Zofijini ljubimci in Mladinska knjiga so pripravili izvrsten pogovor ob izidu prevoda Pikettyjevega Kapitala
Pikettyjev Kapital v 21. stoletju je bil minuli mesec druga najbolj prodajana knjiga tudi v Sloveniji. Takoj za 50 odtenki sive, je v četrtek zvečer v mariborski Mestni knjigarni z nasmehom rekel direktor Inštituta za delavske študije Miha Andrić, ki se je ob slovenskem prevodu mednarodne uspešnice pogovarjal z njenim urednikom Rokom Kogejem in socialno antropologinjo dr. Vesno V. Godina. Francoski original je ostal dokaj neopažen, ko pa je knjiga, ki ima okoli 800 strani, leta 2014 izšla v angleškem prevodu, je Piketty postal referenca. »Vsi bi radi govorili o Pikettyju. Vsi se delajo, da so knjigo prebrali,« je provociral Andrić. »Vsi jo kritizirajo. Tako levi kot desni. Zakaj?«
Preboj. Presežek. Svežina.
Ker je za desničarje preveč marksistična, za levičarje pa premalo, je vso zgodbo povzel Rok Kogej. »Ampak Piketty je svež. Je preboj,« reče vsem kritikam navkljub. »Na eni strani vztraja v neoklasični ekonomiji, na drugi pa skuša integrirati alternativne družboslovne pristope. Ampak to ni neki mišmaš. To je zares presežek.« Levica mu sicer očita, da je ujet v teoretske okvire neoklasične ekonomije in ne prepoznava vseh družbenih bojev, ki tlijo pod površjem. Piketty seveda ni dovolj marksističen, pravi Kogej. Pri svojem temeljnem vprašanju, kako narediti življenje bolj znosno, se namreč omejuje samo na distribucijo dohodkov. Marx je bolj radikalen. On pravi, da z redistribucijo ne odpravimo temeljne neenakosti. Tisto, kar Piketty razume kot kapital, je premoženje v vseh oblikah, pri Marxu pa je kapital nekaj drugega: odnos, družbeno razmerje, ki se vzpostavlja skozi lastniške in upravljavske odnose. »Ampak Piketty, ki je poleg vsega drugega vrhunski matematik, prinaša svežino. Naredi radikalno gesto, ko reče, da se neoklasična ekonomija pretvarja, da je znanost. Seveda ni. Je politično zaznamovana. Ekonomija je nujno politična, pravi Piketty. To politiko je treba prepoznati in jo vzeti nase.«
Antropologi lahko Pikettyju samo ploskamo, je rekla Vesna Vuk Godina. »Končno imamo nekoga v ekonomiji, s katerim se lahko pogovarjamo. Na to delo se je mogoče navezati. Ta knjiga daje prav antropološki metodologiji. Ta premislek je tudi manj evropocentričen in tudi zato je srečanje s Pikettyjem prijetno«. Kaj nam Piketty sporoča? Da je čedalje večja neenakost v svetu posledica kapitalizma. V jeziku neoklasične ekonomije torej dokazuje, da se neoklasični ekonomisti motijo. Tudi zato Godino Piketty malo spominja na Varufakisa: oba namreč verjameta, da je kapitalizem mogoče reformirati. Varufakis je verjel, da se da priti do sprememb skozi argumentirano javno razpravo. V moč argumentov je verjel. Ampak ta moč nima danes nobene moči.
Grožnje pa ni. Še ni.
Tudi Piketty verjame v to, da je kapitalizem mogoče reformirati. Za Godino, ki ne verjame v kapitalizem s človeškim obrazom, je to utopični projekt. »Ideja, da bo kapital sprejel našo rešitev, je utopična. Ne bo je. Kapital ni tako pameten, da bi sprejemal naše argumente. On sprejme samo tisto, kar smo sposobni izsiliti. In to je problem današnje Slovenije: ona ni sposobna izsiliti zase niti centa. Ali imate organizirano levico v Evropi, ki bi lahko izsilila spremembe? Nimate je. Nimate subjekta. V hegemonski diskurz kapitala ni inkorporiran samo delavski razred, ampak tudi inteligenca.«
Ravno subjekt je tisto, po čemer se Piketty in Varufakis razlikujeta od Keynesa, pravi Kogej, ki pri vseh treh odkriva podoben načrt: pomirjanje, reševanje kapitalizma. »Razlika je v subjektu. Keynes je imel pred seboj okrepljen delavski razred. Obstajala je grožnja in pred to grožnjo je država morala reševati kapitalizem. Te grožnje danes ni. Še ni. So nekateri elementi, ki bi se morali povezati. Jasno je, da ta subjekt ne more biti nacionalni. Begunska kriza bi lahko vplivala na njegov nastanek. Zaradi prihoda beguncev nastaja solidarnostno gibanje širom Evrope. In tega se mora kapital bati.«
Ker so politični učinki begunske krize zanimali tudi publiko, je Kogej najprej opozoril na to, da družbeni procesi niso enoznačni in da zgodovina ni enoplastna. »Ne vem, kaj bo, ampak skupaj z begunci se po Evropi prebuja fašizem, prebuja pa se tudi odpor. Internacionalni odpor. Skozi konkretno povezovanje in vsakodnevno sistematično delo nastaja evropska levica. Nemčija je beguncem na široko odprla vrata. Zakaj? Zaradi ekonomskih in demografskih razlogov, bi rekel Piketty. Ker potrebuje rezervno armado delovne sile, bi rekel Marx. To so tisti, ki jih bodo najlažje izkoriščali. Potem so tu še politične omejitve. Koliko migrantov lahko prenesemo? Ali nam bo meje po tem, ko jih bomo enkrat zaprli, uspelo znova odpreti?«
Odmik od centra
Kako lahko Piketty pomaga pri razumevanju slovenske resničnosti, je Andrić vprašal Vesno V. Godino, ki je lansko leto v obširni knjigi Zablode postsocializma dokazovala, da je bila leta 1991 odločitev za kapitalizem katastrofalna napaka. »Leta 1991 se nam je zgodila pretvorba v svetovno periferijo. Slovenci so mislili, da bomo skočili na francosko-nemški vlak in bomo potem vedno bolje živeli. Ampak toni obči zakon kapitalizma. Obči zakon kapitalizma v antropologiji je, da se neenakost povečuje. Da nas tranzicija vedno bolj odmika od centra, centri pa so vedno bogatejši. In tega zgodovinskega zakona Slovenci ne razumejo. Če že, potem bi Slovenci morali imeti domačijski kapitalizem. Ta bi vsaj deloval.«
Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 16.11.2015