AVIZO
Glasba1: Ecstasy – zZz
Pozdravljeni v novi ediciji oddaje Zofijinih ljubimcev. V današnji oddaji bomo prisluhnili tekstu Aljaža Jelenka z naslovom »Kdo sem, ko sem svoboden? – nekaj opomb k politološkemu razumevanju oblasti«. Avtor v svojem razmišljanju postavi Orwella na glavo in zastopa kontroverzno tezo, da se lahko kot subjekt konstruiramo samo skozi oblast. Kot vedno pa nas v nadaljevanju oddaje čakajo še redne rubrike: Filozofija skozi čas, Humor, poročilo z DPU in Napovednik. Seveda ne nujno vedno v tem vrstnem redu. Vabljeni k poslušanju!
Za-misel
»Moč nad ljudmi imaš lahko le dokler jim ne vzameš vsega. Ko človeku vzameš vse nimaš več moči nad njim.«
Aleksandr Solzhenitsyn
Glasba2: A Window Opens – First Aid Kit
Kdo sem, ko sem svoboden – nekaj opomb k politološkemu razumevanju oblasti
Skorajda ni trenutka, ko v vsakodnevnem življenju ne bi naleteli na govor o svobodi, oblasti, avtoriteti, zatiranju itn. Ti pojmi predstavljajo podlago naše družbene participacije – ko kritiziramo oblast, velikokrat seciramo njene odločitve na podlagi očitkov o omejevanju naše dejavnosti, ki hkrati pomeni poseg v individualnost vsakega posameznika. Četudi je »svoboda« zelo izmuzljiv termin, obkrožen z neštetimi ideološkimi pomeni, pa se ga ponavadi razume zelo koncizno in striktno: gre za stanje, v katerem smo mi sami akterji, počela lastnih dejanj ter odločitev. Ne omejuje in ne določa nas nikakršna zunanja, nam heteronomna sila, rečeno na kratko: osvobojeni smo vpliva oblasti in avtoritete. Danes, ko ekonomskemu liberalizmu očitamo krivdo za nastalo krizo in posledično recesijo, je ta formulacija še posebej razširjena in vtisnjena v kolektivni spomin. Na tej podlagi tudi razumemo celotno družbeno polje, ki ga ponavadi delimo na skupino, množico ljudi, ki vladajo in preostali »sektor«, ki je vladan, usmerjan v svojem delovanju – veliki politični, ideološki in populistični projekti se gradijo ravno na tej osnovni distinkciji. Anarhisti bi denimo dejali, da je najpomembneje posameznikom dopustiti maksimalno izkoriščanje dane svobode, medtem ko bi Platon in totalitaristi temu nasprotovali, rekoč in argumentirajoč, da je sreča posameznika pač sreča skupnosti in vice versa, zato moramo posameznikovo izvorno avtonomijo v veliki meri zatreti in podrediti kolektivu. Naj se nam razne pravno-politične teorije zdijo še tako heterogene, vselej najdemo njihov skupni imenovalec: to je ravno predpostavka individuuma kot »elementarnega jedra, izvornega atoma in materiala, na katerega se oblast lahko pričvrsti ali ob katerega morda udarja in si ga tako podvrže«, kakor je to definicijo lepo strnil francoski filozof Michel Foucault. Hrbtna plat te konceptualizacije je tudi pojmovanje oblasti, po katerem je oblast v prvi vrsti represivna instanca, točka, ki se nahaja na vrhu družbene strukture in hierarhije ter posameznika omejuje. Vprašanje, ki se samodejno postavi je naslednje: ali ta definicija oblasti drži? Če se ozremo po nekaterih antropoloških, psiholoških in filozofskih teorijah, nastalih predvsem v prejšnjem stoletju, je lahko odgovor zgolj negativen. Še huje: takšno pojmovanje družbenega polja in njegovih akterjev ima lahko resne posledice za posameznikovo psihično stabilnost ter zdravje. Poskusimo podane ideje podrobneje razčleniti.
Človekova zavest, naše delovanje je vselej intencionalno, kar pomeni, da smo v slehernem primeru usmerjeni na nekaj. Kjer je misel, tam je mišljeno, kjer je subjekt, tam je objekt bi lahko dejali. A to še ni vse: objekt, do katerega smo v relaciji nas v našem delovanju determinira, določa. V odnosu do stvari pa se ravnamo po pomenih, ki jih imajo le-te za nas – pri tem gre za raznolike objekte, od fizičnih, materialnih stvari, človeških bitij pa do abstraktnih pojmov, kot je npr. Ljubezen. Vendar pa svet, ki ga zaznavamo ni preprosto »tam zunaj«. Gre za realnost, ki jo konstituiramo mi sami, zato so pomeni, ki jih nosijo posamezni predmeti za nas, bistveno človeški produkti. Človek sicer v svojem zaznavanju občuti nek predmet, ki prihaja od zunaj, ki ima lastno eksistenco, vendar je ta realnost vselej obdelana z množico informacij, ki jih sami vnašamo v neko apriorno zunanjo bitnost. Pomen zato ne prihaja od stvari, ne izhaja iz objektivne strukture zunanjih fizičnih objektov. Hkrati pa ne gre za nek solipsističen proizvod – vir pomena je vselej družbena interakcija, je produkt, ki se oblikuje skozi aktivnost medsebojno delujočih ljudi. Zato, kot pravijo simbolni interakcionisti, denimo Blumer, imajo lahko posamezniki, pa tudi skupine, ki sicer živijo v isti prostorski lokaciji, povsem različno okolje, lahko živijo drug ob drugem, pa vendar se nahajajo v različnih svetovih. Če smo prej dejali, da nas v delovanju določajo objekti, s katerimi se srečujemo in v odnosu do katerih smo, lahko to tezo zdaj malenkost modificiramo: v delovanju nas določajo družbeni odnosi, interakcije, ki šele določajo, kaj bo posamezna stvar pomenila in kakšna bo njena funkcija. To socialno proizvajanje realnosti je bistveno jezikovne narave: govor in jezik sta medija, ki nam šele omogočata kakršnokoli konsistentno, koherentno in smiselno zaznavanje pa tudi presojanje. Kot pravi Wittgenstein: ko se motim, sem že v strinjanju z ostalo množico ljudi, ki določa, kaj je pravilno in kaj napačno. Posameznik pred nastopom oblasti, heteronomnega določanja in usmerjanja zato ne obstaja. Je šele njen produkt, proizvod, zato so vsa teoretiziranja o morebitnem naravnem stanju brez postave, zakona ali prepovedi nesmiselna – funkcija oblasti je, da individuumu šele omogoča delovanje. Zato, kot je dejal že prej omenjeni Foucault, oblast ne obstaja: ne obstaja kot univerzalno, topološko polje, ki se ga da umestiti na vrh družbene strukture, ki bi ga lahko locirali v represivne, ideološke aparate ali v vlado in politične predstavnike. Je povsod in hkrati nikjer: zaobsega vso družbeno polje, zato je ne moremo povezati s posameznim členom, institucijo ali posameznikom.
Primer, ki nam kar najbolj plastično ponazori to stališče je človeški nagon. Le-ta ni instinkt: pri njem ne gre za vnaprej programirano in usmerjano delovanje, ki bi že od vsega začetka imelo svoj objekt zadovoljitve. Ravno nasprotno – kot je opozarjal že Sigmund Freud, človeški nagon izvorno ni povezan z nobenim objektom in prav iz tega razloga se lahko naknadno usmeri na katerikoli predmet, ki mu tako priskrbi orodje za izpolnitev cilja, tj. Uživanje. Na objekt, ki mu nudi zadovoljitev pa se lahko usmeri le, če je pripet na predstavo, ki ga z njim povezuje – to pomeni, da mora nagon za dovršitev krogotoka svoje dejavnosti iti skozi proces socializacije, človekove akvizicije temeljnih informacij, shem in konceptov, s katerimi le-ta šele lahko zadovoljuje prvotno živalske instinkte. Spomnim se, da smo se pri pouku psihologije pogovarjali o tem, kaj bi se pripetilo, če bi lačnemu dijaku odvzeli vso vednost in socialne norme, ki jih je pridobil skozi vzgojo. Skupni imenovalec večine, tudi profesorice, je bil naslednji: dijak bi v povsem podivjani, živalski maniri sredi pouka odhitel v kantino, kjer bi se povsem nekulturno, tj. Brez vilic in nožev, znesel nad hrano, ki bi mu bila servirana. Takšno razmišljanje zgreši pomembno poanto. Dijak, ki ne bi bil socializiran, bi ob nastopu pritiska in nemira, ki sta značilna za pojavitev nagonske vzburjenosti, sploh ne mogel sprostiti te napetosti, tj. Zadovoljiti nagona, saj dobesedno ne bi vedel, kaj se z njim dogaja – gon torej ne bi bil povezan z nobeno predstavo, nobenim objektom.
Sedaj lahko ponudimo odgovor na izhodiščno vprašanje: kdo sem, ko sem svoboden? V stanju, ko nad nami ne bdi nobena avtoriteta, noben družbeni, vzgojni, vrednostni ali znanstven sistem, nisem nihče: sploh ne obstajam kot subjekt, bitje, zmožno normalnega reagiranja, delovanja ter razmišljanja. Če se ne podredim nobeni oblastni instanci, tudi tvegam izgubo lastne eksistence. Pravno-politični diskurz, na kratko orisan v uvodu tega razmišljanja, zato predstavlja nevarno komponento, ki ljudi vse preveč vodi do zaključkov, da so oni sami kot osebnosti ultimativni nosilci lastnih odločitev in dejanj, hkrati pa isto velja za njihovo okolico, ki jo tako morajo pustiti na miru, saj »že ve, kaj počne«. To odlično ponazarja izpraznjena forma današnjega kapitalističnega imperativa brez sleherne vsebine, ki nam zapoveduje uživanje in samoaktualizacijo, udejanjenje lastnega jaza, svojstvenih, kajpak avtentičnih želja, strasti in življenjskih slogov. Posledice obstoja tovrstne jazokracije so več kot daljnosežne. Psihologi in psihoterapevti denimo v zadnjih desetletjih prihajajo do vse bolj čudnih diagnoz: pacienti imajo revno zmožnost psihičnega procesiranja, njihovo izkustvo je »nementalizirano«, pacientova zmožnost za simbolizacijo, skupaj z razvitimi pomenskimi strukturami je zmanjšana, zaradi česar je McDougall razglasil novodobnega pacienta za anti-analizanda. Sodobna patologija sega vse od prosto lebdeče tesnobe, tahikardije, težav z dihanjem in kratko sapo, tresenja ter mrzlice, skratka paničnih napadov, pa do občutkov davljenja, bolečine v prsih in depersonalizacije – izgube identitete ter strahu pred tem, da bomo znoreli ali celo umrli. Posamezniki, ki se znajdejo v situaciji, ko ne zmorejo psihično procesirati gonske napetosti, katere vir je fiziološki, lahko skozi poskus obrambe pred prej naštetimi simptomi odreagirajo zgolj skrajno: s samopoškodbami, odvisnostmi in agresivnostjo. Sodobni teoretiki navezanosti ter psihoanalitiki to razlagajo kot posledico umanjkanja instance, ki bi regulirala človeško gonsko dejavnost in na sploh naše doživljanje: to je jezikovno orodje kot sredstvo, ki nam ga predajo avtoritete in oblastniki skozi odnose podrejenosti, in ki nam tako omogoča psihično stabilno delovanje.
Kot je nekoč dejal Darian Leader, londonski psihoanalitik: orwellovska narava sodobnega sveta je še najmanj, zaradi česar bi se morali obremenjevati. Bolj kot to, da na slehernem koraku srečujemo kamere, ki nas nadzorujejo in posnamejo sleherni naš gib, vzbuja v nas tesnobo situacija, v kateri ni nobenega oblastniškega pogleda, ki bi nas postavil v določeno telo, nam odredil posamezno identiteto in z njo povezano vlogo ter mesto v družbeni, tj. Totalitarni strukturi.
Avtor prispevka je Aljaž Jelenko
Jingle1
Glasba3: I Built Myself A Metal Bird – Thee Silver Mt. Zion Memorial Orchestra
Poročilo s predavanja DPU
V četrtek, 28. februarja 2010, je v sklopu 13. letnika Delavsko-punkerske univerze predavala filozofinja Katja Kolšek, ki slovi predvsem po svojem dobrem poznavanju dela Louisa Althusserja. V predavanju se je spopadla z vprašanji vloge države, prava in razrednega boja v Althusserjevem pojmovanju ideologije.
Teoretski opus Louisa Althusserja, ki je nekje v sredini svoje pisane biografije zaslovel kot eden najbolj inovativnih, a tudi kontroverznih interpretov Marxove teorije, se ne začne in konča s slavno Ideologijo in ideološkimi aparati države, kot to zmotno velja v naših logih. Ob razdelavi Althusserjeve koncepcije ideologije se je predavateljica oprla še na dve drugi, za razumevanje Althusserjeve misli vsaj tako pomembni besedili, in sicer na tekst Marx v svojih mejah in tekst O reprodukciji. Obema tekstoma je skupno to, da dodatno osvetljujeta pomembnost sfere reprodukcije – sfere, ki jo tvorijo država, pravo in ideologija – za obstoj in ohranitev obstoječih produkcijskih razmerij. Poleg omenjenega pa je v tekstu Marx v svojih mejah moč zaslediti še nekoliko konkretnejšo tezo, ki se je ostalim marksistom izkazala za posebej sporno: tezo, da je država razvezana od razrednega boja. To pomeni, v pogojih kapitalizma je država vselej že razredno opredeljena, je vselej že kapitalistična država.
V tekstu Marx v svojih mejah Althusser razglasi krizo marksizma, utelešeno v evrokomunističnih tendencah komunističnih partij, ki so ravno v tistem obdobju prevladale. Evropske komunistične partije so tedaj dokončno opustile svojo dotlej tradicionalno zahtevo diktature proletariata oz. prevzema oblasti, in jo zamenjale s programom sodelovanja v parlamentarnih spletkah svojih držav. Althusser na tej točki zatrdi, da takšna strategija parlamentarizma ni nič manj kot izdaja vsega, za kar so se komunisti skozi zgodovino borili. To prikaže prek razdelave Marxove uporabe stroja kot metafore, s katero je skušal obrazložiti delovanje države. Država je stroj, ki predeluje presežno silo vladajočega razreda v njegovo moč, politično, pravno in ideološko. Država kot stroj za reprodukcijo obstoječih produkcijskih razmerij pomeni, da jo je nemogoče vpreči, ne da bi ona vpregla nas. Kar si je potrebno vnovič zadati, pravi Althusser, je ukinitev države in zamenjava diktature nekaterih z diktaturo mnogih.
Če torej drži, da je država razvezana od ekonomije – razrednega boja -, kaj to pomeni za tezni naslov letošnjega letnika Delavsko-punkerske univerze, ki se glasi »Šola kot ideološki aparat ekonomije«? Ali res lahko govorimo o instituciji šole kot o ideološkemu aparatu, ki se je izognil posredovanju države in postal neposredni talec ekonomije? Predavateljica je takšen scenarij zavrnila, ni pa zamižala pred prevlado neoliberalne (tj. ekonomske) ideologije, ki se je utrdila v zadnjih desetletjih. A razlogi zanjo se po njenem ne skrivajo v prekrivanju sfere reprodukcije s sfero produkcije, temveč v zatonu šole kot privilegiranega ideološkega aparata in postopnega prepuščanja tega mesta drugim ideološkim aparatom države, denimo tehnokratskemu.
Poročilo je spisal Rok Kogej.
Za-misel
»Ena izmed bolj žalostnih lekcij, ki nas uči zgodovina je tale: če nas nekdo dovolj dolgo zavaja, smo nagnjeni k temu, da zavrnemo kakršnikoli dokaz proti temu zavajanju. Zavajanje nas uroči. Ko enkrat daš šarlatanu moč nad sabo, jo skoraj nikdar ne dobiš nazaj.«
Carl Sagan
Glasba4: Futuristic Casket – Phantogram
Filozofija skozi čas
26. februarja 277 je po izročilu umrl perzijski prerok, ustanovitelj gnostične religije manihejstva, Mani.
Zgodaj v mladosti se je seznanil s krščanskimi, zoroastrijanskimi in budističnimi besedili ter združil nekatere sestavine vseh teh religij v novo enotno odrešeniško religijo, katere glavno načelo je bil dualizem obstoja dveh svetovnozgodovinskih počel: dobrega in zla. Svet in človek sta po Manijevem prepričanju ustvarjena iz zlih demonskih sil, medtem ko je duša božanske narave. To Manijevo radikalizirano ločevanje med ničvrednim telesom in božansko dušo je kasneje vplivalo na religiozna gibanja in prakse, ki omalovažujejo pomen človeškega telesa in materialnega sveta.
Poročil o njegovem življenju je malo. Največ se nanašajo na njegovo otroštvo in na njegovo mučeniško smrt.
Po izročilu se je rodil 14. aprila 216 v Selevkiji-Ktesifonu v Babilonu. Rojen naj bi bil pohabljen, oziroma vsaj toliko, da je kasneje šepal. Njegov oče je bil privrženec judovsko-krščanske gnostične ločine elhazaitov in je sina vzgajal v tej skupnosti. Ko je odrasel je Mani prelomil z ELHAZAITSKO ločino in začel sam z ustanavljanjem sinkretističnega religioznega gibanja, ki je bilo vsaj do nastopa islama svetovno razširjeno od Sredozemlja in Etiopije na zahodu ter preko Srednje Azije ob svileni cesti vse do severnih delov Kitajske na vzhodu, nakar je institucionalno zamrlo. Svoje poslanstvo je Mani predstavil v besedilu ŠABUHRAGAN, ki ga je namenil perzijskemu kralj Šapurju PRVEM.
Pred nekaj desetletji odkriti papirusni zvitek iz 5. stoletja, ki ga hrani Univerza v Kölnu, nudi nekatere nove podatke iz Manijevega življenja, posebej otroštva, mladosti in začetkov opravljanja misijonarske dejavnosti. Za obdobje po njegovem šestindvajsetem letu starosti obstajajo le redki viri in zapisi o njegovem delovanju.
Na prvo potovanje, katerega motivi niso znani, se je leta 240 odpravil v severozahodno Indijo, oziroma današnji Pakistan. Že leto ali dve kasneje ga je povabil na dvor novi sasanidski kralj ŠAPUR PRVI in Mani se je vrnil v Perzijo. Na kralja, ki se je odlikoval po verski strpnosti je naredil velik vtis in Maniju je bilo dovoljeno opravljati misijonarsko dejavnost po vsem kraljestvu. To obdobje strpnosti, ki ga je ohranjal kralj Šapur, je Mani izkoristil za misijonarsko dejavnost. Vse do kraljeve smrti leta 272 je užival ugoden družbeni položaj. Kralja Šapurja je nasledil njegov sin HORMIZID PRVI., ki pa je že leto kasneje umrl.
Prestol je nasledil drugi Šapurjev sin BAHRAM PRVI. Mani je upal, da bo dobil zaščitno pismo in pooblastila za misijonarsko dejavnost tudi od njega, vendar je novi vladar deloval v korist staroperzijskih magov. Ti so mu očitali, da sprevrača temelje uradne religije, zoroastrijanstva. Po obsodbi so Manija vklenili in ga vrgli v ječo, kjer je več tednov ždel okovan v verigah. Po izročilu je bil dne 27. februarja 276 križan in razkosan. Njegovo glavo so razstavili na mestnih vratih, ostanke pa vrgli psom.
Manijevo učenje je vključevalo elemente gnosticizma, novoplatonizem, krščanstva, mazdaizma, budizma in religioznih sestavin takratnega hinduizma.
Mani svojega nauka ni širil z ezoteričnimi metodami med peščico izbrancev, ki bi nauk skrbno skrivali pred zunanjim svetom, kakor je to bilo v veliki meri značilno za gnosticizem. Po Jezusovem vzoru si je izbral dvanajstero učencev, apostolov in skupaj z njimi opravljal misijonarsko dejavnost po perzijskem cesarstvu. Medtem ko je Jezusu odmeril vlogo preroka, je Mani sam sebe razglašal za Tolažnika (Parakleta) iz Evangelija po Janezu 14:16 na podoben način, kakor so kasneje številni islamski učenjaki prepoznali Mohameda v omenjenem delu evangelija. Tudi način smrti s križanjem je potegnil mnogo vzporednic s krščanskim spominjanjem Kristusovega trpljenja.
Mani je priznaval veljavo prejšnjim religijam, a jih je imel za nepopolne. Poleg Jezusa, ki ohranja opazno mesto v manihejski teologiji, kar je kasneje napeljevalo mnoge krščanske teologe, da so manihejstvo smatrali za herezijo, je v Manijevem nauku možno prepoznati številne druge vplive, od katerih zavzema osrednje mesto staroperzijski dualistični mit boja med Lučjo in Temo, Dobrim in Zlim, Bogom in Snovjo. Človek kot materialno bitje je podrejeno silam zla, med katerimi so najmočnejše telesne strasti. Ker je le duša del božanskega, lahko po Manijevem prepričanju vsak le z vztrajno telesno askezo in zatiranjem strasti očisti dušo z božansko Lučjo in se osvobodi od zle telesnosti oziroma materialnega sveta. Slednje je tudi privedlo do ločevanja manihejskih skupnosti na izbrane, ki so se popolnoma predali askezi in se odpovedali spolnosti, ter na laike, ki so se poskušali vsaj občasno približati temu manihejskemu idealu.
Enkrat letno so manihejci praznovali praznik BEMA v spomin na Manijevo trpljenje.
Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net
Za-misel
»Svobodne volitve naših gospodarjev ne odpravijo ne gospodarjev ne sužnjev.«
Herbert Marcuse
Glasba 5: Reassurance Ritual – Das Ding
(H)umor
Nemškemu kemiku in Nobelovemu nagrajencu Emilu Fischerju se je posrečilo, da je umetno ustvaril neko obliko beljakovine. Kmalu potem se je nekje na predavanju prepustil iznajditeljskemu zanosu:
»S tem se nam odpirajo čisto nove perspektive, gospoda. Kakor vam je znano, prasnov vse žive substance, protoplazma, vsebuje v bistvu beljakovine. Te so nosilke življenja. Mogoče bo moje odkritje pripeljalo do tega, da se bodo uresničile stare sanje alkimistov, to se pravi, da bomo umetno ustvarili človeka!«
Takrat se je iz zadnjih vrst predavalnice zaslišal globok glas:
»Jaz bom rajši ostal pri stari metodi!«
Vir: www.mislec.net
Jingle2
Glasba 6: She’s Spoken For – You Say Party! We Say Die!
Napovednik
Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 25. februarja 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi. Pod naslovom »Pledoaje za novo barbarstvo« bo predaval Leonardo Kovačević.
Potem, ko je Walter Benjamin v tekstu Izkustvo in siromaštvo iz leta 1933 predlagal novega junaka spoznanja – barbara, ki ne potrebuje več prtljage podedovanega znanja -, se v filozofiji, približno trideset let kasneje, pojavi celokupen niz figur, podobnih Benjaminovi: od Lyotardjevih „poganov“ do Rancierjevega Jacotota. Vznik teh figur je očitno povezan z nekim specifičnim časovnim zamikom in zdi se, kakor bi se slednje rojevale iz lastnega pepela, kot odgovor na novi val restavracije. Več informacij najdete na spleti strani DPU.
Vabljeni na predavanje Antona Komata pod naslovom »Umetnost preživetja«. Predavanje bo v klubu SOT Metelkova mesto, jutri, v četrtek 25. 2. 2010, ob 20.00
Največja tragedija sodobnega sveta je odsotnost tragedije v klasičnem antičnem smislu. Tragedije, v kateri se skozi boj vrednot porodi nekaj novega, da na razvalinah starega sveta nastane nov svet. Ker pa smo civilizacijo umerili na merjenje moči, smo na poti v katastrofo. Tragedijo je nadomestil nekaznovani zločin nad naravo in sočlovekom. Toda le tragično izkustvo bo grozečo katastrofo spremenilo v spoznanje. Vse druge poti so utopija.
Več informacij na strani www.yhd-drustvo.si
Študentsko Filozofsko Društvo organizira tradicionalno, že sedmo STROKOVNO EKSKURZIJO Nizozemska (Haag, Amsterdam) odhod: nedelja 28. 3. ob 20h, povratek: sobota 3. 4. 2010, popoldan. Cena: za člane Študentskega filozofskega društva 155€, za nečlane 165€. Več informacij najdete na spletni strani http://www.zofofili.si/
Za-misel
»Moč kvari, absolutna moč kvari absolutno. Veliki možje so praviloma vedno slabi možje.«
Lord Acton
Glasba7: Said The People – DINOSAUR Jr.
Prišli smo do konca še ene oddaje. Upamo, da vam je bila všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, osrednji prispevek je prispeval Aljaž Jelenko. Avtor rubrike filozofija skozi čas je Boris Blagotinšek, poročilo iz DPU pa je pripravil Rok Kogej. Urednik oddaje je Samo Bohak. Na slišanje ob tednu osorej. Srečno!
Avizo