Maršu, zadnji utrdbi neodvisnosti medija in simbolu nepodkupljivosti vsled načel gnilega kapitalizma, so po njegovih besedah šteti dnevi. Četudi je verjetno res, da je radio, ki ga ravnokar poslušate, eden izmed zadnjih nekomercialnih in idejno samostojnih medijev v Sloveniji, pa se je treba vprašati, kaj definira to neodvisnost. Seveda bi si želeli, da bi to kot dobri kapitani naredili Marševci sami, in to že veliko prej, preden se je barka začela vpričo nevarnih vod majati na levo in desno. Obstajajo je dovolj sugestij, tudi z naše strani, da je takšno soočanje neizbežno, toda zadovoljstvo nad stagnacijo in domnevno brezvetrje sta očitno premagali željo po iskanju ideoloških izhodišč, medijske prepoznavnosti in simbolno-identikacijske točke.
Torej, kako je dejansko s to neodvisnostjo? Prvi realizirani simptom, ki ga običajno zasledimo v trenutkih krize, je začutena potreba po samorefleksiji. V zadnjem letu in pol, odkar kot Zofijin ljubimec pripadam tudi Maršu in ki ga tudi sicer poslušam že vrsto let, te potrebe nisem zasledil, zato bi v alarmantnih apelih vodilnih te dni pričakoval vsaj, da bo optimalni prag samorefleksije nastopil v trenutku, ko zaradi ogroženosti obstoja – ali eksistencialne krize, če hočete – subjekt sebi nujno mora postaviti vprašanje po identiteti vsega. Torej: kdo sem, kaj počnem, kaj želim početi. Od začetka štrajka, ali revolucije, kot na Maršu radi rečejo, pa mi je uspelo najti zgolj tri argumente, s katerimi radijci upravičujejo smisel svojega Dasein-a. Kar za filozofski začetek tudi ni slabo, vprašanje je le, na kakšen način lahko osmišljanje participira na iskanju čisto idejnih rešitev glede radijske programske sheme. In videli bomo, da gre tule za čisto določen smisel, ki je post festum narave, tj. argumentacijo iz preteklosti in iz smisla za druge, namesto zaželene avtopsije ter samopremisleka. Zaenkrat še nejasno, toda poglejmo si to na neartikuliranih formulacijah razlogov svojega obstoja, ki jih je bilo mogoče slišati zadnje dneve. Razlogi, ki se navajajo, so natanko trije:
1. sklicevanje na drugačnost, alternativnost
2. sklicevanje na študentsko identiteto (uporabnost, servilnost nekomu za nekaj)
3. sklicevanje na koristnost (potrebnost in zastopanost kadra v drugih medijih)
ad 1.
Argument o drugačnosti in alternativnosti, ki sta tukaj pomešana, bi moral najprej narediti razliko med obema. Vsaka drugačnost na žalost še ni alternativna. Ker ta argument izhaja iz skrite premise, ki pravi, da sta alternativnost in drugačnost potrebni, bi pričakovali še vsaj, da bodo avtorji navedli, čemu in zakaj, posledično pa še vsebino te drugačnosti. Ko bodo pozitivno določene vsebine tukaj in z njim definirana identiteta, bo tudi lažje prositi za denar. Tako pa se zdi, da nekdo preprosto zahteva denar že za svojo drugačnost.
In še: pričakovali bi, da se iz tega razloga radio poslužuje inštitucionalnih mehanizmov, tako pa že vsaj lepo leto niha glede identitete, med popolno komercializacijo ali njegovo alternativo (karkoli je že lahko alternativa komerciali), namesto da bi se odločil. Ob RKM in Radiu City, dveh nedvomno idejno komercialno sprofiliranima radijema v mestu, bi bilo nujno, da se radio ne bi ponavljal, še zlasti ker na medijskem nebu verjetno ob trenutno slišnosti in ostalih tehničnih pogojih ni ravno veliko možnosti konkuriranja.
ad 2.
Po izgubi študentske profilacije ljubljanskega Radia Študent smo ostali edini in zadnji študentski radio v Sloveniji, pravijo na Maršu. To je kakopak res in pričakovali bi, da ga bodo študentje poslušali bolj množično. Ali študentje potrebujejo svoj radio? Verjetno ga, če na njem najdejo zanje koristne informacije, če se na njem dogajajo vsebine, ki pokrivajo njihove interese in želje. Toda radio kakopak še ni študentski samo zato, ker na njem pretežno delajo študentje. In prav tako ne bo študentski, če ga bo v prihodnje pretežno financiral ŠOUM. Ali je torej dober argument, izpeljan iz želje po preživetju za vsako ceno? Verjetno je, če se z njegovo pomočjo preživi in če je s tem in samo s tem kdo zadovoljen.
Naj mi bo dovoljeno omeniti, da se prvi in drugi argument v marsičem bodeta. Študentska naravnanost radija nima več ničesar skupnega z drugačnostjo in alternativo, v najboljšem primeru postane nekakšen servis študentom, pod univerzitetnim okriljem pa še nujno del političnega življenja. Med ena in dva bi se torej bilo treba odločiti, nikakor pa oboje navajati skupaj.
ad 3.
Argument sklicevanja na koristnost pravi, da je Marš postal vadbeni prostor za začetno dresuro špikerjev in tehnikov, ki po brezplačnem šolanju tukaj odidejo drugam in so prodajo velikim. Sliši se kot zahteva po odškodnini in mogoče res ni več od tega. Faktično to bržkone drži, le za tovrstno doto ne vem, kako bi jo lahko ženin izterjal. Razen če inštitucije, kamor ciljajo sedanji sodelavci Marša, sklenejo, da bodo financirale pripravljalni teren za svoje bodoče talente in zvezde, v kar sicer močno dvomim. Moč argumenta je torej povsem odvisna od realnosti teh pričakovanj, na žalost pa se spet ne sklada s prvima dvema. V resnici jima je popolnoma nasproten, tako da dobimo celo njihovo trojno neskladje: avtonomija drugačnosti versus univerzitetni servis versus komercialni poligon.
In kaj reči vpričo nekompatibilnosti in teže vseh treh argumentov? Zdi se, da potrjujejo našo izhodiščno tezo, po kateri Marš noče postati prepoznaven, tj. noče stopiti na pot individuacije, če lahko uporabimo Junga. Neizbežen zaključek tega je, da je nekdo v tem trenutku pripravljen postati karkoli in delati karkoli za morebiti katerikoli denar.
In še nekaj o maniri revolucije: četudi razumem demoraliziranost Marševih urednikov, si takšnega panegiričnega žolča v svojih sporočilih za javnost, že zaradi psihološke ekonomije, ne bi smeli privoščiti. Z distribucijo veličastnih fuck-offov na vse strani, ki so zadnjič zveneli prepričljivo premo sorazmerno s številom vulgarnih besed, je verjetno res mogoče zelo računati na milost pri naslovnikih kletvic.
Navzlic prekipeli krvi za konec: dragi Marševci, ni problem, da ljudje ne bi bili z vami. Veliko ljudi vas podpira, veliko ljudi si želi ohranjenih vzvodov civilne družbe in svobodomiselnosti, drugačnosti in neskomercializiranosti. Brez zadržka vam izrekam svojo podporo. Toda zastavlja se mi vprašanje: ali ste sami s sabo? Česa si želite? Ali ste artikulirali svojo pozicijo? Kaj ste naredili zanjo? Vizija izhoda iz krize se bo zarisala le na horizontu samorefleksije. Kakopak je mogoče, da je zanjo že prepozno. In vendarle držimo pesti glede obojega: da ni prepozno in da bo do nje prišlo.