AVIZO
Skoraj ne mine dan, ko mediji ne bi poročali o pregrehah državne politike napram tistih, ki jih zastopa – ljudstvu. Kot državljan se vprašaš, kdo v tem primeru drži napačni konec palice. Zato danes v okviru glavne teme v prispevku Mitja Godnjavca govorimo o paradoks, v katerem se državljan znajde v vlogi tistega, ki služi državi, namesto, da bi bilo obratno. V nadaljevanju oddaje vas bomo seznanili z nekaterimi novicami in dejavnostmi naše humanistične pobude. Predstavili vam bomo poročilo Ane Jovanović iz predavanja Aljoše Kravanje z naslovom »Totalitarizem in razsodna moč«, ob zaključku oddaje pa se bomo posvetili še, zdaj že standardni rubriki, »Filozofija skozi čas«. Vabljeni ste ostati v naši družbi!
Glasba:
Država ni zgolj slučajno zainteresirana za zbiranje čim večjega števila podatkov o državljanu. Razlogi za to so ekonomsko – paternalistične narave. Po eni strani se država z vsem svojim aparatom postavlja nad državljana; želja in težnja vsake države je prevzeti funkcijo tako očeta kot matere, s tem pa posameznika zreducirati na nedoletno, samostojnega mišljenja in odločanja nezmožno osebo. Država s tem doseže popolno pokornost državljana, kateri je povsem nesposoben za samostojno življenje, s tem pa pridobi seveda nad njim tudi popolno kontrolo. Državljan je tako reduciran na sredstvo, orodje v rokah države, hkrati pa pride tudi do spremembe odnosa in razmerja med njima. Nenadoma ne obstaja več država zaradi državljana, pač pa posameznik živi in obstaja zaradi tega, ker mu država to omogoča in dovoljuje. Samostojni obstoj posameznika postane nesmiseln, osmisli ga šele država, za kar bi ji moral biti seveda njen državljan nekritično hvaležen, vse svoje dejavnosti bi moral v zahvalo za svoj obstoj podrediti željam in potrebam države. Posameznik tako nenadoma ni več najprej človek, pač pa postane najprej sredstvo, lastnina države, katera lahko po tej logiki naredi z njim kar koli pač hoče.
Seveda se tovrstni pogled na razmerje med državo in državljanom ne zdi kaj prida privlačno, vendar pa skriva v sebi tudi nekaj zelo pozitivnih posledic. Seveda se takoj pojavi vprašanje, ali pozitivne posledice državnega paternalizma odtehtajo negativne strani tovrstnega odnosa med nastopajočima subjektoma. Glede na bolj ali manj splošno dojemanje posameznikov in njihove vloge v sodobni družbi si upam trditi, da je državni paternalizem bolj kot ne nezaželen. Sodobni ljudje vsekakor želimo obdržati kontrolo nad svojim življenjem, zahtevamo svojo svobodo in neodvisnost, odgovornost in samostojnost. Seveda branimo svoje pravice, pravico do samostojnega življenja, pogledov na svet, branimo tudi svojo pravico do delanja napak in sprejemanja posledic, katere iz narejenih napak seveda sledijo.
Pa to pomeni, da se je država zaradi želje svojih državljanov odrekla svojemu paternalizmu? Še zdaleč ne, svojo željo po nadzoru ter usmerjanju življenj svojih pripadnikov je država zgolj zakamuflirala v nekoliko manj očitne oblike.
Seveda, država kuka v naše postelje in tega niti ne skriva kaj posebno. Trik, ki ga je država uporabila je sila preprost; korak za korakom je sprejemala oblike formalnega in neformalnega nadzora, tako, da se posameznik niti ne zaveda več vseh načinov kontrole nad seboj. Še več, verjetno bi se večina ljudi celo strinjala, da s strani države niti niso kaj dosti nadzorovani, tiste očitne regulacije, katerih pač nihče ne more zares spregledati, pa bi večina označila za ne samo koristne, pač pa celo za nujno potrebne. Največji uspeh hudiča je v tem, da je prepričal ljudi v svoj neobstoj, prav tako pa lahko štejemo za največji uspeh državnega nadzora uspešno ustvarjanje iluzije, da tega nadzora pravzaprav ni. Toda nadzor je, nadzor je strog in nadzorovani smo na vsakem koraku, nadzorovani smo pri čisto vsakem dejanju!
Zamisel
»Če država greši, opravljajo pokoro njeni državljani.«
Žarko Petan
GLASBA:
S čim pravzaprav država opravičuje svoje vohljanje, svoj voajerizem?
Osnovna parametra, s katerima se meri moč države sta število njenega prebivalstva ter njena ekonomska moč. Pravo razmerje med tema dvema parametroma je težko določiti; majhno število prebivalstva, ki pa je sicer izredno bogato na primer ne predstavlja dobrih obetov za morebitno varovanje države ob kakšnem napadu, saj bogati ljudje načeloma nimajo kakšnega posebnega veselja do vojskovanja, s tem pa ostane država tako rekoč brez branilcev. Še slabše bi se državi s sicer maloštevilnim prebivalstvom, ki bi bilo ob tem tudi dokaj premožno godilo v primeru odločitve za osvajalno vojno.
Nič bolje se ne bo godilo niti državi z velikim številom prebivalstva, ki je sicer revno. Ljudje s slabimi možnostmi preživljanja razumejo praviloma državo in njen aparat predvsem negativno; kot krivično tvorbo, katera jim krati možnost srečnega življenja. Reveži tako ne bodo ravno najbolj srčni in najpogumnejši branilci v prvih bojnih vrstah; ne bodo se izkazali niti v primeru agresije, v primeru osvajalne vojne pa še toliko manj. Za boj ne bo pri revežu niti želje, niti volje, niti moči; prazna vreča pač ne stoji pokonci.
Država torej naproti državljanu nastopa kot nadrejena, kot neke vrste očetovska figura. S tem je razmerje med njima obrnjeno za 180°. Ljudje smo ustanovili širše in trdno povezane skupnosti, torej države z namenom lažjega, varnejšega življenja. Osnovna naloga države naj bi bila skrb za kvaliteto življenja ljudi, kateri v njej prebivajo. Seveda pa se na žalost tudi v tem primeru, kot že tolikokrat dotlej, pokaže razlika med teorijo in prakso. Ta ogromna skupnost je sčasoma postala sama sebi namen; namesto, da bi skrbela za svoje člane, se je začela država ukvarjati predvsem sama s sabo. Ljudje smo postali neke vrste sužnji, stroji, delovno orodje, s katerim mora ravnati lastnik skrbno in preudarno. Država se tako v praksi ukvarja z dobrobitjo svojih državljanov v zgolj najmanjši možni meri; njena skrb za ljudstvo je bolj kot ne zgolj stranski produkt skrbi zase in za svoj obstoj, saj pač država brez državljanov ne more obstajati.
Zamisel
»Dokler država obstaja, svobode ni; ko bo vladala svoboda, ne bo več države.«
Vladimir Iljič Uljanov Lenin, »Država in revolucija«
GLASBA:
Del te skrbi je tudi ukvarjanje s spolnostjo ljudi. Seveda ima vsak posameznik v sebi spolno energijo, pravzaprav ne tako zelo malo spolne energije. Spolnost je za človeka pravzaprav celo tako zelo pomemben del življenja, da razume velik del tako strokovne kot tudi laične javnosti spolno energijo za glavno gonilo tako življenja posameznika kot tudi celotne družbe. Še več, ni ravno redko mnenje, da je spolna energija pravzaprav glavno vodilo celotnega napredka, napredka, na katerem vse skupaj bazira in zaradi katerega se človeška rasa tudi razvija tako kot se. Seveda je nujno imeti pri tem v mislih to, da se spolna energija lahko manifestira na najrazličnejše načine, ne samo skozi izrazito spolna dejanja.
Poglejmo si nekaj dejstev, ki kažejo na tovrstne povezave. Poskušamo biti posebni. Poskušamo biti izvirni. Vsekakor se želimo na tak ali drugačen način ločiti od okolice, trudimo se pritegniti pozornost, pri tem si pomagamo z oblačili, obutvijo, pričesko, iščemo podobne ljudi, s katerimi se potem pogovarjamo o svojih interesih, hobijih, navadah, eni bolj drugi manj uspešno se postavljamo s svojo inteligenco, načitanostjo, skratka, sprva iščemo ljudi, s katerimi imamo nekaj skupnega, nato pa se poskušamo od njih vsaj nekoliko ločiti, se individualizirati. Le kdo si ni nikoli želel postati zvezda večera, pa čeprav samo za hip? S tem pritegnemo pozornost, pozornost potencialnih partnerjev in partnerk, lahko pritegnemo ljubezen življenja, ali pa zgolj ljubezen za eno noč, morda celo dve. Kakor koli, trudimo se razširjati svoje gene na način, ki se zdi pač dotičnemu posamezniku najboljši.
Podobno se dogaja tudi v dalj časa trajajočih zvezah; partnerja se poskušata zvezati skupaj, lahko z zakonsko zvezo, ta je bila vsaj še ne tako zelo davno dokončna in s tem se je dostikrat ves trud za zakončevo ljubezen tudi končal. Za vezanje partnerja nase pa obstajajo tudi drugi načini; eden izmed teh je denimo stalna skrb za pritegovanje partnerjeve pozornosti, bodisi z ljubeznijo, bodisi z malimi pozornostmi,… Manj prijeten način vezanja človeka nase je podreditev enega od partnerjev; v zvezah pač velja, da cilj posvečuje sredstva in tisti, ki na partnerja ne more narediti pozitivnega vtisa, se pač posluži negativnega.
Podoben mehanizem tekmovanja uporablja tudi država naproti drugim državam. Bistvena razlika je zgolj v tem, da končni cilj niso iz spolnega odnosa rojeni potomci, temveč je cilj države bolj ali manj na silo zavzeto novo ozemlje. Seveda močna država sama po sebi še ne pomeni tudi nujno osvajalne vojne, osvajalskih pohodov in podobnih vojnih “radosti”, vsekakor pa si vsaka država prizadeva za čim večjo moč, s tem pa tudi možnost za morebitno sprožitev vojne nekoč v prihodnosti, če bi se seveda za kaj takega nekoč pokazala potreba.
GLASBA:
Država torej na tak ali drugačen način svoje državljane obravnava predvsem kot sredstvo, kot stvari, s katerimi ima na tak ali na drugačen način pravico in zmožnost razpolaganja. Tovrstni odnos se je skozi zgodovino kazal na dosti bolj ekspliciten, lahko bi reklo kar na dosti bolj krut način, saj si je država lastila pravico do odvzema življenja celo za relativno blage prekrške. Seveda pa se država, navkljub odpravi smrtne kazni, niti danes ni povsem odpovedala tej pravici, le malo bolj prikrito jo uveljavlja. Je že res, da naj se dan današnji človek ne bi kar tako, na hitro znašel pred strelskim vodom, vseeno pa posameznik v primeru vojne ni kaj dosti povprašan po lastnih željah glede bojevanja. Država ga enostavno določi in pošlje tja, kjer se ji zdi prisotnost nesrečnega posameznika pač potrebna, pa če je to ravno pred sovražnikovimi utrjenimi položaji, je to pač samo smola posameznika. Dobro, vojna je pač izredno stanje, v času izrednega stanja pa je nujno poseči tudi po izrednih sredstvih. V času izrednega stanja pravzaprav sodobna država šele zares pokaže svoj pravi obraz, sicer pa ima bolj ali manj ves čas nadeto človekoljubno in skrbno masko miru. Seveda tovrstna izredna stanja niso omejena zgolj na čas vojne; država zna pokazati svoj pravi obraz tudi v izrednih razmerah, ki se sicer zgodijo v času miru. Recimo v času naravne katastrofe država pač ne bo posegla neposredno po življenju katerega svojega pripadnika, ne bo ga poslala naravnost v smrt, ga bo pa vseeno izpostavila situaciji, ki pač ne daje kakih posebno dobrih obetov preživetja. V teh primerih so največkrat žrtvovana življenja pripadnikov raznih državnih služb; gasilcev, reševalcev, civilne zaščite,…
Največkrat je žrtvovanje življenj, katero zahteva država, na prvi pogled videti dokaj nedolžno. Zaradi vsakodnevnosti smo ljudje postali na to obliko žrtvovanja življenj bolj ali manj neobčutljivi. Sprašujete se, kdo bo tokrat izgubil življenje? Nihče. Govor je seveda o zapornikih. Seveda država večini zapornikov ne odvzame življenja neposredno; ti ljudje pač v zaporu živijo in dosojeni jim čas v glavnem tudi preživijo. Država jim, vsaj glede na prakso zgodovine, življenje pravzaprav pokloni; odpove se neposrednemu odvzemu le tega, zato pa prevzame nad preživetjem zapornikov popolno kontrolo. Zapornik je prisilno pasiviziran; njegova naloga ni skrb, razmišljanje, ubadanje s problemi, še več, te stvari so za zapornika celo nezaželene. Namesto njih misli pač država, ta jim odreja vse dejavnosti. Določa ritem budnosti in spanja, prehranjevanja, gibanja, dela in morebiti izobraževanja,… Samoiniciativnosti v zaporniškem življenju ni in ne sme biti. Zapornik sicer živi, toda pravzaprav je svojega življenja razlaščen; z njim ne more upravljati, zanj ne more kaj dosti skrbeti, za svoje lastno življenje skorajda ne more niti odgovarjati.
Na nek način smo zaporniki tudi v vsakdanjem življenju pravzaprav vsi. Bolj kot se družba razvija, bolj izgubljamo posamezniki vpliv nad lastnim delovanjem. Seveda se to ne dogaja na hitro, spremembe pač ne smejo biti grobe, sicer bi se ljudje nad ravnanjem matere in očeta – torej države, kaj hitro uprli.
Avtor prispevka je Mitja Godnjavec.
GLASBA:
Jingle – NOVICE
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, vas vabimo na predstavitev in pogovor ob izidu knjige »In temu pravite medijski trg? Vloga države v medijskem sektorju v Sloveniji« avtoric dr. Sandre B. Hrvatin in Brankice Petković. Predstavitev bo jutri v četrtek 28. februarja 2008 ob 18. uri v Kulturnem inkubatorju na Koroški cesti 18 v Mariboru. Pogovor bo vodil dr. Boris Vezjak.
Knjiga »In temu pravite medijski trg?«, ki je nedavno izšla pri Mirovnem inštitutu, je v zadnjih mesecih deležna velike pozornosti, tudi zato, ker aktualna tema razmerja med politiko in mediji, še zlasti po spremembi oblasti leta 2004, povzroča ostre spore v javnosti. Avtorici se sprašujeta, ali lahko položaj medijev in novinarjev v Sloveniji in odnos države oziroma politike do medijev prikažemo s pomočjo konceptov, kot so politični paralelizem, politični klientelizem in politična instrumentalizacija. Vljudno vabljeni!
——————-
Približuje se prvi teden v marcu, ko bo v Pekarna gostila močno mednarodno zasedbo aktivistov, kolektivov, praktikov in teoretikov…
Aktivistična mreža PGA (people’s global action), ki združuje kolektive in skupine po vsem svetu, bo prišla predstaviti svojo dejavnost mariborski publiki, poleg tega pa bodo dogodek izkoristili za pripravo na nekatere naslednje mednarodne akcije.
V ponedeljek 3.5. bo dopoldanski del programa in del popoldneva poteka v bolj neformalnem vzdušju, popoldan ob 17.00 pa se bo zadeva preseli v dvorano Gustaf, kjer bo za javnost odprt dogodek pod pokroviteljstvom festivala »Radost obrata«. Po končanih debatah bo še obvezen žur.
V torek 4.5. se bo zadeva začela odvijati dopoldne okrog 10.00 v dvorani Gustaf, kjer bo zvečer še predstavitev kolegov iz Srbije.
Da bi se izognili preveč organizaciji in k procesu usmerjenim debatam, ki jih razumejo samo aktivisti insajderji, so določili tudi okvirne teme za odprto debato. Glavne teme bodo tako militarizem, prekernost, energija, migracije, kapitalizem itd.
Več informacij lahko najdete na spletnem blogu: http://infoshok.wordpress.com/ ali na spletni strani PGA www.nadir.org
—————-
V sredo 5.3. vas vabimo v dvorano Gustaf na projekcijo filma »STEAL THIS FILM 2« (UKRADI TA FILM 2) in na razpravo o fenomenu avtorskih pravic, ki jo bo med drugim popestril obisk strokovnega predstavnika ekipe »Creative Commons« iz Ljubljane.
»Steal This Film« je serija filmov, ki dokumentira gibanje proti intelektualni lastnini in t.i. internet piratstvo. Prvi del posnet na Švedskem in prvič predvajan avgusta 2006 samo preko BitTorrent peer-to-peer protokola, si je ogledalo 5 milijonov ljudi. Drugi del raziskuje tehnološke in kulturne vidike copyright spopadov ter vpliv interneta na kopiranje. Za uvod v večer si bomo pogledali kratki film ANTI ANTI-PIRACY FILMS. Vabljeni!
Glasba:
Jingle-dpu
Poročilo desetega predavanja Delavsko-punkerske univerze znotraj tematskega ciklusa Totalitarizem, ki je potekalo v četrtek, 31. januarja, v klubu Gromka na Metelkovi. Predavanje je nosilo naslov »Totalitarizem in razsodna moč«, predaval pa je Aljoša Kravanja.
Rdeča nit predavanja je bila literarno-filozofska polemika z nekaterimi prevladujočimi koncepti slovenske politike, na podlagi katerih se formira famozna »polpretekla zgodovina«.
Predavatelj je v pretres vzel tri temeljne pojme, ki po njegovem mnenju opredeljujejo slovenski »zgodovinski spomin« na domnevni totalitarizem, na njegovo preseganje in artikulacijo v trenutnem stanju naše demokracije. Priljubljena pojmovna trojica pa glasi: tragedija, katarza in sprava. V nasprotju s temi pa si je avtor prizadeval utemeljiti koncept odgovornosti.
Najprej tragedija in katarza. V slovenskem primeru totalitarne preteklosti naj ne bi šlo za nič manj kot tragedijo – tragedijo »bratomorne vojne« -, ki se mora dovršiti in končati s katarzično pomiritvijo. Temeljni problem takih političnih floskul je v tem, da se z njihovo rabo diskurz zgodovine zamenja z diskurzom umetnosti. Kot vemo že iz Aristotelove Poetike, tragedija se od zgodovinopisja razločuje po sledečem kriteriju: zgodovina se ubada zgolj z naključnim – tistim, kar bi se lahko ne primerilo -, nasprotno pa se tragedija bavi le z nujnim – tistim, kar se ne bi moglo ne zgoditi. Če torej rečemo, da so povojni poboji toliko kot tragedija, ki zahteva svojo katarzo, s tem, prvič, zgodovino reduciramo na nekakšno estetsko mašino, ki za naše veselje proizvaja občutke katarzičnega in drugič, onemogočimo iskanje odgovornih za poboje, kajti, kjer je edina gospodarica usoda, zločin ne obstaja.
Drugi pojem, ki mu je predavatelj posvetil pretežni del predavanja, pa je pojem sprave – beseda, ki med slovenski strankami uživa najširšo podporo. Njena ideja je preprosta: Slovenci naj bi se po dolgem obdobju nacionalne razklanosti končno pomirili in pobotali, a hkrati obdržali v spominu nenehno opozorilo, kaj se zgodi, če se kot narod razdelimo. Po predavateljevem mnenju pa je sprava v resnici etično najbolj nedopusten projekt slovenskega spoprijemanja s totalitarno preteklostjo. Problem sprave je namreč v tem, da nas legitimira za odpuščanje namesto drugega, saj predpostavlja, da je moč odpuščanja prenosljiva pravica, ki jo lahko aktivira praktično kdorkoli. Posplošiti odpuščanje v univerzalno kategorijo, pa je po predavateljevem prepričanju etično pošastno, zakaj zmožnost odpuščanja je absolutno neprenosljiva pravica: odpušča lahko le tisti, ki mu je bila storjena krivica.
S premisleki o tragediji, katarzi in spravi, ki zaznamujejo slovenski diskurz o totalitarizmu, je predavatelj skušal pokazati, kako prevladujoči pristopi zamračijo vlogo akterja in s tem ponavljajo argumentacijo tistih, ki so bili krivi za zločine totalitarizma. Nejasno opisovanje svoje vloge kot zgolj koleščka v orjaškem sistemu totalitarizma je nenazadnje bila argumentacija, najbolj izrazita prav pri Eichmannu. Nasprotno pa je predavateljeva stava, ki jo je skušal podpreti z delom Hannah Arendt, bila v tem, da vsako spoprijemanje s totalitarizmom, ki sistematično odpravlja samo kategorijo odgovornosti in v skrajni instanci razume akterje zgolj kot nosilce funkcij v sistemu, ponavlja totalitarno legitimacijo. Predavatelj je, skratka, skušal pokazati, kako prevladujoči spoprijemi s totalitarizmom sami ponavljajo totalitarno gesto.
Poročilo iz predavanja je pripravila Ana Jovanović
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
Glasba:
Filozofija skozi čas
27. februarja
… 1824 je v Gradcu umrl filozof in teolog, naše gore list, Franc Ksaver Gmeiner.
… 1861 je bil rojen antropozof Rudolf Steiner.
… 1881 je bil rojen nizozemski matematik Luitzen Egbertus Jan Brouwer.
… 1900 je bila ustanovljena britanska laburistična stranka
… 1932 je James Chadwick odkril nevtron.
… 1933 je zagorel nemški parlament Reichstag, kar je dalo Hitlerju povod za pregon nasprotnikov.
… 1936 je umrl ruski psiholog Ivan Petrovič Pavlov. 1904 je za svoje delo dobil Nobelovo nagrado. Najbolj znan je po tem, da je raziskoval pogojni refleks.
… 1971 so zdravniki v prvi nizozemski kliniki za splave – Mildredhuis – v Arnhemu začeli izvajati splave.
28. februarja
… 1533 je bil rojen veliki francoski mislec Michel de Montaigne. Njegovo najznamenitejše delo so Eseji.
… 1784 je John Wesley ustanovil metodistično cerkev.
… 1823 je bil rojen francoski filozof Ernest Renan.
… 2001 se zgodi napad na Mira Petka.
1. marca
… 1858 je bil rojen nemški filozof in sociolog Georg Simmel.
2. marca
… 1919 se je v Moskvi začel ustanovni kongres Tretje internacionale.
3. marca
… 1845 je bil rojen nemški matematik neskončnosti Georg Ferdinand Cantor.
4. marca
… 1934 je bil rojen slovenski fizik in popularizator naravoslovja Janez Strnad.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
Glasba:
Po tem dobrem komadu se Zofijini ljubimci za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom naslednji teden v sredo. Do takrat pa ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite direktno k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!