GROŽNJA PRIHODNOSTI: RAST BREZ ZAPOSLOVANJA
Ko so mnoga zahodna gospodarstva po krizi iz leta 2008 pričela počasi okrevati in se je že pokazala gospodarska rast, a po drugi strani stopnja brezposelnosti nenehno narašča še danes, se je pokazala prava grožnja prihodnosti. V zahodnem svetu lahko v prihodnjih letih in desetletjih pričakujemo gospodarsko rast ob bistvenem zmanjšanju zaposlenosti. Gre za t.i. pojav jobless growth oziroma rast brez zaposlenosti, ki bo posledica preusmeritve zahodnih gospodarstev v visokotehnološke produkte in storitve, ki zahtevajo le malo delovne sile. Delovno intenzivne panoge so se večinoma že preselile na gosto naseljena območja tretjega sveta. Pričakujemo lahko, da bo zahod uspel zviševati gospodarsko rast brez hkratne zaposlenosti večine prebivalcev razvitega zahoda. Ta rast brez zaposlenosti povzroča več izjemno resnih problemov, s katerimi se mora soočiti družba že danes. Prvič, gre za ekonomski problem zagotavljanja primerne kupne moči pri visoki stopnji brezposelnosti. Drugič, gre za problem socialne pravičnosti, ki v družbi mnogih brezposelnih in manjšine zaposlenih in dobro preskrbljenih postane še bolj izrazita kot v primeru izkoriščanja masovnega delavstva. Tretjič, gre za problem družbene kohezije, saj se v družbi, kjer je večina izključena iz oblikovanja družbene strukture, le-ta razrahlja in posledično razkroji.
Kot eden možnih odgovorov na te probleme se ponuja razvoj tretjega sektorja in socialnega gospodarstva, ki bi lahko služila kot nov sektor za zaposlovanje množic brezposelnih, ki bodo ostali brez dela predvsem zaradi preusmeritve zahodnih gospodarstev v visoko tehnološke in nizko delovno intenzivne panoge. Hkrati pa bi razvoj tretjega sektorja omogočil kreativno spreminjanje oblik družbenega življenja, ki bi presegle sedanje oblike pretežno produktivno in ekonomsko usmerjenih družb.
TRETJI SEKTOR IN SOCIALNO GOSPODARSTVO KOT ALTERNATIVA
Ideja socialnega gospodarstva
V najširšem smislu lahko socialno gospodarstvo opredelimo kot sistem podjetij in drugih pravnih subjektov, ki ne delujejo pretežno z namenom povečevanja dobičkov, temveč težijo k drugim ciljem, predvsem k splošni dobrobiti družbe v celoti. Vendar lahko vidimo, da je razumevanje socialne ekonomije v različnih državah in različnih družbah precej različno. Kar je državam članicam Evropske unije skupnega je predvsem strinjanje v tem, da socialno gospodarstvo predstavlja zelo pomembno komponento evropskega ekonomskega modela in je hkrati tudi zelo pomembna kot aktivnost, ki pripomore k promoviranju socialne kohezije in demokracije. Po letu 1970 se je v Evropi kot socialno gospodarstvo obravnavalo samo kooperative in t.i. skupnostne organizacije, pri nas poznane predvsem v obliki različnih zadrug. Leta 1997 pa je Evropska komisija oblikovala nove smernice za obravnavo društev in zvez društev ter različnih neprofitnih organizacij kot dela t.i. »tretjega sistema« oziroma socialnega gospodarstva.
Na ravni EU se večinoma uporablja naslednja definicija socialnega gospodarstva:
»Organizacije socialne ekonomije so ekonomski in gospodarski akterji, ki jih najdemo v vseh sektorjih. Zaznamujejo jih njihovi cilji in svojevrstne oblike. Socialno gospodarstvo vključuje organizacije kot so kooperative, združenja, vzajemna društva in fundacije. Ta socialna podjetja so še posebej aktivna na področjih kot je socialno varstvo, socialne storitve, zdravstvo, bančništvo, zavarovalništvo, pridelovalne dejavnosti, razne storitve za potrošnike, posredništvo, razne obrti, stanovanjske storitve, oskrbovanje, storitve v lokalnem okolju, izobraževanju in usposabljanju, na področju kulture, športa in aktivnosti za prosti čas.«1
Na prvi pogled je očitno, da nam ta definicija socialnega gospodarstva ne pove dovolj o socialnem gospodarstvu, saj kot dejavnost socialnega gospodarstva navaja praktično vse dejavnosti, ki so v domeni vsakega gospodarstva v vsaki družbi. Našteje le nekaj posebnih oblik družb kot so kooperative, društva in fundacije. Šele podrobnejši pogled, kako v različnih evropskih državah definirajo socialno gospodarstvo nam ponudi nekaj skupnih točk, ki opredeljujejo pojem socialnega gospodarstva:
»V vsaki evropski državi prevladuje splošno mnenje, da je socialno gospodarstvo sistem socialnih podjetij, katerih vrsta aktivnosti se primarno veže na socialne (družbene) cilje ter katerih dobički se načeloma reinvestirajo za tovrstne namene nazaj v podjetje ali v skupnost, v kateri podjetje deluje. Socialna podjetja v širokem spektru socialnih in okoljskih storitev se pojavljajo v različnih oblikah: podjetja, katerih lastniki so zaposleni, kooperative, kreditna združenja (Credit Unions), fundacije, društva, vzajemne družbe, humanitarne organizacije.«2
Tukaj se temeljne linije socialne ekonomije že bolje izrisujejo. Gre za pravne subjekte, ki sicer lahko delujejo na področju gospodarstva, a vendar njihov primarni cilj ni v ustvarjanju in izplačevanju dobičkov, temveč v zagotavljanju splošnega dobra.
Predlog opredelitve socialnega podjetništva v Sloveniji
Predlog definicije, ki se pojavlja v vseh virih, ki določajo smernice za razvoj socialne ekonomije v Sloveniji3 je naslednji:
Socialna podjetja predstavljajo podjetja in organizacije (subjekte) s ciljem zagotavljanja družbenega blagostanja, ki izpolnjujejo naslednje ekonomske in socialne/družbene kriterije:
Ekonomski kriteriji:
– osnovna dejavnost je proizvodnja izdelkov in/ali prodaja storitev
– visoka stopnja avtonomije (npr. ni v večinski lasti države)
– tržna usmerjenost
– opredeljen delež neplačanega dela
Socialni/družbeni kriteriji:
– nastane na podlagi civilne pobude
– odločanje ni odvisno od deleža vloženega kapitala (en deležnik en glas)
– aktivno vključevanje vseh deležnikov
– delovanje v korist svojih članov, uporabnikov in skupnosti
– dobiček se v večini vlaga nazaj v dejavnost ali v lokalno okolje (osnovni cilj ni maksimiranje dobička za lastnike)
Definicija socialne ekonomije v Sloveniji je mnogo ožja od siceršnje in vse kaže, da bo takšen koncept socialne ekonomije izključujoč do večine nevladnih organizacije kot so društva in zasebni zavodi, ki ne delujejo na trgu, temveč se ukvarjajo izključno z neprofitno dejavnostjo in se financirajo izključno iz javnih sredstev. Slovenska definicija namreč izrazito izpostavlja ekonomske kriterije kot so proizvodnja izdelkov in ponudba storitev in izdelkov na trgu. Temu pogoju neprofitne organizacije ne ustrezajo in ne morejo ustrezati, saj ne delujejo na trgu. Izključujoča narava te definicije je prvič temu primerno izključujoče delovala že na prvem razpisu, ki je ponujal finančne vzpodbude za razvoj socialnega podjetništva, ki je bil objavljen poleti 2009. Finančne vzpodbude za zaposlovanje v socialnih podjetjih so bile vezane na tržno naravo družb, ki so lahko kandidirale na tem razpisu. Vsa neprofitna društva in zavodi so tako a priori izpadli iz igre, ki bi jim lahko prinesla možnosti za zaposlovanje novih kadrov. Tudi v naprej lahko pričakujemo, da bo slovenska (pre)ozka definicija usmerjala javna sredstva za vzpodbujanje zaposlovanja v socialni ekonomiji zgolj v podjetja, ki delujejo na trgu, ne pa hkrati tudi v društva in zavode, ki se ukvarjajo npr. s kulturo, športom, prostovoljstvom in podobnim.
Problem, ki ga je tukaj prav tako smiselno izpostaviti, je problematično zamišljeno mesto prostovoljnega dela v socialnem podjetništvu. Trenutno namreč priprava predpisov na tem področju predvideva, da bodo imele organizacije, ki se uvrščajo v socialno podjetništvo, v svojih aktivnostih predvideno določeno mero prostovoljnega dela. To je princip, ki se prenaša iz večine organizacij, ki delujejo na področju civilne iniciative oziroma nevladnih organizacij, ki tako rekoč temeljijo na prostovoljen delu. Ob vseh pozitivnih vidikih prostovoljnega dela, pa gre tukaj vse pogosteje za izkoriščanje brezplačne delovne sile. Prostovoljstvo namreč bistveno spreminja svojo obliko. Klasično »ameriško« prostovoljstvo je namreč temeljilo na modelu človeka, ki je polno zaposlen ali je redni študent ali upokojenec, v prostem času pa nekaj ur na teden opravlja prostovoljno delo na različnih področjih kot je kultura, skrb za nemočne, skrb za okolje ipd. Zdaj se vse pogosteje pojavlja, da so prostovoljci brezposelni ljudje, ki predvsem zato, ker si iz svojega prostovoljstva v bodoče obetajo kakšno zaposlitev, delajo kot prostovoljci v obsegu polnega delovnega časa. Biti »brezposelni prostovoljec« je nesporno contradictio in adjecto. To je zloraba prostovoljnega dela, ki se je poslužujejo v vseh sektorjih, tako javnem in zasebnem kot tretjem sektorju. Knjižnice ponujajo možnost opravljanja strokovnega izpita po opravljenem šestmesečnem prostovoljnem pripravništvu. Nevladne in neprofitne organizacije operirajo s sredstvi, ki lahko pretežno pokrijejo le materialne stroške in administrativne kadre, medtem ko za vsebinsko delo vse pogosteje angažirajo prostovoljce. Delodajalci ponujajo možnosti zaposlitve šele po nekajmesečnem usposabljanju brez plačila ipd. In zdaj vse kaže, da bodo zakonski predpisi s področja socialnega podjetništva celo uzakonili prostovoljno delo kot pomemben del delovnih ur v tem sektorju, in kaže, da bodo pri tem pozabili, da človek, ki za svoje preživetje ne prejema zadostnih sredstev iz določenega naslova, ne more biti prostovoljec. A res verjamemo, da je človek, ki nima rednih prihodkov, dejansko »prostovoljni« prostovoljec? Prostovoljstvo je tako postalo tista mala uteha za izključene, ki s svojim prostovoljnim delom zadostijo vsaj svoji potrebi po občutku vključenosti, če že ne morejo zadostiti svoji potrebi po materialni varnosti. Država in delodajalci pa to »skromnost« ljudi z veseljem izkoristijo za prenašanje določenih opravil na brezplačno delovno silo. Družba, ki pri ohranjanju same sebe dobesedno računa na določen obseg brezplačno opravljenega dela svojih članov, lahko ta svoj princip utemelji zgolj na podlagi zagotovitve materialne varnosti na nek drug način, npr. z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka.
Mešanje pojmov »tretji sektor« in »socialno gospodarstvo«
Vrnimo se zdaj k problemu opredelitve socialne ekonomije. Tukaj se mnogo težav pojavlja zaradi različnih definicij in terminologije. Po Jeremyju Rifkinu, ki ga bomo podrobneje predstavili v drugem delu tega besedila, je »tretji sektor« definiran kot »neprofitni« in »netržni« sektor. Tretji sektor, če naj govorimo o posebnem sektorju, se mora od javnega sektorja razlikovati po ustanoviteljstvu, saj mora biti ustanovitelj družbe v tretjem sektorju civilna družba in ne država, hkrati pa se mora razlikovati od zasebnega sektorja, kjer je ustanovitelj družb prav tako civilna družba. Razlika med tretjim sektorjem in zasebnim (gospodarskim) sektorjem se nahaja prav v nepridobitnosti oziroma neprofitnosti. Ključno je torej, da definicija tretjega sektorja popolnoma izključi možnost, da bi si ustanovitelji družb v tem sektorju izplačevali dobičke. Sedanja opredelitev socialnih podjetij kot podjetij, kjer se dobiček »v večini« vlaga nazaj v podjetje ali skupnost ne more biti dovolj. Največji problem na ravni definicij pa se kaže v Rifkinovi zahtevi, da je tretji sektor netržni sektor. Rifkin identično uporablja izraza tretji sektor in socialno gospodarstvo. Morda ga lahko smiselno dopolnimo, če rečemo, da je tretji sektor širši pojem kot socialno gospodarstvo, da namreč tretji sektor poleg netržno usmerjenih neprofitnih organizacij kot so društva, zavodi, fundacije ipd. vključuje še tržno in profitno usmerjena podjetja kot so zadruge, invalidska podjetja, neprofitni d.o.o., ki pa morajo, da ustrezajo merilom, vse dobičke vračati nazaj v podjetje ali skupnost.
Skratka, problem finančnih vzpodbud, ki so namenjene razvoju socialne ekonomije, je, vsaj v Sloveniji, v tem, da je projekt zastavljen preozko. Te vzpodbude bi morale biti zastavljene širše kot vzpodbude za zaposlovanje v celotnem tretjem sektorju, ki poleg socialnih podjetij zajema še neprofitna društva, zavode, fundacije, torej organizacije, ki ne delujejo na trgu.
Če pogledamo stanje na področju tretjega sektorja v Sloveniji, lahko vidimo, da imamo izjemno dinamičen in razvit tretji sektor, saj beležimo nekje med 20.000 in 25.000 že delujočih organizacij tretjega sektorja. Žal pa je zaposlenost v tem sektorju v izredno slabem stanju. Ob skoraj milijonu delovno aktivnih prebivalcev je v tretjem sektorju zaposlenih le 0,37% vseh zaposlenih, medtem ko v EU znaša povprečje 4,9%, v najbolj razvitih državah pa celo 9%. 85% organizacij v tretjem sektorju v Sloveniji nima niti enega zaposlenega. Po mednarodni primerjavi trdnosti civilno-družbenih organizacij so slovenske organizacije zelo nizko ocenjene, pri čemer se veliko težav teh organizacij navezuje prav na problem pomanjkanja kadrov. Zanimivo je tudi, da v EU tretji sektor ustvarja blizu 10% BDP-ja, v Sloveniji sicer nimamo meril, vendar je ocenjeno stanje pod 1%.
Pogoji in perspektive tretjega sektorja
Nesporno tretji sektor ni nekakšna umetna tvorba, ki bi si jo zamislili politiki ali teoretiki, temveč gre za živ mehanizem, ki izrašča iz sodobne družbe in njenih potreb. Še preden je bilo govora o tretjem sektorju in socialni ekonomiji kot pomembni točki za premoščanje problemov brezposelnosti, so se tovrstne organizacije pričele rojevati na različnih področjih zadovoljevanja potreb družbe: od področja kulture in športa do področij zdravstva, izobraževanja in skrbstva. Čeprav v Sloveniji še nimamo enotnega zakona, ki bi v celoti določal organizacijske, davčne in delovno-pravne temelje za razvoj tretjega sektorja in predvsem za razmah zaposlovanja v tem sektorju, pa že imamo mnoge zakone, v katerih je mogoče prepoznati zametke pravnih temeljev celotnega tretjega sektorja. Zakon o gospodarskih družbah iz leta 2003 opredeljuje neprofitni d.o.o.. Zakon o zadrugah iz leta 1992 opredeljuje, da namen ustanovitve zadruge ni ustvarjanje dobička, temveč povečevanje skupnih dobrobiti ustanoviteljev zadruge, skratka, ustanovitelji zadruge si dobičkov ne smejo izplačati, ampak jih morajo usmeriti nazaj v dejavnost zadruge. Zakon o zavodih iz leta 1999 določa, da lahko zavod opravlja gospodarsko dejavnost po načelu neprofitnosti, kar pomeni, da se ves dobiček vrača nazaj v delovanje zavoda. Zakon o društvih iz leta 2006 določa povezovanje posameznikov z namenom zagotavljanja širših družbenih ciljev. Zakon o fundacijah iz leta 1995 določa, da je fundacija ali ustanova neprofitna organizacija, ki služi zadovoljevanju socialnih ciljev. Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidov iz leta 2005 določa, da je d.o.o., ki zaposluje več kot 40% invalidov definiran kot invalidsko podjetje, kar mu omogoča posebne davčne olajšave in povračila stroškov plač. Zakon o skladnem regionalnem razvoju iz leta 2005 eksplicitno zahteva, da regije opredelijo mesto socialne ekonomije v svojih programih. Zakon o davkih pravnih in fizičnih oseb iz leta 2004 pa, žal zelo skromno, določa možne oprostitve davkov na podlagi doniranja neprofitnim organizacijam.
Žal v Sloveniji še nimamo in še ne moremo tako kmalu pričakovati zakona, ki bi enotno opredelil vse organizacije tretjega sektorja, hkrati pa omogočil pripravo davčnih in zaposlitvenih posebnosti, ki bi veljale za te organizacije. Kljub temu pa lahko glede na trenutna strinjanja o strukturi tretjega sektorja kot del le-tega prepoznamo naslednje oblike organizacij:
– razne kooperative
– invalidska podjetja
– zasebne neprofitne družbe (neprofitni d.o.o.)
– združenja, ki ponujajo socialne storitve
– razne fundacije
– kulturne organizacije
– športne in turistične organizacije
– podeželske razvojne agencije in centri
– komunalna storitvena podjetja
– organizacije za zaščito kulturne dediščine
– mladinski centri
– zaposlitvene agencije in centri
– humanitarne organizacije
– okoljevarstvene organizacije
– socialne trgovine.
Pravne oblike teh organizacij pa so povsem raznolike: društvo, zveza društev, zavod, ustanova, zadruga, neprofitni d.o.o., GIZ itd.
Rezultati različnih analiz na področju tretjega sektorja in socialne ekonomije v Sloveniji so si enotni v tem, da za razvoj tretjega sektorja in socialne ekonomije potrebujemo: izdelano vizijo in strategijo, ustrezno pravno okolje, ustrezno fiskalno politiko, ustrezno institucionalno okolje, materialno in finančno podporo ob ustanavljanju socialnih podjetij in organizacij tretjega sektorja, ustrezno izobražene kadre in ustrezno javno podporo. Pod temi pogoji lahko tretji sektor postane ključni nosilec družbenih inovacij, novih priložnosti za aktivno socialno vključevanje, boljše upravljanje z okoljem ipd. Pozitivne plati razvoja tretjega sektorja v celoti (ne le socialnih podjetij) so poleg zmanjševanja brezposelnosti tudi vzpodbujanje aktivne socialne politike (socialno vključevanje ranljivih družbenih skupin), vzpodbujanje neposredne skupnostne skrbi za člane skupnosti, zadovoljevanje določenih potreb posameznikov in skupnosti izven profitnega sektorja, povečanje učinkov javnih sredstev vloženih v reševanje problematike brezposelnosti, izboljšan položaj in kakovost dela obstoječih javnih, nevladnih in drugih organizacij, skladnejši regionalni razvoj, izboljšana kakovost življenja prebivalstva, preprečevanje revščine in neenakosti med prebivalstvom, reforma javnih storitev, večja inovativnost in odzivnost glede na potrebe družbe, krepitev t.i. socialnega kapitala in vzpodbujanje aktivnega državljanstva in še bi lahko naštevali.
Razvoj tretjega sektorja se tako kaže kot alternativni model odgovarjanja na potrebe družbe, ki lahko oziroma mora obstajati vzporedno s kapitalističnim gospodarskim sistemom. Ideja o tovrstnih alternativah ni nova, temveč se nenehno bolj ali manj intenzivno pojavlja v družbah že vse od začetkov kapitalističnega gospodarstva. Zanimive modele nekakšnega »obvoza« kapitalizma je Karl Polanyi prepoznal že v družbeno-ekonomskih eksperimentih z začetka 19. stoletja, ki so kazali določene lastnosti sodobnih idej o socialni ekonomiji.4 Ideja o »drugih možnostih« tako spremlja kapitalistične družbe že vse od njihovih začetkov.
RAZVOJ TRETJEGA SEKTORJA KOT NUJNOST
Jeremy Rifkin v knjigi Konec dela. Zaton svetovne delavske sile in nastop posttržne družbe iz leta 1995 pravi: “Zdaj imamo možnost ustvariti milijone novih delovnih mest v tretjem sektorju – civilni družbi.”5 Skupaj z Rifkinom se moramo vprašati, zakaj sploh potrebujemo milijone novih delovnih mest v tretjem sektorju. A ni naloga zasebnega (gospodarskega) sektorja, da zaposluje? Rifkin je s podrobno zgodovinsko analizo pokazal to, kar smo na začetku tega besedila omenili kot problem jobless growth. Gospodarski razvoj v kapitalizmu nenehno teži k temu, da se razbremeni nenujne delovne sile, saj delovno silo obravnava kot »strošek«. Rifkin v zgodovini kapitalističnega gospodarstva izpostavi prav to razmerje med gospodarskim napredkom in brezposelnostjo. Sprašuje se, kako je tehnološki napredek in razvoj na področju organizacije dela v zadnjih sto petdesetih letih vplival na delo in zaposlovanje. In ugotavlja, da je neizpodbitno dejstvo, da je posledica tehnološkega napredka in reorganiziranja podjetij povečana produktivnost ob hkratnem zmanjšanju stroškov dela. Skratka, gospodarska rast že sto petdeset let teži k temu, kar danes imenujemo jobless growth, rast brez zaposlenosti. In po Rifkinu se lahko ta trend zmanjševanja potrebe po človeškem delu v produkcijskih procesih v prihodnosti razvije v dva možna scenarija, odvisno od tega, kako bodo porazdeljene koristi od povečane produktivnosti. Prvi, »rožnati scenarij«, bi pomenil osvobojenost od dela, veliko prostega časa, konec revščine in blaginja za vse; in drugi, bolj verjeten »črni scenarij«, bi pomenil nepredstavljivo visoko stopnjo brezposelnosti, svetovno krizo in socialne nemire. Rifkin je svoje delo napisal leta 1995 in ga dopolnil leta 2004. Brez dvoma lahko rečemo, da je odlično anticipiral razmere, ki smo jim priča od jeseni leta 2008 naprej.
Zgodovino položaja delavca v zadnjih dvesto letih lahko opišemo kot prehod od delavca, ki je »izkoriščan« do delavca, ki je »nepotreben«. Problem izkoriščanja danes nadomesti problem »izključitve«. Formalna zaposlitev/delo danes predstavlja pogoj družbene vključitve, pogoj identitete in vrednosti, zato je problem, prvič, finančno-materialne narave, saj gre za problem dostopa do sredstev za življenje tistih ljudi, ki jih tržni sektor ne potrebuje več, ter drugič, gre za problem socialne narave, saj se pojavi vprašanje, okoli katere točke organizirati družbeno življenje milijonov ljudi, ki imajo veliko prostega časa oziroma samo še prosti čas, če si temu dovolimo bizarno reči prosti čas. Rifkin se sprašuje, kako naj se trajno brezposelni še čutijo pripadnike iste družbe s tistimi, ki so zaposleni.
Tukaj se ponovno srečamo z dvesto let starim problemom, ki se kaže v tem, da tržni sektor sebe razume kot vase zaprt in samozadosten sistem. Tržni sektor se pri delitvi koristi vede kot samozadostna struktura, pri čemer pa spregleduje, da se pri svojem delovanju izrazito nanaša po eni strani na javne strukture in po drugi strani na družbo kot civilno družbo. Po eni strani koristi državno ozadje in po drugi strani pa se napaja iz družbe kot živega organizma, ki razvija umetnost, znanost, načine življenja in skupnostno skrb. Tržni sektor je svoje posebno mesto v družbi več kot stoletje utemeljeval na t.i. trickle-down teoriji, ki izvira od Jeana Baptista Saya, avtoritete na področju ekonomske teorije z začetka 19. stoletja. Ta teorija je zagovarjala idejo, da bodo koristi, ki jih imajo lastniki kapitala, pronicale po družbeni strukturi navzdol tudi do tistih, ki so najbolj prikrajšani. Vendar se je ta teorija o pronicanju že mnogokrat izkazala za teoretsko zablodo, ki zgolj služi tržnemu sektorju kot upravičevanje zadrževanja dobičkov v rokah manjšine. Zaradi samorazumevanja tržnega sektorja kot samozadostnega sistema dobički od povečane produktivnosti ne prehajajo v tretji sektor, hkrati pa dobički od povečane produktivnosti prav tako ne prehajajo v zadostni meri v javni sektor, kar je posledica izrazitega odpora do davkov. Rifkin, kot mnogi, izpostavlja, da so dejansko javni sektor, zasebni/tržni sektor in tretji sektor enakopravni in med seboj povezani nosilci družbene strukture. Javni kapital, ekonomski kapital in socialni kapital so vzajemno odvisni in zato pripadajo vsem sektorjem.
Iz te linije razmišljanja Rifkin razvije svoj pojem tretjega sektorja kot sektorja, ki izvira iz civilno-družbenih iniciativ, ki v novih oblikah zaposlovanja zadovoljujejo različne potrebe skupnosti, pri čemer pa mora biti ta sektor, da se lahko primerno razvije, pretežno financiran iz presežkov, ki jih ustvarja zasebni sektor na podlagi novih tehnologij in sprememb na področju organizacije dela, ki omogočajo večjo produktivnost ob hkratnem zmanjšanju stroškov dela. Koristi od povečane produktivnosti bi bile na ta način vsaj deloma prerazporejene v celotno skupnost. Ideja je torej, da tretji sektor zaposli presežne delavce, ki jih tržni sektor izloči. Zato Rifkin razvoja tretjega sektorja ne vidi kot zgolj možno alternativo, temveč kot nujnost, ki bo preprečila družbeni razkroj, ki bi sledil drastično povišani stopnji brezposelnosti. Tako kot v preteklih obdobjih v dvestoletni zgodovini kapitalističnega gospodarstva, bo tudi zdaj potrebno intenzivno razvijati nov sektor, ki bo lahko vase sprejel presežne delavce iz preostalih sektorjev. Tehnološke in organizacijske spremembe so v zadnjih dveh stoletjih nenehno izrinjale človeško delo iz proizvodnih procesov. Zaporedno so si sledile revolucije v tehnologiji: prvič, parne tehnologije prve industrijske revolucije v 19. stoletju (Wattov parni stroj, 1765). Drugič, naftne in električne tehnologije druge industrijske revolucije od 1860 do 1. svetovne vojne. Tretjič, robotika in računalniki tretje industrijske revolucije po 2. svetovni vojni (informacijsko komunikacijska revolucija in tudi biokemijski razvoj). Hkrati pa so se spreminjali načini organizacije dela, ki so omogočali prestrukturiranje podjetij z namenom povečanja produktivnosti ob hkratnosti zmanjšanja stroškov dela: prvič, moderno upravljanje v drugi polovici 19. stoletja (gigantska hierarhična podjetja). Drugič, načela znanstvenega upravljanja dela (taylorizem, 1895). Tretjič, kult učinkovitosti – družbena paradigma v ZDA v prvi polovici 20. stoletja. Četrtič, postfordizem ali vitka proizvodnja ali toyotizem (just-in-time produkcija na Japonskem po 2. svetovni vojni).
Te spremembe na področju tehnologij in na področju organizacije dela so povzročale nenehna masovna zmanjševanja potreb po delavcih v določenih sektorju. Posledično so bili delavci prisiljeni v nenehne migracije iz sektorja v sektor. Najprej selitve delavcev iz kmetijskega sektorja v industrijsko-proizvodni sektor. Nato selitve delavcev iz industrijsko-proizvodnega sektorja v storitveni sektor, predvsem v trgovino in administracijo. Danes tehnologije in nove organizacije dela (računalniki, črtna koda, internet ipd.) nadomeščajo delovno silo tudi v storitvenem sektorju. Zdaj se pojavlja vprašanje, kam se bodo selile mase presežnih delavcev iz storitvenega sektorja. Kateri sektor bo zdaj celil rane s tem, da bo vase sprejel milijone, ki bodo ostali brez dela zaradi tehnološkega napredka? Rifkin tukaj ponudi svoj model masovnega zaposlovanja v tretjem sektorju, kjer bi šlo predvsem za oblike zaposlovanja na področju potreb družbe kot so skrb za nemočne, izobraževanje, kultura, okolje ipd. Tretji sektor tukaj nastopi kot rešilna bilka iz več razlogov: vase lahko sprejme mase brezposelnih, ponudi lahko tiste storitve za zadovoljevanje potreb družbe, ki niso primerne za profitni sektor (skrb, umetnost, izobraževanje ipd.), zagotovi lahko pravično distribucijo koristi od povečane produktivnosti in posledično primerno kupno moč, ki bo odgovarjala vse večji produktivnosti.
Zato Rifkin predlaga preusmeritev dela dobičkov od povečane produktivnosti neposredno v tretji sektor in socialno gospodarstvo, predvsem za namene zaposlovanja. Tako se prepreči visoka stopnja brezposelnosti, zagotovijo se boljše socialne in kulturne storitve, viša se kvaliteta življenja, povečuje se socialna vključenost najšibkejših, povečuje se kupna moč, stabilizira se ekonomski razvoj (trajnostni razvoj). Vse skupaj pa omogoča razvoj novih oblik organiziranja družbe, ki ne temelji več zgolj na principu formalnega dela oziroma zaposlovanja v tržnem sektorju. Rifkin v tem prepoznava rojstvo »posttržne družbe«, kjer ne gre več za princip produktivnosti, ampak za princip skupnostnih vrednot. Gre za novo samodefinicijo družbe in novo družbeno funkcijo ljudi. Kot pravi: »Energijo ljudi brez dela je treba preusmeriti h konstruktivnim ciljem, da se prepreči družbeni razkroj. Za razliko od tržnega gospodarstva, ki ga zanima produktivnost, se socialno gospodarstvo osredotoča na človeške odnose, občutja intimnosti, tovarištvo, bratsko povezovanje in skrbnost – lastnosti, ki jih ne moremo zlahka pripisati strojem ali jih zamenjati z njimi.«6 Skratka, človek, ki je izrinjen iz produkcijskih procesov kot »tehnološki višek«, lahko najde svoje mesto, kjer bodo njegove aktivnosti zaželene in nagrajene, v tretjem sektorju, kjer bo nastopal s tistimi svojimi lastnostmi, ki jih tehnologija ne more nadomestiti; noben stroj namreč ne more nadomestiti človekove aktivnosti v skrbi za skupnost.
Prvič objavljeno v Dialogih letnik 46, številka 1 – 2, 2010