih slojev, se jim je slabo pisalo. Savonaroli je za nekaj časa uspelo voditi Firence kot diktaturo kreposti, v kateri vladajo krščanske vrline. Kar ne bi bilo še toliko moteče, če ne bi: prvič, popolnoma uničil ekonomijo mesta in med reveže spravil srednje meščanstvo (najbogatejši so že prej pobegnili iz mesta); in drugič, če ne bi užalil papeža Aleksandera VI, s posvetnim imenom Rodrigo Borgia, ki je bil sicer zagrizen sovražnik Medičejcev, a verjetno je Savonarola predstavljal grožnjo tudi njemu.
Ker je Savonarola dobro vedel za spletkarskost Borgijcev, se ni odzval vabilu na zagovor v Rim. Sledila sta obtožba herezije in prepoved pridiganja. Hkrati pa je Savonarola vztrajno izgubljal na priljubljenosti med Florentinskim nižjim meščanstvom in reveži, ki so si zaželeli boljših starih časov pod Medičejci. Zarota medičejske stranke je spodletela in pet njenih privržencev so usmrtili privrženci Savonarole. Leta 1497 v tej napeti drami papež Aleksander VI. izobči Savonarolo, ki izobčenje zavrne. Po cerkvenem zakoniku bi ga mu morali izročiti papeški odposlanci, kar pa jim ne uspe, ker pred njimi v Firence prispe kuga.
Ko se zadeve s kugo umirijo, Savonarolo končno privedejo pred papeža, ki ga obtoži zgolj herezije, ne pa tudi izobči. Med torturo Savonarola prizna, da je lažni prerok. Papež Aleksander VI izroči Savonarolo nazaj florentinski posvetni oblasti. 23. maja 1498 Savonarola opravi na glavnem firenškem trgu skupaj s še dvema privržencema zadnji mašniški obed, nato jih vse tri pobesijo, njihova trupla pa sežgejo ter pepel stresejo v reko Arno.
Savonarola je bil tudi strasten pisec. Ni znano, ali so njegove pridige in kritike, ki se nahajajo v Vatikanskih arhivih že uredili, znano pa je, da je več kot 30 zvezkov podlaga za začetek procesa beatifikacije.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!