16. 10. 2014 Kotiček

Propagandna vojna islamske države: medijski džihad

Avtor:

Islamska država za širjenje svojih sporočil uporablja tehnike iz zahodnih filmov, video iger in novičarskih postaj.

V Guardianu so nedavno vzeli pod drobnogled medijsko produkcijo kalifata Islamska država Iraka in Levanta. Skozi analizo njihovih medijskim dejavnosti in načinov produkcije, so izpostavili nekaj zanimivih in za koga morda presenetljivih značilnosti, ki imajo svoje korenine globoko v zahodni medijski kulturi in propagandi, kar morda ni ravno laskava ugotovitev za zahodno monoformno medijsko kulturo, kot v zaključku prispevka ugotavljata dva izmed zanimivejših sodobnih avtorjev dokumentarnih filmov, Eugene Jarecki in Joshua Oppenheimer.

[…]

Zahodni filmski ustvarjalci se zdi, zagotavljajo vse več surovega materiala za knjižnico, iz katere črpa islamska država. Hollywood je bil celo obtožen, da s svojimi temnimi, črnogledimi scenariji določa njihov ton, da ne omenjamo njihovih dragih rekrutniških filmov od »Top Guna« do »Transformerjev«, ki so jih naredili s sodelovanjem (in odobravanjem) ameriške vojske. Kot je pred kratkim izjavil nek kritik: »Islamska država se vse bolj premika na njihov teritorij.«

Propaganda islamske države, kot ugotavlja avtor dokumentarnih filmov Eugene Jarecki, razkrivajoče in v novi luči prikazuje ameriško lastno produkcijo. »Ne samo, da smo zanje vodilni zgled v smislu kvalitete produkcije, smo tudi vodilni svetovni zgled v produkciji morilskih, nemoralnih, globoko zaskrbljujočih in vznemirljivih vsebin. Če lahko vidimo, kako je islamska država sprejela te standarde za svoje, je to očitno predvsem zahvaljujoč naši lastni obsedenosti z grozo in izprijenostjo.« Jarecki, glasen kritik ameriške politike, meni, da si islamska država ne zasluži nobene pohvale za svojo video produkcijo. »To je podobno, kot bi rekli »Hitler ni bil tako slab slikar«.« V svojem dokumentarnem filmu iz leta 2005, naslovljenem “Why We Fight” (Zakaj se bojujemo), je predstavil vse večjo željo ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa po vojskovanju. »Grožnja kot jo predstavlja islamska država igra »na karte« teh vojaških lobistov, ki si želijo čim več tovrstnih situacij, ker je to dobro za posel.«

Jarecki išče vzporednice med vojaško zgodovino in medijsko nadvlado. Navaja esej Georgea Orwella iz leta 1945 »You And The Atom Bomb« (Ti in atomska bomba), v kateri Orwell trdi, da izpopolnjeno orožje, kot so recimo tanki, bojne ladje in letala služijo tiranom in zatiralcem, medtem ko dostopno orožje, kot so puške, krepijo predvsem šibke. Podobno je s filmi, pravi Jarecki. Nekoč so bile kamere velike in drage ter na voljo le v filmskih in televizijskih studiih. Ko so kamere postale cenejše in bolj dostopne, so običajni ljudje pridobili več nadzora nad medijskimi pripovedmi.

Ta premik, trdi Jarecki, približno sovpadal z zalivskima vojnama. O prvi je skoraj izključno poročal CNN. Do druge, je Al-Jazeera zagotavljala alternativni pogled (in je bila kot posledica tega »pomotoma« bombardirana s strani ameriške vojske). Ključni dogodek je bila usmrtitev Sadama Huseina, katere posnetek z mobilnim telefonom je zakrožil po svetu. »Namesto mirnega prehoda moči, kot so ga hoteli prikazati ZDA in njeni zavezniki, posnetek razkriva, da je bila Sadamova smrt pravzaprav linčanje. To je bila popolna zmeda – odlična vizualna metafora za nekontrolirano vojno, ki so jo začeli.« Danes, v dobi YouTuba, Twitterja, pametnih telefonov, poceni kamer in programske opreme, velesile niso več v takšni meri sposobne nadzirati informacij. Ironično je, da ima od te medijske demokratizacije največ koristi srednjeveška teokracija, ki se je zaobljubila k izgonu demokracije iz obličja zemlje.

Za Jareckega je veliko vprašanje, kdo je islamska država v resnici. »Kot simbol se dnevno spreminja, ne vemo, če te videe dejansko producira primitivna sila, ki želi izzvati velesilo in njene zaveznike v vojno, ali je islamska država zgolj obraz bolj institucionalnih akterjev, celo držav, ki se pretvarjajo, da so gibanje od spodaj. To je ključnega pomena za to, da lahko vemo ali je ta razvoj v smeri proti ali stran od demokratizacije medijskih pripovedi.«

Joshua Oppenheimer, režiser filma »The Act Of Killing« (Teater ubijanja) prav tako poziva zahod, da premisli svoj položaj. Kot Londončan, je bil Oppenheimer zgrožen, ko je slišal angleški naglas rablja v videu obglavljenja Jamesa Foleya. »Lahko bi bil moj sosed. To pove veliko o tem kdo smo postali, o naši družbi, odtujenosti, o našem odnosu do medijev, domišljije in preko tega do sočloveka. Vprašati se moramo, kakšen moralni vakuum smo ustvarili na zahodu, doma. Kakšno odtujenost ustvarjamo drug od drugega, skupnosti, od človeškega življenja? Kako učimo svoje otroke, da pozabljajo na dragocenost življenja? In kako nas je naš brutalni, celo barbarski ekonomski sistem pripeljal v ta razmerja do slik, fantazij in medijev? Izzivam nas, da gledamo na zakritega rablja, kot da se sami gledamo v ogledalu.«

Jarecki se v splošnem strinja. »Zakaj pa v ZDA ne bi producirali videov, v katerih bi dejansko priznali svoje napake in potrebo po svetu, ki ga upravljamo z večjo občutljivostjo za zahteve planeta, ki je vedno bolj globalna vas ter da v tej globalni vasi ne gre delovati sociopatsko in kratkovidno. Na te situacije bi se morali odzvati ne z bombami, ampak s šolami, ne z vojnimi ladjami, ampak s pomočjo za ebolo, ne z več grozotami, ampak z njihovim zmanjševanjem. To je video, ki bi ga rad videl.«

[…]

Povzeto po: http://www.theguardian.com/world/2014/oct/07/isis-media-machine-propaganda-war

Steve Rose