Dva prispevka v obliki intervencij na besedilo Draga Jančarja »Vrag na vasi«, objavljena v Večeru (prvi) in Delu (drugi) na dan 3. februar 2007.
I.
Drago Jančar v svoji zdaj že sloviti kolumni »Vrag na vasi« (Delo, 13. 1. 2007) začenja obskurno razpravo o tem, kakšni da bi morali biti Slovenci. Konkretneje: sprašuje se, kaj da predstavlja »državljansko samoumevanje« po tistem, ko je zaradi izgona romske družine duh zbežal iz steklenice in peklenšček za nos potegnil celo državo. Kar ga je zmotilo, je namreč »padec na izpitu iz morale in državljanske odgovornosti«. Njegova vizija izpitnega režima je nenavadna: ambruški dogodki so pokazali, da Slovence vodi maliciozno sovraštvo do oblasti in od tod menda vsa ihta tožarjenja pred Evropo, ko so nekateri, med njimi tudi odličen Večerov novinar, poskušali javno spregovoriti o vladnem selitvenem servisu. Dogodki okoli neke romske družine so razkrili pisanje pravnega reda pri nas na novo, skupaj z njim pa tudi smernic demokracije. A Jančarja, nekam predvidljivo, pravni okvir, človekove pravice in jurisdikcija ne zanimajo. Svoje radikalno nezadovoljstvo raje strne v bizarno misel: »Slovensko državo imamo. Zdaj moramo postati še državljani.«
Narobe izpeljana konsekvenca, tako rekoč metodični dvom v človeka, v državljana, je avtor naslonil na napačno citiranega Giuseppa Mazzinija. Ne on, marveč italijanski poslanec in minister Massimo Taparelli d’Azeglio je bil tisti, ki je menda zaklical: »Italijo imamo, zdaj moramo narediti še Italijane!«, pa še to v čisto drugačnem kontekstu. Tam kjer vidi malicioznost, škodoželjnost in privoščljivost, tam bi rad Jančar ugledal zglednega Slovenca, ki po njegovem ne govori o ksenofobni deželici in ku klux klanu. Iz tega je menda nastala grozljivo sprevržena podoba – hudo krivično je zato bilo predvsem blatenje Slovenije v tujih medijih – ki po njegovem prepričanju »sploh ni resnična«. Truizem, po katerem imidž seveda nikoli ne more biti resničen, ker je imagologija pač govorica podob, po svoje še lahko prebavimo. Toda mar obstaja kaj takšnega kot »resnična podoba Slovenije« ter kako naj bi do nje sploh prispeli? Po Jančarju s tem, da bi nehali tvoriti neprave ikone. Prave pa terjajo nič manj kot pravega državljana.
Avtorjev premislek vodijo različne fantazme: ena je zunanji pogled Evrope, za katerega mora biti podoba države estetska. Druga je omenjeni notranji pogled na »nepravega državljana«, še-ne-državljana, ki kali idilično sliko slovenstva. Tretja je predpostavljeni mitični temelj naroda in zdaj še njegovega idealnotipskega predstavnika, ki nastopata v prvih dveh fantazmah. Naj se na tem mestu na kratko dotaknem te tretje, najbolj abstraktne med njimi – v članku tipizirana percepcija razkriva nekaj, čemur bi sam rekel »politično dominantna intelektualna percepcija družbene stvarnosti« in ki vse druge fantazme, vsaj s strani nekaterih protagonistov, osmišlja. Dominantna zato, ker del zelo pomembnih kulturnikov in razumnikov nesporno jasno favorizira trenutno oblast brez omembe vrednega nasprotovanja ostalih.
Skupne in že stare korenine tovrstne apologetike zato niso le Jančarjeve, temveč sledijo za domače literate kar značilni refleksiji o tem, kakšna država da smo ali bi morali biti. Splošno prisotna interpretacija, po kateri avtor pač neženirano zagovarja oblastnike pred stiskami in težavami obtožb doma in v Evropi, zveni zato prelahkotno. Nacionalističen nastavek za te vrste lokalni Weltanschauung se je koval dolgo časa, njegove konture pa so vedno znova prepoznavne: jamranja o ogroženosti so njihov zaščitni znak, kot tudi naskakovanje slovenske identitete z iskanjem imaginarne nacionalne substance in končno hipostaziranje pomena vselej mitizirane kulture s kulturniki vred, ki nas bodo srečno rešili končnega propada.
Zadnji dve leti doživljamo njihovo krčevito renesanso. Kulturniki so postali politiki, poprej še pisci ustave in novega družbenega reda, zato nas pač želijo poučiti tudi o koncepcijah državljana. Da je ta oblast kulturna, nam je poskušalo povedati že veliko ljudi. Najbolj decidirano prav Jančar, ko se je spraševal, kako bi le mogli pri zdravi pameti pomisliti, da ljudje v vladi, vsi po vrsti odlični pisatelji, z reformami delajo umetnosti škodo. Tezo o kulturni oblasti z veseljem vzamemo v zakup kot srečno dejstvo; kdo si takšne, ozaljšane in prijazne menda, ne bi želel? Večja težava nastopi, ko vidimo, kako je tudi kultura oblastna. Plejada piscev nacionalnih programov, ki vedno znova meljejo in žvečijo o tem, kako je kulturna identiteta državotvorna in država kulturnoidentitetna, s svojim blebetanjem izpričujejo poslanstvo resigniranih defetistov, a jim aktualna vladarska vloga jemlje vso moč. Kar jih vedno znova zaposluje, je zgolj ta popačena, predlogična pesniško mitizirana država in vse, kar nam skazi njeno idealno sliko. In potem pride jančarjanski preobrat: ker je z njo že po definiciji vse v najlepšem redu, je treba zamenjati le še del Slovencev ali pa jih ustvariti. To nekoliko spominja ne stare dobre klasike marksizma: če dejstva ne pritrjujejo teoriji, toliko slabše za dejstva! Država v vsaki zreli »neetatistični« perspektivi pač so državljani in res ni razloga, da bi to dejstvo morali spreminjati.
Izključitveno gesto, s katero tistim, ki kritizirajo vlado in si drznejo zaznavati ksenofobijo, odrekamo polnokrvno državljanstvo, generira še neka dimenzija – za nacionalizem skrita ponos in samozavest, slovenstvo skozi pripadnost nekemu X. Ker je utemeljena na neki drugi izključitvi Y (npr. Romov), je v tem smislu ta gesta zgolj ponovitvena: ob Romih se izloči še njihove podpornike, ker si dovolijo opozarjati na kršitve ustavnih in drugih pravic, nato pa se jim podtakne sovraštvo do oblasti. In kar razumniške izbrance tukaj zmoti, je verjetno prav okrnjena mitična podoba enotne države, ki jo z vzkliki po ohranjanju »konservirajo« in ji z branjenjem pred vragom in tujkom instinktivno preprečujejo vstop v neko ne-več-mitično, racionalno fazo.
Slovenija krvavo potrebuje peklenščke, da bodo skalili takšno domačijsko idilo sprave: verjamem celo, da natanko tisti, ki bi jih želel Jančar izločiti iz občestva slovenstva kot neodgovorne še-ne-državljane, perpetuirajo »pravost« ter so edini garant zakonitosti in demokratičnih standardov. Tako kot kulturna in nacionalna identiteta tudi državljanska nastaja v svojem prostoru in času na sebi lasten način: poskusi oblikovanja po svoji meri se ne morejo iziti.
II.
Drago Jančar o Sloveniji brez državljanov pravi naslednje: »Ali pa morda gre za nekaj veliko preprostejšega. Za tisto, kar je filozof in politik Giuseppe Mazzini dejal za Italijo po njeni težko priborjeni združitvi: Italijo imamo, zdaj moramo narediti še Italijane. To je bilo v prejšnjem stoletju. Danes ne gre več samo za nacionalno, ampak za državljansko samoumevanje in odgovornost. Slovensko državo imamo. Zdaj moramo postati še slovenski državljani.«
Kot še dodaja gospod akademik, smo v primeru postopanja ob ambruških dogodkih – pri čemer ima v mislih antiksenofobno in sploh do države sovražno postopanje tistih, ki so izgon romske družine kritizirali – »padli na izpitu iz morale in državljanske odgovornosti.« Poglejmo, kdo bi lahko padel na izpitu. Najprej k dejstvom iz izjave in trem pomanjkljivostim.
Prva je, da Mazzini citiranega nikoli ni rekel, niti mu niso napačno pripisovali teh besed. Njihov avtor je Massimo Taparelli d’Azeglio (1798-1866) in izrečene so bile menda v prvem italijanskem parlamentu.
Druga je ta, da nam Jančar zamolči kontekst izjave: poslančeve programske besede so merile na dejstvo, da je takrat le 3 odstotke prebivalstva govorili standardno italijanščino in da so, kot pravijo nekateri, na Siciliji verjeli, da je narodni junak Garibaldi nekdo, ki z besedo La Talia ljubkovalno kliče svoje ljubimko. Izjava meri predvsem na jezikovno poenotenje.
Tretja je tale: če je Jančar bil malce nerodno in imel s povedanim v mislih italijanski »risorgimento« kot politični in družbeni proces unifikacije, iz katerega bi rad izpeljal nekakšno analogijo v slovenski prostor, mu tu znova spodrsne. Slovenija namreč ima svoje državljane – lahko bi tudi obrnili: mar niso država natanko njeni državljani? – vendar jim državljanstva on pač ne priznava, ker menda motijo slovensko domačijsko idilo. Kdor kritizira postopke vlade, ta pač ni naš in takemu bi on kar odrekel (polno) državljanstvo. Že videno! Delitev na prave in neprave se kontinuirano dogaja in se je najbolj otipljivo zgodila že leta 1992 v primeru izbrisanih. Takrat smo izkušali natanko isto: državo, ki je izključevala tiste, ki menda niso želeli »postati državljani«, jih izbrisala iz registra stalnega prebivališča in s tem odrekla številne pravice. Kolikor vem, se Jančar tudi za izbrisane ni potegnil, prav nasprotno. Le zakaj bi se, ko pa je danes dominantna politična ocena tale: izbrisani niso želeli biti »naši«, ker niso legalno zaprosili za državljanstvo! (Moja teza je sicer prav nasprotna: izbrisani in njihovi podporniki so posredno naredili za državljansko odgovornost več kot domnevno »odgovorni državljani«, podobno kot so zame zares odgovorni bili tisti, ki so protipravne postopke vlade v primeru njenega »selitvenega romskega servisa« jasno kritizirali.)
Za »postajanje državljan« skrit izbris, za katerega se poteguje Jančar leta 2007, ne temelji na nobeni gesti unifikacije naroda, žal le izključevanja drugače mislečih. Je enako nevaren kot tisti leta 1992. Zato sem prepričan, da bi si njegov »vražji« premislek zaslužil podrobnejšo analizo, dolgo vsaj toliko, kot je njegovo pisanje. A glede na izkušnje ne gojim upanja, da bi ga v Delu objavili.