HyperNormalisation, 2016, Adam Curtis
HyperNormalisation (Hipernormalizacija) je video-esej angleškega dokumentarista Adamu Curtisa, ki ga je leta 2016 pripravil za BBC. Film je bil narejen posebej za BBC-jev iplayer (BBC-jev spletni video portal) in ni bil in ne bo prikazan na televiziji.
Epska, skoraj tri ure trajajoča zgodba, se v prepoznavnem Curtisovem slogu odvija v zadnjih štiridesetih letih in vključuje številne akterje – sirsko dinastijo Assad, Donalda Trumpa, Henrya Kissingera, Patti Smith, newyorške umetnike, predsednika Putina, inteligentne stroje, japonske gangsterje, samomorilske napadalce ter izjemno, slabo poznano zgodbo o vzponu, padcu in ponovnem vzponu ter slednjič umoru polkovnika Gadafija.
Naslov »Hipernormalizacija« je vzet iz knjige Alexeia Yurchaka iz leta 2006 z naslovom Everything was Forever, Until it was No More: The Last Soviet Generation (Vse je bilo večno dokler ni bilo več: zadnja sovjetska generacija), ki govori o paradoksih življenja v Sovjetski zvezi v obdobju poznega komunizma, tik preden je propadel, ko so vsi vedeli, da sistem propada, vendar si nihče ni znal predstavljati nobene alternative za obstoječi status quo, politiki in državljani pa so ohranjali pretvezo delujoče družbe. Sčasoma je ta iluzija postala samo-izpolnjujoča prerokba, »lažnost« pa so vsi sprejeli kot resničnost – ta učinek je Yurchak poimenoval »hipernormalizacija«.
Prirejeni transkript:
Živimo v čudnem času. Dogajajo se nenavadne stvari, ki spodkopavajo stabilnost našega sveta. Samomorilski napadalci, valovi beguncev, Donald Trump, Vladimir Putin in Brexit. Zdi se, da se naši voditelji niso sposobni soočiti z njimi in nihče nima vizije drugačne ali boljše prihodnosti. Ta film pripoveduje zgodbo o tem, kako smo prišli do te čudne točke. O tem kako so se v preteklih štiridesetih letih politiki, finančniki in tehnološki utopisti, namesto, da bi se soočili z realno kompleksnostjo sveta, umaknili. A da bi zadržali oblast, so oblikovali poenostavljeno različico sveta. Ko je ta lažni svet rastel, smo ga vsi sprejeli, ker nam je enostavnost dajala pogum. Tudi tisti, ki so mislili, da napadajo sistem – radikalci, umetniki, glasbeniki in vsa protikultura – so pravzaprav postali del iluzije, ker so se tudi oni umaknili v izmišljeni svet, zaradi česar njihov upor nima učinka in se nikoli nič ne spremni. Toda ta umik v sanjski svet, je omogočil vzpon temnih in destruktivnih sil. Sil, ki se zdaj vračajo in načenjajo krhko površino našega pazljivo oblikovanega lažnega sveta.
1975
Zgodba se začne v dveh mestih v istem času, leta 1975. Eno mesto je New York. Drugo je Damask. Pojavili sta se dve ideji o tem, kako bi bilo mogoče vladati svetu brez politike.
Leta 1975, je bil New York na robu propada. Že trideset let so si politiki, ki so vodili mesto, za pokrivanje vse večjih stroškov od bank izposojali vse več denarja. V zgodnjih 1970-ih, je srednji razred zbežal iz mesta. Davki, ki so jih plačevali, so izginili skupaj z njimi. Banke so mestu posojale še več. Potem pa jih je začel skrbeti obseg rastočega dolga in ali jim bo mesto sploh lahko kdaj vrnilo izposojeno. Potem pa so nekega dne leta 1975, banke prenehale posojati. Mesto je na sestanku ponudilo obveznice v zameno za posojila pod nadzorom mestnega finančnega nadzornika.
Banke bi morale priti ob 11. uri, a je hitro postalo jasno, da ne bo nobene. Sestanek je bil prestavljen na 14. uro in banke so obljubile, da bodo prišle.
Kar se je tega dne zgodilo v New Yorku, je pomenilo radikalno spremembo v moči. Banke so vztrajale, da se jim, zavoljo zaščite njihovih kreditov, dopusti prevzem nadzora nad mestom. Mesto se je obrnilo na predsednika, a ta ni želel pomagati, zato je bil vzpostavljen novi odbor za upravljanje z mestnimi financami. Od devet članov, jih je bilo osam bankirjev. To je bil začetek eksperimenta, s katerim so finančne institucije prevzele oblast od politikov in začele družbi vladati same. Mesto ni imelo druge izbire. Bankirji so vpeljali stroge varčevalne ukrepe in odpustili na tisoče uradnikov, policajev in gasilcev. To je bila nova vrsta politike. Stari politiki so verjeli, da je krizo mogoče rešiti s pogovori in dogovori. Bankirji so imeli popolnoma drugačen pogled. Bili so predstavniki nečesa, s čemer se ni mogoče pogajati – logike trga. Za njih ta ureditev ni imela alternative. Trg mora vladati družbi.
Čudno je bilo, da se bankirjem ni nihče uprl. Radikalci in levičarji, ki so deset let prej sanjali o revolucionarni spremembi Amerike, niso naredili ničesar. Umaknili so se in živeli v zapuščenih zgradbah na Manhattnu. Pevka Patti Smith je kasneje opisala razpoloženje razočaranja, ki jih je obhajalo: »Nisem se mogla več poistovetiti s političnimi gibanji. Z vsem tem maničnim aktivizmom na ulicah. Ko sem se jim poskušala pridružiti, sem se počutila omejena s še eno obliko birokracije.« Kar je opisovala, je bil porast novega, močnega individualizma, ki se ni skladal z idejo kolektivne politične akcije. Namesto tega so Patti Smith in mnogi drugi postali nova vrsta individualnih radikalcev, ki so odtujeno gledali kako mesto propada. Tega niso poskušali spremeniti. To so samo doživljali.
Namesto tega so radikalci v Ameriki izbrali umetnost in glasbo, kot sredstvo izražanja svoje kritike družbe. Verjeli so, da namesto poskusa spremembe sveta od zunaj, mora novi radikalizem poskusiti spremeniti, kar je v glavah ljudi. Pot do tega pa je samoizražanje, ne pa kolektivno delovanje.
Nekateri levičarji so uvideli, da se pravzaprav dogaja nekaj drugega, da sta odtujenost in umik vzroka, da cela generacija pričenja izgubljati stik z resničnostjo moči. Eden od njih je o tem trenutku zapisal: »Takšno je bilo razpoloženje te dobe, revolucija je za nedoločen čas odložena. Med tem ko smo dremali, se je prikradel denar.«
Eden od tistih, ki so razumeli kako uporabiti to novo moč, je bil Donald Trump. Trump je razumel, da prihodnost ni več v gradnji hiš in stanovanj za običajne ljudi, ker vladnih podpor ni bilo več. Uvidel je, da obstajajo drugi načini pridobivanja velikih količin denarja od države. Trump je začel kupovati zapuščene zgradbe v New Yorku. Najavil je, da jih bo spremenil v luksuzne hotele in apartmaje. V zameno se je dogovoril za največjo davčno olajšavo v zgodovini New Yorka, v vrednosti 160 milijonov dolarjev. Mesto ni imelo izbire, ker so bili v stiski, banke pa so mu vpričo nove priložnosti prav tako začele posojati denar. Tako je Trump začel spreminjati New York v mesto za bogate, sam pa pri tem ni plačal skoraj nič.
Istočasno, leta 1975, je prišlo do spopada med dvema močnima osebama v Damasku, glavnem mestu Sirije. Eden je bil Henry Kissinger, ameriški zunanji minister. Drugi je bil predsednik Sirije, Hafez al-Assad. Boj med njima bo imel globoke posledice za svet. Kot v New Yorku, bo tudi to boj med staro idejo uporabe politike za spremembo sveta in nove ideje, da je svet mogoče voditi kot stabilen sistem.
Predsednik Assad je obvladoval Sirijo. Država je bila polna velikih slik in kipov, ki so ga poveličevali. Bil je brutalen in neusmiljen, ubil ali zaprl je vsakogar, v katerem je videl grožnjo. Toda verjel je, da ima nasilje določen namen. Želel je najti način za združitev arabskih dežel in to moč izkoristiti, da se upre Zahodu.
Tudi Kissinger je bil trd in nemilosten. Svojo kariero je začel v 1950-ih, kot strokovnjak za teorijo nuklearne strategije, znane tudi kot »občutljivo ravnovesje terorja«. To je bil sistem, ki je bil osnova hladne vojne. Obe strani sta verjeli, da bi v primeru napada, druga stran takoj sprožila svoje rakete in vsi bi bili uničeni. Kissinger je bil eden od modelov za lik dr. Strangelovea v istoimenskem Kubrickovem filmu iz leta 1964. Kissinger je sebe videl kot trdega realista. Ni imel časa za emocionalnost političnih ideologij. Verjel je, da je bila zgodovina od nekdaj boj za oblast med skupinami in narodi. Kar je hladna vojna naučila Kissingerja, je bil način gledanja na svet, kot medsebojno povezanega sistema. Njegov cilj pa je bil ta sistem obdržati v ravnovesju in preprečiti, da bi zapadel v kaos.
Henry Kissinger, Svetovalec za državno varnost ZDA v letih 1969 in 1975 in kasneje zunanji minister
»Verjamem, da z vsemi dislokacijami, ki jih doživljamo, obstaja izredna priložnost, da prvič v zgodovini oblikujemo zares globalno družbo po principu medodvisnosti in če bomo delovali modro ter z vizijo, bomo lahko kasneje gledali na trenutni nemir, kot na porodne težave bolj kreativnega in boljšega sistema. Če zamudimo to priložnost, mislim, da bo sledil kaos.«
To idejo je Kissinger nameraval uveljaviti v kaotični politiki Bližnjega vzhoda. Da bi jo lahko uveljavil, je vedel, da se bo moral soočiti s sirskim predsednikom Assadom. Assad je bil prepričan, da je edini način za resničen in trajen mir med Arabci in Izraelom, če palestinskim beguncem dovolijo vrnitev v svojo domovino. Sto tisoče Palestincev je namreč živelo v izgnanstvu v Siriji, Libanonu in Jordaniji. Assad je verjel, da bo takšen mir okrepil arabski svet. Kissinger pa je menil, da bi krepitev Arabcev destabilizirala njegovo ravnovesje moči, zato je ravnal ravno nasprotno – razbijal je moč arabskih držav, jih delil in razbijal njihova zavezništva, da bi tako ostala pod nadzorom.
Kissinger je igral dvojno igro, ali, kot je to imenoval sam, »konstruktivna dvoumnost«. V nizu sestankov je prepričal Egipt, da podpiše ločen sporazum z Izraelom. Istočasno je dal Assadu vedeti, da dela na širitvi mirovnega sporazuma, ki bo vključeval tudi Palestince. V resnici so Palestince ignorirali. Bili so nepomembni za strukturo ravnovesje globalnega sistema.
Leslie Gelb, ministrstvo za obrambo ZDA med leti 1967 in 1969
»Pomembna karakteristika Kissingerovega razmišljanja o mednarodni politiki je strukturni dizajn. Za njega je vse vedno povezano z vsem ostalim. Njegove osnove so na tej ravni, na ravni tega strukturnega globalnega ravnovesja moči. Ko se ukvarja z vprašanji človeškega dostojanstva, obstoja, svobode, mislim, da mu prihajajo na pamet kot dodatek v igri narodov, ki se borijo za moč.«
Ko je Assad izvedel za resnico, je bilo že prepozno. V nizu konfrontacij s Kissingerjem v Damasku, je Assad besnel zaradi te izdaje. Kissingerju je dejal, da bo to, kar je naredil, osvobodilo demone skrite pod površino arabskega sveta. Kissinger je njuna srečanja opisal. Zapisal je: »Assadov kontroliran bes je bil toliko bolj impresiven zaradi njegove skrivnostne hladnosti, navideznega brezčustvenega obnašanja.« Assad se je umaknil. Začel je graditi veliko palačo, ki se je dvigala nad Damaskom. Njegovo prepričanje, da je mogoče spremeniti arabski svet, pa je začelo bledeti. Britanski novinar, ki je Assada poznal, je zapisal: »Assadov optimizem je izginil. Vera v prihodnost je izginila. Namesto tega je vzniknil brutalen, maščevalen Assad, ki ne verjame v nič drugega razen v maščevanje.«
Izvorne sanje Sovjetske zveze, so bile ustvariti veličasten novi svet. Svet, v katerem se ne bo spremenila samo družba, ampak tudi ljudje. Postali bodo nova in boljša vrsta človeških bitij. Toda do 1980-ih je bilo jasno, da se te sanje ne bodo uresničile. Sovjetska zveza je postala družba, v kateri ni nihče verjel ničesar ali imel kakšno vizijo prihodnosti. Voditelji Sovjetske zveze so verjeli, da lahko načrtujejo in upravljajo z novo vrsto socialistične družbe. Toda odkrili so, da je nemogoče nadzorovati in predvidevati vse in načrt jim je ušel izpod nadzora. Toda namesto, da bi to razkrili, so se tehnokrati začeli pretvarjati, da vse deluje po načrtu. Posledica tega je bila lažna verzija družbe. Sovjetska zveza je postala družba, v kateri so vsi vedeli, da to, kar njihovi voditelji govorijo, ni res, ker so na svoje oči lahko videli, da ekonomija razpada. Toda vsak je moral igrati to igro in se pretvarjati, da je resnično, ker si nihče ni znal predstavljati alternative. Nek sovjetski pisatelj je to imenoval »hipernormalizacija«. Postal si del sistema do te mere, da je bilo nemogoče videti onkraj njega. Lažnost je bila hipernormalna.
V tem zastalem svetu sta dva brat, Arkadij in Boris Strugatsky, postala inspiracija rastočega novega odporniškega gibanja. Nista bila politika, temveč pisatelja znanstvene fantastike in v svojih zgodbah sta izražala čudno razpoloženje, ki je raslo, medtem ko je sovjetski imperij propadal. Njuna najbolj znana knjiga je »Piknik na robu ceste« (Piknik na obochine, 1972). Odvija se v svetu, ki izgleda kot sedanjost, le da je v njem cona, ki jo je ustvarila neznana sila. Ljudje znani kot »stalkerji«, odhajajo v to cono. Ugotovijo, da ni nič tako kot se zdi, resničnost se spreminja iz minute v minuto: sence padajo v napačno smer, skrivne sile krivijo njihova telesa in vplivajo na to kako razmišljajo in čutijo. Slika, ki sta jo brata opisala, je bil svet, v katerem ni bilo nič gotovo. V katerem je realnost, to kar vidiš in v kar verjameš, postala spreminjajoča in nestabilna. Leta 1979 je režiser Andrej Tarkovski po romanu posnel film in ga naslovil »Stalker«.
Človek bomba
Novi ameriški predsednik Reagan je imel novo vizijo sveta. To ni več bil Kissingerjev trdi realizem, temveč drugačna, preprosta moralna kampanja. Ameriki je bilo usojeno, da se bori proti zlu in da izboljša svet. Toda ta kampanja bo Reagana soočila s Kissingerjevo zapuščino in z maščevalnim srdom sirskega predsednika Assada.
Izrael je bil odločen zlomiti moč Palestincev. Leta 1982 so z vojsko obkolili palestinska taborišča v Libanonu. Dva meseca pozneje so v taboriščih ubili na tisoče Palestincev. Svet je bil pretresen. Še bolj šokantno pa je bilo, da je Izrael to dopustil. Njihova vojska je samo opazovala med tem ko so Libanonci morili Palestince. Spričo groze in kaosa je Reagan moral ukrepati. Naznanil je, da bodo marinci v Bejrutu vodili mirovne sile. Reagan je vztrajal, da bodo nevtralni, a Assad je bil prepričan, da je resnica drugačna. Zanj je bila vojska del ameriške in izraelske zarote, da bi razcepili Bližnji vzhod in razbili moč Arabcev. Odločil se je, da bo Američane pregnal. Zato je sklenil zavezništvo z iranskim ajatolo Homeinijem. Homeini je Assadu dal novo orožje, ki ga je ravno ustvaril. Imenovali so ga: jedrska bomba revnih.
Homeini je kot vodja iranske revolucije prevzel oblast pred dvema letoma. A njegova moč je bila krhka. Razvil je novo idejo kako se boriti proti sovražnikom in braniti revolucijo. Homeini je sledilcem dejal, da lahko uničijo sebe in rešijo revolucijo, če pri tem ubijejo čim več sovražnikov. To je bilo nekaj novega, saj Koran samomor prepoveduje. Prej si postal mučenik na bojišču, ker je bila to božja odločitev. Homeini pa je to spremenil. Naslonil se je na enega osrednjih ritualov šiitskega Islama. Šiiti vsako leto korakajo v procesiji in žalujejo za ustanoviteljem Huseinom. Ob tem se bičajo, da ponazarjajo njegovo trpljenje. Za Homeinija pa ultimativna oblika kesanja ni bičanje, ampak samomor, če ta služi v dobro revolucije. Homeini je to silo mobiliziral, ko je Irak napadel Iran. Iran je bil na pragu gotovega poraza, saj je bil Irak bolje oborožen. V veliki meri z ameriškim orožjem. Revolucionarji so na tisoče mladih fantov vzeli iz šol, jih posadili na avtobuse in poslali na bojišča. Morali so skozi sovražnikova minska polja in se namerno razstreliti, da bi ustvarili prehod za vojsko. To je bil organiziran samomor velikega obsega. To žrtvovanje so obeležili na ogromnih pokopališčih po vsej državi. Iz vodnjakov je tekla krvavo rdeča voda in slavila to novo mučeništvo. To novo zamisel o neustavljivemu človeškemu orožju, je Assad prevzel od Homeinija in jo prvič pripeljal na Zahod. A na poti je mutirala v nekaj še bolj smrtonosnega. Namesto zgolj samomora, greš k sovražniku z eksplozivom, se razstreliš in ubiješ na ducate ali celo stotine ljudi – postali so znani kot samomorilski napadi.
Oktobra 1983, sta dva napadalca s tovornjakoma zapeljala v ameriško vojašnico v Bejrutu. Eksploziji sta ubili 241 Američanov. Napadalca sta bila člana milice, za katero še nihče ni slišal. Imenovali so se Hezbolah. Čeprav je bilo med njimi veliko Irancev, so bili pod nadzorom Sirije. Assad jih je uporabljal kot posrednike za napade na ZDA.
Ronald Reagan, predsednik ZDA med leti 1981 in 1989
»Ni besed, ki bi lahko izrazile našo žalost in trpljenje ob izgubi toliko krasnih mož in ob poškodbah toliko drugih. Ta dejanja razkrivajo zverinskost tistih, ki bi se polastili oblasti, če bi bilo po njihovo in bi nas izgnali iz območja.«
A kljub tem besedam, je Reagan kmalu iz Libanona umaknil vse vojaške sile. Zunanji minister George Schultz, je razložil: »kompleksnost, s katero smo se soočili, nas je paralizirala«. Zato so se Američani obrnili in odšli. Za Assada je bil to neverjeten dosežek. Bil je edini Arabski voditelj, ki je porazil Američane in jih prisilil, da zapustijo Bližnji vzhod. To mu je uspelo z uporabo samomorilskih napadov. Sile, ki se bo pozneje nezaustavljivo razširila. A na tej točki so Iranci in Assad mislili, da jo lahko nadzirajo. To moč ji je dajala obljuba o preseganju korupcije sveta in vstopanju v novi, boljši svet.
Spremenjena stanja
Do sredine 1980-ih, so se banke vzpenjale in v Ameriki postale še močnejše. Kar se je začelo deset let pred tem v New Yorku, ideja, da lahko finančni sistem vodi družbo, se je širilo. Toda za razliko od starejših sistemov moči, je bil novi v glavnem neviden. Pisatelj William Gibson je poskušal to, kar se je dogajalo, na prepričljiv in domiseln način dramatizirati v seriji romanov. Gibson je opazil, kako so se banke in nove korporacije začele povezovati s pomočjo računalniških sistemov. Ustvarile so niz velikih mrež informacij, ki so bile za običajne ljudi in politike nevidne. Te mreže so dajale korporacijam veliko novo moč nadzora. Gibson je temu novemu svetu dal ime. Imenoval ga je »kiberprostor«, njegovi romani pa so opisovali prihodnost, ki je nevarna in strašljiva. Hekerji lahko dobesedno vstopajo v kiberprostor in potujejo skozi sisteme, ki so tako močni, da lahko ujamejo in uničijo vsiljivce tako, da uničijo njihov um. V kiberprostoru ni bilo zakonov ali politikov, da bi vas lahko zaščitili. Samo surova, brutalna korporativna moč. Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega. Nova skupina vizionarjev v Ameriki, je Gibsonovo idejo o skritem, tajnem svetu spremenila v nekaj popolnoma drugačnega. Spremenili so jo v sanje o novi utopiji.
To so bili tehnološki utopisti, ki so bili na zahodni obali Amerike v vzponu. Gibsonovo idejo so obrnili na glavo. Namesto, da bi bil kiberprostor zastrašujoče mesto, kjer dominirajo močne korporacije, so ga spremenili v popolno nasprotje – v novi, varen svet, v katerem se radikalne sanje lahko uresničijo.
Deset let pred tem, so soočeni s kompleksno politiko, radikalci opustili idejo, da bi spremenili svet. Zdaj so računalniški utopisti v kiberprostoru videli alternativno resničnost. Kraj, kamor se lahko umaknejo, stran od grobe desničarske politike, ki je obvladovala Reaganovo Ameriko. Korenine te vizije so bile v protikulturi 1960-ih in predvsem v LSD-ju.
LSD izkušnja
Mnogi od teh, ki so v 1960-ih jemali LSD, so bili prepričani, da to ni samo še ena droga, ampak da odpira človeško percepcijo in ljudem omogoča, da vidijo nove resničnosti, ki so drugače skrite. LSD jih je osvobodil ozkega, omejenega pogleda na svet, ki so jim ga vsiljevali politiki in oblast.
Dvajset let kasneje se je zdelo, da omreženi stroji nudijo način za izgradnjo prave alternativne resničnosti. Ne samo tiste, ki je kemijsko spodbujena, temveč prostor, ki v paralelni dimenziji resnično obstaja. Tako kot LSD, je tudi kiberprostor lahko mesto, kjer bi bili osvobojeni stare, korumpirane hierarhije politike in moči ter kjer lahko preiskujemo nove načine življenja. Eden od vodilnih zastopnikov te ideje je bil John Perry Barlow. V 1960-ih je pisal pesmi za Grateful Dead in bil del LSD protikulture. Zdaj je organiziral to, kar je imenoval »cyberton«, poskus združevanja gibanja kiberprostora.
Barlow je napisal manifest z naslovom Deklaracija o neodvisnosti kiberprostora. Namenjena je vsem politikom, ki jim svetuje, da se tega novega sveta izognejo. Postala je zelo vplivna, ker je Barlow podal drugačno sliko interneta; ne kot mreže pod nadzorom korporacij, ampak kot svojevrstno magično, svobodno mesto – kot alternativo starim sistemom moči. To je v prihodnjih dvajsetih letih postala prevladujoča vizija interneta.
John Perry Barlow, Deklaracija o neodvisnosti kiberprostora, 1996
»Vlade industrijskega sveta, kiberprostor ne leži znotraj vaših meja. Ustvarjamo svet, v katerem lahko vsakdo, kjerkoli izrazi svoja prepričanja, ne gleda na to kako posebna so, brez strahu, da bi ga zaradi tega prisilili k molku ali podrejenosti. Globalni socialni prostor, ki ga gradimo, razglašam za neodvisnega od tiranije, ki nam jo vsiljujete. V kiberprostoru bomo ustvarili civilizacijo Uma, naj bo bolj humana in pravičnejša od sveta, ki ga je ustvarila vaša vladavina.«
Dva mlada hekerja v New Yorku sta menila, da Barlow opisuje svet domišljije in da njegova vizija nima nobene veze s tem, kar je na internetu resnično nastajalo. Bila sta kultni figuri zgodnje internetne scene, s sledilci, ki so njuno delo spremljali in beležili. Sebe sta imenovala Phiber Optik in Acid Phreak ter sta v svojem času raziskovala in vdirala v velike računalniške mreže, za katere sta vedela, da predstavljajo resničnost moderne digitalne moči. V zloglasni javni internetni razpravi, sta hekerja napadla Barlowa. Najbolj ju je razjezilo njegovo vztrajanje, da v novem kibersvetu ni hierarhije ali nadzorne oblasti. Hekerja sta želela pokazati, da se moti. Acid Phreak je vdrl v računalnike korporacije TRW.
TRW je zgradil sisteme, s katerimi je ameriška vojska vodila hladno vojno. Pomagali so ustvariti občutljivo ravnotežje terorja. Zdaj je TRW svoje računalnike prilagodil za vodenje novega sistema, sistema kreditov in dolgov. Njihovi računalniki so zbirali kreditne podatke milijonov Američanov, banke pa so te podatke uporabljale pri podeljevanju osebnih kreditov. Hekerja sta vdrla v TRW mrežo, ukradla kreditne podatke Barlowa in jih objavila na mreži. Hekerja sta tako demonstrirala rastočo moč finančnega sveta. Pokazala sta, da podjetja, ki upravljajo z novim sistemom kreditov, vedo vse več o vas in uporabljajo te informacije za nadzor vaše usode. Sistem, ki je omogočil, da se je to zgodilo, so bile nove velike mreže podatkov, povezane z računalniškimi serverji. Hekerja sta izpraševala ali ni Barlowova utopična retorika o kiberprostoru v resnici prikladna kamuflaža, ki zakriva pojav nove in rastoče moči, ki nima veze s politiko.
Polkovnik
A kiberprostor ni bila edina nastajajoča imaginarna zgodba. Soočena s ponižujočim porazom v Libanonu, je vlada predsednika Reagana na vsak način želela okrepiti vizijo moralnega sveta, v katerem se dobra Amerika bori proti zla. A za to so morali ustvariti enostavnega negativca. Navideznega sovražnika, ki jih bo osvobodil paralizirajoče kompleksnosti bližnjevzhodne politike. Popoln kandidat je bil pri roki – polkovnik Gadafi, voditelj Libije. Američani so ga izkoristili, da so ustvarili lažnega voditelja teroristov, Gadafi pa je to vlogo z veseljem sprejel, ker ga je to spremenilo v svetovno znano figuro.
Polkovnik Gadafi je oblast prevzel z državnim udarom v 1970-ih, a od samega začetka je bil prepričan, da je več kot zgolj voditelj določene države. Verjel je, da je svetovni revolucionar, katerega usoda je, da izzove moč Zahoda. Kot mladi častnik je bil poslan v Anglijo na izobraževanje, tam pa je zasovražil pokroviteljski rasizem, ki ga je našel v srcu britanske družbe. Po prevzemu oblasti, je Gadafi razvil svojo revolucionarno teorijo, ki jo je imenoval »tretja univerzalna teorija«. Dejal je, da je to alternativa komunizmu in kapitalizmu. Objavil jo je v Zeleni knjigi (al-Kitāb al-Aḫḍar, 1975), ki pa je praktično nihče ni prebral. IRI na Irskem je poslal denar in orožje, da bi jim pomagal strmoglaviti britanski vladajoči razred, toda vsi ostali arabski voditelji so njega in njegove ideje zavrnili. Mislili so, da je nor.
Do sredine 1980-ih, je bil Gadafi izolirana figura, brez prijateljev in brez globalnega vpliva. Nenadoma pa se je vse to spremenilo. Decembra 1985 so teroristi istočasno napadli letališči v Rimu in na Dunaju ter pri tem ubili devetnajst ljudi, vključno s petimi Američani. Na predsednika Reagana so vršili pritisk, da se maščuje. Predsednik Reagan je takoj najavil, da je za temi napadi gotovo polkovnik Gadafi. Evropske varnostne službe, ki so preiskovale napada, so bile prepričane, da Libija nima veze z napadi in da za napadi v resnici stoji Sirija – da teroriste usmerja sirijska obveščevalna agencija. Vse skupaj je povzročalo še večjo zmedo, ker kljub pomanjkanju dokazov, da je bil za napadi Gadafi, sam teh navedb ni želel zanikati. Delal je ravno nasprotno in spremenil krizo v globalno dramo. Ameriki je pretil s samomorilskimi napadi. Gadafi je začel igrati vlogo, po kateri bo postal znan. Sprejel je publiciteto, ki so mu jo ponudili Američani in jo izkoristil na dramatičen način. Promoviral se je kot mednarodni revolucionar, ki bo pomagal, da se tlačeni narodi po vsem svetu osvobodijo; tudi temnopolti v Ameriki. Gadafi je preko satelita sodeloval na srečanju Islamske nacije v Chicagu. Gadafi jim je povedal, da je Libija zdaj njihov zaveznik v boju proti beli Ameriki. Gadafi jim je obljubil, da jim bo dostavil orožje in v Ameriki ustvaril 400 000 ljudi veliko vojsko temnopoltih. »Če bela Amerika zavrača temnopolte kot ameriške državljane«, je dejal, »jo je treba uničiti.« Gadafi je prav tako povabil skupino nemških raketnih znanstvenikov, da mu v Libiji izdelajo raketo. Vztrajal je, da ne bo imela vojaških namenov. Libija bo raziskovala vesolje. Nihče mu ni verjel. Novinarji so opozarjali, da Gadafi pripravlja napad na Evropo in živopisno dramatizirali novo nevarnost. Američani in Gadafi so se zapletli v cikel vzajemne krepitve. V tem procesu je bila ustvarjena nova močna podoba, ki bo ugrabila domišljijo Zahoda. Gadafi je postal globalni super-zločinec na čelu »sovražnih« držav. Norec, ki je pretil stabilnosti sveta. Gadafi pa je užival v vsakem trenutku te pozornosti.
Sledil je teroristični napad na diskoteko v Zahodnem Berlinu. Bomba je ubila ameriškega vojaka in ranila stotine drugih. Američani so objavili sporočilo, ki ga je prestregla Agencija za nacionalno varnost, ki je dokazovalo, da je za bombnim napadom stal Gadafi in dokumentacijo, za katero so trdili, da dokazuje, da je stal tudi za celim nizom drugih napadov. Predsednik Reagan je ukazal priprave za bombardiranje Libije. Ponovno so se pojavili dvomi. Tokrat znotraj ameriške vlade. Pojavila se je zaskrbljenost, da so bili analitiki pod pritiskom, da ustvarijo primer, ki v resnici ni obstajal. Za to pa so uporabili Gadafijevo retoriko o sebi, kot globalnem revolucionarju in njegove manične blodnje ter jih predstavili, kot dejstva. V tem procesu pa so Američani in Gadafi skupaj, gradili izmišljen svet.
Evropske obveščevalne agencije so Američanom povedale, da se motijo in da za bombardiranji stoji Sirija in ne Libija. Američani so se kljub temu odločili napasti Libijo, ker se niso upali soočiti z nevarnimi posledicami napada na Sirijo. Napadli so Gadafija, človeka brez prijateljev ali zaveznikov.
Aprila 1986 so Američani napadli Libijo. Njihovi cilji so vključevali tudi Gadafijevo lastno hišo. Takoj po napadu, se je Gadafi javil iz ruševin, da bi opisal kaj se je zgodilo.
Muammar Gaddafi, voditelj Libije med leti 1969 in 2011
»Vsa družina je spala, moja žena pa je ves dan preležala v postelji, ker je imela ukleščen živec. Poskušal sam rešiti otroke, ko se je hiša začela rušiti, kot lahko vidite. Bombe so začele padati. Ciljali so otroško sobo, da bi pobili otroke. Naša majhna posvojena hčerka je bila ubita, dvoje najinih otrok pa je poškodovanih.«
Toda Gadafi je ponovno lahko lagal. Od takrat se je namreč govorilo, da je njegova posvojena hčer preživela. So pa zaradi nenatančnih ameriških bomb umrli številni drugi otroci. Gadafi je razumel, da je pozornost celega sveta zdaj usmerjena na njega in je to izkoristil za promoviranje svoje revolucionarne teorije »Tretje poti«, kot globalne alternative demokraciji.
Resnica je tam zunaj
V 1980-ih je vse več ljudi v ZDA na nebu videvalo nepojasnjene predmete in luči. V istem času so raziskovalci, ki so verjeli v NLP-je razkrili, da so odkrili tajne državne dokumente, ki potrjujejo, da so Nezemljani obiskali Zemljo. Dokumenti so bili skriti dvajset let in zdelo se je, da je šlo za veliko prikrivanje. Resnica pa je bila še bolj čudna. Ameriška vlada si je verjetno vse to izmislila, ustvarila je lažno zaroto in namerno zavajala ljudi. Luči, ki so se ljudem zdele kot NLP-ji, so bila verjetno testiranja novih tehnologij orožja vlade ZDA. Nova orožja so razvijali, ker so predvidevali, da je Sovjetska zveza veliko močnejša, kot je bila v resnici in da še vedno želi osvojiti svet. Vlada ni želela razkriti orožja, niso pa mogli vedno skriti njihovega pojavljanja na nebu, zato so domnevno izkoristili določene ljudi za širjenje govoric o obiskih Nezemljanov. Eden od teh, ki so jih izbrali, je bil Paul Bennewitz. Živel je ob letališki bazi v Novi Mehiki in opazoval čudne stvari.
Bennewitzu in drugim, ki jih je agencija izbrala, so bili domnevno predani ponarejeni dokumenti, najbolj tajna vojaška poročila, ki so opisovala videnja NLP-jev. Dokumenti so se hitro razširili in postavili temelj za val verovanja v NLP-je, ki se je v ZDA razširil v 1990-ih.
To pa je podžgalo tudi prepričanje, da nam vlade lažejo, da so zarote resnične. Reaganova administracija je s polkovnikom Gadafijem in z NLP-ji mešala resničnost in fikcijo. To pa je bilo del še večjega programa. Predsednikovi svetovalci so ga imenovali »upravljanje s percepcijo« in je tekom 1980-ih postal jedro ameriške vlade. Cilj je bil posredovati dramatične zgodbe, ki bi ujele domišljijo javnosti, ne le o Bližnjem vzhodu, ampak tudi o Srednji Ameriki in Sovjetski zvezi. Pri tem pa ni bilo pomembno ali so bile zgodbe resnične ali ne, če so le odvračale pozornost ljudi in politikov stran od težkih problemov kompleksnega resničnega sveta.
Robert Parry, novinar AP-ja in Newsweeka v 1980-ih
»Resničnost je postajala vse manj pomemben faktor v ameriški politiki. Ni šlo za to kako resnični so dogodki ali dejstva, ampak kako lahko ta dejstva izkriviš ali si jih celo izmisliš, da bi očrnil nasprotnika. Upravljanje s percepcijo je postal mehanizem za izkrivljanje dejstev. Karkoli je lahko karkoli. Bistveno je bilo, kako manipulirati z ameriškim narodom.
– V tem procesu pa resničnost postane kaj?
Resničnost postane predmet igre za doseganje tega cilja. Resničnost v tem kontekstu ni pomembna. Resničnost je nekaj, s čemer upravljate.«
A zgodilo se je nekaj, kar je dramatično demonstriralo, kako zelo se je ameriška vlada oddaljila od resničnosti. Sovjetski imperij je razpadel. Česar nihče, ne politiki, ne novinarji, ne ekspertni analitiki, ne ekonomisti in ne akademiki, niso predvideli.
JANE FONDA SE JE ODREKLA SOCIALIZMU IN SPROŽILA DRUGAČNO REVOLUCIJO
POSKUŠATI SPREMENITI SVET JE BILO PREVEČ ZAPLETENO
ŠE VEDNO PA JE OBSTAJALA STVAR, KI JO LAHKO NADZIRATE
SVOJE TELO
STARI SISTEM JE UMIRAL
ROJEVAL SE JE NOVI SISTEM
Nadzorovani rezultati
Razpad Sovjetske zveze je močno vplival na Zahod. Za mnoge je simboliziral končni neuspeh sanj, da je mogoče politiko uporabiti za gradnjo novega sveta. Namesto tega se je pojavil novi sistem, ki ni imel veze s politiko. Sistem, katerega cilj ni bil poskus spremeniti stvari, ampak, da upravlja s post-političnim svetom. Eden od prvih, ki je opisal to dramatično spremembo, je bil nemški levičarski politični mislec Ullrich Beck.
Beck je dejal, da so politiki, ki verjamejo, da lahko prevzamejo nadzor nad družbo in jo popeljejo v boljšo prihodnost, v resnici nevarni. V preteklosti so politiki to mogoče lahko počeli, zdaj pa so soočeni s tem, kar je imenoval »pobegli svet«, kjer so stvari kompleksne in medsebojno povezane, moderne tehnologije pa potencialno tako nevarne, da je nemogoče predvidevati rezultate svojih dejanj. Katalog okoljskih katastrof je to dokazoval. Politiki bodo morali opustiti ideje poskusa spremembe sveta. Namesto tega je bil novi cilj predvidevanje nevarnosti, nato pa najti načine, kako se jim izogniti. Čeprav je Beck prihajal s politične levice, je bil svet, ki ga je predvideval, zelo konservativen. To je bila slika političnega razreda, ki je zveden na to, da poskuša voditi družbo v temno, zastrašujočo prihodnost – nenehno pazi na nevarnosti, ki se ji približujejo. Njihov edini cilj je, da se izognejo nevarnostim in ohranijo stabilnost družbe.
Sistem, ki bi predvidel prihodnost in ohranil družbo stabilno, se je že gradil. Sestavljen je bil iz različnih in včasih presenetljivih virov. Niti eden pa ni imel zveze s politiko. En del sistema se je razvijal v malem mestu na severozahodu ZDA, po imenu East Wenatchee. To je bil velik računalnik, katerega naloga je bila, da naredi prihodnost predvidljivo. Gradil ga je bančnik Larry Fink.
Leta 1986 je njegova kariera razpadla. Izgubil je 100 milijonov dolarjev in bil odpuščen. Odločen je bil, da se mu to ne bo več ponovilo. Ustanovil je podjetje Blackrock in sestavil računalnik, ki ga poimenoval Aladdin. Namestil ga je v niz velikih barak ob nasadih jabolk zunaj mesta Wenatcheea. Finkov cilj je bil s pomočjo računalnika z gotovostjo predvideti kakšno je tveganje določenega posla ali investicije. Računalnik nenehno spremlja svetovno dogajanje in primerja stvari, ki se dogajajo trenutno z dogajanjem v preteklosti. V spominu ima vso zgodovino zadnjih 50 let; ne samo finančne, ampak različne dogodke. Od milijonov različnih korelacij, računalnik prepoznava mogoče katastrofe, nevarnosti, ki pretijo v prihodnosti in preusmerja vlaganja na način, da se izognejo radikalnim spremembam in ohranijo sistem stabilen. Aladdin se je izkazal za neverjetno uspešnega. Premoženje, ki ga upravlja in nadzira, je doseglo 15 trilijonov, kar je 7% skupnega svetovnega bogastva.
Mesto Wenatchee pa je bilo dramatičen primer tudi drugačne vrste hrepenenja po stabilnosti in gotovosti. Njegovi prebivalci so antidepresiv Prozac uporabljali bolj pogosto kot katero drugo mesto v ZDA.
Obstajal pa je še bolj učinkovit način pomirjanja ljudi, ki ni vključeval zdravil. Prav tako je izhajal iz računalniških sistemov, a tokrat iz umetne inteligence. Način njegove uporabe, je bil odkrit po naključju.
V 1960-ih so obstajale optimistične sanje, da bo mogoče razviti računalnike, ki bodo mislili kot ljudje. Znanstveniki so leta poskušali programirati pravila, ki vodijo človeško mišljenje, a to ni delovalo. Računalniški znanstvenik na MIT-ju, je bil nad poskusi tako razočaran, da se je odločil napisati računalniški program, ki bo smešil te brezupne poskuse. Imenoval se je Joseph Weizenbaum in je, kot je trdil, zgradil psihoterapevtski računalnik. Kot pri psihoterapevtu, so se ljudje s strojem lahko pogovarjali tako, da so vpisovali svoje probleme. Weizenbaum je program poimenoval »Eliza«. Modeliran je bil po vzoru resničnega psihoterapevta Carla Rogersa, ki je bil znan, da je pacientom samo ponavljal nazaj tisto, kar so mu povedali. In to je bilo vse, kar je delala tudi Eliza. Pacient je sedel pred ekranom in vtipkal kaj trenutno občuti, program pa je to ponovil, pogosto v obliki vprašanja. Weizenbaumova tajnica je bila ena prvih uporabnic Elize. Njena reakcija je bila takšna, da je sploh ni predvidel. Čeprav je vedela, tako kot Weizenbaum, da Eliza ne razume niti besede, ki jo je vpisala. Weizenbaum je bil presenečen. Ugotovil je, da se je vsem, ki so jo preizkusili, Eliza prikupila. Ure so sedeli pred računalnikom in mu zaupali svoje zasebne občutke ter neverjetno intimne podrobnosti iz svojih življenj. Všeč jim je bilo tudi, da je bil brez kakršnegakoli pokroviteljskega elitizma. Nekdo je dejal: »na koncu se računalnik ne utrudi, ne gleda na vas zviška in ne poskuša z vami imeti spolnega odnosa.«
Eliza je pokazala, da se v času individualizma, ljudje počutijo bolj varne, ko se njihova slika reflektira njim nazaj. Kot v ogledalu. Razvoj umetne inteligence je spremenil smer in začeli so se snovati novi sistemi, ki so to počeli še v večjem obsegu. Imenovali so se »inteligentni agenti«. Delali so na principu spremljanja posameznika, zbiranja velike količine podatkov o njegovi preteklosti in potem iskali vzroke in korelacije, iz katerih so lahko predvideli, kaj si bo želel v prihodnosti. To je bil sistem, ki je svet urejal tako, da se je vrtel okoli vas. V dobi anksioznega individualizma in strahu pred prihodnostjo, je bilo to, prav tako kot Eliza, pomirjajoče – varnostni ščit, ki vas varuje pred kompleksnostjo zunanjega sveta. Uporaba te nove metode se je izkazala za plodno in dobičkonosno – če vam je bilo všeč to, potem boste to oboževali. Na različne načine se je razvijal novi sistem, ki je obljubljal, da bo svet ohranjal stabilen. Njegove lovke so posegle na vsa področja našega življenja. Bančništvo je obljubljalo, da lahko nadzoruje nepredvidljivost svobodnega trga, med tem ko se je posameznike vse bolj nadzorovalo, da bi tako stabilizirali njihovo fizično in mentalno stanje. Spletni inteligentni agenti so vse pogosteje predvidevali kaj si bodo ljudje v prihodnosti želeli in kako se bodo obnašali. Največja sprememba je doletela politiko. V svetu, v katerem je bil najpomembnejši cilj stabilnost, je politika postala samo del večjega sistema upravljanja s svetom. Stara ideja demokratične politike, ki je dajala glas šibkim napram močnim, je bila spodkopana. Na robovih družbe je tiho raslo nezadovoljstvo.
Svarilna zgodba
Ta novi sistem pa je imel nevarno napako. V resnici z branjem podatkov iz preteklosti ni mogoče predvideti vsega. Donald Trump je to občutil na lastni koži. Nekega dne je Donald Trump poklical človeka po imenu Jess Marcum in ga prosil za pomoč. Marcum je bil čuden, skrivnostni lik. V 1950-ih je bil nuklearni znanstvenik, ki je preučeval učinek sevanja jedrskega orožja na človeško telo. Potem je odšel v Las Vegas in postal obseden z igrami na srečo. Imel je fotografski spomin, ki ga je tekom iger uporabljal pri obdelavi podatkov. Na osnovi tega je lahko predvideval rezultat in vedno je zmagal. Gangsterje v Las Vegasu je fasciniral. Imenovali so ga »Avtomat«.
Donald Trump je bil eden od junakov dobe. V resnici pa je bil velik del njegovega uspeha zgolj fasada. Banke, ki so Trumpu posodile milijone, so ugotovile, da jim na kredite ne more več plačevati obresti. Trumpov imperij je bil pred bankrotom. Soproga Ivana ga je zaradi afere z Miss Hawaiian Tropic 1985 sovražila.
Nekega dne je Akio Kashiwagi, znani japonski hazarder, prišel v eno od Trumpovih igralnic in v neverjetno srečnem nizu, začel osvajati milijone dolarjev. Trumpa, ki je obupno potreboval denar je, ko je dan za dnem gledal, kako iz njegove igralnice odtekajo milijoni, zagrabila panika. Poiskal je pomoč Jessa Marcuma. Marcum je prišel v Trumpovo igralnico v Atlantic Cityu in analiziral vse podatke o Kashiwagijevem načinu igranja. Trumpu je dejal, naj predlaga določeno igro z velikim vložkom, za katero je vedel, da se ji japonski hazarder ne bo mogel upreti. Marcum je predvidel, da bo po njegovem modelu, Kashiwagi izgubil. Po petih dramatičnih dnevih je tako tudi bilo. Kashiwagi je izgubil 10 milijonov dolarjev in prenehal. Trump je bil navdušen. Mislil je, da je dobil svoj denar nazaj.
Toda preden je Kashiwagi lahko svoj dolg odplačal, so ga Yakuza gangsterji v njegovi kuhinji potolkli do smrti, Donald Trump pa tako ni dobil svojega denarja. Trump je bankrotiral in bil prisiljen bankam prodati večino svojih zgradb. Poročil se je z Miss Hawaiian Tropic. Kasneje je svoj ime prodajal drugim, da so ga dajali na svoje zgradbe, sam pa je postal zvezdniški tajkun.
Predsednik Assad si ni želel stabilnosti. Želel se je maščevati. Decembra 1988 je bomba eksplodirala na Pan Amovem letalu nad Lockerbijem na Škotskem. Preiskovalci in novinarji so nemudoma uperili prst v Sirijo. Dejali so »da je bomba maščevanje za ameriško sestrelitev iranskega letala v Zalivu, nekaj mesecev pred tem.« Tudi naslednjih 18 mesecev so se vsi strinjali, da je to resnica. Toda nato se je zgodilo nekaj čudnega. Varnostne agencije so sporočile, da so se motile. Sirija s tem ni bila povezana. Za eksplozijo nad Lockerbijem je bila Libija. Mnogi novinarji in politiki temu niso verjeli. Bili so prepričani, da je do spremembe prišlo zaradi zelo ciničnega razloga, ker sta ZDA in Velika Britanija v prihajajoči vojni proti Saddamu Husseinu, obupno potrebovali Assada kot zaveznika. Zato so Gadafija še enkrat obtožili za vodjo terorizma.
Toda Assad situacije ni imel pod nadzorom, ker so njegova dejanja sprostila sile, ki jih nihče več ni mogel nadzirati. Sila, ki jo je pred desetletjem prinesel iz Irana z namenom napadov na Zahodu – človek bomba, se je zdaj kot virus razširila iz šiitskega na sunitski islam. Decembra leta 1992, je militantna skupina Hamas ugrabila in do smrti zabodla izraelskega mejnega policaja. Izraelski odgovor je bil silovit. Aretirali so 415 pripadnikov Hamasa, jih strpali na avtobuse ter jih odpeljali na goli vrh planine v južnem Libanonu. Tam so jih zadrževali in do njih niso spustili nobene humanitarne pomoči. Izraelci so borce Hamasa prepeljali na področje, ki je bilo pod nadzorom Hezbolaha. Tam so preživeli šest mesecev in se v tem času od Hezbolaha naučili, kako močno orožje so lahko samomorilski napadi. Hezbolah jim je povedal, kako so to orožje uporabili, da so Izraelce pregnali iz Bejruta in vse do meje. Prvi znak, da se je ideja razširila na Hamas je bil, ko je skupina deportirancev, oblečenih kot mučeniki, maširala v znak protesta proti izraelski meji, med tem ko so jih Izraelci granatirali. Kmalu pa je to postalo več kot zgolj predstava. Hamas je začel z valom samomorilskih napadov v Izraelu.
Hamas je v srce izraelskih mest poslal napadalce, da se razstrelijo in pri tem ubijejo kar se da več ljudi okoli sebe. Hamas je pri tem šel veliko dlje kot Hezbolah. Njihovi cilji so bili civilisti, česar Hezbolah nikoli ni počel. Strategija je šokirala sunitski svet. To je bilo njihovi zgodovini popolnoma tuje. Ne samo, da Koran prepoveduje samomor, sunitski islam, za razliko od šiitov, ni poznal ritualov samožrtvovanja. Najvišji verski vodja v Saudski Arabiji je vztrajal, da je to narobe. Popularni egiptovski teolog Šeik Qaradawi, pa je izkoristil trenutek. Izdal je fatvo, ki je opravičevala napade in dodal: »prav tako je upravičeno ubijati civiliste, ker v Izraelu vsi, vključno z ženskami, služijo kot rezervisti, kar pomeni, da so vsi del sovražne vojske.«
Hamas je nadaljeval s pošiljanjem napadalcev v Izrael. Včasih dan za danem. V Izraelu sta se razširila strah in groza, kar je popolnoma paraliziralo politike v reševanju palestinske krize. Na izraelskih volitvah leta 1996, je oblast prevzel Benjamin Netanyahu. Nasprotoval je mirovnemu procesu, kar je bilo prav to, kar je Hamas želel. Od takrat sta bili obe strani ujeti v vse bolj strašne cikluse nasilja. Samomorilski napadi so uničili prav tisto, kar je predsednik Assad od začetka želel: politično rešitev palestinskega vprašanja.
Tudi v Ameriki so izginile vse optimistične vizije prihodnosti. Namesto tega so se vsi v družbi, ne samo politiki, ampak tudi znanstveniki, novinarji in vsi ostali strokovnjaki, začeli osredotočati na mogoče nevarnosti skrite v prihodnosti. To je ustvarilo vzdušje pesimizma, ki se je razširilo iz tehnokratskega sveta in okužilo vso kulturo. Vsi so postali obsedeni s črnimi slutnjami in si zamišljali vse najslabše, kar bi se lahko zgodilo.
Napadi septembra 2001 so bili samomorilski, a tokrat v velikem obsegu. Pokazali so zastrašujočo moč te nove sile, ki lahko prodre skozi vsako obrambo. Prišli so ubiti na tisoče Američanov na njihovih tleh. Dvajset let pred tem, je bil predsednik Reagan soočen s prvimi samomorilskimi napadalci, ki jih je poslal predsednik Assad, da iz Bližnjega vzhoda prežene Ameriko. Toda, namesto, da bi se s kompleksnim problemom Sirije, Izraela in Palestine soočila, se je Amerika umaknila in pustila Sirijo ter samomorilske napade, da se razširijo in mutirajo. Namesto tega so preganjali Gadafija in ga spremenili v zlobnega globalnega terorista. V tem procesu so ljudje spremenili pogled na terorizem. Nasilje, ki spremlja politične boje za oblast, je zamenjala veliko bolj poenostavljena podoba zlobnega tirana na čelu malopridne države, ki je postal podoben super-zločincu, ki želi terorizirati svet. Vsa politika in moč je pri tem odpadla. Problem so bile le te osebe in njihova zlobna osebnost. Po 11. septembru je to vodilo do novih, enako enostavnih idej: če bi lahko odstranili te tiranske figure, bi hvaležni ljudje teh dežel, naravno prešli v demokracijo, ker bi bili osvobojeni zla.
Tony Blair in George Bush sta postala obsedena z idejo, da svet osvobodita Sadama Husseina. Tako obsedena, da sta verjela katerikoli zgodbi, ki je dokazovala njegove zle namere. Črta med resničnostjo in fikcijo je postala še bolj zamegljena. Septembra 2002 je vodja MI6 odhitel na Downing Street povedati Blairu, da je končno našel vir, ki je vse potrdil. Vir ima, mu je povedal, »neposreden pristop« programu kemijskega orožja Sadama Huseina, ki proizvaja velike količine bojnih strupov VX-a in sarina. Ti živčni strupi so shranjeni v »verigo votlih steklenih kroglic«. Potem pa je nekdo v MI6 opazil, da je ta opis enak sceni iz filma »The Rock« iz 1996, v katerem igrata Sean Connery in Nicolas Cage. Poznejše poročilo o vojni v Iraku navaja: »steklenih posod se običajno ne uporablja za kemijsko orožje. Obveščevalec je očitno videl film »The Rock«, ki je napačno prikazal, da se strup prenaša v steklenih biserih ali kroglicah.«
Hafez al-Assad je umrl leta 2000. Novi predsednik Sirije je postal njegov sin Bashar. Toda neizprosni logiki tega, kar je začel njegov oče, ni mogel ubežati. Pred 20 leti je njegov oče poslal šiitske samomorilske napadalce, da napadejo Američane v Libanonu. Zdaj, ko sta Amerika in Velika Britanija napadli Irak, se je Bashar odločil, da bo posnemal svojega očeta. Kar je na ta način sprostil, bo razbilo arabski svet, se vrnilo in poskušalo uničiti tudi njega samega.
Bashar Assad ni bil predviden za predsednika. To bi moral postati njegov starejši brat Bassel. Toda Bassel je umrl v prometni nesreči, zato je veliko palačo, ki jo je nad Damaskom zgradil njegov oče, prevzel Bashar. Do tega trenutka Basharja politika ni zanimala. Zanimali so ga računalniki. Ustanovil je Sirijsko računalniško društvo in v deželo prinesel internet. Njegova najljubša glasbena skupina je bila Electric Light Orchestra. Zdaj pa je postal predsednik in si zadal napasti Ameriko. Bashar Assad je bil prepričan, da je invazija na Irak samo prvi korak v načrtu Zahodnih sil, da zavzamejo ves Bližnji vzhod. Vedel je, da je invazija razjezila številne radikalne islamiste v Siriji, zaradi česar so si najbolj želeli v Irak ubijati Američane. Bashar je sirski obveščevalni službi ukazal, da jim pri tem pomaga. Sirski agenti so organizirali priliv na tisoče borcev preko iraške meje, v samo srce upora. Bilo jih je vse več. V roku enega leta so skoraj vsi tuji borci iz vsega sveta prihajali preko Sirije. S seboj pa so pripeljali tudi samomorilske napade. Američani so ocenjevali, da so 90% samomorilskih napadalcev v Iraku predstavljali tuji borci. Stvari so ušle izpod nadzora. Večina džihadistov se je pridružila al-Qaidi v Iraku, ki je začela ubijati šiite, da bi tako spodbudila državljansko vojno. Tako se je sila, ki so si jo izvirno zamislili šiiti, samomorilski napadi, zdaj vrnila in začela ubijati njih same.
Blair in Bush sta bila soočena s katastrofo. Irak je implodiral. Medtem pa sta bila doma obtožena laganja lastnim ljudem, da sta tako opravičila invazijo. Obupno sta potrebovala nekaj, kar bi pokazalo, da je imela invazija pozitiven učinek na arabski svet. Sprejela sta nenavadno odločitev: poiskala sta pomoč tistega, za katerega sta vedno trdila, da je eden od najnevarnejših tiranov na svetu – polkovnika Gadafija. Naenkrat je postal njun novi najboljši prijatelj. To je bil največji dosežek upravljanja s percepcijo. Človek, iz katerega je Zahod naredil lažnega globalnega super-zločinca, je bil zdaj preoblikovan v lažnega heroja demokracije. Pri tem pa so bili udeleženi vsi, ne le politiki: odnosi z javnostmi, akademiki, televizijski voditelji, vohuni in celo glasbeniki. Vsi so pomagali pri Gadafijevi preobrazbi. To je pokazalo, koliko ljudi v Zahodnem establišmentu je do zdaj postalo inženirjev tega lažnega sveta.
Od takrat, ko je bil obtožen za eksplozijo nad Lockerbijem, je bil Gadafi popolnoma izobčen. Zahod je proti Libiji uvedel sankcije in gospodarstvo je bilo v razsulu. Potem pa se je na BBC-jevih večernih poročilih pojavil Blair.
Tony Blair, ministrski predsednik Velike Britanije med leti 1997 in 2007
»Polkovnik Gadafi je potrdil, da je Libija v preteklosti poskušala razviti orožja za množično uničevanje. Libija je objavila, da namerava popolnoma razkriti in uničiti vsa svoja orožja za množično uničevanje. To je zgodovinska odločitev polkovnika Gadafija. Pogumna odločitev, ki jo pozdravljam.«
George W. Bush, predsednik ZDA med leti 2001 in 2009
»Danes je v Tripoliju vodja Libije, polkovnik Muammar al-Gaddafi, javno potrdil svojo predanost razkritju in uničenju orožja za množično uničevanje v svoji državi.«
Gadafi je za Zahodne politike postal heroj. Njegova odločitev, da se odreče orožju za množično uničevanje je bila dokaz, da invazija na Irak lahko preobrazi Bližnji vzhod. Tony Blair je obiskal Gadafija v njegovem šotoru v puščavi, da mu zaželi dobrodošlico nazaj med tistimi, ki jih je nek novinar imenoval »skupnost civiliziranih narodov«. Tako kot poprej, pri Gadafiju ni bilo nič tako kot se je zdelo. V resnici Gadafi strašnega orožja za množično uničevanje, ki ga je obljubil uničiti, sploh ni imel. Njegov jedrski program je bil zaustavljen že pred časom in nikoli ni ustvaril česa nevarnega. Na črnem trgu je kupil nekaj opreme, a njegovi tehniki tega niso zmogli sestaviti. Tudi biološkega orožja ni imel. Vse kar je imel, je bil stari gorčični plin v naluknjanih sodih. Zdaj pa se je moral pretvarjati, da ima zastrašujoči arzenal orožja. Zahod pa se je moral pretvarjati, da se je izognil še eni globalni grožnji. Potem pa so izmišljotine postale še bolj zapletene. Kot del dogovora, bi Zahod v zameno za Gadafijevo priznanje, da je Libija odgovorna za eksplozijo nad Lockerbijem, moral ukiniti sankcije. Toda številni, ki so preiskovali Lockerbie, so bili prepričani, da tega ni storila Libija. V resnici je za tem stala Sirija. Toda Gadafi je priznal. Njegov sin Saif, je priznanje komentiral v intervjuju. Dejal je, da se je njegov oče enostavno pretvarjal, da stoji za bombo nad Lockerbijem, da bi ukinili sankcije. Nove laži so se kopičile na starih in tako ustvarjale popolnoma navidezen svet.
V Libijo so prišle agencije za odnose z javnostmi, da bi izvedle tako imenovano »preoblikovanje zgodbe«. Neko podjetje je prejelo tri milijone dolarjev, da bi iz Gadafija naredili nekakšnega »modernega svetovnega misleca«. Tega so se lotili tako, da so pripeljali znane svetovne mislece in TV voditelje, da spoznajo polkovnika in razpravljajo o njegovih teorijah. Eden od teh mislecev je bil Lord Anthony Giddens. Slučajno je razvil teorijo, ki jo je imenoval »tretja pot« in ki je navdihnila Tonya Blaira. Gadafijeva teorija se je imenovala »tretja univerzalna teorija«. Lord Giddens je kasneje pisal o svojih pogovorih z libijskim voditeljem: »Polkovniku Gadafiju je všeč moj pojem ‘tretja pot’, ker je njegova lastna politična filozofija verzija te ideje. Ponuja številna inteligentna in dojemljiva opažanja. Odhajam spodbujen in opogumljen«. Potem pa je polkovnik Gadafi uresničil svoje življenjske sanje. Bil je povabljen, da spregovori pred Združenimi narodi. Skoraj dve uri je porabil, da je pojasnil svojo »tretjo univerzalno teorijo« in zahteval novo preiskavo atentatov na predsednika Kennedyja in Martina Luthra Kinga. Ko je bil v New Yorku, so Gadafiju ponudili šotor, ki je bil prav tak, kot ga je imel doma, na vrtu svoje velike vile. Človek, ki mu ga je ponudil, je bil Donald Trump.
Svet brez moči
Ljudje v Veliki Britaniji in Ameriki so se pričeli odmikati od politike. Učinek vojne v Iraku je bil zelo močan. Ne samo, da so milijoni ljudi čutili, da so jim lagali o orožju za množično uničevanje, obstajal je še globlji občutek – da kakorkoli delajo in govorijo, nima učinka. Da je navkljub množičnim protestom, strahu in opozorilom, do vojne vseeno prišlo. Liberalci, radikalci in cela nova generacija mladih ljudi, se je umaknila. Namesto tega so se obrnili k drugemu svetu, ki je bil osvobojen politične hinavščine in korupcije. Umaknili so se v kiberprostor.
Do tega trenutka je kiberprostor postal še bolj sofisticiran in dovzeten na interakcije ljudi. Internetni svet je bil poln algoritmov, ki so lahko analizirali in predvidevali človeško obnašanje. Človek, ki je bil odgovoren za večino tega, je bil znanstvenik Judea Pearl. Bil je boter moderne umetne inteligence. Pearlov prelomni uspeh je bila uporaba tako imenovane »Bayesove verjetnostne mreže«. To je bil sistem, ki je lahko predvidel obnašanje, tudi če ni imel dovolj informacij. Da bi sistem deloval, je Pearl s sodelavci vanj vnesel model človeških bitij, ki izhaja iz ekonomije. Ustvarili so tako imenovane »racionalne agente«, programsko opremo, ki človeka posnema na zelo poenostavljen način. Model predpostavlja, da bo agent, da bi dobil, kar si želi, vedno deloval racionalno. Nič več kot to. Eden prvih utopistov v kiberprostoru, Jaron Lanier, je opozoril na implikacije tega: »Model agenta, tega, kar vas zanima, bo vedno samo karikatura. Posledično vam bo prikazoval samo karikirano različico sveta, skozi oči agenta.« Dodal je: »nikoli ne bo jasno za koga ti agenti v resnici delajo – za vas ali nekoga drugega.«
Nove tehnologije so ljudem omogočale nalaganje milijonov slik in videov v kiberprostor. Splet, ki se je do takrat zdel kot tuj abstraktni svet, je vse bolj postajal podoben resničnemu svetu – od videov živali, osebnih izkušenj, izrednih dogodkov do strašnih posnetkov terorja. Nalagalo se je vse več videov. Po čudnem in žalostnem naključju, je bil prvi teroristični video obglavljanja, ki je bil objavljen na spletu, prav video sina Judea Pearlova, Daniela Pearla. Bil je novinar Wall Street Journala, ki so ga radikalni islamisti ugrabili v Pakistanu. Posneli so njegovo domnevno priznanje in potem tudi njegovo usmrtitev.
To je bil novi svet, s katerim stari sistemi moči niso znali ravnati. Po napadu 11. septembra, so varnostne agencije tajno zbirale podatke milijonov ljudi na spletu. Eden od programov se je imenoval »optični živec« (Optic Nerve) in je zbiral slike video pogovorov milijonov ljudi po vsem svetu, da bi tako našel teroriste, ki načrtujejo nov napad. Program ni odkril nobenega terorista, je pa odkril nekaj drugega. Strogo zaupna ocena se je glasila: »Na žalost imamo v zbranih podatkih težave z neželenimi slikami. Zdi se, da presenetljivo veliko ljudi uporablja video komunikacijo, da bi ljudem na drugi strani pokazali intimne dele svojega telesa. Prav tako dejstvo, da program omogoča, da več ljudi spremlja oddajanje ene kamere pomeni, da se verjetno uporablja za oddajanje pornografije.« Ljudje so internet vedno bolj uporabljali, da bi sebe predstavili tako, kot so ŽELELI, da bi jih drugi videli.
Splet je ljudi privlačil, ker je bil očarljiv. To je bil kraj, kjer lahko raziskujete in se izgubite na način, kot si želite. Izza zaslonov, kot v primeru obojestranskega ogledala, so poenostavljeni agenti gledali, predvidevali in vodili vašo roko na miški. Ko so inteligentni spletni sistemi zbirali vse več podatkov, so se pojavile nove oblike vodenja.
Družbene mreže so oblikovale filtre, zapletene algoritme, ki so spremljali kaj je posameznikom všeč in jim nato ponudili še več istega. V tem procesu so se posamezniki, ne da bi to opazili, začeli umikati v mehurčke, ki so jih izolirali od velike količine drugih informacij. Slišali in videli so samo tisto, kar jim je bilo všeč. Sistem je izključeval vse, kar bi lahko ogrožalo njihova obstoječa prepričanja. Različica kiberprostora, ki je rasla, se je zdela zelo podobna izvirni viziji Williama Gibsona. Izza na videz svobodnega spleta, se skriva nekaj velikih korporacij, katerih sistemi nadzorujejo kaj ljudje vidijo in oblikujejo njihovo mišljenje. Še bolj skrivnosten pa je bil način, kako so o tem, kaj bi vam moralo biti všeč in kaj bi moralo biti pred vami skrito, sprejemali odločitve. Potem pa se je ponovno pojavila utopična vizija kiberprostora.
Po finančnem zlomu leta 2008, so banke rešili politiki. Skoraj nič pa niso ukrenili proti množični korupciji, ki so jo razkrile analize zloma. Dejali so, da bi to lahko destabiliziralo sistem. Javnost je bila besna. Gibanje »Okupiraj« (Occupy) je zavzelo Wall Street, potem pa tudi Senat v Washingtonu. Gibanje »Okupiraj« so navdahnile izvirne sanje o internetu, ki so jih ljudje, kot je bil John Perry Barlow, opisali v zgodnjih 1990-ih. V svoji Deklaraciji o neodvisnosti kiberprostora, je Barlow opisal novi svet brez politike in stare hierarhije moči. Prostor, kjer se ljudje v mreži povezujejo kot enaki in gradijo novo družbo brez vodij. Zdaj si je gibanje »Okupiraj« zadalo izgraditi takšno družbo tudi v resničnem svetu. Tabori bi naj bili modeli. Vsi sestanki so uporabljali tako imenovani »ljudski mikrofon«. Ljudje v množici so ponavljali in tako prenašali besede govorcev, da so jih lahko slišali vsi. Če se je kdo želel zoperstaviti govorcu, je ljudski »ojačevalec« moral ponavljati tudi njegove besede, tako da je imel njegov glas enako moč. Vsaka oseba je bila avtonomni posameznik, ki izraža svoja prepričanja, skupaj pa so postali deli samoorganizirajoče mreže, ki koristi sistem povratne zanke. Ljudi je mogoče organizirati tudi brez izvrševanja oblasti.
Kmalu po tem pa se je začela »arabska pomlad«. Prva revolucija se je začela v Tuniziji, a se je hitro razširila v Egipt. 25. januarja 2011 se je na tisoče Egipčanov zbralo po vsem Kairu in krenilo proti trgu Tahrir. Zdelo se je, da gre za spontano vstajo, a je pri organizaciji skupin internet odigral ključno vlogo. Eden glavnih aktivistov je bil egiptovski računalniški inženir Wael Ghonim. V Egiptu je delal za Google, prav tako pa je vzpostavil Facebook stran, ki je imela pri organizaciji prvih protestov ključno vlogo. Ko je sto tisoče ljudi zavzelo trg Tahrir, je Ghonim dal intervju za egiptovsko televizijo. Tudi Ghonima je presenetila moč, ki jo je imela ta nova tehnologija – da lahko računalniški inženir s tipkovnico zbere na tisoče ljudi, od katerih so nekateri bili na protestih tudi ubiti.
Mnogi liberalci na Zahodu so to videli kot dokaz revolucionarne moči interneta. Spet se je zdelo, da je mogoče organizirati revolucijo brez vodij. Revolucijo, ki je dovolj močna, da zruši brutalnega diktatorja, ki ga že več kot trideset let podpirata Amerika in Zahod. Toda internetni radikalci niso bili edini, za katere je bila arabska pomlad uresničitev sanj. Mnogi politični voditelji na Zahodu so navdušeno podpirali revolucije, ker so sovpadale z njihovimi enostavnimi idejami o spremembi režima. Mogoče jim ni uspelo v Iraku, toda zdaj so ljudje vstali, da bi se znebili zlobnih tiranov. Demokracija pa bo vzcvetela.
Ko se je vstaja začela v Libiji, so jo Velika Britanija, Francija in Amerika podprle. Polkovnik Gadafi pa naenkrat ni bil več junak Zahoda. Vsi politiki, PR agencije in akademiki, ki so ga promovirali kot globalnega misleca, so naenkrat izginili. Gadafi pa je ponovno postal zloben diktator, ki ga je treba zrušiti. Njegov sin Saif je dejal: »Način, kako so se ti ljudje odrekli mene in mojega očeta, je odvraten. Do pred nekaj mesecev so nas obravnavali kot častne prijatelje. Zdaj, ko uporniki pretijo naši državi, pa so se ti strahopetci obrnili proti nas.« Gadafi se je umaknil v ruševine hiše, ki so jo bombardirali pred tridesetimi leti in nagovoril svet. Novembra 2011 so opazili veliki konvoj, ki je zelo hitro peljal iz Gadafijevega doma v Sirti. Ameriška brezpilotna letala, ki jih upravljajo iz baze v Las Vegasu, so mu sledila. Operater je izstrelil projektil v prvi avtomobil v konvoju. Gadafi je pobegnil in iskal zavetje pred prihajajočimi uporniki. Skril se je v drenažno cev pod cesto.
Namesto, da bi postala demokracija, je v Libiji zavladal kaos. Tudi druge revolucije so bil prav tako neuspešne. Tabori gibanja »Okupiraj« so bili ujeti v neskončne sestanke. Bilo je jasno, da v jedru gibanja vlada velika zmeda. Radikalci so verjeli, da če bi lahko ustvarili nov način organiziranja ljudi, bi se rodila nova družba. Niso pa imeli vizije, kako bi ta družba v resnici izgledala – niso imeli vizije prihodnosti. Resnica je bila, da v primeru njihove revolucije ni šlo za idejo, šlo je za to, kako upravljati s stvarmi.
Ti, ki so začeli revolucijo v Egiptu, so bili soočeni s tem strašnim dejstvom. Družbeni mediji so pomagali pripeljati ljudi na trg Tahrir, a ko so se zbrali, jim internet ni dal nobene ideje kakšno novo družbo bi v Egiptu lahko ustvarili. Gibanje je zastalo. Nastalo praznino je zapolnila skupina, ki je imela močno idejo – Muslimanska bratovščina. Bratovščina je na volitvah prevzela oblast in eden od njih, Mohamed Morsi, je postal predsednik. Liberalci in levica so bili šokirani. Hitro so poiskali pomoč vojske. Na protestih so od nje zahtevali, da reši revolucijo pred islamisti. Pomladi 2013 je vojska ukrepala. Predsednika so aretirali in ubili stotine njegovih podpornikov, ki so protestirali. Na trgu Tahrir se je odvijal čuden spektakel. Tisoče liberalnih aktivistov, ki so pred dvema letoma preko družbenih medijev začeli revolucijo, je zdaj z osvetljevanjem vojaških helikopterjev z laserji, pozdravljalo vrnitev vojske. Še enkrat so se na trgu zbrali s pomočjo Facebooka.
Po neuspehu revolucij nihče na Zahodu ni imel več kakšne ideje o tem, kako spremeniti svet. Zahodni politiki so večino svoje moči prepustili finančnim institucijam in njihovi rastoči upravljavski birokraciji, tudi sami pa so dejansko postali menedžerji. Na tujem so vse njihove avanture propadle. Njihova poenostavljena vizija sveta se je izkazala za nevarno in destruktivno. V Rusiji pa se je pojavila skupina ljudi, ki je uvidela, kako bi lahko to pomanjkanje vere v politiko in temačno negotovost glede prihodnosti, izkoristila v svoj prid. Iz politike so naredili čudno gledališče, v katerem nihče ni več vedel kaj je resnica in kaj laž. Imenovali so jih »politični tehnologi« in so bili ključne figure za predsednikom Putinom. Omogočili so mu, da neizzvan vlada petnajst let. Nekateri od njih so bili v 1970-ih disidenti. Bili so pod močnim vplivom znanstvene fantastike bratov Strugatsky. Dvajset let kasneje, ko je po zlomu komunizma Rusija razpadla, so prišli na oblast in prevzeli nadzor nad mediji ter jih uporabili za široko manipulacijo volilnega telesa. Za njih je bila resničnost nekaj, s čemer je mogoče manipulirati in oblikovati v to, kar želiš da je. Potem pa se je pojavil tehnolog, ki je šel še veliko dlje. Njegove ideje so postale ključne za Putinov obstoj na oblasti. Imenoval se je Vladislav Surkov.
Surkov je prihajal iz sveta gledališča. Tisti, ki so proučevali njegovo kariero pravijo, da je prenesel avantgardne ideje iz gledališča ter jih uporabil v politiki. Njegov cilj ni bila samo manipulacija z ljudmi. Želel je iti globlje in se igrati z, ter spodkopati, njihovo percepcijo sveta, da tako nikoli ne bi bili gotovi kaj se v resnici dogaja. Surkov je rusko politiko spremenil v osupljivo, nenehno spreminjajočo se gledališko predstavo. Državna sredstva je uporabil, da je podpiral različne skupine – od množičnih antifašističnih mladinskih organizacij, do popolnoma nasprotnih – neonacističnih obritoglavcev in tudi liberalne skupine za človekove pravice, ki so napadale vlado. Surkov je podpiral tudi stranke, ki so nasprotovale predsedniku Putinu. Ključno je bilo, da je Surkov potem to, kar je počel tudi javno objavil. Kar je pomenilo, da nihče ni bil več gotov kaj je v moderni Rusiji resnično in kaj lažno. Kot je dejal neki novinar: »To je strategija oblasti, ki vsako opozicijo z nenehnim preoblikovanjem, ki je nezaustavljivo, ker ga ni mogoče definirati, ves čas drži v negotovosti.« Med tem pa je bila resnična moč drugje, skrita za odrom, izvajala se je brez da jo kdo vidi. Potem pa se je isto začelo dogajati tudi na Zahodu.
Do zdaj je postalo jasno, da ima sistem velike pomanjkljivosti. Vsak mesec so odkrili kaj novega: odgovornost bank za globalno korupcijo, množično izogibanje plačevanja davkov vseh večjih korporacij, tajni nadzor elektronskih sporočil Agencije za nacionalno varnost. Za kar pa ni bil preganjan nihče razen nekaj ljudi na nižjih položajih. Za vsem tem je velika neenakost vse bolj rasla. Struktura moči pa je vseeno ostajala enaka. Nič se ne sme spremeniti, ker nič ne sme destabilizirati sistema. Potem pa se je začelo preoblikovanje.
Kampanja, ki jo je vodil Trump, je bila drugačna od vsega, kar je bilo do takrat videno v politiki. Nič ni bilo gotovo – kaj je dejal, koga je napadel ali kako je nekoga napadel, vse se je nenehno spreminjalo. Trump je napadal svoje republikanske tekmece, da so vsi del pokvarjenega in korumpiranega sistema, politike, v kateri je mogoče vsakega kupiti in uporabljal besede, ki bi lahko prihajale tudi iz gibanja »Okupiraj«. Istočasno pa je Trump uporabljal jezik ekstremne rasistične desnice v Ameriki, se navezoval na najtemačnejše strahove ljudi in jih prenašal na površino. Veliko stvari, ki so bile za Trumpa dejstva, je bilo popolnoma neresničnih, a Trumpu za to ni bilo mar. On in njegova publika so vedeli, da je veliko tega, kar je povedal, imelo zelo malo veze z resničnostjo. To je pomenilo, da je Trump porazil novinarstvo, ker je bilo ključno prepričanje novinarstva, da je njegova naloga razkrivati laži in potrjevati resnico. S Trumpom pa je to postalo nepomembno. Ni presenetljivo, da je to občudoval tudi Vladimir Putin.
Liberalci so bili besni na Trumpa, a so svojo jezo izražali v kiberprostoru, kar ni imelo učinka, ker so algoritmi poskrbeli za to, da so govorili samo ljudem, ki so se z njimi že strinjali. Namesto tega so njihova jezna sporočila in tviti ironično koristili predvsem velikim korporacijam, lastnikom družbenih medijskih platform. Neki spletni analitik je to strnil: »Jezni ljudje klikajo več.« To je pomenilo, da radikalni bes, ki je v valovih preplavljal internet, ni imel več moči, da bi lahko spremenil svet. Namesto tega je postajal gorivo, ki je poganjalo nove sisteme moči in jih delalo še močnejše. Nihče od liberalcev si ni znal predstavljati, da bi Donald Trump lahko kdaj osvojil nominacijo za predsednika. Vse to je bila samo velika pantomima.
Za prezirom liberalcev sta Trump v Ameriki in Surkov v Rusiji ugotavljala isto: verzija resničnosti, ki so jo ponujali politiki, ni bila več prepričljiva. Zgodbe, ki so jih politiki pripovedovali o svetu, niso imele več smisla. V luči tega se lahko z resničnostjo igrate, nenehno jo lahko spreminjate in izkrivljate ter v tem procesu dodatno spodkopavate in slabite stare oblike moči. Kmalu je še ena sila dramatično razkrila, kako je politika na Zahodu oslabela – Sirija.
Do tega trenutka je Sirijo že razklala strašna državljanska vojna. Kar se je začelo kot del arabske pomladi, se je sprevrglo v kruti boj do smrti med Basharjem Assadom in njegovimi nasprotniki. V jedru konflikta je bila sila, ki jo je njegov oče prvi prinesel na Zahod – samomorilski napadi. V 1980-ih je Basharjev oče videl samomorilske napade kot orožje, s katerim lahko prežene Američane iz Bližnjega vzhoda. Toda v naslednjih tridesetih letih se je spremenilo in mutiralo v nekaj, kar zdaj počne prav nasprotno – razbija arabski svet. Hafez al-Assadove sanje o močnem in združenem arabskem svetu so bile zdaj uničene. V Iraku so sunitski skrajneži samomorilce uporabljali kot način, da začnejo sektaško vojno, zdaj pa so skupine kot je ISIS, prinesle te tehnike v Sirijo, da bi napadli, ne samo Assadovega sina, ampak tudi ostale šiite. Kot njegov oče, je tudi Bashar Assad odgovoril z maščevalno jezo in dežela je pričela razpadati.
Zahodni politiki so bili ob soočanju z vojno zmedeni. Vztrajali so, da je Bashar Assad zloben, potem pa se je izkazalo, da so njegovi sovražniki še večje zlo in še bolj strašni od njega. Tako so se Velika Britanija, Amerika in Francija odločile bombardirati teroristično grožnjo, s tem pa pomagale na oblasti obstati Assadu. Potem pa je vse skupaj postalo še bolj zmedeno. Nenadoma so se vmešali Rusi. Putin je na pomoč Assadu poslal na stotine zračnih in vojaških enot. Nihče pa ni vedel, kaj je njihov pravi cilj. Zdelo se je, da uporabljajo strategijo, ki jo je Surkov razvil v Ukrajini. On jo imenuje »nelinearno vojskovanje«. To je nova vrsta vojne, v kateri nikoli ne veš kaj v resnici počne sovražnik. Surkov je dejal, da glavni cilj ni zmaga v vojni, ampak konflikt izkoristiti za ustvarjanje stanja nenehne destabilizirane percepcije, da bi na ta način lahko upravljali in nadzorovali. Marca 2016 so Rusi nepričakovano in glasno najavili, da zapuščajo Sirijo. V ruševinah Palmire so v obeležitev umika pripravili koncert. Toda v resnici Rusi nikoli niso odšli. Še vedno so tam in še naprej nihče ne ve kaj hočejo.
V Siriji se je pojavil novi islamistični ideolog, ki je bil odločen izkoristi naraščajoče negotovosti v Evropi in Ameriki. Imenoval se je Abu Musab al-Suri, v prevodu »Sirec«. Al-Suri je prvotno v Afganistanu delal z Osamo bin Ladnom, potem pa se je obrnil proti njega. Imel je predavanja, ki so na islamistično gibanje imela močan učinek. Trdil je, da se je bin Laden motil, ko je odkrito napadel Zahod, ker je to povzročilo masiven vojaški odziv, ki je islamizem skoraj uničil. Namesto tega, je dejal al-Suri, morajo neodvisne skupine ali posamezniki organizirati naključne, manjše napade na civiliste v Evropi in Ameriki. Cilj je širjenje strahu, negotovosti in dvoma ter spodkopavanje že tako omajane avtoritete zahodnih politikov. Učinek napadov je šokiral Evropo in Ameriko ter dal moč novi politiki negotovosti in tesnobe. Tako kampanja za Brexit v Veliki Britaniji, kot Donald Trump v Ameriki, sta naredili prav to, kar je predvidel al-Suri. Strah sta uporabili, da sta dramatizirali svet, v katerem je vse, celo odhod v restavracijo, postalo tvegano dejanje. Kar se je dojemalo kot marginalne kampanje na robovih družbe, ki ne morajo nikoli zmagati, je postalo zastrašujoče resnično.
Prevod Vid Baklan in www.zofijini.net
Podnapis (opensubtitles.org)