»Film je umetnost, ki kar najbolj prenikavo raziskuje in odpira naša življenja – ta, ki jih živimo, ona, ki bi jih lahko živeli, in vsa tista, ki so jih preživeli drugi ljudje, a o njih nikoli ne bomo izvedeli ničesar. Prav tako vemo, da so filmi govoreče podobe, ki lajšajo trpljenje, kot znajo le besede, celijo rane, ki jih dobivamo vedno znova, sočasno pa tudi odstirajo obzorja in predstavljajo sončni žarek v temačni votlini, v kateri smo vse bolj le še ponižni potrošniki, ubogljivi kupci, krotka delovna sila. /…/ Cilj vzgojno-izobraževalnega dela je s tem jasno začrtan: raziskovanje vsega tistega, kar predstavlja resnično dobro v določenem družbenem polju.« (Dušan Rutar, 2009)
Učinkovitejše pridobivanje znanja
Ob filmih dijaki bolj učinkovito procesirajo (pridobivajo, povezujejo, organizirajo, predelujejo, analizirajo, vrednotijo, utrjujejo …) psihološke informacije, saj smo uporabili dodatno, drugačno predstavitev učne vsebine (‘gibljive slike’) in vnesli močno čustveno komponento. Zaradi tega gradivo lažje usvajajo, ga bolje razumejo in dalj časa ohranjajo v spominu.
Povezovanje teoretičnega znanja z vsakdanjim življenjem
Filmski prizori vizualno portretirajo in tako nazorno predstavijo psihološke pojme, katerih pomena ne moremo enakovredno posredovati samo z besedo (t. i. besedno učenje). Dijaki s pomočjo filma vidijo, kako se psihični procesi kažejo v resničnem življenju, in tako postajajo sposobnejši uporabljati teoretično znanje pri razumevanju obnašanja ljudi (sebe in drugih) v vsakodnevnih situacijah.
Spodbujanje razmišljanja o sebi
Filmi spodbujajo introspekcijo in samorefleksijo, ki sta pogoj za sprejemanje in spreminjanje sebe ter prevzemanje odgovornosti za lastno razmišljanje, doživljanje in vedenje. Ob analizi filmskih likov in primerjanju svojih ravnanj in izkušenj z njihovimi dijaki bolje razumejo lastne psihične procese, vzgibe, težave. Ko gledajo posnetke tujih izkušenj, resničnih ali izmišljenih, jih zaradi nevpletenosti presojajo bolj objektivno, istočasno pa bolj sproščeno razmišljajo (in se pogovarjajo) o sorodnih lastnih izkušnjah. Zlasti občutljivim, intimnim temam se varneje približamo skozi film. Podobno kot na skupinah za samopomoč dijaki spoznajo, da niso sami z neko posebnostjo ali težavo, kar deluje razbremenjujoče in kot socialna podpora.
Spodbujanje empatije in prosocialnega vedenja
Veliko filmov vzbudi kognitivno neravnotežje na področju stališč in vrednot, kar je optimalno izhodišče za oblikovanje vrednotne orientacije. Zlasti filmi, ki prikazujejo življenje manjšinskih, socialno stigmatiziranih skupin ljudi, spodbujajo razvoj empatije, višjih stopenj moralnega presojanja in prosocialnega obnašanja. Dijaki bolje razumejo enakost (in različnost) vseh ljudi, pomen vzajemne pomoči, podpore in solidarnosti. Razumejo, da se vsak človek v vsakem trenutku odzove ‘psihologično’: skladno s svojo subjektivno zaznavo sveta in na najboljši mogoči način glede na svoje sposobnosti in situacijo.
Razvijanje družbene kritičnosti
Ob analizi družbeno angažiranih filmov dijaki uvidevajo človekovo vpetost v socialne sisteme in kako makrosocialni dejavniki v določenem času in okolju (‘duhu časa’) vplivajo na razvoj osebnosti. Razvijajo kritičen odnos do praks družbenih institucij, spoznavajo različne pristope k reševanju družbenih problemov in presojajo njihovo konstruktivnost za posameznika in družbo. Prepoznavajo načine družbene kontrole nad posamezniki in posledice predsodkov, stigmatiziranja in diskriminiranja.
Razvijanje mišljenja
Ob aktivnem gledanju filmov, razmišljanju, razpravljanju in pisanju o njih, dijaki razvijajo miselne sposobnosti, analitično in sintetično, realistično in domišljijsko, divergentno in kritično mišljenje. Učijo se oblikovanja argumentov in protiargumentov za določena stališča.
Razvijanje socialnih veščin
Ob ogledih filmov v parih ali skupinah si dijaki delijo čustveno izkušnjo, ustvarjajo mnenja in izhodišča za kasnejše pogovore. S pisanjem in pogovarjanjem o filmih bogatijo besedišče in razvijajo verbalne (pisne in govorne) sposobnosti. S skupinskimi dejavnostmi uresničujemo cilje sodelovalnega učenja.
Razvijanje informacijske pismenosti
Pri delu s filmi se dijaki učijo uporabljati informacijsko tehnologijo. Po različnih bazah podatkov iščejo, presojajo in pravilno navajajo raznovrstne vire s področja psihologije in filma. Tako izboljšajo informacijsko pismenost in razvijajo kritičen odnos do medijskih informacij.
Razvijanje estetskega čuta
Ob analizah filmskih prizorov z oblikovnega, formalnega vidika dijaki razvijajo sposobnost estetske refleksije, senzibilnost za vizualno lepoto, skladnost in harmonijo.