V nekem slovenskem dnevniku smo lahko te tedne naleteli na naslov »Prijatelj Jelinčiču: Povej Pogačniku, da mu bomo j*?$# mater«. Zgodba je splošno znana, odredba sodišča za preiskavo pri Zmagu Jelinčiču, prvaku stranke SNS, je razkrila magnetograme prisluhov in z njimi sočno izrazje nezanikanega »lobiranja« med zdaj odstoplim kmetijskim ministrom ter člani in predsednikom te stranke.
Izstopajoča kriptična narava tabu besed, ko gre za njihov zapis in ki nam pade v oči, seveda ni nekaj novega. O njej neposredno niti ne bom govoril: nekaterih izrazov pač ne prenašamo v izvorni obliki na podoben način, kot tudi sovražnega govora ne želimo reproducirati. Sama ponovitev v zapisu ali govoru bi tako rekoč pomenila ponoviti inkriminirano dejanje. Socialni in posledično jezikovni smisel tabuiziranja besed se verjetno skriva v prepovedi dopuščanja psovk v družbeni prostor ali v prostor jezika, ki so njegova prva vrata. Ko gre za reprodukcijo v govorjeni besedi, se ji raje odpovemo; za drugimi ne bomo ponavljali. Ko pa kaj zapisujemo, smo pogumnejši, težje uidemo skušnjavi uporabe ločil, npr. treh pikic ali posebnih simbolov. Medijska prezentacija vulgarizmov je torej uspešnejša, če je zapisana, kot če je govorjena – še ena priložnost za rumene tiskane medije.
Nekatere kletvice in psovke spadajo v register tistih besed, ki pomenijo zlorabo, napadajo naša čustva in včasih zvenijo kot grožnja s fizično silo. Če ima človek doma arzenal orožja, tem bolj. Toda kakor koli že učinkujejo obsceno in vulgarno, zanje poslanec Srečko Prijatelj seveda ne bo kazensko odgovarjal. In tudi kako drugače ne, denimo moralno. Nenazadnje substanco nacionalne stranke tvori tisti znani refren »mi povemo naravnost« – ker so v bistvu najboljši, kot pravijo. V »direktnem« govoru se pravzaprav razbira njihova vrlina, na katero ponosno stavijo. Oni so boljši od vseh, ker ne ovinkarijo; ovinke s kriptogrami ubirajo le šleve in strahopetci. Zato taka raba na nek pervertiran način dodatno osmišlja njihovo početje in po svoje novači nove volivce.
Še bistveno bolj pereč je nek drugi način legitimacije javne rabe tistega »j*?$# mater«. Ta je prinesel tudi največje razočaranje – nihče drug kot predsednik vlade je poskrbel, da priprtemu poslancu ne bo treba početi stvari, ki se jih je namenil obljubljati. Če je bil beden izgovor Zmaga Jelinčiča, da čisto korektno, normalno in pošteno lobira za postavitev novega letališkega muzeja nekje pri Murski Soboti v zameno za podporo kmetijskemu ministru Pogačniku pri interpelaciji, je svetle namene podprl sam Pahor. Drugače rečeno, izgubil je ministra, toda obdržal bi vsaj neposreden razlog odstopa: »Meni se zdi zamisel o letalskem muzeju atraktivna,« je priznal takoj po aretaciji Prijatelja in odstopu Pogačnika ter povedal, da so se tudi Parižani desetletje upirali piramidi pred Louvrom, danes pa je to njegov zaščitni znak. Podobno je bilo z opero v Sydneyu.
Prekmurje bo torej, ne da bi nam »j*?$# mater«, verjetno dobilo tisto, za čimer si je Jelinčič s takšno muko pošteno prizadeval. In nima se smisla upirati dobrim rešitvam, še zlasti ne, če so tlakovane z dobrimi nameni in državno pomočjo. Če so prvaka nacionalistov skoraj vrgli iz ene Piramide, na nacionalki namreč, bo našel zatočišče v drugi. Težava te vlade pa bo večplastna: ne le da bo morala pokazati, kam so doslej šla zagonska sredstva za letališki muzej, ne le da po svoje zagovarja cilje, ki so bili vsebina verjetno koruptivnih dejanj, ampak nam zdaj obeta še, da bomo pri Murski Soboti zgradili nekakšen Louvre. Natanko to. Ker kaj bi bila louvrska piramida brez Louvra in sydneyska opera brez Sydneya?
Seveda je nemogoče reči, da Pahor brani korupcijo, kroženje kuvert, ki jih omenjajo prisluhi, svojega ministra ali Jelinčiča. Nesporno pa, gledano iz okoliščin in časa zavzemanja, osmišlja njihove končne cilje in jih dela za brezmadežne. Sporoča nam, hočeš nočeš, da je bil Jelinčič le neroden pri izvedbi projekta, za katerega ne vemo, ali je državen ali privaten. Ker če je državen, čemu je sploh moral podkupovati Pogačnika? Namesto da se je naslavljal na ministra v konspirativnih kontekstih grozilnih telefonskih klicev, bi se lahko na ministrskega predsednika. Vrli nacionalisti bi lahko dosegli svoje hvalevredne in za nacijo pomembne muzejske želje pri njem neposredno, ne pa da se gredo nekaj, kar zdaj terja kriptografijo in kupčkanje z zemljišči. Kakšno koalicijo potem vodi, da grozijo njegovemu ministru, v komentar na aretacije pa brani enigmatični projekt, ki je bil predmet skrite politične trgovine?
Na ta način je potemtakem tudi »j*?$# mater« na koncu proizvedel ugodne in blagodejne učinke. Pahor nas je nehote podučil, da obstajajo alternativne poti mimo rabe kletvic. Če dobro pomislimo, bi zaradi takšnih blagodati kazalo razmisliti tudi o razbremenitvi nespodobne umetnosti prostaškega govora šifrirnih postopkov v jeziku. Morali bi se nehati sramovati nečesa, kar je videti vulgarno ali koruptivno. Ker zdaj kaže, da je treba pač marsikaj požreti v imenu odličnega projekta, ki bo ljudem dajal kruh. K vragu, kakšno kletvico in aretacijo bomo na tej poti pa že preživeli! Ni kaj, predsedniku vlade je skoraj uspelo v enem zamahu iz nečesa, kar je zelo verjetno korupcija, narediti čistokrvno držatvotvorno dejanje.