Dr. Boža Krakar Vogel, predsednica slavističnega društva Slovenije in dr. Ada Vidovič Muha, članica tega društva, sta v sobotnem Delu na strani 5 objavili članek z gornjim naslovom.
V zvezi s tem bi morebiti veljalo ponovno postaviti nekaj že zelo starih vprašanj o narodu, narodnosti, narodni zavesti in pomenu.
Tvorec ustave, ki je pravzaprav sploh omogočila uresničitev »tisočletnih« želja slovenskega naroda po osamosvojitvi (in katerega zasluge za ta dosežek so po krivici zatajevane), Edvard Kardelj, je nekje zapisal: Narod – to je skupnost ljudi, ki ima voljo in moč biti narod!
Slovenci smo to voljo, vsaj po pripovedovanju osamosvojiteljev, izkazovali »od nekdaj«. Najbolj vneti zagovorniki tega neizpodbitnega zgodovinskega dejstva trdijo, da se je ta naš cilj začel vzpostavljati že v času Etruščanov ali vsaj Venetov, ki so bili po teh enako neizpodbitnih zgodovinskih dejstvih kajpak nič drugega, kot nepriznani predniki Slovencev.
Pred kakšnimi 25 leti pa smo Slovenci, potomci Etruščanov ali Slovanov, kdo bi vedel, začeli ugotavljati, da volja do »biti narod« ni dovolj. Nekako smo, kljub močnemu odporu do Kardelja in njegovih naukov, sprejeli nadaljevanje njegove omenjene teze in začeli zbirati še moč za to. Narod smo sicer že bili, to voljo in moč smo očitno imeli vsaj od Primoža Trubarja naprej, a hoteli smo biti samostojen, državotvoren narod. Uresničitev te želje zahteva, kajpak, še nekoliko več moči kot je je potrebne zgolj za »biti narod«.
No, to moč smo nekako zbrali in uspeli postati samostojen, državotvoren narod.
Vsi, ki že imate otroke, veste, da le-ti nenehno zahtevajo nove in nove igračke. In, da se jih potem, ko si jih z uporabo svoje močne volje in moči, izborijo, prav hitro naveličajo.
Videti je, kot da se Slovenci obnašamo nekako tako, kot otroci: dosegli smo svoje in sedaj ne vemo več prav, kaj bi s temi pridobitvami pravzaprav počeli.
Uresničili smo tisočletne želje in dobili novo igračko, se z njo nekaj časa igrali in sedaj, tako pač potekajo stvari, iščemo nove, drugačne, zanimivejše igračke.
Recimo bogastvo.
Materialno bogastvo, kajpak.
In, ker smo tudi Slovenci kljub pregovornemu sanjaštvu tudi vsaj nekoliko stvarni se zavedamo, da vsak pač ne more biti bogat. Še več: prav dobro vemo, da je lahko bogatih le nekaj izbrancev. In še ti so lahko bogati samo takrat, če je preostala večina revna. Bolj revna kot je in večja je ta revna večina, bolj so pripadniki izbrancev lahko bogati.
In, ko si enkrat (materialno) bogat, je tvoja želja namenjena le dvojemu: večanju razlik med bogato manjšino in revno večino ter, kolikor je to le mogoče, izrinjanju svojih manj uspešnih sotrudnikov med vse manj in manj bogate pripadnike skupnosti.
Za doseganje teh ciljev pa je upoštevanje nečesa tako plebejskega, kot je narod, ne le odveč, ampak celo zelo moteče.
Z narodnostjo in njenimi značilnostmi, kazalci, med katere nedvomno sodi tudi materni, v našem primeru slovenski jezik, naj se potemtakem ukvarjajo neimovite množice, če si kaj takšnega lahko privoščijo.
Tisti pa, ki so si z uresničitvijo prvotne »tisočletne« želje po vzpostavljanju samostojnega, državotvornega slovenskega naroda zgolj ustvarili temelje za izpolnitev njihovih prikritih, a dejanskih želja, se z vzdrževanjem tega orodja za doseganje slednjega ne nameravajo več ukvarjati.
Vsaj ne tako, da bi se v ta namen bili pripravljeni odreči možnostim vzpostavljanja vse višjih in močnejših pregrad med njimi in ostalimi. Za ta cilj je namreč potrebnih veliko sredstev. Ta je zato nesmotrno zapravljati za nekaj, kar je postalo nepomembno.
Če se še enkrat lotim Kardeljeve misli: imeli smo voljo in moč biti Slovenci. Pridobili smo si še moč, postati samostojni, državotvorni Slovenci. Sedaj pa, ko smo to dosegli, sicer še imamo moč ostati to kar smo. Volje pa nam je očitno zmanjkalo.