Socializem bi moral povedati za kaj se zavzema, ne proti čemu je
Kot možnost bo socializem obstajal tako dolgo, dokler kapitalizem vztraja kot realnost. Vendar je socializem možnost, ki jo je treba odkriti na novo. Katere so tiste ideje, ki bi jih morali odkriti na novo? Prvi socialisti, kot sta bila Robert Owen ali Charles Fourier, so si socialistično skupnost zamislili kot relativno majhno, prostovoljno združenje ljudi, ki ima skupno lastnino in ki si bremena dela in bogastvo, ki ga ustvarijo, delijo relativno enakopravno. Socializem je pomenil odpravo revščine in zato tudi kriminala. To bi nas do neke mere danes lahko presenetilo, saj socializem običajno povezujemo z državo, ne pa s prostovoljnimi skupnostmi. Državni socializem je iznajdba ljudi, kot sta bila Louis Blanc in Karl Marx. Menila sta, da problem ni samo zasebna lastnina, ampak da določen razred monopolizirala nadzor nad to lastnino. To je pomenilo, da je edini način za preoblikovanje družbe prisvojitev države in jo uporabiti za razlastitev kapitalističnega razreda.
To ni bila edina taktika. Ljudje, kot je bil Marx, v sodobni tehnologiji niso videl samo odprave revščine, ampak tudi emancipacijo človeškega potenciala. Socializem bi bil raj produktivnosti, prostega časa in obilja. Roboti bi nadomestili delavce, preostalo težko delo pa bi zmanjšali na minimum tako, da bi si odgovornost za delo med seboj delili. Osemurni delovnik bi tako postal šesturni delavnik, nato štiriurni delovnik, brez da bi zaradi tega morali žrtvovati porabo. Vsi bi imeli dostop do določenih proizvodnih sredstev, ki bi jih lahko uporabili, da razvijejo svoje kreativne potenciale.
Vse to zveni nekoliko izgubljeno v meglici časa ali kot način mišljenja, ki je malo »v oblakih«. Ne zato, ker bi bilo nemogoče ali neprivlačno, ampak zato, ker ima naša družba tako malo političnega zagona. Kapitalistična družba smo zato, ker so bile alternative poražene. Vsaj za zdaj. Krut zasuk usode je, da se danes kapitalizem, ne socializem, zdi kot zgodovinsko neizogiben družbeni red. V odsotnosti velikih socialističnih gibanj ali socialističnih strank, ki za razliko od dejansko obstoječih evropskih »socialističnih« strank, verjamejo v podružbljanje proizvodnih sredstev, socializem v ZDA ostaja samo ideja. Je skoraj kot subjektivna preferenca, ki jo lahko imam kot posameznik, ki pa ima na družbo malo vpliva. Mislim, da je ključ do njenega vnovičnega odkrivanja to, kar jo je delalo privlačno v preteklosti: zmožnost identifikacije nezadovoljenih in nujnih želja, ki jih kapitalizem ne more zadovoljiti in nato organizirati družbo okoli teh želja. Obstaja sicer veliko proti-rasističnih, proti-seksističnih, proti privilegijem nastrojenih aktivistov, toda socializem, če naj ponovno postane nekaj privlačnega za množice, bo moral začeti govoriti o tem za kaj se zavzema, ne proti čemu je.
Tukaj mislim, da je bil Marx na sledi nečemu pomembnemu. Nek začetek je lahko upanje, da lahko tehnologija osvobodi ljudi trdega dela, brez da bi pri tem morali žrtvovati svojo kvaliteto življenja – univerzalni prosti čas, univerzalna poraba. Torej, proti levičarjem, ki menijo, da je problem kapitalizma prevelika poraba, bi socialisti lahko trdili, da kapitalizem omejuje porabo. V kapitalizmu nam je dovoljeno, da trošimo tako dolgo, dokler večina dela preveč ali pretrdo na delovnih mesti, ki nikogar ne zadovoljujejo. Če nič drugega to pomeni, da je kapitalizem neproduktiven saj toliko človeškega potenciala zapravlja za zadušljive ali nesmiselne naloge – naloge, ki bi jih lahko opravil stroj. Zdi se mi, da je možnost štiriurnega delovnega dne še vedno nekaj, za kar bi se socialisti morali zavzemati, ker je to nekaj, česar kapitalizem ne more ponuditi – razen za super-bogate ali pod-zaposlene, za slednje pa je to itak kruta šala, vir tesnobe in nezadovoljstva. Tudi že danes je mogoče, da vsakdo uživa v ravni porabe, ki je nad osnovnim preživetjem in za to dela veliko manj.
Druga latentna želja je morda lahko razmišljanje o razvoju lastnih zmožnosti neodvisno od njihove monetarne vrednosti. Besedne zveze kot so »človeški kapital«, »človeški viri« ali »sposobnost vplivanja« so ključni pojmi naše kapitalistične družbe. Veliko povejo o tem, kako razmišljamo o naših sposobnosti in talentih. Spodbujajo nas, da jih dojemamo instrumentalno, kot bi zlagali portfelj, namesto kot nekaj, kar je povezano z našimi lastnimi življenjskimi projekti. Seveda za to obstaja dober razlog: o naših prizadevanjih želimo vedeti ali so kako koristna. V naši družbi je prevladujoče merilo ali je kdo zanje pripravljen plačati in, tako se zdi, več kot nekdo plača, bolj nujna je potreba, ki jo zadovoljujemo. Kakorkoli smiselno v danem primeru morda to zveni, vemo, da na splošno, glede na skrajno neenakost v bogastvu in prihodkih ter pomanjkanje demokratičnega nadzora nad proizvodnjo, na koncu ne služimo najnujnejšim potrebam, ampak potrebam najbogatejših. Razvoj naših sposobnosti je podrejen potrebi po preživetju in službam, ki nam to omogočajo in ki so nesorazmerno odvisne od potreb najbolje preskrbljenih.
Tudi tukaj mislim, da imajo socialisti kaj ponuditi. Ne le radodarnega sistema zagotavljanja socialnih storitev – zdravstva, šolstva, stanovanj, temeljnega dohodka -, ampak tudi dostop do produkcijskih sredstev, tako da bomo lahko eksperimentirali s kreativnostjo, ne da bi nas pri tem moralo v prvi vrsti skrbeti za preživetje. Menim, da bi v družbi, kot je ta, večina ljudi prostovoljno prispevala svoje talente, da bi zadovoljevali potrebe drugih. Tega ne bi počeli iz nekega altruističnega impulza, ampak zaradi osebnega zadovoljstva pri iskanju kompromisa med lastnimi sposobnostmi in družbenimi potrebami. Naša družba večino dela opravi tako, da prisili ljudi, da svoje sposobnosti prodajajo za plačo. Socialistična družba bi po mojem mnenju zahtevala veliko manj prisile za zadovoljevanje teh potreb -, deloma zato, ker bi bile potrebe na novo definirane mimo preferenc premožnih, in deloma zato, ker bi tisti, ki delajo, med delom in družbenim namenom našli večjo kompatibilnost. To je tista vrsta socializma, o katerem je vredno razmisliti.
Še enkrat, vse to so zaenkrat zgolj utopične možnosti in takšne bodo tudi ostale, dokler ne bo družbenega razreda, ki jim bo sposoben in pripravljen dati bolj konkretno obliko.
Alex Gourevitch