AVIZO
Pozdravljeni!
Ponovno je pred vami ura posvečena filozofski misli.
Tokrat jo bomo primerno letnemu času, začeli s pesnitvijo Paula Valeryja z naslovom Jesen:
Mrtvo listje. Gozd je še lepši po svoji jesenski smrti, s svojimi barvami, ki so še bolj raznovrstne, še globlje zveneče kot barve življenja.
Ali lahko v tem primeru govorimo o »naravi«?
Gre vendar za stvari, ki so mrtve ali pa umirajo, to razkošje pa — tako, kakor pač zmore — izvira iz degradacije organov, iz katerih se je življenje umaknilo.
To zapuščanje, to razkrajanje, ta počasna oksidacija polni naše oči z mogočnimi pozitivnimi vrednostmi.
»Kdo je to naredil?«
Stvari, ki se razgrajujejo.
In padem v sanjarijo, ki bi jo imenoval »filozofska«, o dejanju in razdejanju, ko bi ne bil vedel, da ne obstaja filozofija, ampak le notranje variacije na smisel besed…
Variacije, ki bodo ob jesenski melanholiji prepojile današnjo oddajo, bodo v glavnem delu oddaje v sklopu o filozofiji glasbe podeljevale smisel grški glasbeni dediščini, še prej pa vam bomo predstavili nekaj knjižnih novosti Študentske založbe.
Toliko za uvod. V uri, ki jo boste preživeli v naši družbi, vam želimo prijetno poslušanje!
GLASBA: HD 9031 YEAH YEAH YEAHS COLD LIGHT
Predstavljamo vam tri knjižne novosti iz študentske založbe in eno kar tako:
Aristotel
POETIKA
Filozof Aristotel (384–322 pr. n. š.) je epohalna osebnost takšnega formata, da bi kateremukoli njegovemu delu težko odrekali velik pomen za znanost in kulturo. Gotovo pa so nekatera njegova dela še posebno izjemna. Eno od njih je Poetika, delo s področja filozofske estetike in teorije umetnosti, za katero smemo trditi, da je najpomembnejše tovrstno besedilo v zgodovini človeške misli sploh. Aristotel v njem obravnava predvsem dve umetniški obliki: tragedijo in epiko, pri čemer večji del razprave nameni prvi. Skozi premislek o njima se srečujemo z osrednjimi kategorijami in topikami zahodne misli o umetnosti: “posnemanje” , katarza (“očiščenje”), diferenciacija literarnih zvrsti, razmerje med umetnostjo in zgodovino… Aristotel je s svojimi pogledi iz Poetike neizmerno vplival na prihodnje čase vse do današnjih dni. Nova izdaja Poetike je ponatis druge, dopolnjene izdaje prevoda Poetike izpod peresa akademika prof. dr. Kajetana Gantarja izdane pri Cankarjevi založbi leta 1982. Prevod spremlja tudi uvod in bogate opombe. Gantar v uvodu s suvereno jasnostjo umesti Aristotelovo Poetiko v zgodovino in poda zanesljivo informacijo o najpomembnejših tolmačenjih Aristotelove estetike. Obenem bralca jedrnato informira o Aristotelovi kritiki Platona in o vse prej kot zanemarljivem vplivu Aristotela na slovensko estetiško oz. kritiško misel. Novi izdaji je priložen tudi slovarček s pojasnitvijo pomembnejših izrazov izvirnega besedila. Poetika je zaradi svojega bogastva zamisli in temeljnega mesta v zgodovini kulture delo, ki ne sodi zgolj na polico vsakega humanista in družboslovca, ampak vsakega duhovno ozaveščenega posameznika. Je eden od neizčrpnih in nepresegljivih virov zahodne in svetovne kulture, h katerim se hote ali po nuji vedno znova vračamo.
Georg Simmel
FILOZOFIJA DENARJA
Filozofija denarja je prvič izšla že leta 1900 in sodi na elitnih humanističnih študijskih programih na Zahodu med nespregledljive klasike. Ekonomsko izmenjavo razume Simmel kot obliko družbene interakcije. Ko monetarne transakcije nadomestijo poprejšnje oblike trgovine, temelječe na menjavi, se zgodijo ključne spremembe v oblikah socialne interakcije. Denar postane merilo natančne delitve in manipulacije, s tem pa dovoljuje natančno merjenje ustreznih količin. Denar je po Simmlu neoseben tako, kot objekti menjave, na primer školjke ali rokodelski izdelki, nikoli niso mogli biti. Analogno denar stimulira racionalno kalkuliranje tudi v medčloveških odnosih in je glavna gonilna sila za proces racionalizacije, ki je specifičen za sodobne družbe. Verjetno ni potrebno poudarjati, da je delo izjemno aktualno tudi za konkretni trenutek, ki ga preživlja slovenska družba na prehodu v kapitalizem.
Eugenio Trias
MEJNI RAZUM
V Mejnem razumu nam španski filozof Eugenio Trías metodično in sistematično predstavi pojem razuma, na osnovi katerega skuša postaviti nov način razmišljanja o večnih filozofskih temah. V Mejnem razumu se pojavijo vsa velika filozofska vprašanja: kaj je bit, kaj je realnost, kaj je resnica, kaj je razum, kaj je spoznanje, kaj je čas, kaj je zgodovina, kaj je človek in kaj je svoboda. Nanje Eugenio Trías odgovori v skladu s svojim filozofskim sistemom ontologije meje. Ta “odprti sistem”, ki usmerja ven iz sebe v religijo in v umetnost, si prizadeva za filozofijo ponovno osvojiti vsa področja človeške realnosti, ne da bi pri tem zapadel v predalčkanje in ozko specializiranost, ki je osiromašila filozofijo naše dobe. Filozofija meje je filozofija, ki si prizadeva porušiti zidove, ki ovirajo našo sodobno kulturo.
V zbirki Esenca pri založbi Mladinska knjiga je izšlo delo Billa BRYSONA, Kratka zgodovina skoraj vsega
Bill Bryson si za izziv postavi stvari in dejstva, ki bi povprečnega bralca sicer dolgočasile ali jih pri najboljši volji ne bi razumel – denimo geologijo, kemijo ali fiziko subatomskih delcev – in jih naredi razburljive, zanimive, doumljive in skrajno zabavne. Ne gre toliko za to, kaj vemo o nečem, temveč bolj, kako vemo, kar vemo. Kako smo lahko prepričani, kaj je v središču Zemlje, ali kaj sestavlja atome in kvarke ali kje so bile celine pred 600 milijoni let ali kaj je radioaktivnost? Na svojih potovanjih skozi čas in prostor srečuje živopisno zbirko osupljivih čudaških, tekmovalnih, obsedenih in genialnih znanstvenikov, ki so do najpomembnejših spoznanj v zgodovini pogosto prišli na sila nenavadne načine. S svojo prepričljivo duhovitostjo bralca vseskozi drži na trnih, da bi skupaj z njim spoznal, kaj je ta svet, ki ga obkroža in katerega del je, ter kako je do njega sploh prišlo. Knjiga je vse od svoje prve izdaje na lestvicah najbolje prodajanih literarnih del s področja poljudne znanosti.
GLASBA: HD 8999 URBAN & 4 NEGLEDLJIVA
GRŠKA GLASBENA KULTURA
Grki so sicer svojo kulturo zgradili samostojno, a osnovne prvine so bile vendarle plod orientalske glasbene rasti – plod, ki je na grških tleh samostojno in svojevrstno dozorel in ki so ga Grki gojili z vso skrbjo in pozornostjo. Predvsem je dobila glasba na teh tleh svojo jasno izdelano teorijo, tonsko sistematiko in filozofsko osnovo.
Posledice grške glasbe ne izhajajo iz skromno ohranjenih in komajda še obujenih tonskih spomenikov, marveč mnogo bolj iz številnih izpovedi pesnikov in pisateljev. Literarni viri, dopolnjeni s številnimi likovnimi dokumenti – zlasti vaznim slikarstvom – odstirajo pesništvu sorodno umetnost, ki je kot skupek duhovne kulture ali kot sredstvo za oblikovanje značaja uživala dosti večji ugled, kot golo rokodelsko kiparjenje. Iz poročil in prikazov o edinstveni moči glasbe, ki ni imela primere v najrazličnejših področjih antičnega življenja, so zrasle pobude za umetniško posnemanje in znanstveno raziskovanje naslednjih generacij. Iz ideje o grški tragediji kot umetniškem glasbenem delu, se je v renesansi razvila opera. Od tistega časa znanstveno ukvarjanje s problemi antične glasbe ni več prenehalo.
Platon je menil takole…(citiramo) “Pesem je sestavljena iz treh elementov: iz besede, iz harmonije in iz ritma. Harmonija in ritem pa morata slediti besedi” (konec citata). Temelj »muzike« je pesniška beseda v svoji ritmični in melodični podobi. Ritmika ne počiva na urejenih razmakih poudarkov, kakor v našem taktu, marveč na razvrstitvi dolžin in kračin zlogov. Oblikovanje melodije tudi kar najtesneje sledi poudarkom besedila. Ta enotnost muzike, ki se je najpopolneje uresničila v plesu in petju zbora, je po klasični dobi razpadla. Odtlej sta se razvijali glasbena umetnost (glasba v ožjem smislu) in govorna umetnost (literatura) ločeno.
Glasba v stari »Heladi« je daleč od tega, da bi bila sama sebi namen, prepojila je celotno življenje, bila je del družbenih institucij in del vsakdanjih navad. V kultnih obredih je imela nalogo, odganjati zlo, glasbila in pesmi so spremljale žrtveno dejanje, procesije, pogrebne slovesnosti in misterije različnih božanstev. Glasba je olajševala delo (trgatev, stiskanje grozdja, peko kruha…) in športni trening, urejala je slavnostne sprevode in enotno korakanje vojakov, lepšala je družbene gostije,… Poleg funkcije “družabne glasbe” se je zgodaj razvila tudi “uporabna glasba”: v nastopih šolanih pevcev na knežjih dvorih, pri »agonih« poklicnih glasbenikih ob velikih kultnih slavjih (pitijskih igrah v Delfih, gimnopedijah v Šparti, panatenajih in dionizijah Atencev); tudi dramske predstave v Dionizovem gledališču so bile tekmovanja. Z naraščajočo diferenciacijo umetnosti, ki jih je prvotno družila »musike«, so se v po-klasični dobi razvile koncertom podobne pevske in instrumentalne prireditve, pa tudi nove oblike glasbenega gledališča, kot je npr. Pantomina. Pri vzgoji svobodnih državljanov naj bi glasba prispevala skupaj z gimnastiko k razvoju “kalokagatije” (telesne in duhovne popolnosti), ki naj bi služila grški mestni državi – polisu. Po nekem zakonu, ki ga pripisujejo Solonu, je obsegala vzgoja mladine v starih Atenah tri stopnje: v muzeju so se otroci učili petja in igranja brenkal, branja in pisanja osnovnih spoznanj za razumevanje pesmi in sodelovanje pri zboru. Nato je sledila telesna krepitev v palestri, nazadnje pa aktivno sodelovanje v rajalnem zboru. K najbolj uglednim meščanskim častnim službam je sledila koregija, to je financiranje in organizacija izvedbe kora. Tudi v Tebah, Šparti in v drugih državah so morali meščani skrbeti za glasbeno izobrazbo in za sodelovanje pri zboru.
GLASBA: HD 8835 SLON IN SADEZ VASKA MAFIJA
V helenističnem času je postajala državnopolitična povezanost z vzgojo vedno manjša, izvajanje glasbe je postalo kot avtonomna umetnost poklic specializiranih virtuozov. Splošna izobrazba je zdaj obsegala jezikoslovje, v katero je bil zajet tudi del stare »musike«, in matematične vede (aritmetika, geometrija, astronomija); po njihovi metodi je veljala glasbena teorija za akustično vejo.
Pojavne oblike glasbe so bile tesno povezane z vplivom sveta bogov, zgledovale in plemenitile so se z miti. Vendar je bila glasba edina umetnost, ki je dobila ime po božanstvu, po »muzah-nimfah« in naravnim bitjem sorodnih božanskih pevkah in plesalkah. Muze so s svojim muziciranjem razveseljevale bogove na Olimpu in vabile k pesnjenju. Nekateri bogovi so sloveli kot iznajditelji glasbil, zato so jih upodabljali, kako igrajo nanje. Hermes naj bi bil iz želvjega oklepa in ovčjih čreves izdelal prvo glasbilo s strunami, liro; ker pa ga je moral prepustiti Apolonu, je kot nadomestilo ustvaril piščal z več cevmi ali sirinks. Legenda pravi, da je boginja Atena izumila oboi podobni aulos, najpomembnejše grško pihalo, ki ga je pozneje zavrgla, ker ji je spačil obraz, pa tudi trobento. Lokostrelca, preroka in igralca na liro Apolona so častili kot vodjo zbora muz; veljal je za vzor mladeniškega pesnika in pevca, ki vodi zbor deklic. Če so bile igre na strune podrejene umirjenemu Apolonu, je presunljivo zveneči aulos spadal v kult uživaškega boga Dioniza, k čigar pijanskemu spremstvu so sodila tolkala.
Mnogo širši razmik kot oba omenjena bogova loči Apolona od kozonogega Pana in satirov. V glasbenih tekmovanjih Apolona s temi naravnimi demoni se zrcali obračun “napredne visoke kulture z naravno divjo dediščino davnine”. Plemenito in čudodelno moč glasbe povzdiguje mit o zemeljskem pevcu Orfeju, katerega lik je od renesanse naprej postal glasbena alegorija in operna tema. Trakijski glasbenik je s svojim petjem in brenkanjem učinkoval na ljudi, živali in neživo naravo s čarodejno močjo in prisilil temne sile podzemlja, da so mu vrnile ženo Evridiko. Njegovemu v dušo segajočemu petju pripisujejo celo začetek razvoja človeške kulture.
Glasba je bila Grkom posebno draga umetnost. In kljub temu, da je bila samo enoglasna, da so jo celo velike pevske in instrumentalne skupine izvajale »unisono« ali v paralelnih oktavah, je bila Grkom vendarle v izreden užitek in celo v naslado. Zato je med visoko razvitimi umetnostnimi vrstami stavbarstva, slikarstva in kiparstva zavzemala najvišje mesto. Do tonov in do njihovih intervalnih razmerij so imeli Grki posebno tesen duševni odnos in zato so jim za najbogatejša duševna doživetja zadoščala skromna tonska izrazna sredstva, zato jih je moglo zadovoljiti enoglasje.
Glasba je bila svojina ljudskih množic, ki so se udeleževale vseh vprašanj o tej umetnosti z največjim zanimanjem in je vsak novi glasbeni preokret močno posegel v vse življenje. Od tod je razumljivo tudi Platonovo stališče, češ da pomeni propad glasbe obenem propad splošne nravnosti in razkroj državnega ravnovesja. Nič čudnega, da se ob takem pojmovanju glasba ni mogla razviti v artističnem smislu, po katerem bi ostala sama sebi namen, ločena od vseh vprašanj socialnega življenja, temveč je bila odvisna od neglasbenih idej in je stala v službi ljudskih koristi. Po načelu “človek je merilo vsega” je pomagala človekovemu prizadevanju ter izpolnjevala predvsem nalogo mladinske vzgoje. Bila je eno izmed glavnih vzgojnih sredstev in oblikovalka človekovega značaja. To svojo moč je po mnenju grških filozofov dobivala iz posebno tesne odvisnosti med človekovo duševnostjo in toni ter njihovimi zvezami. Ta odvisnost naj bi izhajala iz človekove povezanosti z zemljo in po zemlji z vesoljstvom, ki je bilo po Pitagoru zveneče svetovje in odsev tega vesoljnega zvenenja v človekovi duši. Iz tako pojmovanega vpliva glasbe na človeka se je razvil glasbeni »ethos« kot estetsko merilo.
Glasba je mogla vplivati na človeka v treh smereh: mogla ga je spodbujati k dejavnosti (ethos praktikon), mogla je krepiti njegovo voljo in utrjevati njegovo duševno ravnovesje (ethikon), mogla pa je to ravnovesje tudi razbiti, ukiniti osebno voljo in pognati človeka v ekstazo (malakon). Po takšnem etičnem pojmovanju so ločili Grki tudi tri stilne vrste in je vsaka izmed teh stilnih vrst s svojim posebnim etosom uporabljala svoja posebna izrazna sredstva – tonske lestvice, tonske spole, metrične ureditve in glasbila, ki so imela ustrezajoči etični značaj. Po sposobnosti, s katero je znal umetnik po primernem etosu izbrati ta sredstva, je rasla ali padla njegova umetniška vrednost. Ne samo izbrani umetnostni sodniki, temveč vse občinstvo je presojalo vrednost glasbenih umetnin in je znalo povzdigniti umetnika do skrajne slave, ki mu je omogočila sijajno umetniško in gmotno življenje, znalo pa ga je tudi življenjsko povsem uničiti, če mu je že prizanesla s smrtjo.
GLASBA: HD 8800 BASSHOLES DAUGHTER
GLASBENA TEORIJA GRKOV
Grška glasba je zasnovana melodično-vodoravno in vse do elementarnih oblik večglasja ter okrasne spremljave glavnega glasu (heterofonija) načelno enoglasno. Ritmika in melodika sta kar najbolj natanko izoblikovani; tako naletimo na majhne razločke v višini tona, ki so naši glasbeni kulturi neznani. Najpomembnejša v strokovni teoriji pa sta izračunavanje intervalov, ki so ga izvedli pitagorejci, in izgradnja tonskih vrst, delo Aristoksenove šole.
Temeljne tonske lestvice so bile: miksolidijska, lidijska, frigijska, dorska, hipolidijska, hipofrigijska in hipodorska.
Grki so uredili tone od zgoraj navzdol in jih določili po obsegu človeškega glasu. Oktava je bila sicer najpopolnejša konsonanca, toda bila je sestavljena iz dveh organskih celot – iz dveh tetrakordov. Tetrakord je bil skupina štirih tonov v okviru kvarte. Kot v arabski in židovski glasbi, sta bila tudi tu prvi in četrti ton nespremenljiva. Spremembe so nastajale le v drugem in tretjem tonu, ki sta po svoji legi določala tetrakordu tonski način. Najbolj cenjen tetrakord je bil dorski. Skupina dveh dorskih tetrakordov je sestavljala dorsko lestvico. Ta je bila središče celotnega grškega tonskega sistema.
Poleg dorskega tetrakorda in dorske lestvice je bil važen frigijski tetrakord, ki je po istih načelih sestavljal frigijsko lestvico. Tretji v vrsti osnovnih tetrakordov je bil lidijski tetrakord z lidijsko lestvico. Vsaka izmed teh treh tonskih lestvic, ki so bile glavne, pa je imela še po dve njej pripadajoči stranski lestvici. Nastali sta z zamenjavo obeh tetrakordov, ki sta sestavljala glavno lestvico.
Na vseh teh lestvicah je slonela pisana vrsta grških melodij in zelo značilno je, da se je po znanem načelu etosa dorski značaj prilegal predvsem epičnim spevom – največ so uporabljali ta tonski način v tragediji- in da je bil frigijski namenjen religiozni zborovski liriki, medtem ko je bil lidijski osnova za ljubezenske speve in za pesmi dionizijskega kulta.
Za vso tonsko snov so imeli svojo pisavo – za zapisovanje tonov so uporabljali črke. Velika grška abeceda je služila zapisovanju vokalnih napevov, medtem ko so instrumentalne melodije zapisovali z znaki neke starosemitske pisave. Zapisovanje instrumentalne glasbe je bilo precej komplicirano. Grško notno pisavo sta neodvisno drug od drugega razvozlala dva znanstvenika, Bellermann in Fortlage. Odslej se je znanost vneto ukvarjala s temi vprašanji, vendar je še danes daleč od soglasne razlage.
S svojimi bistroumnimi črkovnimi kombinacijami je grška notna pisava prvi zgodovinsko dokazani zapis glasbe z optičnimi znaki in na trajnem materialu. Mnogi tako zapisani tonski spomeniki na papirusu, kamnu in v rokopisu so polagoma prišli na dan in so jih strokovnjaki sčasoma razbrali. Do zdaj imamo nekako 33 del, skoraj brez izjeme iz pozne antike, vendar so se večidel ohranili v drobcih in le v zapisu golih vrst tonov, brez podatkov o spremljavi, zvočnem značaju in izvajanju. Celo pri verodostojni rekonstrukciji notne podobe ne vemo po kakšnih dogovorjenih pravilih so jo izvajali, da so “takratni glasbeniki iz notne pisave naredili glasbo”. Zato bi bilo tvegano, če bi hoteli le kot notne sheme podedovane in od pesniške besede neločljive starogrške glasbene fragmente približati današnjemu človeku.
Poznali so tudi več glasbenih oblik. Osnova glasbenemu oblikovanju je bil nomos (zakon), ki je našemu pojmovanju najbolj tuj. Po svojem izvoru je najbrž pomenil neko skladbo. Pozneje pa je ta naziv označeval podobno kot arabsko-perzijski mequam nek osnovni melodični vzorec, ki so ga v nekih določenih mejah nadalje oblikovali po svoji fantaziji, vendar tako, da je svoje bistvo – obliko, melodično krivuljo, tonski način in spol, ritem itd. – obdržal. Bistvo glasbenega nomosa je najlažje razumeti ob primerjavi z nomosom v upodabljajoči umetnosti ali v arhitekturi, kjer je bil arhitekt v gradnji točno vezan na primer na tloris dorskega templja, na njegove določene gradbene člene, na okrasne motive, itd., a je pri tem vendarle do neke meje lahko izživel svojo svobodno fantazijo pri razporejanju in vezanju gradbenih sestavin. Med bolj enostavnimi in svobodnimi oblikami so bila hyporhemata, to so neke vrste svečana kola, kjer sta bila ples in petje še nerazdružno zvezana; pyrrihe je bil živahen orožni ples bojne mladine – tudi s petjem zvezan, gymnopaidia pa pevsko-gimnastična igra. Najprej zdravilen ples je postal pozneje paian slavospev na čast bogu Apolonu, iz lezbijskih kitičnih oblik pa se je razvil epinikion v slavnostni spev na čast zmagovalcem. Ritmično razgiban in v ustroju svoboden je bil dithyrambos, spev s spremljavo aulosa na čast bogu Dionizu; v njem je bilo izhodišče grške drame.
GLASBA: HD 8745 THE FIERY FURNACES EVERGREEN
GLASBILA
Tako kot je bila beseda nosilec smisla glasbe, tako so dajali v grški glasbeni kulturi prednost tudi petju. Zato so ostala glasbila v glavnem podrejena človeškemu glasu kot spremljava in so se le redko razvijala solistično.
Osrednje glasbilo grškega zasebnega življenja je bila lira. Ta “zlati forminks”, kot jo je poimenoval Homer, je bila prvotno iz želvinega oklepa, v katerega je bilo vdelano antilopino rogovje, ki je nosilo jarem s ključi za sedem strun. Po tej prvotni podobi je dobila lira pozneje podobno obliko iz lesa; kmalu pa se ji je pridružil večji in plemeniteje izoblikovan instrument kitharis, ki je imela podobno obliko, le število strun na njej se je povečalo do enajst. Medtem ko je lira služila bolj zasebnemu glasbenemu življenju, je bila namenjena kitara virtuozom, ki so nastopali na javnih glasbenih tekmah. Izvajalec je pripel glasbilo z jermenom pokončno ali poševno predse in ubiral strune z ravnimi prsti leve roke; ob koncu vsakega verza je potegnil čez strune s plektronom, to je s palčico iz kovine ali iz slonove kosti. Pozneje so virtuozi plektron opustili in so ubirali strune z obema rokama. Lira in kitara sta bila najbolj plemenita instrumenta, ki sta bila povezana z apolinično glasbeno smerjo, ter oprta skoraj redno na doriko. Nikdar niso bila istega spoštovanja deležna ostala glasbila s strunami kot so bile razne usločene in oglate harfe: barbitos, pektis, magadis itd. Grki so jih občutili kot uvožena tuja glasbila ter jih prepuščali sužnjem in tujim poklicnim izvajalcem.
Pravo nasprotje lire in kitare je bil aulos; to je bilo edino pihalo, ki se je udomačilo v grški glasbi in si pridobilo spoštovanje, čeprav je prišlo iz Azije. Aulos je bil oboi podoben instrument, na katerega so redno igrali v dvoje. Izvajalec je imel v ustih dve cevi in je po orientalskem načinu piskal tako, da mu je dvojni jeziček instrumenta v ustni votlini svobodno nihal, ne da bi ga pritiskal na ustnice. Zato je bil ton oster, rezek, vedno enako močan in brez fines. Kakšen pa je bil pomen obeh piščali, na katere je izvajalec hkrati igral, pa ni povsem znano. O kakšnem pravem večglasju ni govora. Najbrž gre za bordun, ki so ga poznali že v Orientu, ki je obstajal v tem, da je ena piščal služila izvedbi melodije, druga pa je proizvajala en sam ležeč ton, ki je trajno zvenel nad melodično krivuljo. Ta značaj igre in omenjena barva zvoka sta povzročala čutne in strastno opojne učinke, zaradi tega je spadal aulos izrecno v dionizično glasbeno smer in so ga uporabljali v dionizijevem kultu (nakazoval je zborovsko petje). Poleg aulosa je poznala grška glasba med pihali tudi še syrinx (panova piščal), ki so jo uporabljali največ pastirji, ter salpinx (trobenta), ki je bil namenjen vojaškim potrebam in slavnostnim sprevodom.
Tolkala so bila krotala (ročna raglja), kimbala (činele) in timpanon (boben); njihovih šumov in ritma niso mogli pogrešati pri ekstatičnih kultih, za navadno glasbo pa niso prihajala v poštev. Za prihodnost pomembna je iznajdba orgel; iznašli so jih v po-klasični dobi, tako, da so mehanizirali pihanje na sirinks z vodnim pritiskom (hydraulis – vodne orgle). Skonstruiral jih je Ktesibios iz Aleksandrije v 3. stoletju p. n. št. Glasbilo, ki sta ga opisala Heron in Vitruv, so v rimskem in bizantinskem imperiju vsestransko uporabljali.
GLASBA: HD 8203 CAVE, NICK & THE BAD SEEDS ABATTOIR BLUES
Toliko smo vam pripravili za današnjo oddajo.
V prihodnjem tednu si v oddaji Zofijinih lahko obetate posamezne poudarke iz predavanja Igorja Pribca, ki ravno v tem terminu poteka v galeriji Media Nox, nato pa bomo v nadaljnjih oddajah ponovno temeljiteje pristopili k obdelavi filozofije glasbe, takrat s po-ukom o rimskem in srednjeveškem obdobju.
Vabimo vas, da nas kar se da pogosto obiskujete na spletni strani www.zofijini.net, ter nam svoja mnenja in pripombe sporočate na mail naslov zofijini@yahoo.com.
Do naslednjega tedna, ko vas ponovno vabimo v našo družbo, se od vas poslavljamo…
GLASBA: HD 8620 MODEST MOUSE SATIN IN COFFIN
AVIZO