(objavljeno leta 2009)
Po strmoglavljenju komunističnih vlad v Vzhodni Evropi, je kapitalizem veljal za nepremagljivi sistem, ki prinaša blaginjo in demokracijo ter bo prevladoval do konca zgodovine.
Trenutna gospodarska kriza je prepričala celo nekatere znane privržence prostega trga, da je nekaj hudo narobe. Iskreno povedano, kapitalizem se mora soočiti z nekaterimi zgodovinskimi silami, ki mu povzročajo neskončne težave – demokracijo, blaginjo in kapitalizmom samim, za katere kapitalistični vladarji trdijo, da vzpodbujajo razvoj.
Plutokracija proti demokraciji
Ustavimo se najprej pri demokraciji. Slišati je, da je v Združenih državah Amerike kapitalizem močno povezan z demokracijo, zato tudi fraza – kapitalistična demokracija. V preteklosti je bil značilen zelo antagonističen odnos med demokracijo in koncentracijo kapitala. Pred približno osemdesetimi leti je vrhovni sodnik Louis Brandeis dejal: »V tej državi lahko imamo demokracijo ali pa ogromno bogastvo v rokah peščice. Obojega hkrati ne moremo imeti.« Težnja po bogastvu je torej nasprotnik demokracije.
Ustavo so v Philadelphii oblikovali bogati gospodje, ki so leta 1787 svaril pred vzpostavitvijo škodljivih in nevarnih učinkov demokracije. Nerodno sestavljen dokument je bil daleč od tega, da bi bil demokratičen. Prepreden je bil z varovali, veti ter zahtevami za umetno ustvarjene super večine. Sistem je bil ustvarjen za to, da bi oslabil zahteve množic.
V zgodnjih dnevih republike so bogati vzpostavili omejitve tako glede volitev kot odgovornih položajev v družbi, ki so bili vezani na lastnino. Nasprotovali so neposredni izvolitvi kandidatov (spomnimo se, da nas še vedno spremlja t.i. elektorski zbor). Desetletja niso privolili v to, da bi volilno pravico dobile tudi manj upoštevane skupine kot so fizični delavci, imigranti, rasne manjšine in ženske.
Konzervativne sile danes še vedno zavračajo bolj pravične volitve, ki vključujejo proporcionalni sistem, glasovanje z izločanjem in javno financiranje kampanj. Konzervativne sile še naprej omejujejo volitve, pa naj bo to s prestrogimi zahtevami pri registraciji volivcev, z neprimernimi pogoji za glasovanje itd… Tukaj pa so še naprave za elektronsko glasovanje, ki so neprestano v okvari, ponavadi v prid bolj konzervativnim kandidatom.
Včasih so vladajoči s pomočjo policijske represije, aretacijami in pridržanji zatrli radikalne publikacije in javne proteste. Vse našteto so pred kratkim, v času nacionalne konvencije ameriške republikanske stranke, najbolje občutili demonstranti v St. Paulu v Minnesoti.
Konzervativna plutokracija skuša onemogočiti socialne cilje demokracije, kot so javno šolstvo, dostopnost stanovanj, zdravstveno varstvo, kolektivni sporazumi, minimalna plača, varno delovno okolje, nezastrupljeno trajnostno okolje, pravica do zasebnosti, ločitev cerkve in države, svobodo odločanja o splavu in pravico do poroke z katerokoli odraslo osebo, če si tega želita obe strani.
Približno pred stoletjem so med stavko zaprli vodjo ameriških delavcev, Eugena Victorja Debsa. Ko je sedel v celici, je prišel do spoznanja, da v sporu med dvema privatnima interesoma – kapitalom in delom – država ni nevtralni sodnik. Državne sile so bile skupaj s policijo, vojsko, sodišči in zakoni nedvomno na strani direktorjev podjetij. Na podlagi tega je Debs prišel do zaključka, da kapitalizem ni samo gospodarski sistem, temveč celotni družbeni red, ki zato, da bi podprl bogataše, manipulira s pravili demokracije.
Kapitalistični vladarji se tudi sedaj, ko so popolnoma uničili demokracijo, obnašajo kot njeni izumitelji. Tako ni samo doma, v ZDA, temveč tudi v Latinski Ameriki, Afriki, Aziji in na Srednjem Vzhodu. Narod, ki nima »prijateljskega odnosa« do investitorjev in želi izkoristiti svojo zemljo, delovno silo, kapital, naravne vire in trge za lasten razvoj izven nadzora transnacionalne korporativne hegemonije, tvega, da bo demoniziran in predstavljen kot grožnja ameriški nacionalni varnosti.
Demokracija predstavlja težavo korporativni Ameriki takrat, ko deluje. Težavo predstavlja, ko skuša množicam omogočiti bolj pravičen in znosen družbeni red ter vsaj malo zmanjšati vrzel med nesramno bogatimi in nami, navadnimi smrtniki. Zato je demokracijo potrebno oslabiti in uničiti, potlačiti z lažnimi izjavami, medijsko manipulacijo in goro stroškov za politične kampanje, z rigidnimi in nepoštenimi volilnimi sistemi in delno izključenostjo javnosti, kar slednjič pripelje do lažne zmage kandidatov iz bolj ali manj politično varnih večjih strank.
Kapitalizem proti blaginji
Korporativni kapitalisti nič bolj kot propagirajo demokracijo, ne vzpodbujajo blaginje. Večina sveta je kapitalističnega in večina ni niti bogata, niti ne kaj preveč demokratična. Spomniti se je treba samo na kapitalistično Nigerijo, kapitalistično Indonezijo, kapitalistično Tajsko, kapitalistični Haiti, kapitalistično Kolumbijo, kapitalistični Pakistan, kapitalistično Južno Afriko, kapitalistično Latvijo in razne druge članice svobodnega sveta ali natančneje – članice svobodnega svetovnega trga.
Politično pismena in k blaginji usmerjena množica z visokimi pričakovanji o življenjskem standardu in z izostrenim čutom za pravice, ki nenehno stremi k boljšemu socialnemu položaju, plutokraciji ne predstavlja idealne in prilagodljive delovne sile ter primerno upogljive politične oblasti. Korporativni investitorji imajo raje revno prebivalstvo. Bolj kot si reven, več boš delal in za manj denarja. Bolj kot si reven, manj si »opremljen« za boj z zlorabami bogatih.
V korporativnem svetu proste trgovine število milijarderjev narašča najhitreje do sedaj. Istočasno pa število ljudi, ki živijo v revščini raste hitreje kot svetovno prebivalstvo. Revščina se širi, medtem ko se bogastvo koncentrira.
Poglejmo Združene države Amerike. Samo v zadnjih osmih letih je bogastvo peščice doseglo nove rekordne vrednosti, med tem ko je dodatnih šest milijonov Američanov zdrsnilo pod prag revščine. Povprečni družinski prihodek se je zmanjšal za več kot 2000 ameriških dolarjev, potrošniški dolgovi so se več kot podvojili, preko sedem milijonov Američanov je izgubilo zdravstveno zavarovanje, preko štiri milijone ljudi pa je izgubilo pokojnino. Istočasno je naraslo število brezdomcev, katastrofalno stopnjo pa je doseglo tudi število zapadlih hipotek.
Del blaginje je uspelo ohraniti le prebivalstvu tistih držav, v katerih je socialna demokracija do določene mere zavrla kapitalizem. Pomislimo na narode severnoevropskih držav kot so Švedska, Norveška, Finska in Danska. Cilji ljudskih množic pa so tudi v teh socialnih demokracijah ogroženi.
Ironično je kapitalizmu dajati zasluge za gospodarsko blaginjo, ko pa kapitalisti vehementno in včasih celo nasilno zavračajo vsak poskus izboljšanja materialnega položaja. Zgodovina delavskih bojev je polna tovrstnih ilustracij.
Za to, da je pod sedanjim gospodarskim redom v ZDA takšno življenje do neke mere znosno, je na milijone ljudi bilo grenke razredne bitke za izboljšanje svojega življenjskega standarda in svojih državljanskih pravic, ki v sicer brezsrčen politično-gospodarski red vnašajo vsaj določeno mero človeškosti.
Samouničujoča pošast
Politični misleci so že dolgo nazaj spoznali dve osnovni vlogi kapitalistične države. Prva je ta, da mora, kot vsaka druga država, zagotoviti storitve, ki po privatni poti ne morejo biti ustrezno razvite, kot sta recimo javna varnost in organiziran promet. Kot drugo pa kapitalistična država ščiti bogate pred revnimi in s tem varuje procese kopičenja kapitala v dobro interesa bogatašev, medtem ko močno omejuje zahteve delavcev, kot je to v ječi opazil že Debs.
Obstaja še tretja, redko omenjena funkcija kapitalizma, ki preprečuje samo-uničenje kapitalističnega sistema. Poglejmo bistveno kontradikcijo, na katero je opozoril Karl Marx: nagnjenje k pretirani proizvodnji in krizo trga. Gospodarstvo, ki je predano pospeševanju produkcije in nižanjem plač, da bi delavci delali čedalje več za čedalje manj, je vedno ogroženo. Za čim večji profit je potrebno ohraniti plače nizke. Nekdo pa vendarle mora kupiti proizvedene dobrine in storitve. V ta namen je potrebno plače povečati. Kot je danes razvidno, gre za kronično nagnjenje k pretirani proizvodnji dobrin in storitev privatnega sektorja, ter za prenizko potrošnjo delavcev.
Ob tem je prevečkrat spregledana tendenca samo-uničenja, ki jo ustvarjajo bogataši sami. Če situacije ne bi nadzorovali, bi aktivno organizirana stran finančnega sistema pričela uničevati manj organizirane vire bogastva.
Namesto, da bi denar skušali zaslužiti z zahtevno nalogo proizvajanja in trženja dobrin in storitev, so lakomneži posegli neposredno v denarne tokove gospodarstva samega. V devetdesetih letih smo bili priča zrušitvi celotnega argentinskega gospodarstva, ko so pripadniki svobodnega trga osiromašili podjetja, velike vsote denarja spravili v žep, za sabo pa pustili uničeno državno proizvodnjo. Argentina, ki se je dušila v ideologiji svobodnega trga, je svojo funkcijo varovanja kapitalizma pred kapitalisti opravila slabo.
Nekaj let kasneje se je v Združenih državah Amerike zgodil rop neverjetnih razsežnosti, pri katerem so sodelovala podjetja Enron, WorldCom, Harkin, Adelphia ter še nekaj drugih velikih podjetij. Glavni igralci, kot je Ken Lay so, da bi si napolnili žepe, popolnoma uničili verigo uspešnih podjetij, delovna mesta in prihranke na tisoče zaposlenih.
Ti tatovi so bili zasačeni in obsojeni. Ali to ne kaže na zmožnost kapitalizma, da popravi svoje napake? Niti ne. Za obsodbe tovrstnega napačnega ravnanja, ki je bilo tako ali tako prepozno, se ne gre zahvaliti kapitalizmu, temveč odgovornosti in transparentnosti demokracije. Sam zase je svoboden trg nemoralen sistem, ki mu ne gre zaupati.
V finančni krizi 2008/09 je vse večji finančni presežek pomenil težavo za bogataše, kajti priložnosti za vlaganje ni bilo veliko. Veliki investitorji so s toliko denarja, da sploh niso vedeli, kaj z njim početi, vlagali neverjetne vsote v neobstoječe stanovanjske trge in druge sumljive in tvegane posle; »hedge« fonde, razne nezavarovane kredite, posojila, menjavali neplačila in še marsikaj.
Med žrtvami so bili drugi kapitalisti, majhni investitorji ter mnogo delavcev, ki je izgubilo milijarde dolarjev v obliki svojih prihrankov in pokojnin. Največji nepridiprav je bil verjetno Bernard Madoff. Znan kot »dolgoletni vodja v industriji finančnih storitev«, je Madoff vodil goljufivi sklad, ki je od bogatih investitorjev nagrabil 50 milijard ameriških dolarjev, ki jim ga je odplačeval »z denarjem, ki ga ni bilo«, kot je povedal tudi sam. Plutokracija žre svoje lastne otroke.
Sredi finančne krize, oktobra 2008, je na kongresnem zaslišanju bivši vodja Zveznih rezerv (Federal Reserve) in ortodoksni privrženec svobodnega trga, Alan Greespan, priznal, da se je motil. Pričakoval je namreč, da bodo lastniki kapitala, soočeni z neverjetno zgostitvijo kapitala, ki ga je bilo potrebno nekam naložiti, začeli samo-regulirati svoje interese.
Klasična »laissez-faire« teorija je še bolj absurdna kot Greenspanova pričakovanja. Teorija pravi, da naj bi vsi neomejeno sledili svojim lastnim sebičnim interesom. To nenadzorovano tekmovanje bi naj maksimalno koristilo vsem, saj svobodni trg vodi čudežna benigna nevidna roka, ki optimizira skupen obseg proizvodnje. (»Pohlep je dober.«).
Ali je krizo 2008/09, kot bi trdil Marx, povzročilo kronično nagnjenje k pretirani produkciji in hiper-finančni akumulaciji? Ali pa je kriza le rezultat pohlepa ljudi kot je Bernard Madoff? Z drugimi besedami – ali je težava sistematična ali individualna? Pravzaprav je lahko oboje. Kapitalizem rojeva najbolj skorumpirane hudodelce in nagrajuje najbolj nepoštene med njimi. Kriminalna dejanja in krize niso nerazumni osamelci ločeni od razumnega sistema. Ravno nasprotno – so logični rezultat v osnovi nerazumnega in nemoralnega sistema.
Kar je še slabše, je to, da se je kasnejša ogromna vladna finančna pomoč spremenila v plen. Ne samo, da države ne uspejo nadzorovati tega početja, s tem, ko vlečejo ogromne vsote iz zveznega sistema, same ustvarjajo nove vire za kradljivce. Davkoplačevalce pa puščajo »krvaveti«.
Tisti, ki nas kritizirajo, da se »zatekamo po pomoč k državi«, se tudi sami »zatekajo po pomoč k državi«. Korporativna Amerika je bila vedno deležna državne denarne pomoči, raznih garancij za posojila ter ostalih državnih in zveznih subvencij. »Reševalna akcija« v letu 2008/09 pa jim je pri javnem »koritu« ponudila nove rekordne vrednosti. Več kot 350 milijard ameriških dolarjev je desno krilo finančnega ministrstva brez nadzora namenilo največjim bankam in finančnim hišam, če pri tem niti ne omenjamo še več kot 4 biljarde ameriških dolarjev, ki so prišle iz Zveznih rezerv. Večina bank, vključno z J.P. Morgan Chase in Bank of New York Mellon, je izjavila, da nima nikakršnega namena razkriti, v čigave roke bo šel ta denar.
Vemo, da so veliki bankirji porabili nekaj pomoči za nakup manjših bank in krepitvi bank preko oceana. Lastniki in drugi najvišji bančni uradniki porabljajo ta denar za veličastne bonuse in druga razkošja. Medtem so veliki koristniki denarne pomoči, kot recimo Citigroup in Bank of America, odpustili na deset tisoče zaposlenih, kar poraja vprašanje: zakaj so sploh dobili ves ta denar?
Medtem ko so na stotine milijard razdelili točno tistim ljudem, ki so katastrofo povzročili, pa je stanovanjski trg slabel naprej, krediti so ostali onemogočeni, nezaposlenost je še narasla, potrošnja pa je padla na rekordno nizko raven.
Če povzamemo, korporativni kapitalizem svobodnega trga je po svoji naravi katastrofa, ki čaka, da se zgodi. Njeno bistvo je transformacija žive narave v gore blaga, blago pa v kupe mrtvega kapitala. Če kapitalizem popolnoma prepustimo njegovim vzvodom, bo svojo neekonomičnost in strupenost sprostil na splošno javnost in naravno okolje. Nazadnje bo pričel uničevati samega sebe.
Izjemna neenakost v gospodarski moči, ki obstaja v naši kapitalistični družbi, se prevaja v hudo neenakost politične moči, zaradi česar je še težje vzpostaviti demokratična pravila.
Če bi zagovorniki korporativne Amerike radi vedeli kaj ogroža »naš način življenja«, potem je to prav njihov način življenja, način kako neomejeno kradejo lastnemu sistemu, uničujejo prav tiste temelje, na katerih stojijo, prav tisto skupnost, s katero se tako obilno hranijo.
Prevedla Sara Knez