Zdi se, da je bolj ali manj poglobljeno spraševanje, kaj počnejo filozofi in v kaj so usmerjeni, sploh danes, nekako vpisano v register filozofiranja: na podoben način svojih dejavnosti običajno ne reflektirajo naravoslovci ali tehniki, ker bi to šteli za odvečno, v bistveno manjši meri tudi družboslovci in humanisti drugačnih profilov. S poizvedbo si največkrat hkrati obetamo pojasnitev, kaj filozofija je – da bi vedeli, kaj počnejo, poskusijo z definiranjem področja discipline, in tak izziv se poraja vedno znova vsem, tistim, ki so že vstopili vanjo, in obenem onim, ki tega ne želijo storiti. Tudi kadar premišljujemo o njenem statusu v družbi in splošni koristnosti, spet ne bomo mogli mimo navedene začetne dileme o njenem bistvu in določitvi, h kateri smo vedno znova napoteni. Malo pred svojo prezgodnjo smrtjo leta 1995 je filozofinja Gillian Rose zapisala: “Da si filozof, potrebuješ le tri stvari. Prvič, neskončni intelektualni eros: nenehno radovednost do vsega. Drugič, zmožnost pozornosti: biti prevzet nad tem, kar je pred vami, ne da bi si to prilastili, in skrb za koncentracijo – na način, kot si od blizu ogledamo mrežekrilca, negibno prezimujočega na kuhinjski steni, ne da bi se ga dotaknili. Tretjič, sprejemanje brezizhodnosti (grške aporia): tega, da morda ni rešitev za dileme in moramo biti zadovoljni le s pojasnili v stališčih. Eros, zmožnost pozornosti in sprejemanje.”
Nadaljevanje na: Iskanje izgubljenega časa: o sedanji vlogi in prihodnjih nalogah filozofije (PDF)