Psiholog A. Maslow je daljnega leta 1962 zapisal: »Največja bolezen sodobnega sveta je pomanjkanje vrednot«. Res je že dolgo tega, a smo v prvi polovici leta 2012 priča temu, saj smo prežeti s krizo, kakršne v samostojni Sloveniji ne pomnimo, tudi s krizo vrednot. Na udaru je gospodarstvo, ki ne najde izhoda na domačem trgu in je nekonkurenčno v tujini. Vedno bolj pa tudi javni sektor, ki veliko »pripomore«, da je državna blagajna prazna. Končno pa smo priča velikim prevaram, koruptivnim dejanjem in divjim privatizacijam, na katere ni imuna niti RKC.
Črno, bolj črno, najbolj črno – črnogledo
Lahko bi začel pravljično: … nekoč je bilo … Seveda si v časih, v katerih živimo, ne želimo ravno pravljic, ker je realnost povsem drugačna. Zategujemo pasove, trepetamo za službami in se borimo za golo preživetje. Iščemo poti, kako funkcionirati v tej državi, ki je bila včasih zgled socialne in kulturne družbe. Črnogledost s strani trenutne oblasti je pretirana, pa tudi Evropa ima kar nekaj smeri, ki bi se jim lahko priključili. Varčevanje, zgolj z odvzemanjem, ne vodi nikamor. Potrebno bo dodati tudi kaj na prihodkovni strani, pravijo strokovnjaki.
Če ugotavljamo, da so v tekočem letu na udaru delavci v javnem sektorju, od zaposlenih v šolstvu, zdravstvu, policiji in javni upravi, nismo daleč od resnice, da bo po prvem polčasu ukrepov na udaru tudi realni oziroma gospodarski sektor. Ker so slednji že dolgo iskalci novih zaposlitev in redni obiskovalci zavodov za zaposlovanje, se tudi prvim ne obeta nič dobrega. Grožnje z zmanjšanji višine osebnih dohodkov, spremembami normativov, »prisilnimi« upokojevanji, odpuščanji so tiste, ki med ljudmi ustvarjajo, ne samo bojazen, stresne situacije, temveč tudi revolt, ki ga izražajo z načrtovanji in izvedbami stavk.
Najbolj zanimivo ob vsem tem pa je dejstvo, da se govori o vseh zaposlenih, samo o cerkvenih dostojanstvenikih ne. Četudi »je odzvonilo« cerkvenima zvonovoma, ki sta »okradla« množico ljudi, predvsem verujočih, čeprav nekateri predstavniki RKC celo javno pišejo svojim predpostavljenim, se o gospodarjenju RKC v slovenskem prostoru ne govori, niti ne piše kaj dosti, pa so prav tako deležni finančnih sredstev iz državnega proračuna. No, tudi o kakršni koli stavki zaposlenih v RKC se ne govori. To po lahko pomeni le, da ta sektor v tej hudi globalizacijski krizi ni na udaru. Ne borijo se za standarde in normative, ne bodo jim oklestili osebnih dohodkov, da o upokojitvah sploh ne govorim. Ena se je ob koruptivnih dejanjih mariborske nadškofije zgodila. Sprašujem se, če po direktivi iz Vatikana ali pa morda zaradi česa drugega.
»Javni uslužbenci izkoriščajo gospodarstvo«, ostali pa tiščijo glavo v pesek
Večkrat se sprašujem, ali živimo v demokratični ali pač morda v kakšni drugi, izkoriščevalski družbi. Tolikokrat imamo namreč možnost slišati, kako učitelji, pisarniški delavci, zaposleni v sodstvu, pa tudi v zdravstvu, izčrpavajo slovensko državo. Nikakor pa nič moč spregledati dejstev, kje so pravzaprav vzroki za nastalo gospodarsko in družbeno krizo nasploh. Tudi slabovidni jih uvidijo in redki so med nami, ki ne pokažejo s prstom naravnost na realni sektor. Pa ne na delavce, ki se »prebijajo« iz meseca v mesec z zajamčenim osebnim dohodkom. Ne na tiste, ki delajo tudi po dvanajst ur dnevno za mizerno nizko plačilo v okviru zajamčene plačila za opravljeno delo. Na tiste, ki so v času tranzicije in kasneje počeli vse in še več od tega, da so neposredno okradli državo. Kar spomnimo se orožarskih afer, pa »Jazbinškovega zakona«, ko so si lahko »vojni dobičkarji« na veliko kupovali stanovanja in jih kasneje preprodajali ljudem, ki so potrebovali streho nad glavo. Vem, da nas spomin ni zapustil, a vseeno bi rad spomnil tudi na proces denacionalizacije, ki še danes ni zaključen. In kdo ga je začel? Tisti, ki so bili naklonjeni, da med neupravičenimi lastniki iz daljne preteklosti in tudi iz polpretekle zgodovine (nesojeni graščaki, predvsem pa RKC) dobijo vrnjeno vse. Ne samo tisto, kar bi jim po njihovem mnenju (samovoljno so postavili meje, do kam kaj seže) morali vrniti, še več. Marsikje so še kaj, po patriotsko, dodali in pustili v gospodarjenje tistim, ki so si v zgodovini vse skupaj pridobili na vse prej kot legitimen način. Naj omenim samo gozdove, dajanje v najem ali vračanje grajskih objektov, ki danes »nekulturno« propadajo, tudi naravne lepote Gorenjske, kot je Blejski otok, dvorec Betnava in še bi lahko našteval. Potem pa moramo učitelji, vzgojitelji in ostali javni delavci »požirati očitke« (pov. po Levstiku), da smo »mi spravili« državo na rob bankrota.
Spomnimo se obdobja začetka tega tisočletja, ko se je ustvaril mit o tajkunih. V Sloveniji je pojem tajkunov in »tajkunizacija« razumljen kot način obvladovanja gospodarstva z mrežami povezanih novih bogatašev. Lahko bi jih naštel (na obzorju je morebitna obtožba, obsodba le-teh), a ker, kdor ni pravnomočno obsojen …, se ni vredno izpostavljati in »polagati imena v usta« tistih, ki jih gotovo prav dobro vsi poznamo. In le-ti so ob pomoči trenutnih političnih oblasti lahko izvajali procese nelegitimnega lastninjenja, kateri so pripeljali veliko »dobrih gospodarskih družb« na rob propada, precej od teh pa se je znašlo na dnu. Podjetja so spravili v stečaj, zaposlene na Zavod za zaposlovanje, sami pa so »pobrali šila in kopita« v svoje luksuzne domove doma in v tujini. Nekaj od njih so v določenih poskusih razkritij celo pripeljali pred sodišča. Nekaj od njih celo v spremstvu prve pomoči, medtem ko so sami v času svojih divjih privatizacij pozabljali, da bi takšnih in drugačnih pomoči bili potrebni njihovi delavci, ki so se borili ob celodnevnem delu za golo preživetje.
Kdo pa so javni delavci?
Pedagoški delavci smo bili že od nekdaj »trn v peti« ostalim zaposlenim (izven, pa tudi znotraj javnega sektorja). Pripisovali so nam, v zadnjem času tako opevane standarde in normative, stalnost prijemanja osebnega dohodka, »počitnice« pa so sploh bile in ostajajo poligon za kritike. »Učiteljem je lahko, ko delajo štiri ali pet ur dnevno (visokošolskim še lažje, ki delajo toliko in kakšno zraven tedensko). Ko se enkrat naučijo, vse znajo in je obnavljanje znanj nepotrebno.« Zato lahko doma, kot primer iz Grčije, tudi odprejo »espeje« in se ukvarjajo s kmetovanjem … Pri tem pa vsi tisti, ki že dlje časa niso obiskovali šole, pozabljajo, da poučevanje ni samo delo v razredu z učenci, temveč procesi priprav na poučevanje, delo z njimi v izven šolskih dejavnostih, projektno delo in kreiranje mladih osebnosti, kar je še toliko bolj uvedla predvsem devetletna osnovna šola. No, pa kaj bi o vsem pisal na dolgo in široko, ko pa to že »skoraj vsi vemo«, le tisti ne, ki nočejo in nikoli ne bodo.
Zanimivo je dejstvo, da cerkveni dostojanstveniki, ki tudi delno dobivajo plačilo za svoje aktivnosti iz državnega proračuna (torej jih plačujem tudi sam osebno), v tej krizi niso na udaru. Nič se ne sliši, da bi moral kateri izmed njih iskati pomoč na zavodu za zaposlovanje ali centru za socialno delo. Tudi na Rdečem križi in Karitasu verjetno niso redni obiskovalci. Res je. Niso javni uslužbenci, niso delavci realnega sektorja, saj so v »božji službi«. Kdo bo rekel, da smo vsi imeli možnost nekoč postati to. Drži. Zato o tem ni vredno razpravljati. Je pa vredno o čem drugem. O tem, da RKC kritizirajo njeni primarni uporabniki oziroma izvajalci, kot npr. pater Bogdan Knavs – frančiškan, kateri lastno Cerkev poziva k vračilu neupravičeno prisvojenih stotine milijonov nič krivih, nič dolžnih vlagateljev v »zvonova« mariborske nadškofije. Cerkev bi morala biti zgled, pravi in ga citiram: »S takšno prakso je treba prekiniti. Ko gre za malega človeka, se je pač treba oglasiti. Seveda si mislim, da nad mojim pisanjem vsi niso bili ravno navdušeni, toda dejanja ne obžalujem. Pismi sta nastali v stiski vesti. Žal nisem sveti Frančišek. Tudi nisem angel. Toda če pisem ne bi napisal, bi imel bistveno slabšo vest in srce bi me bolelo. Ob mojem prvem pismu se je v ljudeh porodilo neko upanje, to sem začutil iz prejetih pisem in sporočil. Če ne bi napisal še drugega, bi se počutil, kot da sem te ljudi izdal.« Strinjava se, da se v današnji družbi velikokrat zdi, da nihče nima več moči, da bi se odzval na stvari, ki se mu ne zdijo prav. »Slovenci smo pridni, pošteni, delavni, po drugi strani pa se kar bojimo kaj reči. Nekaj nam manjka.« Bo pa pater Bogdan vedno pritrdil, da je večina ljudi poštenih in dobrih, in tudi sam si želi, da bi bile stvari urejene. »Zato ljudi še toliko bolj boli, ker se nekatere stvari ne premaknejo. Tu je izjemno pomembna vloga Cerkve, da namreč pri njej ljudje vidijo dober zgled. To bi bil prvi korak na poti k optimizmu in temu, da bi končno zadihali s polnimi pljuči.«
Pa mariborska in ljubljanska nadškofija nimata samo težav sami s seboj. Eden od online medijev je objavil, citiram: Po udarni novici, da je mariborska nadškofija kar 800 milijonov evrov v dolgovih, kot poroča italijanski tednik L’espresso, in po odločnem zanikanju nadškofije, smo danes neuradno izvedeli, da ocena italijanskega tednika naj ne bi bila daleč od resnice. Po naših neuradnih podatkih naj bi dolgovi nadškofije in z njo povezanih podjetij znašali 700 milijonov evrov. A nadškofija opozarja: seštevanje dolgov, ki jih imajo cerkvena podjetja z dolgovi nadškofije, je zavajajoče.
Nekaj je hudo narobe v celotni instituciji, da je sveti Vatikan odvzel vse pravice in dolžnosti nekdanjim najpomembnejšima možema dr. Uranu in dr. Krambergerju. Prvemu, baje, zaradi prikritega očetovstva (ni ne prvi, ne zadnji med cerkvenimi dostojanstveniki), drugemu zaradi grehov, ki jih je on, kot vodilni v mariborski nadškofiji, delal v zvezi z omenjenima holdingoma. No, slednji je potem takem že naredil izvirni greh, ker je maševal ob birmi, pri tem pa se spretno izmikal, medijem, kateri bi mu gotovo zastavili kakšno neprijetno vprašanje. Pa naj še kdo reče, da bog ne vidi in ne sliši vse in nima takšne palice, ki se za vsako »ta zadnjo« najde! »Bravo, sveti oče v Vatikanu in onemu, ki bdi nad vsemi,« bi rekli verni. Začelo se je, čeprav z grenkim priokusom, da je z ljudmi nekaj hudo narobe.
Smo družba brez vrednot?
To vprašanje si ob vseh težavah, v katerih se nahajamo, najpogosteje zastavim. Menim, da imamo predvsem krizo vrednot. Ob tem, da država skrbi, da pozabljamo nase, sami delamo vedno več na tem, da pozabljamo, vse prepogosto, na ljudi okoli sebe. No, ne vsi. Če smo se med zadnjimi podaljšanimi prazniki spraševali, ali jih bomo naslednje leto sploh še praznovali in ko so celo nekateri politiki delali (v realnem sektorju z nekaj premora bolj ali manj vsi), si je »naš« predsednik vlade, kot je zapisal eden od tednikov, privoščil, citiram: Po naših informacijah si je namreč najel zasebno letalo in z njim odletel na grški otok Kos, ki je znan zaradi peščenih plaž, smaragdnega morja in pa tudi sosednjega otoka Kalymnos, kamor hodijo športni plezalci; znano je, da sta Janša in njegova žena navdušena plezalca. Na naše vprašanje „Po naših informacijah se je predsednik vlade na dopust med prvomajskimi počitnicami odpravil na otok Kos z zasebnim letalom. Zanima nas, ali je let v celoti plačal sam oziroma ali je, glede na soudeležbo varnostne službe, pri tem participiral tudi državni proračun“ so nam iz kabineta predsednika odgovorili, da je „predsednik vlade let v celoti plačal sam“.
Čeprav so določene informacije kasneje preverili in so bile le delno resnične, se vedno ostaja grenak priokus delavcev realnega sektorja, saj je politik, z nesposobnim bančnim sistemom in s pomočjo tajkunov v obdobju zadnjih deset let krepko pomagala uničiti naša podjetja in »na cesto« spraviti na deset tisoče delavcev. Slaba tolažba pa tudi zaposlenim v javnem sektorju (ne nekaterim politikom, ki z dobro plačo in izkazovanjem lastnih koruptivnih dejanj, poneverjanjem in prevarami dobro služijo na račun davkoplačevalcev), ki bodo najverjetneje od 1. julija naprej v dobro države dobili manjše plače, ob vseh ostali odtegljajih (regres za prehrano, prevoz na delo …), na katere smo pristali samo zato, ker vemo, da je to potrebno in v prid nas vseh. Se tega zavedajo tudi naši tajkuni, ki še niso in verjetno tudi nikoli ne bodo (zopet na račun davkoplačevalcev) izza rešetk s pogledom na morje (Koper) v miru uživali in računali, kako jim tečejo obresti od »nakradenega« v podjetjih, ki jih danes ni več? Novica dneva pa je, po pisanju brezplačnika: Tožilci lahko namreč od danes zoper vse od njih (naše dobro znane tajkune) sprožijo finančno preiskavo ter zelo natančno pregledajo vse posle, s katerimi so služili zadnjih pet let. Vsi pregledani posamezniki pa bodo morali tožilcem dokazati, da so njihovi prejšnji in zdajšnji posli zakoniti ter da so državi plačali zahtevani davek.
Kaj še dodati ob vsem tem? Morda tole, kar je povedal ekonomist dr. Mencinger na okrogli mizi na FDV, ki ga je organiziralo društvo Polituss. Spregovoril je o specifikah krize v Sloveniji. Opozoril je, da javni dolg ni nastal zaradi zapravljivosti javnega sektorja, temveč zato ker je država reševala bančni sistem. V Sloveniji so tako zadolžene banke in podjetja, ne pa država in prebivalstvo. Torej ni krivo ljudstvo, ki dela, še manj tisto, ki jim obubožana država, s tem pa banke in podjetja, tega ne omogočijo. Kdo naj komu še verjame.
Kako se počutijo vsi tisti, ki so pripeljali državo Slovenijo tako daleč, kot je danes? Na rob krize vseh kriz, predvsem krize vrednot, ko ne cenimo več pravega prijateljstva, ljubezni, zadovoljstva … Ne vemo, kaj je sreča, zatiskamo si oči pred težavami drugih in smo srečni, ker/če še nismo del tega. Danes dobro funkcionirajo vsi tisti, ki so si v času tranzicije »nagrabili« premoženje, čeprav politiki že od nekdaj obljubljajo, da bodo »stopili na prste« vsem tem lumpom tako, ki bodo morali dokazovati svoj izvor premoženja (morda pa od 1. junija naprej le bo tako). Pa se je to zgodilo le redkim in še to »majhnim ribam«. Ostalim ne, ker bi tako morali pogledati vase. To pa je za neoliberalni kapitalizem nemogoče. Potem bi bilo preveč zadovoljnih in srečnih, kar pa seveda ni cilj sodobne globalizacijske politike. Ne, ta od ljudi zahteva, da upognejo hrbte, da se vsaj »obnašajo hlapčevsko, če že niso hlapci«.