Povojni serializem ter mnoge druge smeri, ki so omrežile akademsko in neakademsko sfero glasbenega ustvarjanja, so zanemarjale harmonijo. Spektralna glasba je v prvi plan postavila prav ta glasbeni segment. Zanjo je veljalo – dokler kompozicija ni podprta z harmonijo, je vsakršno delo zgolj šepavec. A kaj dejansko je spektralizem? Tristan Murail pravi, da ni ne slog, ne zbir tehnik, ampak predvsem drža do glasbene materije. Današnjo oddajo posvečamo prav njemu in novim vidikom spektralne glasbe, začeli pa bomo s pariškim institutom IRCAM.
Aditivna in subtraktivna sinteza, instrumentalna sinteza, ter vrsta modulacij so pojmi, ki pripadajo obdobju povojnih glasbenih avantgard. Če so se prvi koraki odvijali pod okriljem elektronsko generirane glasbene govorice z aparaturami okrnjenih zmožnosti, je prihodnost obetala boljše priložnosti. V isti sapi z množičnim pojavom elektronskih studiev in razvojem računalniške glasbe je potrebno omeniti v Evropi vodeči IRCAM – pariški institut za znanost o glasbi in akustiki.
Ustanovljen leta 1970 se je inštitut pridružil vrsti drugih v tistem času rojenih raziskovalnih centrov, kot sta na primer ameriški na univerzi Stanford ali skupni center univerz Columbia in Princeton. Spodbujen z dobrimi zgledi še danes ostaja primarna naloga pariškega centra predvsem razvijanje elektronskih glasbenih orodij, tako »softwera« kot »hardwera«. Na njegovem začetku je inštitut vodil sloviti Pierre Boulez, odlikuje pa ga tudi tesno sodelovanje s namenskimi ansambli, ki sodobne modernistične kompozicije izvajajo. V tem kontekstu je potrebno omeniti predvsem »Ensemble InterContemporain«.
Že v prejšnji oddaji smo omenili, da sta se inštitutu v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pridružila tudi Grisey in Murail. Raziskovalne možnosti, nova programska oprema, sposobni računalniki in kontinuiranost izvedb so pod imperativom integracije elektronske in akustične glasbe in širitve zvokovnega spektra dale spektralizmu nov zagon. Kar nekaj centralnih spektralnih del, med drugim tudi Murailov »Desintegration« je nastalo kot produkt teh danih možnosti.
Ob tehnološko podprti zgradbi je drugi pomemben moment, prenos fokusa s »koncepta« na »percept«, iskanje izgubljenega stika z odtujenim občinstvom. Človeška percepcija, postavljanje njegovih zakonitosti v prvi plan in na drugi strani pristen interes, da se poseže v samo materialno naravo zvoka, ustvari s pomočjo novih materialov in sredstev nekaj novega. To je odgovor tako na izzivalnost in odtujenost avantgard kot na kvazi akademski diskurz postmodernizmov. Odgovornost, ki ga s tem kaže komponist je tako hkrati zavezana parom poprej nasprotnih načel – novemu in tradiciji, eksperimentu in ugajanju, elitnosti in množičnosti…
Večino poudarkov, ki jih razvijamo v današnji oddaji dolgujemo Tristanu Murailu. Ob Gerardu Griseyu vodilni komponist spektralizma je tudi njegov največji apologet. Dobra tri desetletja plodne skladateljske prakse in hkratno miselno revolucioniranje horizontov človekove percepcije, mu odmerjata posebno mesto znotraj sodobnih glasbenih praks in tudi širše. Prav z njim je elektronska glasba postala integralni del vsakršnega glasbenega ustvarjanja. Zanjo Murail pravi, da nam je odprla ušesa.
Elektronika je uničila tradicionalni kategorialni aparat, a ob tem je dopustila možnost neskončnega organiziranja brezmejnih zvočnih prostorov. Če je prej vladala absolutnost referenčnih točk, je nova drža v tem, da postavimo v igro relativnost: razlike, odnose med elementi samimi.
Motivacija, ki leži za široko zasnovanem harmoničnem in zvočno-kvalitativnem raziskovanju, je želja po sposobnosti uravnavanja najsubtilnejših stopenj in sprememb spektra.
Namesto not, teh osnovnih klasificiranih enot, se glasba odvija v polju zvoka. Zakaj sploh deliti frekvenčno območje v oktave in oktave v 12 not, se sprašuje Murail. Zgodovinski, kulturni in praktični razlogi so zgolj prazen izgovor. Frekvenčni spekter je zvezen in naloga akustična realnosti je, da definira svoj lastni temperament. Frekvence kot temeljni elementi imajo svoje življenje, naj bodo ločene, zlite, stekajoče se ali oddaljujoče – kreirati morajo različne perceptivne fenomene.
Dokaj enostavnemu konceptu spektrale glasbe nasproti hitro leži grožnja monotonosti. V izogib posledični enodimezionalnosti in predvidljivosti je bilo potrebno znova vpeljati določene regulativne elemente kot so presenečenja, kontrasti in lomljenje kompozicij. Če je sprva veljalo ujeti kontinuiteto, peljati proces transformacij spektra, so se kmalu izpostavili problemi tranzicije, preusmerjanja zvočnega gibanja, sprožanja dirigiranih sprememb in nepredvidljivosti.
Naslednja faza, ki ji je bilo potrebno posvetiti pozornost je bila tradicionalna dialektika. Recimo melodija. Kako torej v glasbo znova vpeljati melodične elemente in ne hkrati zapasti v preživete klišeje, formalno organizacijo tem in variacij vseh vrst? Tristan Murail je temu vprašanju posvetil celotno drugo polovico svojega spektralnega ustvarjanja. Rešitev je formalno ležala med romantičnim dialektom in povojno fragmentacijo – v iskanju logike in kontinuitete znotraj navidezne fragmentacije.
Današnji glasbeni program, ki bo poskušal povzeti Murailovo dejavnost, si bo sledil v naslednjem vrstnem redu: »Memoire, erosion«, »La Barque Mystique«, »C’est un jardin secret«, »Gondwana« in »Unanswered questions«.
Današnjo oddajo je pripravil Zlatko Kovačič. Z novo oddajo iz sveta spektralne glasbe se slišimo ob tednu osorej. Srečno!
AVIZO