Fenomenologija vaških straž, »tabornih« ognjev in barikad, ta nesporen analistični vrhunec letošnjega leta v Sloveniji, ob vsej resnosti situacije izpričuje še komičen domačijski realizem slovenskega značaja. Nič manj humorne so njene razlage. Dr. France Bučar recimo misli, da je ksenofobija zdrava biološka reakcija, s katero ni nič narobe in narodu pomaga preživeti. Taka sicer redka solidarnostna gesta naklonjenosti, ki jo čuti do borbenega slovenstva, se je k sreči skorajda izgubila v teh tednih, ko razen vpletenih preveč posluha za tovrstne izraze klenosti Slovencev nismo dočakali. Kaj je v slovenski duši tako iracionalnega, da se zateka v situacije, ko ne le ruši pravni red države, temveč po vseh standardih človeških razmerij postopa ne le nehumano, temveč zagotovo predvsem nerazumno?
Ker nihče zares ne verjame, da je problematična edinole romska družina Strojan, smemo z gotovostjo govoriti o aktivaciji predsodkov. Stereotipi do Romov in drugih nacionalnih in etničnih manjšin imajo, skupaj z recimo verskimi in spolnimi družbenimi skupinami, zanimive in dolge razlage. Tujci, dojeti kot tujki, nam običajno vlivajo strah in po svoje krepijo tisto, čemur nekateri pravijo obrambni mehanizem. Grotesknost vaških straž se povečini razkriva ravno iz psihologije paranoje kot v te namene konstituirane drže. Njeno »bistvo« je po definiciji votlo: romska družina je bila preteča nevarnost, dokler se ni vrnila na svoj dom v Ambrusu. Ko je skrivoma prišla nazaj, je paranoja minila.
Nestrpnost, rasizem in ksenofobija, kakorkoli utemeljeni v posameznih dejanjih tistih, ki jih sprožajo, velikokrat koreninijo v kolektivnem pripisu nenavadnih lastnosti. Največkrat lahko že iz atribucije razberemo, kateri iracionalni vzgibi jo porajajo. Omenimo tri vrste takih pripisov. Prvi je utečen in običajen: rasist in netolerantnež pripisujeta priseljencu ali tujcu »umazane« kvalitete. Črnci, Judje, muslimani so vsi po vrsti nečisti, leni, zlohotni, neumni, nevarni, primitivni, slaboumni. Romi so kakopak umazani, asocialni, kradljivi in vzgojno problematični. Ta vrsta pripisa se običajno lepi na značajske, mentalne in kulturne posebnosti pripadnika skupine, do katere gojimo večji ali manjši odpor in sovraštvo.
Naslednji tip atribucije je zanimivejši in sicer redkejši, odpor pa utemeljuje na nadnaravnih ali nadčloveških silah. Svoj čas smo tako poslušali, da se Albanci med sabo tajno sporazumevajo z očmi, tako rekoč telepatsko. Bosanci so »seks mašine«, kar je nerodno, ker poseksajo vse naše, Slovenke torej, in nam s tem kradejo užitek – še ena posebna lastnost logike premisleka ksenofoba – kar nas potem večkrat naredi za menda upravičeno jezne in sovražne. Črnci, pa še kdo, so nenormalno obdarjeni, zopet v našo sramoto in bes. Občutek izigranosti in »kraja užitka«, večkrat tudi umišljena in netočna, ko oni smejo ali zmorejo (kršiti pravni red, krasti, dobivati otroške dodatke, itd.), mi pa ne, je dobra psihološka podlaga za usmerjanje naše jeze. Omenimo še eno posebnost: včasih se ksenofobno razpoloženemu Slovencu kakšne lastnosti zdijo nevarne in obsodbe vredne, toda ljudska domišljija jih priredi na prijazen način in tujcu pripiše, da bi ga smešila skozi karikaturo. Le čemu služijo vsi vici o Bosancih, črncih, Judih in nenazadnje Romih (saj veste, kaj Romu piše na receptu za peko torte: »Najprej ukradi deset jajc!«), če ne prav psihološki ekonomiji, ki se je iz diskreditacije povzpela do posmeha?
Po »umazani« in »nadnaravni« atribuciji večkrat zasledimo še tretjo vrsto v tem vselej razkošnem imaginariju. Lahko bi jo imenovali za metafizično ali nenaravno. Ker smo v Sloveniji talentirani, nas je poslanec SNS, Boštjan Zagorac, novembra letos osrečil za lep primer v svojem poslanskem vprašanju, vrednem citiranja v celoti: »Ministra za notranje zadeve sprašujem kolikšno je število kitajskih priseljencev v Republiki Sloveniji? Ali imajo vsi urejene dokumente o priselitvi, delovna dovoljenja in dovoljenja za bivanje? Ministra sprašujem kako je mogoče, da populacija Kitajcev v Sloveniji nezadržno narašča? V Sloveniji namreč ni poznan niti en primer smrti Kitajca navkljub temu, da so nekateri dosegli že častitljivo starost. Zanima me ali na ministrstvu sploh imajo podatke o številu kitajskih priseljencev in kakšno je to število? Kdo tem priseljencem izdaja dovoljenja za priseljevanje in delo?«
To, da so črnci črnuhi in leni, hitro razumemo, ne glede na resničnost. Da Bosanci nenormalno seksajo, nam seveda ne predstavlja mentalnega oreha. Toda kako doumeti poslančevo zaskrbljenost? Razlaga, ki je mobilizirala spraševanje, je evidentno prisoten strah ob neutemeljeni predpostavki, da število Kitajcev zares narašča. Bizarna podmena, ki to omogoča, je naslednja: ker ni evidenc o smrti, so očitno Kitajci onstran življenjskih zakonitosti. V Sloveniji so recimo neumrljivi, sploh jih ne zmanjka! Kar nočejo umirati in ker zakoni narave zanje ne veljajo, se njihovo število vztrajno povečuje. Razlog za poslanski in parlamentarni preplah je torej menda več kot upravičen.
Metafizična atribucija ni tako zelo redka, kot bi mislili. Res je sicer, da je včasih težko potegniti mejo med »nadnaravnim« in »nenaravnim«, kar je nakazal nek drug slovenski poslanec, Pavel Rupar, znan kot pregledovalec mednožij (še ena paranoja, vredna in tudi deležna obsodbe, a pri njem združena z užitkom), ko je takole protestiral proti umetni oploditvi žensk: »Če si dve lezbijki želita oploditev in imeti otroka, recimo, da to akceptiram zelo pogojno. Kaj pa če si ga želita dva homoseksualca? Recimo, da pride v bolnico moški, ki bo absolutno trdil, da je ženska?« Poslanca je jasno zmotila možnost, da bi moški zanosil. V porodni sobi bi lahko pretental babico in dovolili bi mu roditi, kar bi bil nezaslišan škandal. Kasneje so volivci glasovali proti možnosti take nedopustne zlorabe umetne oploditve. Seveda je bil referendum uspešen, ker je večina Slovencev bila proti – majhen namig za tiste, ki se danes čudijo, od kod nenadoma toliko nestrpnosti in zakaj geje pri nas znova pretepajo! Da moški rojevajo, je znova bizaren nenaravni pripis z enim samim ciljem: širiti strah pred ženskami, ki to počnejo tako rekoč na lastno pest, brez »pomoči« moških.
Če za kaj, potem bi lahko Slovenci vsaj za to tretjo vrsto atribucije hitreje uganili, da je skregana z njihovo pametjo. Ali pa morda ni?