Govor o »levici« in »desnici« je del vsakdanjega govora, ne le govora o političnih strankah in drugih političnih figurah, temveč tudi o osebnih prepričanjih posameznikov. Vendar pa se nam vse pogosteje zastavlja vprašanje, ali je pojma »levice« in »desnice« še mogoče smiselno in dosledno uporabljati.
Najprej poglejmo dva predikata, ki sta skupna obema stranema, tako levici kot desnici. To sta predikata demokratičnosti in liberalnosti. Isaiah Berlin, znan politični filozof 20. stoletja, je v svojem kratkem tekstu O dveh konceptih svobode dobro pojasnil vprašanji in pojmovanji svobode, ki se skrivata v ozadju pojmov demokracije in liberalizma. Prvi koncept svobode je t. i. »pozitivna svoboda« in pomeni odgovor na vprašanje: »Kdo vlada?« Kadar lahko odgovorimo na to vprašanje z: »Vlada ljudstvo samemu sebi«, govorimo o demokraciji in govorimo o znatnem deležu pozitivne svobode v neki družbi ali državi. Drugi koncept svobode pa je t. i. »negativna svoboda«, ki predstavlja odgovor na vprašanje: »Koliko osebne svobode gre človeku kot posamezniku?« Kadar na to vprašanje odgovarjamo s: »Precejšnja mera osebne svobode«, govorimo o liberalizmu. In lahko se strinjamo, da v pretežnem delu zahodnega sveta večina političnih strank in večina posameznikov privzema oba koncepta svobode za svoja ideala in torej pristaja na deliberativno predstavniško demokracijo kot obliko in način vladanja ter na temeljne človekove pravice kot osnovne liberalne vrednote. To velja tako za levico kot desnico. Izjeme so morda zgolj anarhistični skrajneži na levi in nacionalistični skrajneži na desni. Medtem ko pa lahko vse ostale strankarske programe, kakor tudi politična prepričanja posameznikov, prepoznamo kot liberalno-demokratske. S tema dvema pojmoma si torej ne moremo pomagati, kadar želimo razločiti med t. i. levičarji in desničarji.
Poglejmo dalje. Obstaja neko starejše pojmovanje razlike med levico in desnico, ki temelji na opredelitvi, da je desnica konzervativna, levica pa napredna. Po tem gledanju so torej desne stranke in prepričanja tista, ki zagovarjajo stare vrednote, močno moralo, načela katolicizma ipd. Leve stranke in prepričanja pa so tista, ki težijo v smeri spremembe, revolucije, upora. Toda, poglejmo zdaj, kam lahko danes uvrstimo npr. socialistične vrednote solidarnosti, javnega šolstva, zdravstva ipd. Za te vrednote, ki jim ne rečemo več socialistične, temveč socialne, se danes bolj izrazito zavzemajo stranke, ki se prepoznavajo kot leve. Toda te vrednote so glede na sodobni čas dejansko konzervativne in bi glede na omenjeno delitev na napredne in konzervativne torej morale soditi na desno. Tudi s predikatoma naprednosti in konzervativnosti si torej ne moremo pomagati, če želimo razločiti med levico in desnico na ta način, da bi lahko ta dva pojma dosledno in jasno uporabljali pri opisovanju družbenih in političnih pojavov.
Poglejmo zdaj še eno, danes morda najpogostejše razlikovanje med levico in desnico. Levica bi naj postavljala kot svojo najvišjo vrednoto enakost, desnica pa svobodo. Na ta način izpostavlja problem pojmov levice in desnice tudi Will Kymlicka v svojem delu Sodobna politična filozofija. Ta razdelitev morda nudi še najboljše izhodišče za nadaljnje razlikovanje med poloma, vendar pa nam ne omogoča takšne jasnosti, da bi lahko pojma levice in desnice uporabljali razločno in dosledno. Če namreč vzame levica ideal enakosti zelo zares, potem je to mogoče samo, če se v mnogih primerih odreče ideala svobode. Ideal enakosti tako na področju možnosti kot na področju razdeljevanja dobrin namreč lahko vodi k temu, da posebni in ekstremni načini življenja niso zaželeni oziroma niso omogočeni, kajti enakost ne pomeni samo ukinitev razslojevanja na bogate in revne, temveč pomeni tudi tolikšno poenotenje pogojev za vse posameznike, da ljudem z nekoliko ekstravagantnim načinom življenja preživetje v takšni družbi ne bi bilo omogočeno. Toda, kdo bi si upal trditi, da je levičar in hkrati ni zaprisežen liberalec, ki verjame, da ima vsak pravico živeti svoj način življenja. T. i. levica ima prav tukaj resen problem, da namreč poskuša združiti v svojih prepričanjih in programih vrednote liberalizma oziroma negativne svobode in vrednote socialne družbe. Ni si namreč tako težko zamisliti socialne družbe ljudi, ki živijo približno podobna življenja in imajo vsi enake možnosti, mnogo težje pa si je zamisliti raznoliko družbo ljudi z mnogimi zelo različnimi stili življenja, predvsem z različno dragimi stili življenja, in najti način, da bi bila ta družba prav tako socialna ter da bi bile vsem zagotovljene možnosti za njihove raznolike načine življenja. Levi torej hočejo enakost in svobodo.
Podobne težave s protislovnostjo vrednot imajo tudi na desni. Kot smo rekli, je najvišja vrednota desnice svoboda, ki se je na desnem polu iz vsesplošnega pristajanja na pojem negativne svobode in s tem na liberalizem razširila še na svobodo trga in gospodarstva, torej na neoliberalizem, ki je povzročil to, kar danes imenujemo turbo-kapitalizem. Jasno je, da se ta napaja v polju liberalnih idej o pravici vsakogar, da živi svoj način življenja, še posebej, če si zanj sam služi. Iz tega sledi tudi, da ima vsak pravico nagrmaditi si mnogo premoženja, trdo delati za dobrine, ki si jih želi ipd. In to je pravzaprav turbo-kapitalizem: dosti dela, dosti zaslužka, dosti zapravljanja. Vse to za t. i. moj način življenja, ki je moja pravica. Toda hkrati na desni opažamo tudi stare vrednote družine, starševstva, ljubezni, skupnosti ipd., ki se navezujejo predvsem na katoliško moralko in ki so očitno neskladne z neoliberalizmom. V turbo-kapitalizmu pač ni časa za romantiko. Tudi desna stran ima torej svoje nemogoče kombinacije vrednot, ki pa v ozadju kljub temu pogosto nastopajo.
Težko bi našli kakšno skupino predikatov, ki bi jasno opisovala eno ali drugo stran, in težko bi našli vrednote, ki bi se ohranjale zgolj na eni strani. Poglejmo npr. hipije, ki so v šestdesetih predstavljali pomembno skupino levice, toda mnogo prav teh istih hipijev danes predstavlja lastnike in menedžerje, ki so eni temeljnih nosilcev turbo-kapitalizma in podporniki neoliberalne desnice. Teoretikom je že postalo jasno, da je boj za osebno svobodo in za pravico do sebi lastnega načina življenja, kamor je sodilo tudi hipijevstvo, omogočil pot sodobnemu kapitalizmu. Z leve na desno so tako šli naši hipijevski starši, in to brez da bi pri tem spremenili svoje vrednote in cilje.
Kaj bi naj pomenila oznaka, da je neka stranka »leva« oziroma »levosredinska«, neka druga pa »desna« ali »desnosredinska«? Da je nekdo »levičar«, nekdo pa »desničar«? Kje je kakšna jasna in neprotislovna specifična razlika, ki ju dosledno razločuje? Morda obstaja še en možen opis te razlike, in sicer da je na levi kritika, na desni pa spanje. Toda ta opis nima prav nič opraviti z opisovanjem splošnih strankarskih programov ali političnih prepričanj ljudi, temveč ima opraviti samo s procesom, ki do tovrstnih programov in prepričanj vodi. Levi bo kritično premišljal o vseh družbenih pojavih in vrednotah, tudi o svojih lastnih, desni pa bo šel s tokom in pretokom kapitala.
V splošnem pa bi lahko rekli, da sta se pojma levice in desnice v politiki že povsem premešala in zato izgubila svojo nekdanjo vlogo. Biti danes levičar sploh ni več nekakšno politično prepričanje, kajti biti zares političen pomeni biti dejansko desni v smislu biti neoliberalec. Biti levičar je v tem oziru torej oznaka za nekakšno etično držo, etično v tem smislu, da jo vselej določa kritičen premislek in ne oportunistični izračun. Kdo si tukaj upa trditi, da je levičar? Ni torej problem v tem, da ljudje volijo desne, problem je v tem, da so samo desni na izbiro. Levice v politiki ni in je v času svobodnega gospodarstva tudi ne more biti. Kritična levica je možna samo še v vsakodnevni praksi ljudi, v medijih, v teoriji, v pogovoru, v banalnih dejanjih ljudi, vendar pa to ni več politična levica v starem pomenu besede, temveč civilna levica.
Če zaključimo: pojma politične levice in politične desnice sta historična pojma, ki v današnjem času vnašata zmedo in nejasnost v politični diskurz: morda bi bil čas, da si pojma levice in desnice poiščeta svoje mesto v zgodovinskih učbenikih ter s tem naredita nekaj prostora za sodobnejše koncepte, ki so že prerasli delitev na levo in desno, kot so npr. koncept družbeno odgovornega gospodarstva, koncept demokracije lastnikov, koncept socializma kapitala, koncept trajnostnega razvoja, misli o popolnoma novih pojavnih oblikah dela, o novih nedržavnih formacijah, misli o novih pojmovanjih svobode, ki presegajo naivno liberalno teorijo svobode, misli, ki se sistematično izogibajo zgodovinski dialektiki radikalnih stališč itd. Ti novi koncepti in nove misli nam lahko namreč mnogo bolje služijo pri opisovanju sodobnih razmer ter vodijo v plodnejšo javno razpravo kot pa fiksacija na zastarelih pojmih levice in desnice, ki ju je družbena realnost že prerasla, a vendar očitno še ne prebolela.