V članku bomo razpravljali o odgovorih učenk in učencev določenih petih razredov na naslednja vprašanja. Prvič: ali popolna sreča pomeni tako uživati v nečem, da si v tem trenutku ne želimo ničesar drugega? Drugič: ali je sebe dobro razumeti, kot da bi bili sestavljeni iz več različnih delov, npr. iz razumnega in iz uživaškega dela? In tretjič: gre pri podelitvi prve nagrade za sliko na šolskem umetniškem tekmovanju za nekaj takega kot pri izjavi: »Čokoladni sladoled imam raje od vaniljevega«? Sestavek vsebuje misli o tem, zakaj je v šoli pomembno dati prostor razmišljanju o takšnih vprašanjih.
V okviru kongresa želim predstaviti in pojasniti poseben model za filozofiranje z otroki, po katerem skupini učencev pokažemo vprašanja, ki se pojavijo v izbrani zgodbi in jih prosimo, naj sodelujejo pri iskanju odgovorov. Moj pristop, ki ga bom v nadaljevanju poskusil podrobneje razložiti, se nanaša na branje nekaterih izbranih odlomkov iz klasičnih filozofskih del. Za zgodbi, ki ju bom navedel v ponazoritev, sem dobil navdih pri Platonu. Prva govori o popolni sreči; druga se ukvarja z vprašanjem, ali jaz oz. to, kar bi lahko poimenovali kot jaz, sestoji iz več delov.
Drugi model, s katerim imam prav tako zelo dobre izkušnje, se ukvarja z obstoječimi otroškimi zgodbami, ki niso nastale posebej za namen filozofskih razprav z otroki, toda kljub temu izražajo nekaj, kar je glede na nek pomemben koncept zanimivo v smislu filozofske problematike. Kot zanimiv primer tega bi lahko navedli otroško zgodbo »Emily’s Art« (Emilijina umetnost), ki se ukvarja s konceptom umetniških del in z njihovim ocenjevanjem kot dobre ali manj dobre.
Zdaj pa namenimo pozornost metodi uporabe izmišljenih zgodb, ki temeljijo na klasičnih filozofskih besedilih in jih uporabljamo za filozofiranje z otroki.
Kaj je popolna sreča? V Platonovem sokratskem dialogu Gorgija želi Sokrat izvedeti, kaj je sreča (prim. Gorgija 494b-95b). Njegov sogovornik Kalikles meni, da je srečen človek tisti, ki ima vse želje in jih lahko tudi uresniči.
SOKRAT: »Povej mi najprej, če se nekdo ves čas praska, ker ga srbi in se lahko praska po mili volji in tako ob praskanju preživi vse življenje – pomeni to tudi, da živi srečno?«
KALIKLES: »Sram te bodi, Sokrat.«
SOKRAT: »Ne godrnjaj, Kalikles, odgovori mi!«
KALIKLES: »Potemtakem trdim, da tudi tisti, ki se praska, se počuti prijetno.«
SOKRAT: »Prijetno in torej tudi srečno?«
KALIKLES: »Seveda.«
Sledi pripoved, ki sem jo napisal za aktualizacijo aporije, ki se pojavi v zgornjem odlomku:
»Kako je bilo danes v šoli?« je vprašala mama, ko je na mizo pred Tonyja postavila krožnik s testeninami. Vsa družina Allen je sedela pri mizi in jedla kosilo.
»Danes se je zgodilo nekaj res frajerskega,« je odgovoril Tony. »Dobili smo novega sošolca, ime mu je Roy ali nekaj takega. Kakor koli že, s tem kar je povedal, nas je vse presenetil.« »Kaj pa je takega rekel?« je vprašala Tonyjeva sestra Heather. »No ja, glej,« je pojasnil Tony, »učiteljica Hernandez nam je pripovedovala zgodbo, v kateri je neki otrok rekel, da bi bil rad »popolnoma srečen«. Ko je učiteljica Hernandez pripoved končala, je vprašala, ali se spomnimo kakšnega dogodka, ko smo se počutili tako čisto zares srečni.« »To pa je res zanimivo vprašanje,« je pripomnil Tonyjev oče. »Da, prav imaš. Ampak veš, kaj je rekel tisti novi sošolec? Rekel je, da če bi ga pik stenice na riti noro srbel in bi se lahko praskal tako dolgo in tako močno, kot bi želel, potem, ja, potem bi se počutil ‘popolnoma srečnega’.«
»To je pa precej hudo,« je odvrnila Heather in se spačila od gnusa. »Itak, totalno hud odgovor«, je Tony pritrdil sestri, »ampak naenkrat smo bili vsi budni. Cel razred se je tako zelo smejal, da se nihče več ni menil za učiteljico Hernandez in tišine je bilo konec.«
»To je bila res zelo nespodobna pripomba,« je neodobravajoče dodala Tonyjeva mama. »Da,« se je strinjala Heather, »povedano na takšen način zveni res odvratno. Po drugi strani pa pomensko niti ni napačno. Če te pik žuželke res zelo muči in ti praskanje prinaša tako veliko zadovoljstvo, da si v tistem trenutku ne želiš ničesar drugega, kot praskati se, potem si v tistem trenutku ‘popolnoma srečen’.« »Ne bi rekel, da gre za ‘popolno srečo’,« je protestiral Tony. »Zakaj ne?« je odvrnila Heather. »Biti popolnoma srečen vendar pomeni, da v nečem popolnoma uživaš. Čisto vseeno je, od kod prihaja zadovoljstvo -, naj se človek praska ali baše s čokoladnim pecivom. Biti »popolnoma srečen« vendar pomeni v nečem uživati tako, da si v tistem trenutku ne želiš ničesar drugega. Ali imaš kakšno boljšo idejo, kako razložiti stanje ‘popolne sreče’?«
Tony se je odločil za zamenjavo teme. Najraje družini sploh ne bi bil povedal, kaj je Roy rekel v šoli. Ni verjel, da je Heatherino pojmovanje »popolne sreče« pravilno; toda hkrati tudi ni vedel, kako bi pokazal, da se je motila. Predvsem je sovražil dejstvo, da v vseh razpravah zmaga ona.
Še vedno ga je osupljalo vprašanje, kaj sreča sploh je in predvsem, kaj lahko razumemo kot »popolno srečo«. Pomeni »popolna sreča« res v nečem tako uživati, da ne moremo misliti na nič drugega? Nekako se mu ta ideja ni zdela čisto pravilna. Toda kateri argument naj uporabi proti Heatherinemu pojmovanju »popolne sreče«?
To zgodbo sem junija lani predstavil petemu razredu v Osaki na Japonskem. Učiteljica je otrokom najprej naročila, naj preberejo japonski prevod zgodbe. Nato jih je prosila, da vsak učenec krajši odstavek prebere še na glas. Zatem jih je učiteljica vprašala po komentarjih in vprašanjih, da bi jih lahko napisali na tablo. Ko je bila ta polna vprašanj in komentarjev, smo začeli z razpravo, ki naj bi vodila do odgovorov nanje. Ti japonski učenci so takoj pokazali zanimanje za problematiko popolne sreče. Potem ko so nekateri predstavili uvodne komentarje, je Jošimoto prešel k bistvu. »Ne glede na to, kako zelo je nekdo že srečen,« je vznemirjeno rekel Jošimoto, »bi vseeno moral imeti več želja kot le to,« torej več želja kot le željo uživati v praskanju po mestu žuželkinega pika.
Po nekaj naslednjih komentarjih je Tomoharu nadaljeval z Jošimotovim argumentom in dejal: »Popolna sreča mora pri vsaki osebi zajemati več [različnih] stvari, ki to osebo osrečujejo.«
Karini je v razpravi naredila pomemben korak naprej, ko je dejala: »Popolna sreča mora trajati dlje časa.« To je bil skoraj aristotelski komentar. Ko Aristotel v prvi knjigi »Nikomahove etike« obravnava naravo srečnosti, eudaimonie, pravi, da sreča ni samo trenutno stanje. Ko je človek srečen, to po Aristotelu lahko to pomeni le, da gre za njegovo celo življenje za katerega lahko rečemo, da je srečno.
Juuho se je navezal na Karinino misel in jo ponazoril: »Trenutek sreče ne zadošča za popolno srečo.«
Deklica, katere imena nisem razumel, je dodala šaljivo opazko. Dejala je: »Če je praskanje mesta pika žuželke popolna sreča, kaj se potem zgodi v primeru, da ima človek več takšnih pikov? Kako naj ve, kje se praskati?« Vsi so se zasmejali. Toda njeno vprašanje je opozorilo na pomembno dejstvo.
Otrok, čigar imena ne vem, je podal jedrnat povzetek razprave. Dejal je: »Uživati v praskanju na mestu žuželkinega pika tako, da v tem trenutku ne želimo ničesar drugega, predstavlja le en cvetni list na cvetlici sreče.«
Nadaljeval bom z drugo zgodbo, ki ima prav tako svoje izhodišče v Platonu. Ali je lastni jaz oz. sebstvo sestavljeno iz delov? V Četrti knjigi Platonove »Države« se nahaja znana razprava o delih človekove duše oziroma rečeno drugače, o delih človekovega jaza. Platon trdi, da mora za ponazoritev tega, kaj so človekove kreposti, izhajati iz tega, da je jaz sestavljen iz več različnih delov. Ker domneva, da je polis(mestna država) neke vrste individuum velikih dimenzij, lahko iz tega izhaja, da ima vse, kar izreče o individuumu, vzporednico tudi v tem, kar izreče o mestu ali državi. In tako kot predvideva, da obstajajo trije deli polisa – vladajoči razred, vojska in delavski razred – Platon meni, da obstajajo tudi trije deli duše oz. jaza – razum, volja in poželenje.
Čeprav kasnejši filozofi in psihologi Platonu pri analizi jaza niso popolnoma sledili, so mnogi od njih, predvsem Freud, prevzeli določeno njegovo delitev. Dejansko je Freud Platonu sledil v mišljenju, da je duša sestavljena iz treh delov, čeprav jih je drugače poimenoval. Drugi misleci so predpostavljali, da ima duša dva dela, tj. zavestni in nezavedni jaz ali pa racionalni in neracionalni jaz. In celo ljudje, ki o tem niso prav veliko razmišljali, so lahko nagnjeni k mnenju: »En del mene želi storiti to, drugi del pa tega noče.« Takšne izjave nas vodijo k razumevanju samih sebe, kot da smo sestavljeni iz več delov.
To Platonovo idejo sem uporabil kot inspiracijo za zgodbo, katere cilj je bil začeti filozofsko razpravo z otroki. Poglejmo si jo pobliže.
Anna: »Očka, misliš, da imaš več delov?«
Oče: »Seveda, Anna. Imam nogi, roki, telo in glavo. Vse to so deli, iz katerih sem.« Annin oče je ravno nameraval sesti na naslanjač pred televizor in si ogledati nogometno tekmo.
Anna: »Ne, ne mislim tega. Danes pri kosilu za zahvalni dan sem pojedla toliko, da me je skoraj razneslo. Toda mami je spekla piškote, ki smo jih s sladoledom jedli za sladico. Rekla je, da lahko pojem piškotov kolikor želim, saj je zahvalni dan. Zato sem pojedla dva in lahko bi rekli, da je en del mene želel še en piškot, medtem ko mi je drugi del pravil, da bi bilo bolje končati, da mi ne bo slabo. Misliš, da imam res več različnih delov, enega, ki želi, da pojem še več piškotov in drugega, ki je pametnejši in zato pravi, da naj raje ne jem več?«
Oče: »Da, zakaj pa ne bi rekli tako?«
Anna: »Tako pravi tudi moj prijatelj Tony. Rekel je, da smo iz različnih delov, en del želi narediti eno stvar, drugi pa nekaj drugega. Včeraj pri kosilu v šolski jedilnici sva se o tem prepirala. Dejala sem, da lahko take stvari, saj veš, samo rečeš na tak način. Rekla sem mu, da nimamo dejanskoveč delov. Gre samo za to, da si različne stvari želimo, da imamo različne želje. In včasih opazimo, da vseh svojih želja ne moremo uresničiti. Tako na primer ne moremo hkrati uresničiti želje po vedno več piškotih in želje, da nam ne bo postalo slabo. Zato pride do boja med željo po še enem piškotu in željo, da nam ne postane slabo.«
Oče: »Da, zdi se mi, da to zveni dokaj smiselno.«
Anna: »Ja, ampak čakaj! Kar je želel povedati Tony je bilo, da želje v glavi ne plavajo tako kot listje na ribniku. Nimaš neke želje, ampak si ti tisti, ki nekaj želiš. Toda ne moreš biti oboje ti, torej ti, ki želiš še en piškot, in ti, ki želiš prenehati s piškoti, da ti ne bo postalo slabo.«
Oče: »Zakaj ne?«
Anna: »No, Tony pravi, da bi to bilo, kot da hkrati sediš pri miru in se premikaš. Del tebe bi se lahko premikal, recimo tvoja roka, drugi del pa se ne bi premikal. Toda ti kot celota ne moreš početi obojega. Ampak čakaj, te zanima, kaj sem na to rekla jaz?«
Oče: »Seveda, Anna, povej mi.«
Anna: »Rekla sem, in prav ponosna sem, da sem se tega spomnila, da lahko sediš v šolskem avtobusu, torej ti kot celota sediš pri miru na sedežu, toda hkrati se ti kot celota lahko tudi premikaš, saj se avtobus pelje.«
Oče: »Bistro, moram priznati.«
Anna: »Da, toda Tony je imel odgovor tudi na to. Tako pameten je. Rekel je, da se ne moreš hkrati premikati in sedeti pri miru glede na isto stvar. Ti kot celota se recimo glede na Zemljo ne moreš hkrati premikati in sedeti pri miru. Z zadnjim piškotom na krožniku pred tabo je stanje podobno. Ti kot celota si ga ne moreš hkrati želeti in ne želeti. Toda en del tebe si ga lahko želi,drugi del pa si ga ne želi. Misliš, da ima prav?«
Oče: »Ne vem, Anna. Zdaj bi pa res rad gledal nogometno tekmo.«
Anna: »Ah, oči, mi ne moreš pomagati … mislim, da moram to ugotoviti sama. Sem torej iz več delov ali ne? To je tisto, kar želim vedeti.«
O tej zgodbi sem razpravljal s petošolci dveh razredov osnovne šole v Northamptonu, Massachusettsu (ZDA). Učenci obeh razredov so se na začetku razprave posvetili analogiji, ki nastopi v zgodbi med premikanjem telesa in željami. Tony je v zgodbi dejal, da se ne da hkrati premikati in sedeti pri miru. Toda temu je dodal, da se en del osebe lahko premika, npr. roka, medtem ko preostali del osebe miruje.
Anna je poudarila, da lahko v šolskem avtobusu sediš pri miru, medtem ko se avtobus premika. Osebakot celota lahko potem na sedežu sedi pri miru in istočasno se lahko ta oseba kot celota premika. Toda sedenje pri miru in premikanje opazujemo glede na različni stvari.
Eden od otrok je želel takoj vedeti, kaj pomeni »glede na neko stvar«. Ideji sedenja pri miru glede na sedež in premikanja glede na Zemljo sem poskušal ponazoriti tako, da sem pokazal, kot da sedim v avtobusu. Verjetno sem bil videti dokaj neumno. Otroci so se vidno zabavali. Toda mislim, da so razumeli.
Najprej se jim je zdela zanimiva predstava, da se telo premika in hkrati ne premika. Začeli so premišljevati o tem ali telo kdaj popolnoma miruje. »Lahko sediš pri miru, toda srce bo še vedno bilo,« je rekel Jason. »Človeško telo ne more nikoli biti v stanju, ko ne počne nič,« je opazila Esther. »Celo ko dihaš, nekaj počneš,« je dodal Carl.
Kako pa je bilo z glavno idejo zgodbe – Platonovo predstavo, da vsak jaz sestoji iz vsaj dveh delov? Mnogim otrokom se je takoj zdela razumljiva ali celo naravna. Alex je dela jaza na prav platonističen način spontano identificiral kot razum in poželenje. Ni bilo videti, da bi ponavljal nekaj, kar mu je nekdo nekoč že povedal, kajti razvil je svojo terminologijo za razum in poželenje. »Obstaja del, ki je moder,« je dejal pozorno izbirajoč besede, »in drugi, ki nekaj želi; tisti, ki nekaj želi, hoče nekaj imeti in modri del reče: »Ne.« Razlika med razumom in poželenjem, na katero je pokazal Alex, je prisotna skozi vso zgodovino zahodne filozofije. Kljub temu se je zdelo, kot da jo je Alex ravno na novo zasnoval.
Več otrok je omenilo predstavo vesti. Toda niso bili popolnoma prepričani, kaj naj si o vesti mislijo. Je to neka notranja moč? Je neke vrste cenzor ali le »notranji glas«? Videti so bili negotovi. (Tako kot sem tudi jaz!)
V drugem razredu petošolcev, kjer smo prav tako razpravljali o tej zgodbi, je Laura predlagala, da ima vsakdo »angela«, ki mu šepeta v eno uho in »demona«, ki mu šepeta v drugo. Lilly in Eddy sta uporabila znanje nevrofiziologije za predlog, da ob nasprotujočih si željah v naše možgane pripotujejo različna in nasprotujoča si sporočila. Menila sta, da od jezika, ki okusi sladkost piškota, lahko do možganov pride sporočilo, o čemer v zgodbi govori Anna in možgane pozove k temu, da bi človek pojedel še en piškot. Drugo sporočilo bi lahko prišlo od želodca, ki je bil, kot lahko predvidevamo, poln in je začel opozarjati na možnost bruhanja. Videti je bilo, da se je otrokom zdela nevrofiziološka zgodba bolj znanstvena kot zgodba o angelu in demonu.
Alex je ostal pri predstavi, da do možganov pridejo različne misli in ne različni deli jaza. »Prej gre za različne misli kot za različne dele,« je dejal, »in možgani se morajo odločiti, kateri misli slediti.«
V tem delu razprave je več otrok predlagalo, da lahko obstaja več nasprotujočih si želja od dveh. Ta predlog, čeprav se morda ne zdi ravno spektakularen, vsebuje temeljno kritiko tradicionalnega pojmovanja konflikta med željami, kot boja med razumom in poželenjem. Včasih opazimo, da obstajata dve ali več dobrih stvari, ki jih želimo storiti, čeprav lahko storimo le eno. Ali pa opazimo, da obstajata dve ali več slabih stvari, ki jih želimo storiti, čeprav lahko storimo največ eno od njih. Ko se zgodi nekaj takega, položaja ne moremo razumeti kot boj med razumom in poželenjem oz. med angelom in demonom. Med seboj bi se lahko prepirala dva angela ali dva demona – ali trije ali sedem. Iz tega razloga bi lahko bil v dvomu ali naj za božič svoje prihranke vržem v klobuk revežu ali namesto tega mlajši sestri kupim igračo. Obe stvari bi bili dobri, a storim lahko le eno. Lahko bi imel tudi težave pri odločanju ali naj ne grem na bratov klavirski koncert, ker on ni prišel na koncert moje skupine, ali pa naj na njegov koncert grem in ga poskusim narediti tako zelo živčnega, da se bo pri igranju zmotil. Oboje bi bilo slabo in lahko bi si želel storiti oboje, čeprav opazim, da lahko storim le eno. Osnovni sklep, ki iz tega sledi je, da konflikt med željami ni nujno tudi konflikt med dobro in slabo idejo.
Model konfliktov med željami, ki se je otrokom zdel najbolj privlačen, je veliko bolj fleksibilen od tradicionalne platonistične zgodbe. Če razum razumemo kot možgane, potem razumemo situacijo kot takšno, v kateri različna sporočila dosežejo možgane in možgani ugotovijo, da telo ne more izvesti vseh. Posledično lahko opazujemo veliko večjo raznolikost motivacijskih konfliktov. Morda sporočila pogosto pridejo v parih: »Tole je sladko, zato pojej!« in »Od tega ti bo postalo slabo, ne jej več!«. Toda načeloma lahko obstajajo celo tri ali štiri sporočila. In tudi če so v parih, ni nujno, da eno govori za modri jaz in drugo za užitkarskega.
Oba razreda sem zapustil z mislijo, da sta bili razpravi zanimivi in provokativni, toda učenci se niso ukvarjali prav z vprašanjem, ki sem ga v zgodbi želel postaviti. Govoriti, da en del mene želi pojesti še en piškot, ko želi drugi s piškoti prenehati, ne »pripelje« v igro mene. Pavel v Pismih Rimljanom (7,17)pravi: »Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.« Če se preobjem ali pojem več kot svoj del piškotov, bi lahko bil v skušnjavi, da bi se morebitne kritike rešil prav na tak način, kot je izražen v citatu apostola Pavla: »Tega nisem storil jaz, temveč lakomno poželenje, ki je v meni.«
Ko sem na poti domov v avtomobilu premišljeval o razpravi, mi je postalo jasno, da so se otroci obeh razredov vendarle ukvarjali s problemom odgovornosti. Odločili so se, da je manj verjetno, da smo dejansko sestavljeni iz delov, enega dela, ki želi narediti eno stvar in drugega, ki namesto tega želi nekaj drugega. Veliko bolj so predlagali, da do možganov, torej razuma, pridejo različna sporočila. »Ničesar ne naredimo brez privoljenja razuma,« je opazil eden od otrok. Če je resnično razum tisti, ki je odgovoren, potem se zagotovo ne morem izgovarjati s tem, da me je k dejanju nagovoril užitkarski del, ki je v meni. Užitkarski del možganom pošlje zapeljivo sporočilo, toda nič se ne zgodi, če možgani tega užitkarskega predloga ne sprejmejo.
Filozofski vprašanji, ki sem ju danes tukaj predstavil, sta: prvič: je popolna sreča v nečem tako zelo uživati, da si v tistem trenutku ne želimo ničesar drugega?
In drugič: Ali je pametno sebe razumeti, kot da smo sestavljeni iz delov, na primer iz razumnega in užitkarskega dela?
Menim, da k celoviti izobrazbi sodi priložnost za razpravljanje o takšnih vprašanjih in za oblikovanje sklepov po obširni razpravi z drugimi ljudmi. Tovrstne razprave lahko že v prvih letih šolanja nudijo prednosti učencem in tudi učiteljem in posledično pomagajo pri oblikovanju odnosa med učitelji in učenci. Pravzaprav pa menim, da bi takšne razprave morale biti prisotne tudi v obdobju odraščanja in kasneje v življenju. Kot je nekoč dejal Sokrat: »Neraziskanega življenja ni vredno živeti.«
Gareth B. Matthews
Prevedla Sabina Bele
Pregledala in popravila Urša Vidic
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)