Množično klanje Palestincev v Gazi, večinoma civilistov in vsaj v primeru otrok tudi nedolžnih (kar koli naj bi ta pojem že predstavljal) vse bolj spominja na pokole govedi in perutnine v obdobjih, ko smo se čutili ogrožene od BSE oziroma ptičje gripe.
Ravnanje potomcev nekdanjih žrtev holokavsta navaja na misel, da so bile nekdanje žrtve tudi dobri učenci svojih tedanjih zatiralcev.
Podobnost je tudi v skrivnostnosti, ki spremlja tamkajšnje mesarjenje: kot nekoč »nihče« ni prav vedel, kaj se pravzaprav dogaja, tako tudi danes napadalci preprečujejo dostop v klavnico novinarjem, pa tudi predstavnikom OZN. (Človek se vse bolj upravičeno sprašuje, kaj ta psevdo mednarodna organizacija sploh še pomeni?)
Tako so pred kratkim izgnali posebnega poročevalca OZN za zasedena palestinska ozemlja Richarda Falka, sicer predavatelja mednarodnega prava na univerzi Princeton, (Mladina 01/09, str. 45).
Če, torej, zanemarimo vsesplošno morijo, ki je vendarle kolikor toliko dokumentirana (pri čemer pa lahko upravičeno menimo, da je število poklanih in ranjenih Palestincev krepko večje, kot je tisto, ki ga objavljajo mediji), lahko brez prevelike domišljije sklepamo, da je celotna Gaza postala nekakšen Abu Graib, kjer se napadalci kratkočasijo na podobne načine, kot so se Američani tam. In, da enako kot so to počeli imenovani, tudi v tem primeru počno ne le z blagoslovom, ampak zelo verjetno na ukaz tudi najvišjih predpostavljenih!
(Za Američane seveda velja, da so bili sojeni in morebiti celo obsojeni zgolj izvrševalci nalog, nalogodajalcev pa, kajpak, nihče ni niti omenil! In, če se bo po napaki, kakršna je bila narejena v Abu Graibu, tudi v tem primeru tovrstno ravnanje obelodanilo, bodo spet, seveda zgolj morda! pred v vsakem primeru zgolj domače in že zato brez najmanjšega dvoma pristranske sodnike stopili le najbolj vneti in sočasno najbolj nerodni izvajalci.).
Druga stvar, ki jo lahko prav tako z veliko verjetnostjo, da ustreza dejstvom, trdimo, je, da so vsa poročila, ki jih javnost dobiva bodisi prek medijev bodisi prek še vedno delujočih mednarodnih organizacij, vključno z OZN, zlagana oziroma prirejena in »olepšana«.
Če so namreč izgnali Američana, poročevalca OZN, ker njegova poročila niso ustrezala samopodobi klavcev, skoraj ni mogoče dvomiti v mnenje, da so preostali, tako novinarji kot poročevalci omenjenih organizacij samo tisti, ki so pripravljeni svoje reportaže in poročila prilagoditi okusu oboroženih cenzorjev.