Večerov novinar v današnjem zapisu oporeka smiselnosti poziva za odstop mariborskega župana, sproženi na tej strani Zofijinih ljubimcev maja letos. O njem je tekla beseda tudi v zadnjem prispevku iz Večera, ki ga je prebiral in iz katerega izhaja v svojem zapisu:
Lotim se pisanja Aljoše Peršaka V mestu konstruktov in zarot. Delno gre za intervju z dr. Borisom Vezjakom, delno za mnenja podpisnikov peticije, da naj Kangler za božjo voljo že enkrat odstopi. Večino podpisnikov osebno poznam, cenim ali jih imam celo rad, a peticij ne podpisujem več. Saj lahko zdaj javno povem, kaj in kako mislim. Pa tudi tega ne vem, zakaj naj bi se na spletni strani Zofijinih ljubimcev izrekal zoper izbranca legalnih volitev. Hoteli so ga, imamo ga. Če svoj položaj zlorablja, naj ga že enkrat zaklenejo.
Poskušal bom braniti peticijo na način, da bom edini argument, ki ga novinar Večera navaja, izpeljal ad absurdum s ponujeno analogijo. Argument je namreč verjetno tale:
1. Politik, ki je izbran na legalnih volitvah, naj opravi svoj mandat do konca.
2. Če stori kaj narobe, bo za to odgovarjal pred sodiščem (»bo zaklenjen«).
3. Torej so peticije proti takemu politiku nesmiselne in jih nima smisla podpisati.
Predstavljajmo si, da bi se Večerov novinar znašel v stiski. V svoji hiši. Recimo sredi političnih pritiskov in cenzure, o čemer sem pisal v odgovoru nekemu drugemu novinarju Večera, ki se je spraševal, kako naj se novinarji uprejo morebitnim prihajajočim političnim eksekutorjem v medijih. Seveda je od njega odvisno, kako bo doživljal ali ne doživljal takšno stisko. Ali bi potemtakem isti novinar razmišljal takole:
1. Politik (predsednik vlade), ki je izbran na legalnih volitvah, naj opravi svoj mandat do konca.
2. Če izvaja politične pritiske in cenzuro na Večeru, bo za to odgovarjal pred sodiščem (ali kakorkoli že merodajno kaznovan).
3. Torej so peticije proti takemu politiku nesmiselne.
Ne vem, mogoče je tak premislek vodil novinarja, da se leta 2007 ni podpisal pod znano osovraženo novinarsko peticijo. Ker se ne podpisuje več pod peticije – ima pač privilegij, da lahko kaj javno pove, vsi državljani ga nimajo. V vsakem primeru pa se mi zdi premislek slab. Ker verjamem, da so bili podpisi pod to peticijo upravičeni. Ker verjamem, da so legitimni del obrambe novinarjev in opozarjanja javnosti. Ker je logika »ima mandat, dokler ga ne zaklenejo«, naivna. Ker je nevarna in se bere kot apoteoza. Ker dvomi v civilnodružbenost tam, kjer si je želimo več. Ker zahteva spoštovanje političnih izbir v trenutkih, ko ni jasno, zakaj bi morali terjati spoštovanje zanje. Ker predpostavlja obračanje proč od koruptivnih dejanj oziroma njihovo nekomentiranje. Ker zanika družbeno kritičnost, ki bi jo v prvi vrsti morali gojiti tudi novinarji. In ker je, kot v primeru novinarske peticije, prejkone nesolidarnostna.