21. 5. 2005 Zofija v medijih

Slovenski novinar kot deseti brat

Avtor:

Nedavni apel razumnikov, zbranih med drugim tudi v upravnem odboru sklada Josipa Jurčiča, ki sekretarju Mednarodne zveze novinarjev Whitu odreka dialoškost, je prišel pričakovano in v marsičem spominja na že videno v zelo simptomalnem smislu. Je neprikriti poskus desno mobilizirane civilne družbe, pravzaprav stanovskega ceha, pomagati pri Janševemu boju za »avtonomijo« slovenskih medijev. Je strokovni cehovski poskus prevrednotiti tuje strokovno mnenje. In je kot protinapad pričakovano diskvalifikatorična manifestacija diskurza užaljene neveste. Težava nastopi, ko se zamislimo nad njegovo notranjo protislovnostjo, najprej vsebinsko, potem še v intenci. Ker zadrega je v tem, da žali najprej nas in našo pamet namesto tistih, ki si jih je izbral za tarčo. Poglejmo zakaj.

“Razumemo lahko zaskrbljenost generalnega sekretarja Mednarodne zveze novinarjev (IFJ) Aidana Whita nad neodvisnostjo slovenskega javnega radia in televizije (RTVS). Nevredne odprtega evropskega dialoga pa se nam zdijo izjave, s katerimi je družbe enakopravnih držav članic Evropske unije delil na tiste z daljšo in tiste s krajšo demokratično tradicijo, na tiste z nižjo in tiste z višjo politično kulturo,” so v izjavi za javnost upravnega odbora sklada Josipa Jurčiča napisali Drago Demšar, Janez Bernik, Niko Grafenauer, Drago Jančar, Janko Kos, Lojze Lebič, Primož Simoniti, Jože Snoj, Marjan Strojan in Dane Zajc. (Večer, 21. 5. 2005)

Razumljivo: ugovori proti predlogu RTV Slovenija se kar vrstijo in zdaj še predvsem iz tujine. Očitek Whitu seveda ni edini. Kot tudi ni edini tuji predstavnik, ki je označil predlog zakona o RTV kot slab in politično motiviran. Spomnimo na podobne besede direktorja strateškega oddelka poljskega sveta za radiodifuzijo in predsedujočega vodilnega odbora za medije pri Svetu Evrope Karol Jakubowicz, na direktorja pravnega oddelka Evropskega združenja javnih radiotelevizij Wernerja Rumphorsta, pa seveda na predsednika Evropske zveze novinarjev (EFJ) Arneja Königa, ki je zaskrbljeno pisal slovenskemu ministru za kulturo. Da jo je skupil predsednik DNS Gregor Repovž, ki je menda zapeljal predsednika države in po prijateljski poti pripeljal Whita v Slovenijo, je bila skorajda običajna diskreditacijska folklorna gesta iz SDS. Slabše jo je odnesel predsednik Drnovšek, ki mu je pisec reforme zakona o RTV Branko Grims odrekel nič manj kot pravico presoje in ga pozval k molčanju.

Kako torej odreagirati na proteste od zunaj? Neprijetna reč, takšna zanimivost za Evropo ne sme ostati brez reakcij. A s kakšnimi argumenti se je lotiti? Zveni prepričljivo: Aidan White je postopal nekorektno in žaljivo govoril o slovenski tradiciji demokracije kot tisti, ki je »krajša«. Ker tukaj, pri nas, »so mnogi ljudje za demokracijo marsikaj tvegali«, so zapisali, zato je njegova izjava v »tonu groženj in ukazovanja«, nevrednem odprtega evropskega dialoga, se dramatično glasi ukor sekretarju iz prvega cehovskega novinarskega združenja v Evropi. Omemba kratke demokratične tradicije je torej grešna in zgrešena, predvsem pa žaljiva, menijo. V nadaljevanju bomo poskušali pokazati, da je domet njihovega ugovora presenetljivo nizek in da nas ugledni člani UO Jurčičevega sklada imajo za bedake. Resnica je torej obratna: prav njihova izjava je v tem smislu žaljiva do nas!

Za začetek se poskušajmo spomniti, kako so ljudje iz kroga Nove revije, Zbora za republiko in drugih ekspozitur desnice v zadnjih letih okarakterizirali demokratično tradicijo v Sloveniji? Človek težko verjame, ampak počeli so natanko tisto, kar očitajo Whitu, in to do onemoglosti: opisovali so jo kot »kratko«, kot lažno nedemokracijo, kot »demokraturo« in sploh stanje, na katerega ne le niso ponosni, temveč besni. Leta 2005 je vse drugače. Zdaj v nedoumljivi užaljenosti očitajo tisto, o čemer so sami tako dolgo govorili in kar je White morebiti prebral prav pri njih! Da ne bomo govorili na pamet, si oglejmo naključne citate zgolj in samo enega med njimi, literata Draga Jančarja, ki se je v zadnjih tednih srčno postavil v bran Janševega obračuna z mediji.

V znamenitem zapisu »Skrivnostno izginotje Laure Bush« Jančar pred leti zapiše: »Morda zveni anahronistično, toda ta dilema je dvesto let pozneje še zmeraj v zraku, še zmeraj se tudi v demokracijah z dolgo in neprekinjeno tradicijo zastavlja vprašanje o neodvisnosti in svobodi tiska, novinarjev in urednikov… Po desetih letih demokracije se ni mogoče več izgovarjati na državljansko vojno, na domobrance in partizane, na petdeset let nesvobodnega tiska, na klerikalce in komuniste; slovenski medijski prostor je mogoče presojati edino po njegovih rezultatih, se pravi kvaliteti in objektivnosti informacij, živem in analitičnem, po možnosti nepristranskem komentiranju v službi javnosti, ne pa strank, lobijev ali finančnih kartelov. (citirano po: http://www.sds.si/zapiski)

Na isti strani SDS lahko vsak bralec najde cvetober takšnih Jančarjevih izjav, nekje drugje recimo zapiše: »Življenje v teh kratkih letih demokracije nas je naučilo«. Še kakšen dokaz bi bil potreben za potrditev tega, da je zanj demokracija v Sloveniji dolga največ 10 let, mogoče zdaj kakšno leto več? Predvsem pa je kratka! Nerodno, ampak ravno on to kratko učno dobo primerja z večkrat daljšimi demokracijami drugje, kot je to storil White. Pa menda potem ne velja tudi zanj, da Jančar tedaj ni postopal žaljivo in nič kaj v duhu evropskega dialoga? Zakaj isti gospod zdaj nekomu očita, da je slovensko demokracijo opisal za kratko, če pa je to storil prav sam? Stvar je pravzaprav še hujša, saj je prav on lastnik skovanke »demokratura«, s katero je želel opisati posebno dojemanje demokracije pri nas. Njegova užaljenost je ob upoštevanju tega dejstva skrajno nenavadna, še posebej če pomislimo, da je bil idejni vodja razstave in avtor zbornika s naslovom »Temna stran meseca«, glede katere so potem v »Franfurter Allgemeine Zeitung« zapisali, da je »Slovenija še daleč od standardov evropske demokracije«, kar je seveda Jančarjeva izjava (primerjaj Delo, 8. 7. 2001).

Ne le, da je po Jančarju demokracija v Sloveniji kratka, daleč je od nje, je nekaj let nazaj menil sam. Si znamo predstavljati, kakšen val ogorčenja bi povzročila takšna Whitova izjava? Pa ne bi drugega storil, kot citiral desne slovenske razumnike! V Večeru o »primeru Petek« Jančar spet zapiše tisto o kratkosti naše demokracije: »Je drastično svarilno znamenje, ki nam govori o šibkosti mlade slovenske demokracije, morda celo njeni globoki krizi,« je menil o poskusu umora novinarja (Večer, 1. 3. 2003). Istega leta, spomnimo, skupaj z istomišljeniki iz Jurčičevega sklada in drugimi podpiše pobudo »Nekaj je treba storiti«. Razlog? Demokracija v Sloveniji še ni zaživela!

Kako bi torej označili očitek, ki ga ponosno naslavljajo v skladu Josipa Jurčiča? Kot prvovrstno in eklatantno sprenevedanje, kaj pa drugega. Kajti Slovenija je bila do nedavnega podobna Kitajski. »Morda bi bil že čas, da Slovenija spet dobi nekdanji naziv Ljudska republika Slovenija ali pa morda še bolje Demokratična republika Slovenija. Dobro vemo, katere države so nosile ali še nosijo takšne nazive, tiste, v katerih nikoli ni vladalo ljudstvo, se pravi demos, pač pa namesto njega zmeraj znova “napredne sile”, tiste, ki so morale ali morajo svojo demokracijo deklarativno razglašati toliko bolj, kolikor je v resnici ni bilo in je ni,« Jančar razmišlja o navidezno deklarativni demokraciji pri nas v intervjuju z njim. (Večer, 2. 2. 2002) Toda leta 2005 je vse drugače. Na oblasti so »naši« in demokracija je zaživela. Ali pa bi skoraj, le kakšno medijsko hišo si je treba še podrediti.

Ogorčeno izjavo upravnega odbora Jurčičevega sklada, kot tudi druge, je mogoče razložiti kot simptomalno tudi z vidika njene »psihoekonomije«. Že od Miloševićeva in njemu sorodnih diktatorjev smo se naučili, da mednarodna opozorila v primeru njihovih demokratičnih kršitev ne zaležejo kaj dosti. Možnosti v taki situaciji sta za diktatorja dve: zavračati očitke kot neverodostojne ali hiteti razložiti svetu »svojo resnico«, sebe pa predstaviti kot žrtev. Razlika obeh pristopov je le v psihologiji: lahko poskušate iskati svoje protiargumente, če vam ne uspe, pa ste ob očitkih iz tujine zraven še nesramni, kar seveda – ker ste pač kulturniki – skrijete pod domnevno užaljen občutek krivice, ki se vam je pripetila, in politični Weltschmerz nerazumljenosti.

V Sloveniji imamo podobno izkušnjo. V primeru izbrisanih so mednarodne institucije v Sloveniji naletele na posmeh in zgražanje. Nekateri so evropskemu komisarju za človekove pravice Gil Roblesu poskušali prodati svojo partikularno resnico, podobno kot so jo tudi ob problematiki istospolnih partnerstev. Nedoumljivo se jim je zdelo, da v svetu in Evropi ne razumejo, kako smo Slovenci pridni, vestni, demokratični in sploh vredni vsake pohvale, ne pa nekakšno ksenofobi in nestrpneži. Krivica do neba! Ker z administrativnim genocidom vendar ne kratimo človekove in državljanske pravice, celo ustavne, temveč skrbimo za svoj mošnjiček, s zanikanjem spolnih in drugih pravic samskim in istospolnim vendar skrbimo za slovensko potomstvo, s segregacijo Romov pa sploh uspešno rešujemo življenja naših, slovenskih otrok! Kako vendar ti Evropejci tega ne razumejo?

Podobne zgodbe užaljenih nevest so se pod Janševo oblastjo pričakovano pomnožile. Nič novega: trdorokci iz Nove revije in njenih ekspozitur (Zbor za republiko, Demokracija, Ampak, Jurčičev sklad ipd.) že dolgo tarnajo nad neosvojeno trdnjavo: novinarstvom in mediji, ki so pristranski, režimski, rdeči, Kučanovi. Demokracije in pluralizma v slovenskem novinarstvu ni, so prepričani, in to je menda eden največjih problemov v državi, ki zahteva urgentno obravnavo. Zakaj tem razumnikom zdi tako zelo pomembno, skupaj z Janšo, osvojiti to trdnjavo? Iz zelo preprostega razloga, ki se iz uvidevnosti menda ne omenja preveč naglas: ker ne želijo slišati kakšne trpke besede, mogoče na svoj račun, iz ust kritičnega in svobodno razmišljajočega novinarja ali pisca. Ker so tako zelo osamljeni, saj je teh kritik preveč. Rešitev je zanje preprosta: radi bi pod krinko demokracije vzeli demokracijo v svoje roke in skozi sito precejali le tisto, kar jim je všeč. Pravzaprav njim in novim oblastnikom, katerih zveste oprode želijo biti, ko z mečem uveljavljajo svoj prav in svoje demokratične vrednote. Prava demokracija je naša demokracija, je njihovo geslo. Ne vaša. »Vsak nov dan Janševe vlade je dobljen dan za demokracijo,« ponosno ugotavlja dr. Andrej Capuder, profesor s posluhom za nov veter sprememb v državi. Vredno napisa na stavbi TR3, ob Janševi sliki na panoju seveda!

Za prvi napad so si ti razumniki skupaj z Janšo izbrali največjo trdnjavo: nacionalno radijsko in televizijsko hišo. Jasno, čistiti začneš tam, kjer je največji vpliv in kjer je dobitek iz zmage največji. Odpor je bil. Najprej nič niso pomagala svarila novinarskega ceha in širše javnosti. Stroj je na čelu z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem in ideologom SDS Brankom Grimsom neusmiljeno mlel in oblastnikom so na pomoč požrtvovalno priskočili še desni razumniki. A pri tem vsi skupaj ne razumejo preprostega dejstva: njih ne motijo mediji, njih moti kritika medijev, ki so je deležni. Ne motijo jih novinarji, motijo jih neodvisno misleči novinarji. In ne protestirajo proti premajhni demokraciji v njenih vrstah, temveč proti tisti, ki jim ni všeč. Želijo si demokracijo brez demokracije. Želijo si kracijo. Kako si jo zamišljajo, nam skozi medije že sporočajo. Ves čas. Ne vemo, ali si za novinarja želijo Martineka Spaka ali pa mogoče Krjavlja, v vsakem primeru pa pišejo prvi slovenski medijski roman.