PRISPEVEK NA TEMO FILOZOFIJA KOT COKLA ZNANOSTI
NAMESTO UVODA: COKLA
cokla -e ž (o)
1. zavora, ki je obešena na verigo in se vtakne
pod kolo: podložiti coklo; pren., ekspr. ti si mu za
coklo; cokla napredka
2. nav. mn. obuvalo z lesenim podplatom: obuti
cokle; klopotati s coklami; nerodne cokle
* žel. zavorna cokla cokli podobna priprava za
ustavljanje voz pri premikanju
NAMESTO COKLE ZNANOSTI: NEZAVEDNO ZNANOSTI
»Dolgo časa je veljalo, da je naravoslovna znanost zaščitena in celo imuna pred ideološkimi vdori. Ljudje so bili na splošno prepričani, da v matematiki, fiziki, kemiji in biologiji na primer ne more biti ideologij, saj znanstveniki žonglirajo le z objektivnimi dejstvi, do katerih so prišli s pomočjo natančnih meritev. Znanost je bila po definiciji onkraj ideoloških praks, religije, politike.
In še danes je tako. Po neki grozljivi inerciji v šolah še vedno velja, da je matematika “najtežja”, ker bojda terja več logičnega mišljenja, natančnosti itd. kot drugi predmeti. Čista neumnost! Grozljivo pa je tudi to, da se učitelji identificirajo s takimi idejami, zato je pri matematiki vedno največ cvekov, matematikov pa se vsi bojijo. Gre za umetno ustvarjen položaj, v katerem se znajdejo otroci, ko vstopijo v osnovno šolo.
Seveda pa je bila (saj je ni več) celotna novoveška znanost narejena tako, da so celo ubogi humanisti in družboslovci množično verjeli v idealno znanost, ki je seveda matematika. Moral je priti Lacan in pokazati, da matematika ni nikakršna idealna znanost, ampak je v najboljšem primeru le neumen ideal znanosti, humanisti in družboslovci pa imajo probleme s seboj in s transferjem, s katerim ga ustvarjajo.
Nikakor ne bi smeli verjeti, da naravoslovni znanstveniki niso člani ter članice občestev, ampak raziskovalnih skupnosti, ki so imune pred ideološkimi prijemi. Enako ne bi smeli verjeti, da posamezni znanstveniki niso bitja iz krvi in mesa, za katere je značilno, da svoje identitete utemeljujejo na fantazmatskih scenarijih. Moral je priti Freud, da je to postalo jasno. Seveda ne vsem, saj se človek najtežje znebi ravno fantazem. In matematiki niso nikakršne izjeme.«
Kaj pa Donna Harraway, ki je tudi znanstvenica? So njene misli izjemne? So.
»Izjemne so najprej zato, ker vsako raziskavo, na katero se sklicuje, vstavi v družbena, politična, ekonomska, ideološka razmerja. Tja, kamor tudi sodi, saj je tam nastala. V tem smislu raziskuje to, kar je Michel Foucault imenoval nezavedno znanosti. Če se znanstveniki že tri stoletja trudijo, da bi nekako ušli realnim družbenim razmerjem in obračunali s čistimi transcendentnimi idejami, jih Donna Harraway postavlja na realna tla. […]
[…] Preživetje je v temelju zavezano dejanjem, postopkom, celo junaštvu. Mislimo na tesno povezavo med dejstvi in človeškimi dejanji, ki jo izpostavi Donna Harraway na začetku svoje razprave. Brez podvigov, ki so starši oz. roditelji dejstev, ni vednosti in ni interpretacij. Znanstvena praksa zato ni objektivno odkrivanje dejstev, ampak je v temelju zavezana fikcijam. Biologija je taka fikcija, pravi Donna Haraway, ki se nanaša na organizme. Razen tega je znanost praksa, v kateri potekajo pogajanja, se vlečejo strateške poteze, se dogaja inskripcija in se dogaja prevajanje. Znanost je zelo praktična. In zelo politična, moralistična ter funkcionalna.« (Rutar, D. Freudovi duhovi V – filozof proti kapitalizmu, Ljubljana: samozal., 2001)
NAMESTO O COKLI ZNANOSTI: O PRIVILEGIJU FILOZOFIJE
Jacques Derrida je leta 1990 spisal delo z naslovom Du droit à la philosophie, to je knjiga, ki je v angleškem jeziku izšla pod naslovom Who’s Afraid of Philosophy? Right to Philosophy 1.
Kdo se boji filozofije?
Morda natanko tisti, ki se identificirajo z njo (obstaja možnost identifikacije s sovražnikom). Kdo se identificira s filozofijo? Filozofi. Kdo so filozofi? Ljudje z imaginarno identiteto. Kdo so ljudje z imaginarno identiteto? To so ljudje, ki so to, kar so. Kdo so ljudje, ki so to, kar so? To so ljudje, ki bolj ljubijo svoje iluzije kot sebe. Kdo so ljudje, ki bolj ljubijo svoje iluzije kot sebe? To so ljudje, ki se bojijo sebe kot drugega, ljudje, ki nikoli ne odpotujejo v neznano, drugam in niso drugi, niso tujci, niso nomadi. Kdo so ljudje, ki se bojijo sebe kot drugega, ljudje, ki nikoli ne odpotujejo v neznano, drugam in niso drugi, niso tujci, niso nomadi? To so ljudje, ki se nikoli ne vprašajo, kdo govori oz. od kod govori. Kdo so ljudje, ki se nikoli ne vprašajo, kdo govori oz. od kod govori? To so ljudje, za katere subjektivna oz. subjektna pozicija ne tvori argumenta v diskurzu. Kdo so ljudje, za katere subjektivna oz. subjektna pozicija ne tvori argumenta v diskurzu? To so ljudje, za katere vznik subjekta ni dogodek. Kdo so ljudje, za katere vznik subjekta ni dogodek? To so ljudje, za katere resnica ni dogodkovne narave, ni postdogodkovni proces, ni subjektivni, subjektni proces. Kdo so ljudje, za katere resnica ni dogodkovne narave, ni postdogodkovni proces, ni subjektivni, subjektni proces? To so ljudje, za katere je resnica bodisi lokalizirana v propozicijah, bodisi je nekakšno ujemanje intelekta s stvarmi (nekakšno posnemanje stvari), bodisi je nasprotje procesa, to je nekakšno razsvetljenje. In kdo so ljudje, za katere je resnica bodisi lokalizirana v propozicijah, bodisi je nekakšno ujemanje intelekta s stvarmi (nekakšno posnemanje stvari), bodisi je nasprotje procesa, to je nekakšno razsvetljenje? To so ljudje, ki svojo imaginarno identiteto, filozofsko identiteto, utrjujejo tako, da resnico usidrajo v identitarno: v nedolžno lastnost propozicij, v nevtralno, naravno, nenevarno ujemanje oz. posnemanje, v truda prazno, čudežno razsvetljenje. Filozofi so torej ljudje, ki poskušajo resnico dojeti na vse mogoče načine, samo na tistega ne, po katerem bi se jim resnica lahko zgodila, kajti če bi se jim zgodila, bi se zgodila njihovi imaginarni identiteti, filozofski identiteti, kar pomeni, da ne bi mogli več biti filozofi. Ne bi mogli več biti to, kar so. In kaj potem?
Potem bi morda končno dojeli, da je bil natanko dogodek tisto, česar so se bali, ko so se identificirali s filozofijo. Potem se s filozofijo ne bi več identificirali, ampak bi jo zahtevali kot tisto, brez česar se misel ne more srečati in sprejeti drame dogodka brez bojazni. Potem bi morda dojeli, da svet ne potrebuje filozofije, ki nemočno razglablja in razglablja in razglablja: najprej bi dojeli, da svet potrebuje filozofijo mnogo bolj kot oni mislijo. Svet ne potrebuje filozofije, ki se zapleta v brezplodne razprave o suhoparnih propozicijah, o njihovih pomenih, o njihovi resničnosti in neresničnosti, o ujemanju misli s stvarmi, o strukturi ujemanja, o strukturi stvari. Svet potrebuje filozofijo, odprto do ireduktibilne singularnosti tistega, kar se zgodi, filozofijo, ki se hrani in vzdržuje s presenečenjem nepričakovanega. Takšna filozofija je filozofija dogodka: takšno filozofijo zahteva svet, v katerem živimo. To je svet zalivske vojne, masakra v Ruandi, vojne v Jugoslaviji, neskončnega okupiranja Palestine, Iraka, svet terorističnih napadov, svet brez Kristusa: svet dogodkov, ki jim ni videti konca. Svet ne potrebuje filozofije, s katero se identificirajo nedolžne in nevtralne duše, ki perverzno uživajo v vlogah zmedenih profesorjev, dlakocepskih doktorjev filozofskih znanosti ter skrajno konformiranih in servilnih intelektualcev, katerih rekanje, s katerim oblikujejo in utrjujejo mnenja, je povsem v soglasju s predpostavko, da ima vsak svojo resnico, ki je relativna, pogojena in krotka. Takšna filozofija je zastarela in bolna. Obstajajo trenutki, v katerih mora biti človek sposoben povedati, kaj je prav in kaj je narobe – ne po njegovem ali gospodarjevem mnenju, ne po tej ali oni teoriji, ampak v luči principa razumevanja. Obstajajo trenutki, ko morajo iti neskončni regres zmedenosti, brezplodno dlakocepstvo in konformistično preračunavanje v koš za smeti. Obstajajo trenutki, v katerih je mogoče deklarirati nekaj, po čemer so izjave brezpogojno resnične. Dobro vemo, da obstajajo vprašanja, ki v odgovor zahtevajo subjekta oz. artikulacijo njegove pozicije – to je pozicije, ki je brezpogojno resnična za vse. Vselej obstaja trenutek, ko je pomembno v svojem lastnem imenu deklarirati dogodek, ki se je zgodil, in ko je to pomembno storiti zato, ker to od nas terja tisto, kar predvidimo kot aktualne možnosti neke situacije. To svet zahteva od filozofije, medtem ko je filozofija vse preveč mrka, morbidna, zlovoljna in čemerna v svojem lastnem pogledu nase, da bi odgovorila na zahtevo sveta. Svet zahteva filozofijo kot tisto, ki bo sposobna deklarirati in misliti singularnost, to je natanko tisto, česar nobena znanost ne more narediti namesto nje. Singularnost je v središču vsake pomembne odločitve; ne obstaja resnica, ki se ne bi zgodila kot absolutna singularnost. V svoji singularnosti je resnica vselej in predvsem nekaj novega, česar ni mogoče predavati in ponavljati v obliki vednosti. Ker resnica ni vednost, filozofija, ki z imenovanjem dogodka odpira konceptualni prostor, s katerim izreka dobrodošlico resnici, ne more biti odvisna od znanstvene ali kakršnekoli druge vednosti. Filozofija ne proizvaja resnice, ampak z deklariranjem dogodka vzpostavlja generične pogoje univerzalnosti, ki je energija resnice, to je tisto, po čemer resnica obstaja v svetu. Generični pogoj univerzalnosti je natanko singularnost, ki je lastna dogodku, kolikor ga deklarira subjekt, ki pred dogodkom ne obstaja. Dogodek je začetek: je vznik subjekta, za katerega se zgodi, če ga subjekt deklarira. Imenovanje oz. deklariranje dogodka je privilegirana filozofska gesta, ki nima nobene zveze niti z družboslovnimi znanostmi (ki v glavnem računajo povprečja, saj so statistične) niti z naravoslovnimi znanostmi. Filozof je subjekt, ki z zvestobo dogodku jamči za postdogodkovne učinke resnice: brez zvestobe dogodku, ta ne bi imel učinkov, predvsem pa ti učinki ne bi nikogar zadevali. Zaradi subjektove zvestobe je resnica vselej subjektivni oz. subjektni proces: zvestoba je zakon resnice. Subjekt torej ni dan zgolj v svojem vzniku, ki je dogodek, ampak mora biti dan tudi v svojem trudu, saj sodeluje pri po-stajanju resnice: ime za ta trud je ljubezen. Ta je subjektivna oblika univerzalnosti: ljubezen je univerzalna naslovljenost. Resnica je vir moči univerzalne naslovljenosti. Zaradi moči je resnica militantna, ali pa sploh ni resnica. Resnica ne izhaja iz kritike, temveč se vzdržuje zgolj iz same sebe in je korelativna subjektu novega tipa, ki ni ne transcendentalen ne substancialen, temveč v celoti definiran kot aktivist resnice, za katero gre. Subjekt novega tipa je filozof nove filozofije, ki je glede na zastarelo filozofijo anti-filozofija.
Ljubezen kot naslovljenost na vse tega, kar resnico konstituira, je natanko zakon, po katerem se subjekt aktivira in je aktivist resnice: ta zato ni nikoli partikularna in osamljena, medtem ko subjektovo prepričanje glede dogodka ni intimno prepričanje, ampak je javno deklariranje. Ljubezen je edinstven zakon, kolikor v svet ne vnaša razlik, temveč obvezuje k temu, da se postdogodkovna univerzalnost resnice vpisuje v svet in izbira subjekte na poti življenja. Kolikor se subjekt aktivira, je njegova ljubezen do sebe natanko ljubezen do drugega, ki je na koncu ljubezen do resnice. Če ima filozofija opravka z ljubeznijo, potem je ljubezen tisto, kar iz filozofskega mišljenja dela neko moč. To pomeni, da filozofsko mišljenje ni zgolj nemočno razglabljanje, kakršnemu smo priča na univerzi. Ljubezen ni niti bojazljiva niti metodična, ampak se veseli resnice: ona je življenje resnice, ki je sama vselej že pot in ne zahteva nobene metode koti poti do nje. Zato se kot anti-filozofi ne bomo skrivali v zatohlih hodnikih univerzitetne filozofije, kjer so zaprašeni univerzitetniki našli zatočišče pred vprašanjem kdo se boji filozofije, temveč bomo stopili na plano in ponovno postavili ostrejše vprašanje, s katerim izzivamo svet: česa si anti-filozof ne upa storiti? (Prosto po Badiouju in Pavlu)
Right to philosophy
Ali je mogoče iti naravnost k filozofiji: brez oklevanja in cincanja, brez metode, celo proti vsem metodam – tako, kot da bi bila filozofija naravna zmožnost uma – torej nekaj, za kar je po svoji naravi zmožen (vsak) um? Če je filozofija naravna zmožnost uma – to je normalno delovanje uma –, lahko vsako umno bitje začne filozofirati brez posebnih priprav in metod in avtoritarne osebnosti – vsakič znova: to ponavljanje začetkov je edino uvajanje, edina metoda, edini trening filozofije. Če je filozofija naravna zmožnost uma, ni nikogaršnji privilegij, saj je vsak človek umno bitje, zmožno uporabljati um. Vsak človek ima kot umno bitje pravico do filozofije: right to philosophy.
Jacques Derrida filozofira brez oklevanja, brez cincanja, naravnost, čeprav – in prav kolikor –na nobeno vprašanje ne odgovori naravnost. Njegovo filozofiranje je dekonstruiranje. Dekonstrukcija ni nikakršna metoda, ampak je odnos, ki ga ima lahko človek do naravnih povezav: kdor dekonstruira ne dela nič drugega, kot da vsemu, kar je videti naravno povezano, ne sledi naravnost. Kdor naravnim povezavam ne sledi naravnost, jih ipso facto dekonstruira, kar pomeni, da artikulira njihovo nenaravnost. V tej luči je dekonstrukcija umetnost, ne metoda.
Iti naravnost k filozofiji vsekakor ne pomeni biti neposreden, direkten, naraven, iti »na prvo žogo«. Filozofiji je lastna neka nenaravnost, s katero se soočimo, če vstopimo naravnost vanjo. Lahko bi rekli, da je filozofija vselej tudi pogled s strani, pogled postrani, poševen pogled, od koder stvari niso videti naravnost, naravne in takšne, kot so (po naravi) – videti so not right: ne prave, ne pravilne, ne pravične, ne pravokotne. Obstajajo ljudje, ki vselej želijo videti stvari takšne, kot so: hočejo imeti direkten dostop do njih in jih doseči takoj brez čakanja do resnične vsebine urgentnih in resnih problemov ki nas zadevajo vse itn. Mnogi ljudje hočejo direktne odgovore na resnična vprašanja. Zakaj bi bili počasni in prizanesljivi do sebe? Zakaj bi se premikali po ravneh, če gremo lahko »k stvarem samim«? Toda Derrida jim odgovarja, da bi z njimi lahko zlahka delil to nepotrpežljivost, vendar misli, da z njo ne le ničesar ne pridobimo, ampak je tudi past, ki ima zgodovino in jo poganjajo interesi, poleg tega pa ji je lastna tudi svojevrstna hipokritična struktura. Bolje storimo, če vržemo nepotrpežljivost v smeti in si namesto nje vzamemo čas za podrobno analizo in vijugaste – ne pravokotne, ne pravoverne, ne prave – stranpoti. Do takšne počasnosti in nenaravnosti imamo pravico: gre za nič manj kot za pravico do filozofije. Right to philosophy.
Tako je govoril Derrida. Filozofija (to je njegova hipoteza) se drži privilegija, ki ga odkriva in izpostavlja (razstavlja, razkrinkuje, kompromitira, osvetli, eksponira). Izpostavlja ga nevarnosti in prezentiranju – nevarnosti prezentiranja. Strogo vzeto filozofija je privilegij, ki ga odkriva in izpostavlja: filozofija ne sprejme privilegija, ampak je sama moč, s katero si zagotavlja privilegij. Njen ultimativni ali začetni privilegij je natanko moč, s katero si zagotavlja privilegij.
V teh hiperkapitalističnih časih, v katerih se človeštvo deli na tiste, ki imajo dostop (do privilegijev, ki jih sprejemajo) in na tiste, ki dostopa nimajo, ima dostop do filozofije zgolj filozofija sama. Filozofija ni niti na strani tistih, ki sprejemajo privilegije niti na strani deprivilegiranih, kolikor je sama moč zagotavljanja privilegija. Toda hkrati velja, da je privilegij filozofije odkrivanje in izpostavljanje privilegija tam, kjer ni nobenega privilegija, ki bi ga bilo mogoče sprejeti: v tej luči se filozofija nedvoumno postavlja na stran tistih, ki nimajo dostopa in privilegijev. Vendar se na stran deprivilegiranih postavi kot privilegij, do katerega nima privilegiranega dostopa nihče, niti deprivilegirani. Filozofije nihče ne more sprejeti kot privilegija.
Nihče nima privilegiranega dostopa do filozofije. Dostop do vednosti, do znanja, do znanstvenih spoznanj ni dostop do filozofije – vsaj ne privilegiran. Filozofija se začne z iz-postavljanjem sebe: čeprav nje same ni mogoče izkusiti, se začne z izkustvom iz-postavljanja sebe, to je z ex-pozicijo, ki je vselej tudi ex-patriacija (prostovoljna izselitev ali izgon iz domovine; odvzem državljanstva). Filozofija se torej ne začne z definicijo filozofije, ne začne se z osnovnimi pojmi nekega filozofa, ne začne se s filozofskim sistemom, in ne začne se z ljubeznijo do modrosti ali vednosti, to je z ljubeznijo, katere objekt je bodisi modrost bodisi vednost. Če nihče nima privilegiranega dostopa do filozofije, filozofska vednost ne more biti privilegiran objekt – ne more biti objekt ljubezni, medtem ko vednost o tem, kaj je filozofija, ni privilegij nikogar. Ali obstaja kdo, ki ga filozofska vednost na začetku ni odbijala, saj je bila pretrd oreh zanj: ali vsaki filozofiji ne predhodi mizozofija, o kateri je pisal Deleuze? Ali vas ni nikoli prijelo, da bi filozofsko knjigo kratkomalo vrgli v kot in se je nikoli več dotaknili, ker je »neberljiva«? Ali se niste nikoli vprašali, ali je »tega filozofa« sploh mogoče razumeti?
Na ex-patriaciji je nekaj nepovratnega in dokončnega, pod pogojem, da je istočasno tudi ex-pozicija: filozofija se iz-postavlja natanko »tam«, kjer nima svojega mesta (v domovini, v državi). Izpostavljanje na svojem mestu ni nikakršno iz-postavljanje, ampak je zasedanje mesta (na primer zasedanje mesta profesorja filozofije na fakultetnem oddelku za filozofijo). Brez tveganja in nevarnosti ni iz-postavljanja. Ali je sploh obstajal čas, v katerem filozofija ni pomenila tveganja in nevarnosti? Zakaj bi bilo danes kaj drugače?
Če se filozofija izpostavlja »tam«, kjer nima svojega mesta, je »tam« pravica do filozofije – right to philosophy – videti nična, zanikana, prepovedana, nevidna. V tej luči se Derrida sprašuje, ali ni filozofija sama natanko to: instituiranje pravice do filozofije »tam«, kjer je pravica do filozofije videti nična, zanikana, prepovedana, nevidna. »Tam« je filozofija privilegij, kolikor v danem trenutku legitimira natanko tisto, kar je povsem nelegitimno. Filozofija torej ni demokratična: ne čaka, da bo ljudstvo volilo zanjo, saj je ona sama moč, zaradi katere je pravica do filozofije izključno njen privilegij. Njena moč je tudi njena radikalna nemoč: filozofija ne more postaviti pod vprašaj privilegija, ki se ga drži: medtem ko ga odkriva in izpostavlja, ga ne postavlja pod vprašaj, ampak ga deklarira. Ali ni nemoč filozofije, da bi postavila pod vprašaj svoj privilegij, razpoznavno znamenje neke filozofske identitete? Filozofija je v tej luči najmočnejša v svoji nemoči: da je ona sama privilegij, to je njena največja gotovost – njen privilegij je gotovost, ki jo ima glede sebe, natanko pod pogojem, da se iz-postavlja, torej pod pogojem, da nima svojega mesta, da tvega in je v nevarnosti. Ta privilegij – to gotovost – odkrivajo in izpostavljajo filozofi, ki ne zasedajo svojega mesta, kajti zasedanje svojega mesta je povsem drugačne vrste gotovost (občutek pripadnosti, celo varnosti in bližine), to je privilegij, ki ga sprejmemo, privilegij tistih, ki imajo dostop. Tudi če se neka identiteta utrjuje na svojem mestu (na primer na oddelku za filozofijo) s filozofsko vednostjo, ne bo deležna gotovosti in privilegija, ki ga iz-postavlja filozofija: to je paradoksne gotovosti v samem iz-postavljanju gotovosti – torej gotovosti v tveganju, gotovosti v nevarnosti (negotovosti).
Če filozofija ne more postaviti pod vprašaj privilegija, ki se ga drži, in ga lahko le uživa, potem je vprašanje filozofije kot cokle znanosti – vprašanje, ki daje vtis, da pretendira k postavitvi pod vprašaj, da je privilegij filozofije natanko v odkrivanju in iz-postavljanju svojega privilegija – nemara znamenje neprepoznavanja filozofske identitete. To neprepoznavanje je prav tako konstitutivno za filozofijo kot je prepoznavanje filozofske identitete. Filozofija kot cokla znanosti je eden izmed možnih odgovorov na vprašanje: Kaj je filozofija? Če se filozofija začne z iz-postavljanjem sebe, ali to ne pomeni, da se ne začne z odgovorom na vprašanje kaj je filozofija? Navsezadnje sta si Deleuze in Guattari postavila isto vprašanje čisto na koncu njune filozofske poti. Derrida pa se sprašuje, ali je to isto vprašanje mogoče izkusiti kot vprašanje: kot vprašanje, ki vztraja in ostaja vprašanje, ne glede na odgovore, ki nanj odgovarjajo. Filozofija se ne more identificirati z nobenim odgovorom na vprašanje kaj je filozofija, čeprav ji to vprašanje pripada. Filozofija ni celota, ki bi ji lahko karkoli pripadalo kot njen del niti kot njeno bistvo ali njena substanca. Vprašanje: Kaj je …, ji pripada že po naravi, čeprav to vprašanje ni nujno filozofsko: vselej je neko izkustvo, vendar ni nujno izkustvo samega vprašanja.
Iz-postavljanje sebe filozofije, njeno postavljanje sebe, svoje gotovosti, svojega privilegija »na kocko« je nekaj povsem drugega kot identificiranje s coklo znanosti: filozofija se drugače sploh ne more vzpostavljati kot na robu nečesa, pod nečim, nad nečim, v nečem, okoli nečesa, čemur ne pripada niti kot del niti kot celota niti kot uporabni privesek (kar je cokla). Znanost je uporabna, filozofija ni: manj ko je filozofija videti uporabna, manj ko je na mestu, bolj ko je neutemeljena – bolj odkriva in iz-postavlja svoj privilegij, bolj iz-postavlja svojo gotovost, ki jo tvega in spravlja v nevarnost. Filozofija ni vselej obstajala in nikakor ni nujno, da bo vselej obstajala: pogoji, pod katerimi obstaja, so strogo določeni. Filozofija je privilegij brez primere: življenje brez nje je kakor čas brez Kristusa. Filozofija ni način življenja, ni eden izmed življenjskih slogov, ni hobi (kot nas je hotel prepričati nek profesor na oddelku za filozofijo), ni študijska smer in ni služba. Kristus je dogodek. Filozofija tudi ni zadušljiva atmosfera, ki prevladuje v vseh prostorih, ki so vsaj malo povezani z univerzo: prostori, v katerih je iz-postavljanje gotovosti tabu, razen kadar gre za citiranje svetih krav in ponavljanje za njimi; to so prostori, v katerih je trava morda zelena, morda pa tudi ni, filozofija je morda cokla znanosti, morda pa tudi ni, človek, ki je pljunil Žižku v obraz, je morda nevzgojen, morda je pa umetnik, resnica je morda ena, morda pa ima vsak svojo, Rutar je morda povedal kaj pametnega, bolj verjetno pa je, da ni, od Derridaja se je mogoče kakšno stvar tudi naučiti, v glavnem pa razočara, Hegel je takorekoč brezhiben, le malo ga je treba še popraviti; to so prostori, v katerih je prepričljivost, ki trga gate, kratkomalo nekaj nezaslišanega; to so prostori, v katerih iz-postavljanje gotovosti ni privilegij filozofije, ampak znak in celo dokaz, da na delu ni filozofija, ampak »nekaj manj« – nekaj, kar krši temeljni tabu: nobene gotovosti, nobene diskurzivne pozicije, ki je brezpogojno resnična, nobenega privilegija – zgolj nemočno razglabljanje.
FILOZOFIJA KOT UČENA NEVEDNOST
»Filozof avtorizira samega sebe za vednost o vsem na podlagi nekega “nočem vedeti”. Nobena razpoložljiva vsebina pozitivne vednosti kateregakoli dela enciklopedije ni po rodu biti iz filozofije. Paradoksna situacija, katere učinke, ki so nadvse konkretni, včasih izkusimo. Filozof samemu sebi daje pravico (tudi če si jo vselej ne vzame) do nekompetence v vseh domenah enciklopedije, v vseh oddelkih Univerze. To stori medtem, ko zahteva pravico do razglasitve zakona o celoti enciklopedičnih vednosti in o bistvu vednosti nasploh, o pomenu vsakega dela bivajočega ali objektnega. Ta postavka je skupna, navkljub vsem razlikam med njimi, Kantu, Husserlu, Heglu in Heideggru (vsaj Heideggru Biti in časa). Seveda nekateri filozofi včasih imajo posamično vednost, vsaj v nekaterih disciplinah in, še več, vselej do različnih stopenj. Filozofski trening seveda nujno implicira določeno edukacijo (znanstveno, zlasti zunaj Francije; humanistično – umetnost, literatura, družboslovne vede – v Franciji). S tem se odpira veliko raznovrstnih, zanimivih in resnih problemov, vendar ne spremeni ničesar v bistveni strukturi filozofske pozicije in generalnosti mehanizma. Bistvena in mandatorna nekompetenca, strukturna nevednost konstruira koncept filozofije kot metafizike ali znanosti (o) znanosti. S tem se ne izključuje impresivna znanstvena kompetenca v določenih primerih (Kant, Hegel ali drugi). Vendar je ta kompetenca vselej historična v smislu, v katerem jo Kant razume v Sporu fakultet: kompetenca zadeva tisto, kar nekdo izve od drugih v obliki rezultatov; gre za vednost, ki je proizvedena ter uradno priznana drugod in jo je mogoče razstaviti ali povezati brezhibno. Toda vsebina historične in pozitivne vednosti z vso pravico in strogo vzeto ni zahtevana, naj se sliši še tako šokantno. Vsebina ostaja zunanja filozofskemu aktu kot takemu. Ta zunanjost (ki postavlja velikanske probleme pravil filozofskega treninga) potencira moč in nemoč filozofa …« (Derrida, J. Who’s afraid of philosophy – Right to philosophy 1, Stanford: Stanford University Press, 2002)
OBLJUBA FILOZOFIJE
Počasi zaključimo: čeprav filozofija ne more utemeljiti same sebe – čeprav se ne more utemeljiti in avtorizirati v inavguralnem trenutku, v katerem se iz-postavi – to ne pomeni nujno, da se izključuje z neko temeljno avtonomijo. Derrida se sprašuje: »Ali ni avtonomija nekaj, kar je lahko razumljeno tako, da čeprav ni brezmadežno dano v neki začetni sedanjosti, ostaja izkustvo, delo, križanje, skratka nečist proces, ki medtem ko se prezentira kot tak, vendar ni heteronomen in podrejen?« (Ibid., str. 31) Dejstvo, da je iz-postavljanje sebe vselej tudi ex-patriacija, pomeni, da se filozofija ne more utemeljiti – niti enkrat, še manj za vselej. Njena neutemeljenost se kljub vsemu ne izključuje z utemeljevanjem sebe, ki je proces: to je nekaj, kar ne more biti v celoti prisotno in obstoječe v sedanjem trenutku. Filozofija nikoli in nikjer ne obstaja tukaj in sedaj v celoti: tukaj in sedaj vselej obstaja obljuba filozofije. Z obljubo sebe filozofija utemeljuje sebe. Obljuba sebe je obljuba »nečesa« v prihodnosti: obljuba tistega autos, ki ni prisoten in obstoječ v nobeni sedanjosti, niti v prihodnji sedanjosti – autos, zaradi katerega filozofija ne more avtorizirati iz-postavljanja sebe v nobeni sedanjosti. Njena avtorizacija – tisto, kar iz-postavlja tukaj in sedaj – vselej šele prihaja iz prihodnosti. Prihodnost kot prihod tistega – prihod sebe –, kar iz nje vselej šele prihaja, torej ni nikoli realizirana prihodnost. Natanko pod tem pogojem ima iz-postavljanje sebe filozofije strukturo obljube: tudi če obljuba nikoli ni držana, če je prazna obljuba, je sama prihodnost kot prihod tisto, kar obljuba konstituira kot performativni dogodek.
Torej je filozofija vselej tudi izrekanje dobrodošlice in gostoljubnost do drugega kot radikalnega tujca.
Ljubljana, 5. 7. 2005