Smo že padli tako nizko, da smo prepuščeni na milost in nemilost drhali? Sosednja kolumnistka Večera Svetlana Slapšak verjame, da ja. Nevzdržno stanje prerašča v sistem, krepi se ohlokracija, tj. vladavina drhali, pravi na sledi grškemu zgodovinarju Polibiju in jo nadvse točno zaznava v vse manj virtualnem svetu medmrežja. In res – ko se je te dni bivši predsednik vlade oglasil s podatkom, da mu je po spletu grozil policist, ki je zaradi tega kasneje izgubil službo, je to označil za »govorico sovraštva, ki jo administratorji večine forumov mirno tolerirajo«. Marsikdo ima osebno izkušnjo z licitiranimi zlobnimi lažmi in izmišljotinami, pa tudi napovedmi nasilja. Bolj kot dejstvo, kako vulgarni, napadalni, bedasti in žaljivi so tamkajšnji komentarji, bi moralo presenečati spoznanje, da so v naši državi izraženi z neverjetno stopnjo agresije, permanentnosti, nemoralnosti in da zakriti pisci izkazujejo iz leta v leto vedno večjo podivjanost.
Sovražni govor ni nekaj novega. Ko govorimo o njem, ga običajno postavljamo v kontekst tradicije človekovih pravic, kjer moramo vsako med njimi spraviti v ravnovesje z drugimi in našimi dolžnostmi do drugih. Tudi ko nanj naletimo na spletu, bi moral biti ustrezno uravnotežen s svobodo govora. Njegove formulacije so šepave in kot ugotavlja britanski akademik David Miller, eden izmed tvorcev zakonodaje na tem področju, nekateri častilci svobode izražanja jasno predpostavljajo, da je treba tega razločiti od dejanj. Kar ne narekuje dejanj, je menda zato v sferi vaše proste besede. Tako smo se tri leta nazaj pogovarjali o tem, ali je Jelinčičev poziv k fizični kastraciji, sekanju udov, linču in pohabljenju pedofilov znak takšnega nasilja. Presenetljivo so številni slovenski pravniki menili, da ne in napisali, da bi bil pregon v tem primeru znamenje omejevanja svobode govora – skoraj nepojmljivo!
Teza o nastopu ohlokracije pa je vendarle omejena. Kakorkoli netolerantno in prostaško se namreč skoraj vselej anonimni pisci izražajo na spletu, še zlasti o politikih in marginalnih skupinah, ali recimo izbrisanih, Romih in istospolno usmerjenih, za njihovimi ravnanji stojijo širši družbeni razlogi. Vladavina nevidne drhali – nevidne zato, ker se največkrat pritajeno skriva – ima svoje jasne in prepoznavne botre in je pač odraz dopuščanja in vzpodbujanja sovraštva med ljudmi, ki ima svoje zglede. Spomnimo se peticije z naslovom »Sovražni govor se širi po državi iz Državnega zbora« s prvopodpisano pravnico dr. Alenko Šelih iz leta 2005. Sodu je izbilo dno takratno ravnanje Janševega poslanca Pavleta Ruparja, ki je predlagal »ginekološki« pregled za poslanki iz nasprotnega političnega bloka, medtem ko je Jelinčič ob istem času vabil izbrisane na »ples s puškomitraljezom«.
Bolj kot pritlehna manipulativnost pisunov in zgražanje nad stanjem bi nas torej smelo skrbeti, kaj motivira odiozno skribomanijo, ki večkrat meji že na obsedenost. Prvi jasen znak tega je, da so to politiki s svojimi izjavami in ravnanji. Nemogoče je spregledati prvoborce med njimi in mnogi ugibajo celo o krožkih plačanih avtorjev, namnoženih po spletu za potrebe napadov na ideološke opcije nasprotnega predznaka. Na tem mestu sem že pisal o spornih brezplačnikih, ki jih je poganjala ista logika – čeprav se je razkrilo, da velika večina novinarjev, ki vanje piše politične diskreditacije, sploh ne obstaja, je denimo Matej Makarovič, tudi sam eden izmed njihovih kolumnistov, poskušal na očitke resno odgovarjati, da v modernem času ni pomembno, kdo piše, temveč kaj. S takim stališčem seveda legitimirate vsakršno anonimnost in zakrivanje pravega avtorja.
Brezplačniki niso edina nova forma ohlokracije. Prstne odtise so za sabo puščala tudi številna razkritja sfabriciranih rezultatov spletnih anket in največkrat je sled vodila le do ene stranke. Celo tiste na oblasti v preteklem mandatu. In nenazadnje je treba opozoriti na bizarno dejstvo, da na spletni strani SDS mrgoli diskreditirajočega prezira do političnih nasprotnikov, razkrivajočega povsem enak vzorec obnašanja – skrivaško so največji umotvori med njimi mirne duše nepodpisani in spominjajo na manire spornih brezplačnikov. Svetla izjema, kar je hkrati neverjeten paradoks, se razkriva v dejstvu, da bivši predsednik vlade opisuje svojo grenko izkušnjo, toda zato je izjemoma izdelek na spletni strani svoje stranke prisiljen podpisati. Če je ne bi, bi pritožba pač izzvenela nadvse neverodostojno in znova obelodanila, da je prav brezimnost tista, ki v prvi vrsti generira omenjeno prostaškost.
Čeprav to ni v moji navadi, naj omenim še drobec iz lastnega repertoarja. Začudenje izvira predvsem iz spoznanja, da so v preteklosti moje javne pribeležke o političnih pritiskih na medije in cenzuri pritlehno in kajpak anonimno komentirali prav novinarji, ki jim ni bilo povšeči kakšno razkritje v njihovi medijski hiši ali širše. Odkar sem s tem nehal, je malce bolje, toda zanimivo za nazaj ugotavljam, da je šlo za ene redkih trenutkov, ko sem sploh plenil njihovo pozornost. Po moji skromni izkušnji jih politični pritiski namreč ne skrbijo preveč. Najbolj sem si zapomnil lansko grožnjo s tem, da me bodo počakali pred predavalnico na fakulteti in »prefukali«. Čeprav so mi pred leti na vrata kabineta napisali »čefur«, evidentno zaradi mojega zavzemanja za izbrisane, danes ugotavljam, da sem zaenkrat še v enem kosu.
Vzpon mentalitete drhali, ulična ali spletna razsodba namesto sodišča, ima torej svoje prepoznavne usmerjevalce. Ni težavno ugotoviti, da ohlokracija kot patološko izrojena vladavina nastane, če ljudstvo sebi izbere ustrezne vladarje in če ti ustvarjajo ljudstvo po svoji meri z nižanjem standardov demokratičnega obnašanja, javne razprave in dojemanja uzanc pravne države. Kaj je najprej in od kod izvira zlo sovraštva, je drugotnega pomena. Predvsem bi ga morali najprej prepoznati v politični govorici, reproducirani v osrednjih medijih. Šele od tam se širi na splet na svoj zmagoviti pohod ali celo postane orodje političnega boja.