Naj mi bo dovoljeno današnji prispevek začeti s citatom, in sicer samega sebe. Za takšno samoljubno gesto se že vnaprej opravičujem. Pa vendar. Besedilo se nanaša na moje besede v dnevniku, ki sem ga objavil v lanski številki Dialogov. Citiram:
“Na radiju Marš poslušam oddajo z naslovom »Mi, civilna družba«. Moderatorka se je namenila govoriti o študentski problematiki, na žalost zelo nekonceptualno. Njeni milostni pozivi, da bi pridobila zanimanje poslušalcev-študentov, naletijo na gluha ušesa. Toda verjamem, da ne po svoji krivdi, saj se mi zazdi, da sem tudi to pot zaznal že večen sindrom mariborskih študentov – ti namreč spijo svoj polhovski spanec, iz katerega jih ne bi zdramile niti topovske granate. Ne vedo, kaj počnejo, ne čemu to počnejo in ne kje se nahajajo. Indolenco neznane vrste, za katero verjamem, da ji ni primere še vsaj v slovenskem prostoru, izkušam vsa ta leta, od kar sem zaposlen na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Se mi zdi, da sem jih poskušal buditi že na vse mogoče načine. Tako se v svojih zloveščih scenarijih, ki se mi motajo po glavi, domislim še enega: kaj, ko bi za Zofijine ljubimce napisal članek, v katerih bi jih po dolgem in počez popljuval in bil ob tem še malo nesramen, kar si v svoji vnemarnosti zaslužijo? Pa ne samo zato, da bi si dal duška – tako prozoren in psihološko naiven spet nisem. Bi bilo treba poseči po tako primitivnem sredstvu in se morebiti v bodoče grosso modo posluževati provokacije, vse z najboljšimi nameni? Toda važno je, da me ob tem še nosi upanje. Kot je nekdo ironično pripomnil: prospect brilliant, situation desperate. Le več ljudi bi si želel, ki bi se zavestno lotevali spreminjanja trdovratne mariborske mentalitete.”
Ker se moje mnenje nikakor ni spremenilo, kvečjemu zaostrilo, se mi kakopak poraja vprašanje: mar je res napočil čas za provokacijo in uresničitev svoje napovedi? Pljuvanje po mariborskem študentu? Z obveznim: cui bono? Toda ob tem, kar bom v nadaljevanju imenoval indolenca mariborskega študenta in pri tem mislil na njegovo nezanimiranost, nezainteresiranost, samoljublje, duhovno izpraznjenost, se mi nujno poraja vprašanje po vzrokih nastalega stanja, Sachverhalt.
V čem je torej mariborska študentska populacija vredna pljuvanja in v čem smemo zagovarjati nujnost njene pozicije, ne da bi pri tem želeli postati njeni apologeti? Najprej navedba razlogov, ki našo trditev upravičujejo. Da je študent v teh krajih nedejaven, zmeden, neinteligenten, brezvoljen, se kaže v dveh ekskluzivnih momentih: njegovi študentski in njegovi zunajštudentski dejavnosti. Kakopak bi si želel empiričnih potrditev za svoja spoznanja, toda relativno šibko znanje in še prej zmanjšana zainteresiranost za študij me prepričujeta, da imam prav. Objektivna razloga sta morebiti dva: mariborska univerza je relativno mlada in majhna, na njej manjka skoraj dve tretjini študijskih programov, ki jih najdemo na sestrski ljubljanski univerzi. Pomanjkanje tradicije pa nato podkrepi še infrastruktura, oprema in pogoji študija, število in kapacitete knjižnic, knjižni fond v njih in podobno. Navsezadnje morebiti tudi manj kvalitetni profesorski kader, kdo ve.
Toda to pot ne bi želel govoriti o študentskem žitju in njeni diligenci. Kar me je bolj zbodlo v oči – bodisi kot nehotena komparacija, obujena nostalgija ali obujeno trpko spoznanje – je obštudijska zanimiranost, študentska zavest o lastni situaciji, moči in vlogi v družbi, njegov intelektualni potencial. Letnica, okrogla letnica maja leta 1968 je bila tista, ki me je spomnila na to. Natanko 30 let po letu, ki je postalo sinonim za študentski upor, torej maja leta 1998, je v teh krajih zaznati kvečjemu popolno nezanimanje za preteklost, indiferenco, kaj šele kakšno idejo po tem, da se da svet spreminjati. Mar to enostavno pomeni, da svet ni iz tira in vse poteka v najlepšem redu? Mar so se res časi tako strahovito spremenili na boljše? In revolt?
Brez skrbi, nihče si ne želi repetitivnosti zgodovine. Želi si zgolj nekaj simptomov, ki bi razkrili, da študentom ni vseeno. Z brezbrižnostjo študentske mentalitete si razlagam tudi probleme na Maršu (za razliko od njenih vodilnih, ki menijo, da bi vse bilo v najlepšem redu, ko bi se le našli financerji) in tam napovedano revolucijo. Če naj bo ta radio študentski, potem bi pričakoval, da ga bodo študentje vzeli za svojega ter ga množično, od spodaj, branili v teh težkih časih. Pritiskali na družbene inštitucije, medije, zavest širših množic. Simptom brezbrižnosti in občutenja, da se ničemur ni več vredno upreti in ničesar braniti, sta očitno močnejša. Kakopak ne govorim o sodelavcih Marša, govorim o študentih, ki ga poslušajo, če ga poslušajo. Govorim o masah, o prevladujočem in enotnem mnenju. Govori o mnenju, ko bi le bilo kakšno, in govorim o akciji.
In revolucija? Četudi sem zmerom za ojštre variante in sem se pred kakšnim mesecem ob šesturnem oddajanju veselil, da je Marš zmogel ta korak in se utegne kaj velikega zgoditi, kar bo spravilo ljudi na ulice, so mi od tam sporočili, da je bila ta revolucija bolj raziskovalna naloga o odzivanju javnosti, uporabljena beseda pa bolj učinek asociacij ob obletnicah. Resnično škoda
Kot že rečeno, izhajamo iz premise, da je opisani situaciji moč najti korenine kvečjemu v lokalnih okvirjih, gre torej za lokalno indolenco, brezbrižnost mariborskega študenta. In glede česa in zakaj so toti kraji takšna izjema? Navedli smo argument o nerazvitosti univerze. Pa ni samo ta tisti, ki bi ga veljalo upoštevati. Ob tem je tukaj še vsaj ekonomski in takoj nato še miselno-duhovno-kulturni.
Na tem mestu torej smemo spomniti na ekonomsko bedo Maribora in njegovega zaledja (Prekmurje, Slovenske Gorice, Koroška), od koder večinoma prihaja ekonomsko manj preskrbljena študentarija. O pomanjkanju humanistike in kritične distance, o tem, da ljudje tukaj ne mislijo, je tudi že bilo govora. Premislimo torej skupaj in konkretno, koliko študentov je kritično angažiranih in dejavnih? Koliko študentov, koliko mladi ljudi je napisalo ali piše o političnih, socioloških, filozofskih, socialnih, ekonomskih temah s poanto družbenega angažmaja ali kritike? Koliko študentov danes sploh piše in govori o vsebinah, povezanih s kritično mislijo, intelektualno držo, družbeno refleksijo?
In kam bi sploh lahko pisali? Monopolistično razprodani Večer objavlja članke zgolj svojih domnevnim zvezdam. Tisti dve glasili, ki se tiskata v mestu, prihata zgolj iz dobro financiranih »šouovskih« logov, katerih osnovni problem je, kako potrošiti denar. O vsebini raje ne izgubljajmo besed. In kako je z Maršem? Koliko oddaj objavlja kritične prispevke? Koliko je takšnih avtorjev? Kot opažam zadnje čase, se je pojavilo nekaj imen, katerih pero seže kvečjemu do povprečnega kulturniško-informativnega nivoja sporočanja informacij tipa »to se je zgodilo temu tam, ni bilo slabo, pa še kdaj«. In da ne bo pomote: pisec teh vrstic se na žalost ne more več imeti za študenta. Tovrstna regresija, neprostor in navsezadnje pomanjkanje zanimanja brišejo tudi možnost za razvoj struktur, znotraj katerih bi se lahko idejno življenje razvijalo.
Gremo dalje? Se kdo mogoče spomni kakšne civilnodružbne pobude, ki bi jo sprožili študentje v zadnjih letih? Po možnosti brez pomoči politične roke šouovskih veljakov in torej ozkih političnih ciljev? Le kdo je zagonil študentski intelektualni časopis Katedra in le kdo ob tem ni potem niti pisnil? Le kam vodi to vnemarno stanje duha? Evidentno na Lampijončkove igre na poceni pivo, na Štuk na ceneno zabavo in na katerokoli veselo rajanje. Ter na prav nič drugega. Tudi prav, dragi študentje. Prihodnost je vaša, imeli jo boste, kot si jo boste naredili. In vselej jo je bistveno delala prav mladina.