Kakšne razsežnosti bo imel predvideni zlom neoliberalnega kapitalizma? Bomo priča apokaliptičnemu propadu, ki bo za sabo pustil kup ruševin? Ali pa bo to bleščeč konec, ki bo vodil v nov, obetavnejši začetek in ki bo morda sovpadal s pravičnejšim, enakopravnejšim družbenim redom? Ta so ključna vprašanja, ki jih postavlja nemški politični ekonomist in sociolog Wolfgang Streeck v svoji novi knjigi »How Will Capitalism End?: Essays on a Failing System« (Kakšen bo konec kapitalizma? Eseji o propadajočem sistemu), ki jo je nedavno izdala anglo-ameriška založba Verso. Vsebina knjige je aktualna in velja zato o njej globlje razmisliti.
Ker svoje prispevke objavljam s ciljem, da bi bili dostopni tudi mlajšim bralcem, na primer kakemu mlajšemu intelektualcu, ki se postopoma uveljavlja, oziroma takemu, ki se šele pripravlja na vpis na univerzo, bom na jedrnat način obrazložil pomen pojma »kapitalizem«. Kapitalizem je družbeno-gospodarska ureditev, ki temelji na zasebni lastnini in na svobodni tržni izmenjavi. Za nekatere je to učinkovit sistem, saj po njihovem teži k optimalnemu ravnovesju in zagotavlja gospodarski uspeh, hkrati pa tehnološki razvoj in družbeni napredek; obratno pa nekateri prisegajo, da gre za najslabši sistem, ki je bistveno neuravnotežen, ljudi oddaljuje od pravih življenjskih vrednot, onemogoča tako svobodno druženje kot tudi enakopravne odnose med njimi.
Leta 1946 rojeni Wolfgang Streeck, zaslužni direktor znamenitega nemškega sociološkega inštituta Max Planck, nam v omenjeni knjigi ponuja zanimivo razlago o tem, kako je neoliberalizem enkrat za vselej ukinil odnos med kapitalizmom in demokracijo, ki sta po mnenju številnih sociologov že od nekdaj eden drugemu nasprotna (Streeck, 2014). Vezi, ki so nekoč (bolj ali manj navidezno) združevale tržno logiko z načeli demokracije, so se začele dobesedno trgati – in to postopoma že po letu 1945, torej kmalu po koncu druge svetovne vojne. Že to spoznanje zadošča za alternativen in kritičen pogled na sodobno družbo.
Streeck (2014; 2016) ugotavlja, da bi moralo biti dandanes samoumevno, da je sodobni kapitalizem najprej prelisičil zdravo demokracijo, nato pa jo je še onesposobil. A zmaga je trajala kratko. Globalna sistemska kriza, kakršni smo priča, ni naključna. Kot je v oceni Streeckove (2016) knjige zapisal grški ekonomist Yanis Varoufakis: »Wolfgang Streeck je uspel dokazati netočnost prepričanja, ki veleva, da svobodni trg, demokracija in kapitalistična ureditev sovpadajo«. Če povzamem Streeckove misli – sodobni kapitalizem je iracionalen, nečloveški. Temelji na napačnih principih, ponuja napačne alternative in vodi do napačnih rezultatov.
Kaj nam preostane? To, da se počasi sprijaznimo s spoznanjem, da je, upoštevajoč podatke zabeležene v zadnjih desetletjih, gospodarska rast že skorajda utopična (tabela spodaj: povprečna letna stopnja rasti)?
Vir: Streeck (2014) na podlagi izračunov OECD
Morda to, da priznamo nadvlado oligarhije oziroma plutokracije, ki je prevzela moč nad odločitvami in nadzor nad trgi, s tem pa krepko zamajala temelje demokracije? Morda to, da se sprijaznimo s polomom javne sfere; s korupcijo, ki je postala sestavni del tržnih izmenjav, političnih izbir, podjetniških poslov, finančnih transakcij; z vse bolj nepravično porazdelitvijo premoženja oziroma z vse večjim razkorakom med premožnimi in revnimi (dovolj, da preučimo vrednosti Ginijevega koeficienta -, spodaj je prikaz rasti Ginijevega koeficienta). Nenazadnje morda, da se sprijaznimo s kapitalističnim preziranjem pravil, to je z logiko, ki je prevladala na globalni ravni, pa čeprav na ta način sistematično krši pravice številnih državljanov širom sveta? Tako piše Wolfgang Streeck.
Vir: Streeck (2014) na podlagi izračunov OECD
K temu naj dodam, da smo ravno zaradi tega prisiljeni poiskati kakšno svežo alternativo – pa čeprav prek polomov in ruševin –, da se nekako zoperstavimo izgubi lastne suverenosti, lastne identitete. Skratka, ni še dovolj razlogov, da bi se zadovoljili s porazom: konec koncev znajo biti ruševine navdih za romantične duše, med katerimi so tudi take, ki se zavzemajo za temeljite družbene spremembe.